Ločenost sem opisal zgolj zaradi tega, da sem jo opredmetil. V resnici je njegov smisel v združevanju. Kot pravim, to je ta iluzija.

Delovanje iz potrebe nam daje videz naključja, kar je negotovost. Uporabljamo različna orodja, ki jih potem nekje odložimo. Delo iz veselja ima sestavine neskončnosti saj se vanj vnaša naša nesmrtnost in se kaže kot trajnost. Jaz v obliki veselja je naša nesmrtnost. Življenje je zato v dualnosti (smrt-oživitev), tako kot ljubezen, ki ima dva pola, svobodo in obveznost. Harmonija je skladnost, sozvočje  dveh polov.

Lp,igor

Devi wrote on 28.03.2011 at 16:03:26:

Problem je v tem, da se ljudje oklepajo svojih čustvenih travm, oz. ljubijo dejstvo, da se zaradi svoje preteklosti lahko počutijo kot žrtve nekoga, saj jim to daje občutek pomembnosti in upravičenosti, da zdaj se pa lahko jezijo na cel svet. In ta občutek je izredno močan in zapeljiv, zato se ljudje največkrat ne želijo odpovedati svojim čustvenim travmam ampak jih do konca življenja negujejo in vanje vedno več vlagajo. Toliko o tem, da se jih ne da preseči - seveda se jih ne da preseči, če jih pa ljudje nočejo preseči in se vanje zaljubijo in v njih iščejo neko perverzno uteho.

Lp

ego-3p wrote on 29.03.2011 at 14:04:43:


Jaz so kot problem ustvarile religije, saj so jazu vcepile občutek ločenosti/razdruženosti z namenom,  da bil  ta svojo  imaneteno občutje združenosti prisiljen realizirat po točno predpisanem kodeksu, ki v kali zatrle vsako inovacijo.

Religijske (tradicionalne) skupnost, ki so so na tak način prevzele nadzor (ekskluzivo) nad realizacijo občutja stanja združenosti, so si vse po pravilu tako  zožile svojo evolucijsko nišo, da so zapadle v družbeno  anomijo oz. se razpršile na posameznike ( ki so jih predhodno same skreirale kot rečeno z namenom, da bi jih nadzirale).

Mi smo bolj ali manj dediči te družbene anomije, ki smo se, da bi se izvili iz nje, prisljeni najprej izvit iz podedovanega koncepta jaza,  da bi hrati lahko  inoviral način njegove realizacije, to je,  da bi ustvriti tako okolje, ki bo podpiralo jazovo  imanentno občutje (stanje) združenosti...            

Poet wrote on 29.03.2011 at 14:08:18:

Mislim, da se tu ne gre za to, da "ljubijo". Nihče ne ljubi travm in bolečine.
Da se jih oklepajo, zgleda le na videz. to pa zato, ker drugače ne znajo razmišljati in dojemati realnosti, kot pa skozi tisto, kar jim povzroča same travme.
Ne moreš postati drug človek in izbrisati svojega spomina.
Razne travme ali pa fobije presežeš le s tem, da se izpostavljaš določenim izkušnjam, ki prikažejo zavesti, da na primer neka žival ni nevarna tako, kot smo jo doživeli kot otroci.
Quote:

To je le posledica travm. Zaradi samih travm, dobiš občutek, da si žrtev, kar pa ne pomeni, da to ljubiš.

Robi,

ljubijo, ljubijo svoje komplekse, ker brez njih ni več njihove identitete. In bolj jih je strah spremembe svoje identitete, ki bi prišla z relegacijo travn na domeno passe preteklosti, kot pa to, da bi se odrekli svojim travmam za vedno.

ego-3p wrote on 29.03.2011 at 22:40:49:


Živalski jaz je nezveden in kot tak vedno v funkciji preživetja vrste. Je organsko povezan z vrsto kot organizmom, ni izdefernciran na način, da bi lahko pri zasledovanju lastnih interesov ogrozil vrsto kot organizem.

Religiozni jaz je izdefirenciran  iz organske vezi z vrsto z namenom, da se z njo na novo integrira na način, ki je v naprej določen/kodificiran, če ne tvega izobčenje iz skupnosti. Nastanek tradicionalnih religijskih skupnosti je posledica 'trkov' različnih organskih skupnosti, ki so se razrešili na način podjarjamnaja in ne zgolj iztebljenja. Vezane so nastanek poljedeljstva, ko so poljedeljske skupnosti zaradi svoje totalitarnega načina produkcije (težnje po širjenju ozemelj, ki edino zagotavlja večanje lastnega prebivalstva), osvajale  sosednja ozmelja na način, da so  podjarmljale  pastirsko/nomdske/nabiralniško/lovske skupnosti in jih spreminjala v poljedelsko 'delovno silo' ali  vojsko za osvajanje novih teritorijev. Posledice takih trkov, kjer je bilo dejansko druge (ki so sebe v razmerju do teh okupascijskih skupnosti tudi dojemali kot druge)  potrebno re-integrirati v novo skupnost, so se povratno odrazile (okužile) tudi na te 'okupacijske' skupnosti same, saj je povzročilo tudi razpad organske povezanosti  svojih članov z zahtevo/potrebo po ponovni re-integraciji. Večinoma  monotestične religije so ta problem očitno tako dobro razrešile, da so skupnosti, ki so jih prakticirale, zasedle prevladujoč položaj in se širile tako ozemljske kot populacijsko.

Zelo tipičen primer razrešitve tega problema je judovski monoteizem, ki pa je v bistvu nastal med poraženim pastriskim semitskim ljudstvom, ki je mitologijo  sosednjih zmagovalnih poljedljskih ljudstev monotestično priredil in re-interpretiral tako uspešno, da so jo tako predeleno prezeli tudi zmagovalci in jo razširili takorekoč globalo. Tako da tudi ni presentljivo, da se je prav judovska religija tako uspešno razvila koncept izdefernciranega  posameznika v razmerju do njegove reintegracije s skupnostjo, da so njene koncepte  jaza prevzele tudi moderne psihološke (npr. Freud) in sociološke ter ekonomske znanosti (npr. Marx).  

Sorry za malo daljše predavanje, ampak geneza  koncepta jaza je tako komplesna, da  se je na opisat v dveh stavkih.
 

         

titud wrote on 30.03.2011 at 09:27:06:

jaz se razvija vzporedno z zavestjo , pred petsto leti je bil pac drugacen kot danes in tudi religijo so uvajali ljudje z svojim jazom ki je bil pripravljen ubijat za svoja jazovska prepricanja . Danes je zavest drugacna in jaz mora biti drugacen da doseze svoje .
V bistvu je pa cisto enostavno ,vsaj zame je jaz samo ideja o sebi , ko se oseba zaveda svojega jaza se jaz omehca in clovek se zave da ni samo ta ideja in jaz vec ni tako pomemben s tem pride tudi neka harmonija z zivljenjem takim kot pac je zdaj tukaj .