murileon wrote on 15.01.2009 at 12:52:14:

Z namenom, da ohranjaš vajin odnos funkcionalen, si očitno  prisiljen/motiviran u nulo  preštudirat psihično strukturo obeh, hkrati pa  se tud  psihofizičnfizično izolirat od okolja, ki bi vnašalo dodatna neravnotežje v vajino razmerje. V odostnosti zunanje motivacije, ki itak drži  skupaj večino parov, ki jih jest poznam, ti nujno rabiš notranjo/duhovno oporo. Sanje ti  tako po moje niso zgolj sredstvo  za     odkrivanje  tvoje/partneričnine prave/avtentične  psihične  strukture, s poznavnjem katere bi odpravil  komunikacijske šume, ampak v sanjah (po moje) iščeš bolj  motivacijo, ki  bi v temu napornem zavestnemu  početju dal potrebni smisel. Tako da po moje bi bilo zate oz za vajin odnos bolje, da jih ne 'uporabljaš' toliko za analizo vajinih psihičnih struktur, amapak za simuliranje občutja sprejetost/domačnosti, ki ga pogrešaš v vajni skupnosti. Ker če ozavestiš, kaj pravzprav pogrešaš/potrebuješ, potem se bo celotna psihčna struktura brez večjih naporov sama po sebi prilagodila ustvarjanju tega vzdušja ne glede na njene predispozicije, vplivala pa bo seveda tudi na spremembo psihične strukture partnerja.      

murileon wrote on 16.01.2009 at 07:06:40:

Partnerica pri tebi očitno zbuja strah, da bi bil  zaradi njenih boljših kominkacijskih oz. analitičnih sposobnosti lahko bil zmanipuliran oz. da bi te lahko prepričala, da bi počel nekaj, kar se ne sklada s tvojo predstavo o tvoji vlogi v partnerski skupnosti. Kot sam priznavaš ji v tem komunikacijsko/analitičnem pogledu nisi kos in ji v bistvu ne znaš   na način, ki ti ga v komunikaciji vsiljuje, vlit zaupanja, da sta vsaj kar se temeljnih vrednot skupnosti tiče v bistvu na istem bregu. Sam priznavaš, da reagiraš kot trmast otrok in ji nezavedno nasprotuješ 'iz inata', kar pri partnerici samo krepi potrebo po vedno inovativnjših komunikacijskih pristopih, s katerimi bi ta 'a priori' odpor/nezaupanje pri tebi lahko obšla ali strla, pri tebi pa se zato krepi potreba po vedno 'globjih' argumentih, s katerimi bi lahko utemeljeval svojo obrambno  držo. V takem tekmovalnem vzdušju vedno ostajaš korak zadaj, in vsaj po mojih partneskih izkušnjah se to ne bo spremenilo niti čez  20 let. Na ta način si boš sicer nabral nekaj komunikacijskih in analitičnih znanj/spretnosti, vendar ta ne bodo bistveno vplivala na kvaliteto  vajinega odnosa. Skratka, moral se boš naučit zaupat, da njene boljše komunikacijske/analitične sposbnosti niso nujno uprejene proti tebi, da sta na istem čolnu, ki za funkcionalno plovbo potrebuje tako krmarja  kot veslača in da uspeh ni odisen od tekmovalnosti ampak simbioze in komplementarnosti. Imam občutek, da je za tvojo partnerico to samoumevno in da jo iritira dejstvo, da ti moraš na tem še 'delat', da takšno zaupanje moraš glede na pretekle izkušnje in psihološko strukturo šele zgradit in ji zato moraš dat vedet, da sproti potrebuješ jamstva, da  njena drugčna psihološka struktura in sposobnosti ne ogrožajo tvojega položaja/prispevka k uravnovešenosti  in funkcionalnosti vajine skupnosti.

murileon wrote on 16.01.2009 at 14:38:51:

