Quote:

Resničnost moje biti se mi potrjuje v pripovedovalčevi zgobi (živim v pravljici), saj mi  pripovedovalec resničnost zgodbe potrjuje s svojo bitjo. Um seveda v to dvomi (si kao vzame svobodo, da ne  verjame oz. noče verjet) in  preveja verodostojnost zgodbe, ampak ali ni ta dvom  samo sredstvo za ustvarjanje dramaturške napetosti in kot tak že vkomponiran v scenarij zgodbe samo zato, da bi se na koncu  razblinil in me  umestil v  pripovedovlačevo zgodbo na način, da postane moja edina resničnost (da sam zavzamem na  tak pravljičen način mesto junaka/zmagovalca in kot tak samemu sebi edini garant resničnosti, t.j. da se izvede v psihoterapevtskem smilsu tratransfer  iz pripovedovalca nazaj nase in s tem kotratransferjem sam zavzamem mesto pripovedovlca).  
En dober filmski prikaz tega transferja: http://www.imdb.com/title/tt0319061/    

Seveda, pripovedovalec ustvarja nešteto zgodb, ki je človeški um, bolj ego kot um v stvari, ampak hec je pravzaprav v tem, da je pripovedovalec sam že neka svoja zgodba, oziroma splet tisočerih zgodb. Kot v frazi: strah ima velike oči, znotraj je pa votel. Na isti način je pripovedovalec zgodbe/ego ustvarjen ravno s strani raznih zgodb, ki vse samo poudarjajo njega samega, in se recimo če moram ugibat razvije preko tisoč in tisoč let ponavljanja enih in istih zgodb, potem pa na nekateri točki prevzame "lastno identiteto", torej zgodba sama ko je zadosti kompleksna postane "pripovedovalec", se kao zgodba oddalji od sebe in reče - jaz sem nekaj več, sem več kot le zgodba, sem pripovedovalec zgodbe, pa je v resnici samo še vedno zgodba sama po sebi.

Ob pisanju tega se mi je nehote prikradla asociacija na računalniško kodo, ki jo toliko omenjajo v sci-fiju: da se namreč delček računalniške zgodbe združi in ustvari nekaj novega - umetno inteligenco.

In prav možno je, da se je človeški ego razvil iz jezikovne zgodbe opisa sveta, in da je na neki točki prevzel mesto pripovedovalca kot ločenega od zgodbe, je pa v resnici sam zgolj in vedno samo opis samega sebe! Z drugimi besedami, pripovedovalec zgodbe in zgodba sta eno in isto, ker ne more biti drugače, pride pa do zmotnega poistovetenja, da se je zgodba povzdignila nad samo sebe in je sedaj od sebe ločena v obliki pripovedovalca - s tem si zagotavlja svoj nadmočni status, ki zgolj garantira, da se sama (zgodba) nikdar ne konča, dokler seveda misli, da obstaja pripovedovalec, ki jo pripoveduje.
Lp

Lahko si tudi tako razlagaš. Se pač čutiš ogroženega oz. um je ogrožen sv katerim se poslušalec identificira. Dvom, ki naj bi imel to preračunano komponento se nato postavi v mesto razsodnika in zvijačnosti pripovedi. Normalno, saj drugače ne bi bil potreben.
Sebstvo se je pač potlačilo v umu, misli, ki je superioren zaradi identifikacije z njim. Dvom je tehtnica in lahko premleva s premetavanjem v neskončnost, kar pa ni večnost iz katere izhaja sebstvo. Imaš še popolno zanikanje in s tem odpreš iskanje lastnega odgovora.
Lp,Igor

človeško rojstvo je zelo redko. ko je Bog ustvaril to človeško materialno obliko je bil znotraj svojega večnega in neomejenega zadovoljstva, še bolj zadovoljen

Hare Krišna Hare Krišna Krišna Krišna Hare Hare
Hare Rama Hare Rama Rama Rama Hare Hare

No saj, nekaj takega, the neverending story. Zato v bistvu New Age s svojimi zgodbicami o karmi in reinkarnaciji in razsvetljenju sploh nima blage zveze z ničemer. Zraven v to njihovo zgodbico navržejo, da se je treba rešiti ega, ampak ga ravno s temi svojimi dodatnimi elementi še bolj podžgejo. V bistvu govorijo o tem, da se mora kao zgodba razplesti tako, da se jo najprej razume (zgodbo) in bo potem odpadla sama od sebe, ko se jo dovolj razume. Samo to samo zagotavlja, da se bo zgodba nadaljevala, torej zgodba o meni, ki moram pri sebi razrešiti še to in to in to in to, potem pa bom vreden nagrade, ki je bojda razsvetljenje.

Lp  

Fino bi bilo dojeti,da vesolje samo deluje in živi skozi nas in ostalo življenje.Vesolje eksistira tudi na elementarni ravni-materialni,katero lažni duhovneži vedno zanikajo.Mi nismo glavni vesoljni  igralci(to je nezavedno elementarno) mi smo samo ciklično živa podoba trenutnega stanja vesolja.Komu bo dano spoznati to večno podobo bo razumel,da je zgolj vesoljna živa individualna podoba,ki lahko (če mu je to dano)opiše,oriše absolutno resnico,ki jo  večno in sedaj izraža samo vesolje v njemu in sočasno v vsemu. Lp Alojz.
P.S. Ne trudite se z filozofiranjem v njemu ni resnice!!

smisel je v tem, da se z razodevanjem Absolutne resnice, avtomatično razodeva tudi naša relativna resnica. po Njeni milosti lahko spoznamo kdo smo mi, zakaj smo mi in kako naj delujemo znotraj te Absolutne resnice.  
 
Hare Krishna