V glavnem ... če poskušam nerediti nek rezumen te teme Trdi determinizem:

"Človek je toliko determiniran kot se hoče čutiti determiniranega".

Oziroma: "Človek je toliko determiniran kolikor se identificira z umskim ustrojem, ki samega sebe determinira na podlagi umskih determinant, katerim sledi".

Lp

T.i. šestega čuta ni mogoče reducirat na kateregakoli od predhodnih petih čutov ni ti ga ni mogoče  zreducirat  na vulgarno psiho (dušo) kot  upravni center, ki bi bil zgolj upravljal s temi čuti na način, da bi bilološkem telesu dajal neko samozadovljno semiavtomnost.

Brez razvitega t.i. šestega čuta   (ki ugodje postavlja v kontekst realizacije socialnega ozadja, katero  pogojuje tudi dojemanje t.i. kozmičnega ozadja, saj se kozmično vedno dojema  v nekem  oblikovanem  mitološko/religizonem ali razumsklem kontekstu) vsaj  človeku ugodja ni več dano trajno občutit. Tu ne gre za nek ideal, ampak za evolucijsko pogojeno empirično dokazano dejstvo.


To, da gre za čut, še ne pomeni, da je kot čut omejen zgolj na precepcijo nekih fizičnih/materialnih produktov  socilanega okolja (npr. inštitucij) po vzoru fizičnega/materialnega okolja, ampak za refleksijo/zavedanje nekih posebnih  odnosov/zakonitosti, ki tako ali drugačno socilano okolje oblikujejo.

T.i. šesti čut lahko zmistificiram  v  nadčutno sposbnost, vendar bi s tem tako kot nekatere okultne tradicije to splošno človekovekovo sopobnost odrgal od izvornega  gnezdneja v čutilih samo zato, da bi  nasproti nestreznemu  'botton up' redukcionizmu postavil  ravno tako neustrezen 'top down' redukcionizem.      

Poet wrote on 28.03.2011 at 15:14:48:

zavedanje nečesa še ne pomeni tud avtomatsko ozavestitve al pa ozdravljanje le-tega.
maš določene čustvene travme al pa pogojenosti (like fobije), ki jih zgolj razumsko ne moreš rešit.

titud wrote on 28.03.2011 at 15:03:56:

Z analizo lahko pridemo še do t.i. nadaljnih čutov kot so intuicija, jasnovidnost, čutenje zla itd.
Pač logičen pogled na stvari, ki se dogajajo v razvoju. Vendar z analizo z iskanjem vzroka, ne najdemo pomen, ki ga vsebuje življenje. Lahko se nadejamo udobja, užitka, ki ga zaobjamemo s čutili, temi ali onimi, in trajajo določen čas, so omejene, so časovne.
Veselje, radost prihaja z resnico, ki je zahteva ljubezni in to je stopnja brezčutnosti in tudi ni le čustvo.

Ljubezen do udobnosti je samoprevara. Enako kot pohlep in poželenje človeka razvrednotijo-pocenijo. Civilizacijo, ki jo vodijo te želje zadanejo revščina, prostitucija, izkoriščanje, maščevalnost, krivice. To je pogled, ki gleda po koristi in v katerem je tudi udobje. Kot sem že napisal je to le delni pogled na človeka in zato obsojen propadu.

Lp,Igor

Quote:


Če se  strinjam, da je  radost/lveselje brezčutno ali bolje rečeno občutenjsko nadčutno/nadosebno/nadčasovno stanje,  in se hkrati strinjam, da se njena resničnost (to je, da ne gre za občutenjsko smoprevaro)  lahko verificira edino skozi ljubezen, to še ne pomeni, da sama ljubezen ni čustvo. Je pač edino tako celovito čustvo, ki prav s svojo celovitostjo (pokriva vse odnose tako individulanega kot koleketivnega življenja),  edino  lahko ustvarja take zunanje okoliščine, v katerih  lahko realizira to svojo čustveno celovitst,  ki ji na tak način povratno v celoti  potrjujejo njeno resničnost. Skratka, resničnost ljubezenskega čustva  se lahko verificira  le  pogijih in okoliščinah, ki jih je sposobno  samo skreirat.

Radost/veselje, ki obstaja  ne zgolj kot neko z nečim pogojeno   občutje,  ampak kot trajno življensko stanje,  se lahko verificira kot resnično le, če se realizira skozi  ljubezenski (čustven)  odnos do drugega/drugih, pa če se to sliši še tako paradoskalno.      

imho pa ljubezen ni čustvo
ampak je stanje

mogoče bi lahko reku da dokler je čustvo ni brezpogojna

Quote:


Ljubezen ima potrebo (oz. je potreba)  po (samo)realizaciji, pa naj bo to  kozmičnih ali v zgolj antropolških dimenzij.  V vsaki od njih se ljubezen raelazira  na svoj način, pač  v skladu z zakoniostmi ki jih  sama vzpostavi z namenom, da bi v njih verificirala svojo resničnost....