ni point v zavedanju relativnosti svoje resnice, ampak je poanta v "vsebini" te razodete resnice. ko/če se razodene "vsebina" resnice, potem določena vprašanja postanejo spontano odgovorjena. predpostavka da jaz obstajam "sam zase" je naša trenutna resnica ki smo jo spoznali s pomočjo materialnega intelekta in čutil.

višja resnica ni samo "nekaj" ampak je tudi "nekdo". brez sprejetja/zavedanja tega, je ves trud zaman. komaj ko se pojavi takšno zavedanje, je možen odnos. (oseba - oseba).

odnosov je lahko več, podobno kot jih vidimo tukaj. konkretno so to odnosi sluga-gospodar, prijatelj-prijatelj, starš-otrok, in "zakonski odnos moški -ženska". vendar vsi ti odnosi ki so tukaj so popačeni s tem, da je v njih pripeta sebičnost in s tem da so v končni fazi neizpolnjujoči za dušo. se vedno spreminjajo in enkrat se prekinejo. to so odnosi med materialnimi telesi. kdor je pozoren lahko naravo teh odnosov opazi.

ponižnost v smislu sluga-gospodar, se res izgubi v naslednjih treh odnosih. v višjih odnosih ni mooda v smislu vsemogočnosti in veličine. ampak potrebno je vedet, da teh odnosov ne moremo zamenjevati ali enačiti z odnosi ki so tukaj. tiste osebe ki imajo najviši odnos z Bogom...v njih ni niti najmanjšega poželjejnja kot ga poznamo tukaj, tudi v starševsem ali prijateljskem odnosu, je vedno prisotna čistost odnosov brez vsakršne primesi sebičnosti.

osebe ki so ta višje odnose realizirale oz. se jim je zaradi njihove popolne predaje Bog razodel v enem izmed teh odnosov so zelo redke, veliko več je takšnih ki to imitirajo in imajo vzadaj, raznorazne lastne interese. verodostojna realizirana oseba ki deluje samo v njegovo zadovoljstvo tudi ne uči ali razlaga drugim teh najvišjih odnosov, predvsem "zakonskega" zaradi tega ker naša predstava teh odnosov temelji na naših materialnih izkušnjah. proces spoznave boga je postopen od najnižjega do najvišjega odnosa. najprej mor ebiti vzpostavljen temelj odnosa...to je spoznanje, kakšna je moja pozicija v Absolutu. da moja pozicija ni Gospodar ampak sluga. naš "lažni" ego se ob tem ponavadi zgraža, ker smo navajeni srkati zadovoljstvo v tem materialnem svetu prav iz te pozicije gospodarja.

lažni ego pomeni misidentifikacija sebe. pomeni da sebe dojemamo kot to materialno telo in um. posledično sebe dojemamo na grobih in subtilnih nivojih v smislu..jaz sem Aravinda, titud, gape, slovenec, američan, mizar, ekonomist, kristjan, hindujec, itd...vse to so oznake ki veljajo za to telo. onkraj tega pa je tudi pravi ego (identiteta). za spoznavo te identitete, princip iskanja resnice kot jo poznamo tukaj v tem svetu ni zadosten. gospodarimo lahko samo nad nižjo naravo.  

Hare Krishna

Aravinda wrote on 06.03.2011 at 23:45:29:

A je ta "Oseba" spet mišljena kot nek bog/Bog ?

duša je večna, Bog je večen in tudi naš odnos z Njim je večen. mi nismo le ustvarjeni od Njega, ampak smo tudi ustvarjeni za Njega.

spodaj en link, če koga zanima še bolj podrobno o Vaishnnavski koncepciji Absolutne resnice.

http://www.bvml.org/SBSST/tata.html

Hare Krishna

Povej kaj je zate realizirana oseba. Kaj to pomeni, biti realiziran? Ali takšno osebo ti prepoznaš v delovanju ali po izgledu, ali po govorjenju?

Lp,Igor

"one-pointed devotion to Supreme Lord" je glavna lastnost realiziranih oseb. tisti, ki so svoje besede, telo, um in dušo posvetili Bogu so realizirane osebe. ostali sekundarni simptomi takšnih oseb so podrobno opisani v Vedah.

seveda obstja nešteto prevarantov ali imitatorjev takšnih oseb, in posledično nešteto takšnih ki so prevarani. edino zagotovilo da ne bomo prevarani je iskrenost srca oz. iskrena želja po družbi Njegovega iskrenega sledilca. če se s takšno željo obrnemo na Boga, nam bo nedvomno pomagal. po milosti Boga lahko dobimo družbo čistega bhakte (sledilca) in po milosti čistega bhakte lahko dobimo družbo Boga. čistih Gospodovih bhakt je nemogoče imitirati na dolgi rok.