Realizacija potrebe po  osebnostni rasti/razvoju  v intimnem partnerskem odnosu je nujno kompleksnejša od individulane poti. Ima svoje prednosti in priložnosti, hkrati  pa tudi pasti. Fiksira namreč določene v odnos prinešene vzorce, s tem pa jih tudi obelodani, zaradi  česar nam je dana priložnost, da jih ozavestimo in 'raztopimo' posebej če se zavemo, da z njimi prizadnemo oz. oviramo osebnosto rast/razvoj partnerja. V intimnem/sočutnem odnosu naj bi to 'raztapljanje vzorcev' veljalo vzajemno, zato je intimnost/sočutnost vsaj zame pomebnejša od psihosocilanih tehnik in spretnosti posmeznika v odnosu. Oz. drugače povedano: psihosocilane spretnosti so pomembne le toliko, kolkor služijo vzpostvljanju zaupnih/intimnih/sočutnih odnosov in ne tekmovanju za prevzemanje nadzora/vpliva nad vedenjem in mišljenjem drugega. Po moje ga ni višjega etičnega/humanega načela od tega in če pri partnerci čutiš, da  njena načela niso podrejena temu cilju je po moje čisto prav in zdravo za vajino skupnost, da te to iritira.        

Devi wrote on 19.01.2009 at 11:13:04:


Meni izpade, kot da je izčrpanost/obnemoglost zaradi bojev za osvojitev gradu sama po sebi odrešilna. Kot da so pošasti kreacije vložene energije v osvojitev gradu in ko se ta  izčrpa v spopadih z njimi (ko izčrpajo vso energijo, ki jih je vzpostavlja), se sesujejo sami vase. Ko se v bojih s pošastmi porabi energija za osvojitev gradu, razpade tudi energija, ki vzdržuje sam grad. Ta zato razpade na dva gradova, ki se ne vzdržujeta več na potrebi po zavojevanju ampak nudita brepogojno zavetje izčrpanim, saj imata svojo lastno energijo (ožarjenopst). Slikovito in poučno...  

Devi wrote on 19.01.2009 at 11:13:04:


Izgleda kot srečna razrešitev notranjih bojev, ali pa neke pomembne bitke. Saj risanke pa filmi tu niso potrebni  .

Danes sem imel ene kar zanimive in deloma sproščujoče sanje:

Z mano začne iskati kontakt mlada visoko noseča punca. Komunikacijsko mi je očitno naklonjena. Zgleda, da sem ji tudi všeč. Kot da si želi z mano prijateljevati. Gre za prijeten občutek in mi druženje z njo paše. Imam slab občutek, ker mimo hodijo člani nekdanje družine (babica, mama, oče, Ana,...) in deluje druženje z njo kot neka prepovedana ali pa vsaj posmeha deležna intima. Zato se te intime deloma izogibam, deloma pa jo sprejemam in si dopovedujem, da moje življenje nikogar nič ne briga.

