titud wrote on 30.03.2011 at 09:27:06:ego-3p wrote on 29.03.2011 at 22:40:49: Kdo je pa religijo ustvaril ?. Kaj pa zivali , tudi tam je ena vodja in mora biti nek jaz ki lahko igra vlogo. V bistvu je pa samo iluzija iz katere ne mores izstopit po svobodni volji ker je ni, jo ima samo jaz zato da lahko obstaja naprej. Kot sem rekel jaz rabi teorije zakaj kako in cemu da se lahko razvija in prilagaja stanju zavesti tako vzdrzuje navidezno igro nekega dogajanja .
Živalski jaz je nezveden in kot tak vedno v funkciji preživetja vrste. Je organsko povezan z vrsto kot organizmom, ni izdefernciran na način, da bi lahko pri zasledovanju lastnih interesov ogrozil vrsto kot organizem.
Religiozni jaz je izdefirenciran iz organske vezi z vrsto z namenom, da se z njo na novo integrira na način, ki je v naprej določen/kodificiran, če ne tvega izobčenje iz skupnosti. Nastanek tradicionalnih religijskih skupnosti je posledica 'trkov' različnih organskih skupnosti, ki so se razrešili na način podjarjamnaja in ne zgolj iztebljenja. Vezane so nastanek poljedeljstva, ko so poljedeljske skupnosti zaradi svoje totalitarnega načina produkcije (težnje po širjenju ozemelj, ki edino zagotavlja večanje lastnega prebivalstva), osvajale sosednja ozmelja na način, da so podjarmljale pastirsko/nomdske/nabiralniško/lovske skupnosti in jih spreminjala v poljedelsko 'delovno silo' ali vojsko za osvajanje novih teritorijev. Posledice takih trkov, kjer je bilo dejansko druge (ki so sebe v razmerju do teh okupascijskih skupnosti tudi dojemali kot druge) potrebno re-integrirati v novo skupnost, so se povratno odrazile (okužile) tudi na te 'okupacijske' skupnosti same, saj je povzročilo tudi razpad organske povezanosti svojih članov z zahtevo/potrebo po ponovni re-integraciji. Večinoma monotestične religije so ta problem očitno tako dobro razrešile, da so skupnosti, ki so jih prakticirale, zasedle prevladujoč položaj in se širile tako ozemljske kot populacijsko.
Zelo tipičen primer razrešitve tega problema je judovski monoteizem, ki pa je v bistvu nastal med poraženim pastriskim semitskim ljudstvom, ki je mitologijo sosednjih zmagovalnih poljedljskih ljudstev monotestično priredil in re-interpretiral tako uspešno, da so jo tako predeleno prezeli tudi zmagovalci in jo razširili takorekoč globalo. Tako da tudi ni presentljivo, da se je prav judovska religija tako uspešno razvila koncept izdefernciranega posameznika v razmerju do njegove reintegracije s skupnostjo, da so njene koncepte jaza prevzele tudi moderne psihološke (npr. Freud) in sociološke ter ekonomske znanosti (npr. Marx).
Sorry za malo daljše predavanje, ampak geneza koncepta jaza je tako komplesna, da se je na opisat v dveh stavkih.
Jaz ima dva pola. Eno je, da smo v bivanju eno , tako z živalmi, kot s kamenjem. Tukaj v naših temeljih je univerzalna ljubezen.
Drugi pol je naš individum. Sem enkraten in nič v univerzumu tega ne more zlomiti, niti vsa teža univerzuma. In prav ta individualnost nam daje ustvarjalno veselje, ni univerzalna in ima zato največjo vrednost. Pa vendar je to ustvarjalno veselje želja univerzuma in samo z njim ga lahko dobimo.
Naš individum ima tudi večje telo, ki je družbeno (sociala) in v njem imamo zopet svoje želje. Tu želimo lastne pravice in hočemo zadovoljstvo. Vedno hočemo manj plačati in več dobiti, več od drugega, kar ustvarja spore in borbo. Seveda je skrita v sociali tudi neskončnost, ta je v našem hotenju po dobrobiti družbe, ki presega individum in ni zgolj sedanjost. Uveljavljanje svojega jaza po družbenem dobro zatira tvoj širši jaz.
Imamo opravka z dualizmom, ki je v pojavu in resnici. Naš jaz je iluzija in resnica-absolutno. Iluzija je individum, resnica je neskončnost, dvojnost, ki jo spravljamo v harmonijo. In o tem govorijo religije v svojem bistvu, preden so se izrodile v praznoverju in ekskluzivnosti. Enako je z znanostjo psihologije, sociologije, itd.
Lp,Igor