meni osebno je vseeno ali je oseba iz Indije ali ne, jaz pri osebi gledam na njegovo predanost Bogu oz. njegove aktivnosti. če so samo besede je seveda premalo. moj Gurudev Srila Bhakti Vallabh Tirtha Maharaj je svoje celotno živlejnje posvetil Bogu. vse njegove aktivnosti izhajajo iz ljubečega odnosa z Njim. to vidim preko njegovih besed, preko njegovih aktivnosti ki sem jim osebno priča, preko njegovega celotnega življenja in na koncu preko posledic ki jih njegova družba pušča v meni. druženje tukaj ne pomeni samo fizična družba, ampak predvsem sledenje njegovih napotkov.

ker smo se v tej temi pogovarjali o principih življenja in neživljenja, je tukaj en odlomek od mojega Gurudeva kjer govori o tem...

http://www.youtube.com/user/dasika051#p/u/37/ZeM9DKqDOOE

Hare Krishna

Sem pomislil, da pod tem razumevaš kot realnost. Ti razlagaš s simptomi in razlagami iz gite s čusti in voljo, ki so osnova verovanja.
Realnost bolje opiše(filozofsko) zaključni del ved Upanišade- Vedanta, zaključek ved.

Lp,Igor

Aravinda wrote on 07.03.2011 at 14:28:42:


Zavedanje relativnosti resnice je predvsem v tem, da se resnica  oblikuje skozi odnos, relacijo. Skozi (throug) drugega se pride do spoznanja  resnice (truth). Pa naj teče  ta postopek skozi sebe kot drugega (skozi meditacijo) ali skozi dejanskega drugega (tantro).

Seveda je tako spoznanje lahko neizpolnjujoče/lažno, če gre  skozi  lastne projekcije sebe v drugega, to je za poistovetenja tega drugega z nerealiziranim sabo, ampak to ni problem napačnega poistovetenja s telesnim/materijo, ampak positovetnja z lastnimi željami, ki niso materialne že samo zato, ker  je njihova realizacija pogojena s telesnim/fizičnmim obstojem mene  kot drugega oz.  konkretnega drugega.  Netelesnost je pravzaprav rezultat te projekcije, je kreacija drugega v skladu z lastno projekcijo, je raztelesenje drugega v objekt lastne želje, ki je seveda na tak način ni mogoče realizirat in se slej ko prej izkaže za lažno/neresnično.

Oblikovanje relativnosti resnice, to je spoznanje resnice kot odnosa, torej  ni neka predstopnja aboslutne resnice, ki odpravlja vsak odnos s totalno poistovetitvijo z realno (telesno) neobstoječim  drugim (popolna podreditev/služenje tzemu drugemu je namreč oblika totalnega poisotvečanja s tem sicer  osebnim, a fizično/telesno neobstoječim drugim), ampak obratno, šele totalno poistovečanje z realno/telesnim  neobstejčim drugim nam odpre spoznanjje, da je resnica lahko le odnos med dvema: mene s sabo kot drugim in takega mene z drugim kot drugim, ki gre  skozi odnos z mano kot drugim skozi  isti proces kot jaz sam.        

za dojemanje sebe ne-le kot materialno telo ni dovolj le "razmislek" in sprejetje tega zaključka v "umu", ampak je potrebna dejanska realizacija tega.

vse želje ki izhajajo iz zmotne koncepcije sebe, so materialne. nastajajo namreč v materialnem umu, ali pa na kakšnih drugih bolj subtilnih, nezavednih, astralnih ,itd..nivojih, ki so prav tako znotraj materialnega. vsi objekti ali subjekti ki jih ta materialen um in čutila zaznavajo so prav tako le materialni. odnosi ki jih vzpostavi so prav tako materialni. duhovna (onkraj materialna) realizacija sebe je nekaj povsem drugega. je nekaj kar materialen um in čutila ne morejo zaznat.  

vir zaznave je spiritualen, duhoven, večen....ki pa v tem svetu preslikava in izraža na "popačen" način skozi mrtvo materijo. tudi večina Kristjanov raznorazne subtilne nivoje zamenjuje za duhovno. tudi yogijsko meditacijo kjer lahko pride celo do zapustitve grobega fizičnega telesa se zamnejuje za neko spoznanje duhovnega. subtilno, astralno, spoznanje, itd..je res višje kot le grobo fizično...ampak tudi to je vseeno materialno, popačeno, minljivo.

z "materialnimi očali" lahko operiramo samo znotraj materialnega. odstranit teh očal izključno s svojim trudom ni mogoče.  s svojim trudom lahko samo rišemo na njih ali zamenjujemo barve, itd.. lahko torej gospodarimo nad njimi in jih prilagajamo, ampak zmeraj ostajamo znotraj teh očal. odstrani (ali bolje rečeno odvrne naš pogled skozi njih) lahko samo tisti, ki ima moč gospodariti tudi nad duhovno naravo.