en_bk wrote on 08.01.2013 at 11:53:57:


Demoni nimajo lastne eksistence. So (po jungu) le sence zavestno nartikuliranih  psihičnih vsebin, ki se tistemu, ki jih kot take projecira v zunaj psihe obsteječe objekte, kažejo kot realno obstoječa bitja, ki ga ogrožajo, pogubljajo in nenezadnje lahko tudi dejansko pogubijo Posebej,  če ima to smolo, da objekti, v katere se sence projicirajo, to demonsko sugestivno animacijo sprejemjo jo tudi odigrajo. Potomci so  zaradi svoje nemoči in sugestibilnosti za igranje te vloge še posebej prikladni, ampak prej jo mora odigat še partner in če jo ta odigra učinkovito, do potomstva na srečo zaradi vzajemne destrukcije niti ne pride.  


Quote:


Ja, tud prov  

en_bk wrote on 08.01.2013 at 13:00:43:


Po moje tisti, ki najbi služil drugemu kot neke  vrste avtar za njegove demone, ne more storit nič drugega, kot da te vloge ne sprejme/ne odigra. Potem pač bodisi ni več zanimiv bodisi postane izziv, kako si ga podredit ali magari uničit. Kreativnost po moje ni v tem, kako sprejeti in premeteno odigrati igro, ampak v tem, kako jo blokirat. Ko demoni začenjo izpadat iz igre in dva postaneata  drug drugemu privlačna   zaradi svoje dejasnke drugačnosti, napravita prostror za krecijio in  ustvrita potrebo po obstoju  nečesa tretjega, potencilno dejansko (ne zgolj v projekciji) drugačnega - potomstvo... (prosto po levinasu)    

en_bk wrote on 08.01.2013 at 14:23:51:


Ne prenašajo se demoni, ampak način (vzorec)  soočanja z njimi. Pijača/droga  popačita zavest na način, da se lahko demoni kot sence  psihe odslikajo znotraj lastne pishe kot realno obstoječa bitja. Odvisik  svojih sence   tako  niti nima  motiva projecirat navzven na neke obkjekte, kjer bi se šele kot take lahko prikazale kot nerealne (demoni) s tem, ko  nad drugimi  ne bi imeli nobene  moči.   Odvsinik zato ne razvije  oz. izgubi spobnost dojemanja  drugega kot drugega, tak postane  način (vzorec) funkcioniranja, ki je posebno shrhljiv v odnosu do potomcev, ki v so potem iz samoobrambe pogosto  prisljen razvit isti vzorec.    

en_bk wrote on 09.01.2013 at 11:50:33:


Prepričanja, ki so plod odnosov, se lahko spremenijo le v odnosih. Potomci so tako za naša prepričanja  hkrati grožnja in priložnost.

Po moje ni nobenega zakona, po katerem bi  se moj lasten manj/več vrednostni občutek kar prenesel  na potomce. Potomci pojma nimajo o mojih občutjih do sebe, vase vsesavajo le način, kako se naši kakršnikoli občutki do sebe  že so odražajo v odnosu do njih. Ker jim ti edini omogočajo kakršnoli že  rast in razvoj, bodo pač v odnosu do drugih prisvolji enak vzorec, saj iz nečesa pač morajo štartat.

Tako kot so nam potomci hkrati grožnja in priložnost, postanemo sčasoma to tudi mi njim.      

en_bk wrote on 09.01.2013 at 14:22:40:


Po moje ne, dokler si ne zgradijo svojega čustvenega aparata, ki bi bil sposben rangirat, kaj je dobro/slabo v odnosu.

Quote:


Si čisto takoj ne morejo privoščit tega luksuza. To, da jim s časoma nismo več niti grožnja niti priložnost pa je itak namen: da drug drugemu samo smo kakršnikoli že smo drug ob drugem in drug z drugim pač postali.  

en_bk wrote on 10.01.2013 at 13:03:43:


Otrok je  na ravni občutij takoj sposoben zanavat  tako ali drugače, kaj je zanj ugodno/neugodno in na to ustrezno reagirat. Ampak to še ni odnos, ta se vzpostavi, ko pridobi toliko čustvene  avtonomije, da se lahko sam vsaj potencialno  odloča, ali bo in kako bo reagiral na občutenje ugodja/neugodja.  Šele skozi razponavanje  učinka/posledic svoje sicer  sprva instinktivne reakcije na občutje lastnega ugodja/neugodja na zanj pomenega drugega, skozi njen vsaj zanj neugoeden odziv dobiva  pishično  osnovo za kreacijo lastnih senc/demonov in  za njihovo projekcijo na zanj bolj ali manj pomebne druge.

en_bk wrote on 10.01.2013 at 14:37:43:


Po moje skupaj s pridobitvijo zmožnosti simbolnega mišljenja, katrega glavni izraz je verbalna komunikacija (jezik/govor). Ta umešča ugodne/neugodne vtise, pridobljne skozi odnose s pomembnimi drugimi,  v takšne ali drugačne  kontekste/zgodbe. Od tod pravljice.  

en_bk wrote on 11.01.2013 at 13:41:19:


Vtisnjena je na podoben način kot genska predispozicija, kjer v še tako 'slabih' od staršev podedovani genih ni zakodiranih nobenih senc. Te se pojavijo, ko 'muzika' iz okolja ne vtiskujejo vanj več  neposredno, ampak glasovno posredovano, neenoznačno in večpomensko.  Ko je soočen  z zmedo,  disharmonijo in kontrapunktom in ko je prisljen  ustvarjat neko selekcijo/herarhijo v skladu s simbolnim redom, da se ne izgubii v psihičnem kaosu.