Socialno ozadje je zmes kulturnih, ekonomskih, političnih in še kakšnih okoliiščin, relevantnih za posameznika, saj v njihovih okvirih  zadovoljuje svoje potrebe, med katerimi je ena najpopomebnjših tudi potreba po  varnosti, ki jo dobi skozi vpletnost v socialno mrežo. To socialno mrežo posameznik gradi preko zanj pomebnih drugih, skozi družino in druge  inštitucije, ki zato  opredeljujejo njegov vrednostni sistem,  s katerim ureja  odnose  s konkretnimimi drugimi, odnos do inštitucij  tega ozadja in ne nazadnje tudi svoj odnos do t.i. naravnega okolja in do samega sebe. Socialno ozadje  tvori nek  sistem s svojimi zakonitostmi, drugačnimi od npr.  zakonitosti, ki vladajo v t.i. naravnem okolju (in s tem tudi od zakoitosti, ki determinijo  njegovo biloško/telesno danost), saj so rezultat medesbojne interakcije članov tega sistema.

Tudi če je vsakokratno  socialno ozadje zgodovinsko/časovno opredeljeno (ali ni v nekem smsilu tudi t.i. narava v večnem gibanju/spreminjanju), to ne pomeni, da človeka ne opredljuje trajno. Se mu ne more izogiti oz. človek ne more niti hipne zadovoljitve dosežt izven kotkesta, ki ga določa.

Časovna komponenta se 'vmeša' z odlaganjem užitka oz. z oblikovanjem  preživetnih strategij, utemeljenih na tem (zvestnem ali nezvednem) odlaganju užitka, ki so večinoma res že 'vgrajene' v to socialno ozadje (najprej religiozno, potem vedno bolj psihološko s pojmovanjem dela kot glavne vrednote), a so se hkrati (žal?) izkazale (zradi povečanja t.i. produktivnosti) za evolucijsko uspešne tako na ravni posameznika kot na ravni vrste.      

titud wrote on 25.03.2011 at 15:08:06:

Takšno socialno ozadje človeka ne določa v tolikšni meri, kot želiš ti dokazati na podlagi nekih dejstev. Dejstev ni nikdar konec in učiti se jih je zato trapasto. Z resnico zaobjameš vsa dejstva. In ta pogled v resnico ti pove, da se človek in človeštvo (ne posamezne družbe) v svojem psihološkem smislu ni tako spremenilo, kot so se spremenila socialna ozadja.

Užitek vodi v odvisnost, zato ga ne mešam z zadovoljstvom, veseljem. Če pa živiš v sebičnem egoizmu socialnega ozadja, potem je užitek največji smisel življenja, ki ga pojmuješ za končno, tako kot je končno socialno ozadje.

Lp,Igor

Do neke mere se moramo vsi prilagajati, če hočemo funkcionirati v družbi.

Pomembno je, da se zavedamo te vloge, ki jo igramo.

Quote:

Ja...Saj to je to....Ko poznaš zadeve, ni več prilagajanja, ampak svobodno izbiraš, saj se zavedaš posledic same izbire.

V bistvu sami bolj ali manj ustvarjamo lastno realnost in določamo svojo vlogo v družbi. Zavestno ali ne-zavestno.

Quote:


Ja, moral bi ločit ugodje od užitka.

Ugodjeje  obučutje stanja zadovoljenih potreb. Čeprav je doseganje takega ugodja pri človeku možno le v skupnosti, ni nujno, da je tako ugodje zavestno generirano. Lahko je plod povsem nezavedanega nagonske (re)produkcije, čeprav je kulturno posredovana. In čeprav je doseganje neke trajne  stopnje ugodja nujno, to še ne pomeni, da vodi v odvisnost.      

O užitku kot   presežnem ugodju, ki zasvaja in povzroča odvisnost,  je mogoče govorit zgolj z uporabo t.i. šestega t.i.  socialnega čutila, ki ni biološko dano in ga je potrebno pri človeku šele razvit in se naučit z njim upravljat.  Zanimivo, da občutenja užitka brez razvitja tega čutila sploh ni mogoče dosečt in da se 'dovzetnost' za  odvisnost razvije prazprav z edinim čutilom, ki ni del naše izvorne biološke opreme in  da  šele,  ko se mu biološko pogojeni čuti  posvem podredijo, to stanje   občutimo kot biološke/telesno potrebo/nujnost/odvisnost.  

