Poet wrote on 29.01.2013 at 11:31:03:titud wrote on 28.01.2013 at 15:42:17:Tko da ne gre za verjetje ali totalna matrica lako dejansko obstaja ali ne, ampak za zavedanje dvojne narave virtualnosti, ki s simuliranjem realnosti ne samo da nam omogoča realnost, ampak jo lahko nadomesti....
Hmm, izpostavil si nekaj močnega.
Simulirana realnost postane edina realnost, ker drugače je odsotnost. Posledično pa ta simulirana realnost ves čas deluje "nezadostno", zato se človek vedno bolj ozira v svoje primarno stanje, ki je pred simulirano realnostjo, kjer pa, ironično, ničesar več ni.
Na tem mestu se mi je porodila še ena zadeva: to je še vseeno dojemanje uma, čeprav prefinjeno in prečiščeno, ki pa sam dojema tisto "odsotnost simulacije" kot odsotnost samega sebe, in posledično kot absolutni nič, čeprav je to samo njegova percepcija, torej videnje z vidika uma, ki v tistem primarnem svetu pred simulacijo več ne obstaja. Ampak a to tudi pomeni, da resnično nič več ne obstaja, ali pa samo um to tako izkusi, ker njega samega več ni na spregled?
To da, um lahko perceptira zgolj virtualno realnost oz. da lahko deluje le v polju simularine realnosti, še ne pomeni zadostnega pogoja, da bi um to perceptiral kot samozadostno stanje, razen seveda, če te svoje na pecepcijo virtulanosti omejene sposobnosti ne dojame kot nekja aboslunega (ki ni pogojno z ničemer oz. izven katerega ne obstaja ničesar). Um sam ne ve in niti ne more vedet, s čim vse je pogojen, vendar to še ne pomeni, da se svoje pogojenosti ni zmožen zavedat. Finta totalne matrice je v tem, da s prinašanjem virtiulanih vsebin na pladnju onemogoča umu zavedanje lastne pogojenosti (to je pogojenosti s tem, da mu te vsebine nekdo prinaša na pladnju z namenom, da se ne sprašuje o lastni pogojenosti). Če um pač deluje v lastnem 'habitatu' kot riba v vodi, to še ne pomeni, da ni pogojen s tem habitatom - da pa se lahko te pogojenosti zaveda, mu mora bit dana možnost, da 'skoči iz vode', v nič.