ta vzajemnost z Njim je res že v nas v potencialu. ampak ta potencial zaradi naše lastne želje oz. odločitve ni izkoriščen. čeprav smo znotraj Njega, nismo v vzajemnem odnosu z Njim. za pristno vzajemnost (ljubezen) ni dovolj le fizična indiferentna skupnost, ampak je potrebna tudi svobodno-odločitvena vzajemnost na podlagi (duhovnih) čustev.

Skrivnost življenja nosi v sebi sedem lastnosti, tako bi moralo biti tudi v človeku, toda žal ni tako. Ta sposobnost je že dana vsakemu človeku, vendar ni bila nikoli povsem izoblikovana in uresničena. Le redki ljudje dosežejo, da deluje v njih vseh sedem lastnosti življenja polno in enakomerno ter s tem postanejo tudi resnično enaki Bogu. Toda, kot rečeno, mnogi se od tega odvrnejo in jim je to kaj malo mar, in zato sploh ne spoznajo resnične skrivnosti življenja v sebi. Takšni slepi in na pol mrtvi ljudje potem ne morejo spoznati namen življenja, ki tiči v njih,  ker se pustijo voditi in oblikovati samo enemu ali drugemu od sedmerih lastnosti.

Tako živi nekdo samo iz lastnosti ljubezni in sploh ne upošteva drugih lastnosti. Kaj je potem tak človek, kakor požrešna zver, ki nima nikoli dovolj? Takšni ljudje so vedno polni samoljubja, nevoščljivi in skopi ter trdosrčni do vseh ljudi.

Drugi spet premorejo razsvetljeno ljubezen in so zato tudi prav modri ter lahko svojim soljudem dajejo prav dobre nauke, toda njihova volja je slabotna in zato ne morejo ničesar do konca izpeljati.

Pri nekaterih pa so lastnosti ljubezni, modrosti in volje povsem dejavni, toda lastnosti reda in prave resnosti še slabo delujeta. taki ljudje postanejo prav pametni in včasih prav modro govorijo in tu in tam tudi kaj posameznega izpeljejo; toda človek, ki je moder na podlagi prav vseh sedmerih lastnosti, bo še prekmalu iz besed, govorjenja in dejanj takšnih ljudi spoznal, da v vsem ni reda in povezave.

In spet so ljudje, ki imajo ljubezen, svetlobo, voljo in red, manjka pa jim lastnost resnosti. Zato so strahopetni in boječi in lahko svoja dela le redko v celoti izpeljejo.

Spet drugi so poleg tega tudi polni resnosti in poguma, toda s potrpežljivostjo pri njih slabo kaže. Takšni ljudje se navadno prenaglijo in z nepotrpežljivo vnemo pogosto več pokvarijo kakor dobro opravijo. Torej brez prave potrpežljivosti ni nič; kdor namreč nima prave potrpežljivosti, samemu sebi izreka neke vrste smrtno obsodbo. Če hoče človek imeti dober pridelek, mora namreč čakati, dokler grozdje ne dozori. Če dela nasprotno, mora nazadnje vendarle samemu sebi pripisati, če namesto najžlahtnejšega vina pridela le neužitno kislico.

Potrpežljivost je torej v vsemu in vsakemu potrebna lastnost; prvič za obvladovanje in uravnavanje lastnosti, ki pogosto hoče kar v neskončno in se imenuje resnost - ker se ta lastnost v povezavi z ljubeznijo, modrostjo in voljo sprevrže v največji napuh, ki, kot je znano, potem pri človeku nima nobene meje -, in drugič ker je potrpežljivost mati lastnosti usmiljenja; šele ta lastnost, ker deluje povratno, daje vsem prejšnjim lastnostim božje-duhovno popolnost in človeški duši pomaga, da se v duhu povsem in resnično prerodi.

Zato nam je Bog vsem položil na srce predvsem ljubezen do Boga in bližnjega ter ob tem rekel: "Bodite usmiljeni, kot je usmiljen tudi vaš Oče v nebesih, in bodite krotki in ponižni, kot sem tudi Jaz od vsega srca krotak in ponižen."

Bog je ljudem, torej zapovedal, da izoblikujemo sedmo lastnost predvsem zato, ker so prav v tej zadnji lastnosti vsebovane in se izoblikujejo vse prejšnje. Kdor torej to zadnjo lastnost z vso vnemo oblikuje in krepi, oblikuje in krepi tudi prejšnje lastnosti in bo s tem najprej in najzaneslivejše dosegel popolnost. Kdor pa se začne oblikovati z enim ali nekaterimi prejšnjimi lastnostmi, težko doseže celotno in polno življensko popolnost ali jo pogosto sploh ne doseže, ker te prve lastnosti same po sebi ne vsebujejo sedme lastnosti, ta pa v sebi nujno vsebuje vse prejšnje.