Ne vem, kam bi uvrstil tvoje občutenje zadovoljstva/veselja. Po moje presega stopnjo nezavednega ugodja in se umešča med zavestne  užitke, ki jih ni mogoče občuitit brez socialnega/šestega čutila. Kljub temu, da za  doseganje trajnega   ugodja velja, da nas ravno zaradi zaradi tega, ker teži k trajnosti tega stanja,  ne vodi v zasvojenost, zgolj težnja po  trajanostnem občutju zadovoljstva/veselja   po moje še ni nobeno jamstvo, da gre res  za stanje neodvisnosti.    

Ljubezen  je socialno posredovano čustvo, ki ga brez razvitja  t.i. šestega čutila ni mogoče občtit. Trajnost tega  socialno posredovanega čustva je zagotovljena je le ob določenih prepogojih, ki jih moramo naučit zavestno izpolnjevat, to pa je mogoče le znotraj konteksta, ki ga določa t.i. socialno ozadje. Zgolj doseganje ugodja  v smsilu sebične potrebe/strasti po  bioliški/genski reprodukciji za razvoj ljubezni ni dovolj, ker v kontekstu socailnega ozadja takšne sebične strast  ne občutimo nujno kot užitek, ampak lahko tudi kot čustveno  motnjo in v telesnem smislu kot neugodje. In obratno,  v socialnem  kotkestu, ki preveč favorizira neko zaželjeno (kao sociano edino sprejemljivo 'formulo') ljubeznsko občutje, ki nima realne podlage v zadovoljevanju čisto  bioloških/nagonskih potreb, ni  mogoče najt užitka, ki ga taka formula obljublja ali  celo zapoveduje.

Če kaj, potem je ljubezen vsakokratna osebna in socialna inovacija. Sliši se paradoksno, ampak občutje trajnosti/večnosti je v njeni vsakokratni inovativnosti, ki je hkarati tudi edina zaščita pred odvisnostjo od užitka. Užitek, ki naj bi ga nudila ljubezen,  tako ni socilano  pogojena 'kopija' doseganja nekega  trajnega stanja ugodja, ki je doseženo z (magari kulturno pogjenim) zadovoljevanjem bioloških potreb, niti odvisnost  od 'formule' nekega užitka (v obliki  pohlepa po trajnem zadržanju/posedovanju te formule), ampak užitek trajne inovacije.

Ljubezen kot užitek trajne inovacije je  bistvu tista evolucijska prednost človeške  vrste, ki ravno kot taka edina  tudi posamezniku lahko daje jamstvo občutja  večnosti/trajnosti...

Pet čutov (vid, sluh, tip, voh in okus) je bazičnih in so se razvili za očutenje notranjega ugodja/negodja za orientacijo glede spreminjajoče  fizično okolje,   šesti je emergenten in slluži za orinetacijo v spreminjajočem se socilanem okolju, ki je sama emrgentna oblika razvoja okolja (ima drugačne zakonitosti kot fizično okolje). Ta čut se je lahko razvil na določeni stopnji razvitosti telesa (predvsem razvoju kognitivne sposobnosti možganov, ki se održa je pojavu zavesti).

O užitku lahko govorimo, ko kognitivne funkcije dosežejo neko stopnjo avtonomije od bazičnih čutov oz.  ko  si lahko  kreirajo take okoliščine, da samemu sebi lahko proizvavajo občutek ugodja. Če s čim, potem  s tem šestim čutom lahko sploh ustvarimo  potrebo po  trajnem ugodju, saj ne gre več zgolj za pricincip odzivanja  na zunanje fizične okoliščine, na katere nimamo vpliva in ki determinirajo vsakokratne ozive bazičnih čutil. Kako tako ustvarjeno potrebo po trajnem ugodju lahko zadlovljujejmo obstaja več 'variant', vse zares trajne pa bazirajo na naši  sposobnosti trajnega inovairanja oblik socialnega  ozadja, ki  predstavlja vsakokratni okvir, na katerega se odziva naš šesti čut.