Quote:Z analizo lahko pridemo še do t.i. nadaljnih čutov kot so intuicija, jasnovidnost, čutenje zla itd.
Pač logičen pogled na stvari, ki se dogajajo v razvoju. Vendar z analizo z iskanjem vzroka, ne najdemo pomen, ki ga vsebuje življenje. Lahko se nadejamo udobja, užitka, ki ga zaobjamemo s čutili, temi ali onimi, in trajajo določen čas, so omejene, so časovne.
Veselje, radost prihaja z resnico, ki je zahteva ljubezni in to je stopnja brezčutnosti in tudi ni le čustvo.
Ljubezen do udobnosti je samoprevara. Enako kot pohlep in poželenje človeka razvrednotijo-pocenijo. Civilizacijo, ki jo vodijo te želje zadanejo revščina, prostitucija, izkoriščanje, maščevalnost, krivice. To je pogled, ki gleda po koristi in v katerem je tudi udobje. Kot sem že napisal je to le delni pogled na človeka in zato obsojen propadu.
Lp,Igor
Če se strinjam, da je radost/lveselje brezčutno ali bolje rečeno občutenjsko nadčutno/nadosebno/nadčasovno stanje, in se hkrati strinjam, da se njena resničnost (to je, da ne gre za občutenjsko smoprevaro) lahko verificira edino skozi ljubezen, to še ne pomeni, da sama ljubezen ni čustvo. Je pač edino tako celovito čustvo, ki prav s svojo celovitostjo (pokriva vse odnose tako individulanega kot koleketivnega življenja), edino lahko ustvarja take zunanje okoliščine, v katerih lahko realizira to svojo čustveno celovitst, ki ji na tak način povratno v celoti potrjujejo njeno resničnost. Skratka, resničnost ljubezenskega čustva se lahko verificira le pogijih in okoliščinah, ki jih je sposobno samo skreirat.
Radost/veselje, ki obstaja ne zgolj kot neko z nečim pogojeno občutje, ampak kot trajno življensko stanje, se lahko verificira kot resnično le, če se realizira skozi ljubezenski (čustven) odnos do drugega/drugih, pa če se to sliši še tako paradoskalno.