V tem je potem tudi nenehen padec v človeku samem - in to traja vse dotlej, dokler se v človeškem bitju ne pripelje sedme lastnosti do resnične in najvišje popolnosti. Vse prejšnje lastnosti so deloma dane skoraj vsem ustvarjenim bitjem bolj ali manj svobodno, toda sedmo lastnost mora človek pridobiti šele s svojo lastno pridnostjo in prizadevanjem

In tako kakor vseh šest prejšnjih lastnosti šele s to pridobitvijo sedme lastnosti doseže svoj resnični pomen in življenski namen, tako tudi celoten človek šele z njo doseže popolno življensko svobodo in samostojnost.

No, pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 08.03.2011 at 18:41:37:



hvala M.L.

Robi wrote on 08.03.2011 at 20:53:41:

Prevelika želja po predajanju bogu ga omejuje. Želja po biti mu simpatičen, ga zadovoljevati. Tu računa na vzajemnost od boga, da mu bo on vzajemno zato pomagal.  Zmota. V božjem ni vzajemnosti je notranje soglasje enega.

Lp,Igor

titud:
Quote:


Aravinda:
Quote:


Quote:


fanatično, nepristno zalivanje korenine ni imitacija "pretirane osredotočenosti na listke" ampak je imitacija "pristnega nefanatičnega zalivanja korenine". takšne osebe niso "sentimentalisti", ampak so takšni kot opisuje tista raziskava. to se zgodi zato, ker poskušajo takšne osebe imitirati tiste, ki dejansko pristno zalivajo korenino. Ali pa sploh nimajo pristnega vodstva, kot je v verjetno bilo v priemru te raziskave, kar je še slabše. Imititacijo sem mislil v tem smislu, da nekako "slepo" ali pa s povsem napačnimi nameni sledijo sicer pristno pot (ali pa cledijo nepristno pot). če sledijo pristno pot sledijo samo navzven, delajo zunanjo formo brez pravega notranjega razumevanja in prave vsebine.

bom poskušal konkretneje povedat. veliko je primerov ko praktikanti ( bhakti joge) imitirajo tiste ki so dejansko dosegli stanje zavesti ki je bližje Bogu. ponavadi so takšne osebe ki pristno zalivajo korenino v "redu odpovedi" - sanjasiji. Sanjasi pomeni da nimajo družniskih povezav. in imitacija takšnih oseb je to, da nekdo slepo sledi te osebe in reče "jaz tudi ne bom imel družinskih povezav"....ampak ti imitatorji ne vedo, da tisti ki so pristno v redu odpovedi niso v redu odpovedi zaradi tega ker "ne želijo imeti opravka z ostalimi" ali ker se želijo odreči družinskih in ostalih povezav, ampak so v redu odpovedi zaradi njihove dejanske ljubezni do Boga. Razlika v praktični vzajemnosti je med temi dvojimi osebami zelo očitna. Imitatorji smatrajo da so vsi ostali razen bhakt demoni, jih celo lahko sovražijo, ne želijo se jih niti dotikat ali imeti stikov z njimi, so vzvišeni, ponosni itd.. Medtem ko pri tistih ki dejansko imajo povezavo z Bogom je popolnoma drugače. Vsa živa bitja ljubijo, so sočutni z vsemi, med njimi poteka vzajemna izmenjava, ne vidijo jih kot demone, imajo jih radi, so tolerantni, nimajo nespoštovanja do drugih...vsa živa bitja vidijo odnosu do Boga. tisti ki dejansko ljubijo Boga ne morejo imeti nikakršnega sovraštva ali negativnih feelinigov do kogarkoli v tem svetu. delujejo iz pristneega odnosa z Bogom. seveda pa te osebe ne delajo enakih aktivnosti kot ostali.

tista druga skrajnost ki sem jo omenjal pa je, da nekdo hodi po Božji poti, (kao) zaliva korenino....ampak hkrati je  povsem vzajemen z vsemi ostalimi v tem smislu, da počne enake aktivnosti, odobrava v srcu tiste stvari ki so nekoristne, torej pretirano neguje "plevel in trnje".

u bistvu smo kr usi

teoretična predpostavka, ki je skupna 99,99% ljudi na tem svetu je ta, da je materija sposobna proizvest življenje. teh ki vsaj teoretično, na podlagi uma in logike lahko zaključijo da temu ni tako, je zelo malo. še manj pa je tistih, ki se dejansko/praktično zavedajo kdo so. ker sem jaz še vedno na bolj ali manj teoretični ravni, tudi sebe prišteva med "bolane".

sem pa to temo odprl prav s tem namenom, da bi se pogovarjali "kaj je življenje".

kvantitativni dejavnik ni uspešen niti pri raziskovanju materije, kaj šele pri duhovnih spoznanjih. pred XX leti je 100% ljudi bilo prepričanih, da je zemlja ravna in bi tistega ki bi rekel, da je okrogla, imeli za norca. določanje "zdravega" ali "bolanega" na podlagi kvantitaivnega dejavnika oz. splošnega prepričanja v družbi je povsem zgrešen. na tem principu deluje ta svet in v bistvu ni sploh čudno da je tako, saj to vsrkavanje takšnega znanja se dogaja od rojstva dalje in še od prej.

V fanatizmu ni ljubezni, v veri in zaupanju pa prebiva ljubezen, saj brez ljubezni ni ne vere ne zaupanja. Kdor lahko to loči, temu je vse jasno.

Pa lep pozdrav.