S partnerko si ogledujeva neko stanovanje v bloku, ki je obdan z drevesi in zelenjem. Očitno je to posledica delne zapuščenosti bloka, ampak to zelenje da okolju tega bloka poseben občutek okolja, ki je življenju naklonjeno. Partnerka reče, da bi tukaj tudi ona želela živeti. Pred blokom je cesta, ki je pot do individualne hiše, kjer sta parkirana dva avtomobila. Ta dva avtomobila me ne motita, ker je drugače parkirišče skoraj prazno in avtomobilov praktično ni. Gledam to parkirišče in ocenjujem, če je dovolj primerno mesto za otroke, kjer bi se lahko igrali. Stopim par korakov naprej in vidim čudovito igrišče, sicer rahlo zaraščeno, ampak to mu daje le še poseben čar. Nato grem okoli bloka in vidim, da je blok na drugi strani deloma porušen, vendar še dovolj dober za bivanje. Nato gledam okoli in vidim, da je polno stavb razrušenih in porušenih. Začnem se spraševati, kaj se je temu mestu zgodilo, kot da bi doživelo vojno. Kljub temu, da v sloveniji vojne že dolgo ni bilo, se je to na nek način zgodilo. Ob misli, kaj se je zgodilo me grabi obžalovanje in jok. Poskušam se orientirati, kje v sloveniji to mesto sploh je, nekako pridem do sklepa, da verjetno na primorskem, ker je nekako v zraku, da je morje blizu.
Potem skupaj s sodelavcem, s katerim hodim večkrat na kavo, hodim po hodniku tega bloka. Blok je skoraj nenaseljen in precej zapuščen, vendar je občutek v njem super. Blok daje občutek prostornosti in komoditete. Pravo nasprotje trenutnih gradenj, kjer je malo prostorov, kjer si zaradi nerealno visokih cen prisiljen živeti utesnjeno. Hoja po tem bloku daje občutek počitniških hišic, kjer si na oddihu. Mogoče bodo v tem bloku nameščeni tudi kaki begunci, ampak zdi se mi, da zaradi prostornosti, komoditete in dobre gradnje ne bodo moteči oziroma prehrupni za okolico.
Potem s tem sodelavcem še nekje hodim, nakar nek neresen mulc prinese trojne hlače, ki jih je prerastel, ne da bi jih nosil. Jasno je, da so te hlače meni premale, zato namignem sodelavcu, ki je nižje rasti, da se mu vsekakor splača vzeti te troje hlač, ker so kvalitetne, lepe in skoraj zastonj.
Nato se mi mudi do direktorja. Tam presenečen ugotovim, da ocenjujejo mojo dvoletno poskusno dobo. Direktor mi reče, da sem jo uspešno prestal. Po najstniško sem malo ogrorčen, kako si me drznejo sploh ocenjevati, saj je vendar jasno, da sem ustrezen kader. Da bi mi direktor dal vedeti, da nisem bil čisto suveren, mi reče, da si prevečkrat kaj domov odnesem. Šokirano ga pogledam in rečem, da to ni res, vendar njegova avtoriteta poraja dvom v moje prepričanje. Nato se oglasi bivša sodelavka, ki reče, da si kdaj odnesem domov kaj sladkega. Nato rečem, da to pa ja, ker imam rad sladkarije.


Te sanje govorijo o skupnem življenju z mojo partnerko oziroma mojem, mogoče najinem, dozorevanju za skupno življenje.

murileon wrote on 20.01.2009 at 14:27:16:

Ja, bitk nekak nikol ni konec. Vedno so ble, vedno zgleda bodo. Zadnja leta mi grejo nekak čedalje boljše, sam včasih sem res že zmatrana od vsega skup.
Pomisla sem, da je happy end poudarjen zato, ker se mi včasih zdi, da sem nehala verjet v srečne konce.

Devi wrote on 21.01.2009 at 16:20:26:


Mogoče je treba v sebi pogledati za stvarmi, ki te zadovoljujejo, umirjajo, izpolnjujejo in poiskati način življenja, ki ne bo zahteval nenehnih borb. Borbe in trud so potrebni, niso pa vse. Verjetno je za tvoj razvoj in mir tovrstni način bil potreben. Je še vedno? Verjetno je potrebno začeti uporabljati material, ki si ga pridobivala iz borb in z njim graditi. Ne odjahati mimo gradu, ampak se v njega naseliti in se ukoreniniti.

Mogoče je odgovor v tej tvoji projekciji:

"Čist intuitivno bi rekla, da si se mogoče sam v sebi vrnil do nekih temeljev, odkoder je dobro graditi dalje. (Včasih se nam v nekem obdobju nekej zalomi na polno, nekej hudega se zgodi, nekaj zruši in zdi se da se na tem nikol več ne bo dalo graditi. Iz trme včasih rečemo, tole več nočem, tole ne priznavam več, to bom pustil in začel nekje drugje, od začetka in drugače. al pa rečemo, to na sebi ne maram, tak več ne bom, ta del sebe bom uničil, ker je preslab ali predober in ker preveč trpim zaradi njega.) In ko se odrežemo od nečesa, dela sebe, starih korenin, se mi zdi, da nikoli ne uspemo. Nekako ne moreš bit nekaj drugega, kot to, kar si. Kot da si se v sebi nekako vrnil spet nazaj do trenutka, ko si nekaj presekal in poskušal naredit rez."