Pred par dnevi sem imel sanje iz katerih se spomnim samo dveh simbolov oziroma kratkih situacij.
Bil sem oblečen v spodnje hlače, kakeršne je nosila moja babica. Ženskosti ni imela razvite. Vedno je nosila spodnje hlače podobne današnjim bokserkam, ki pa so meni kot otroku delovale popolnoma nežensko, feminilno popolnoma nerazvito. Bog ne daj, da bi svoje gate kdaj poimenovala hlačke. To so bile striktno hlače. Jaz sem v sanjah oblečen v slične gate, le da se temu bolj reče hlačke. Lepe roza, erotične, prijetne mehke tople. Zgleda tudi, da je moje telo podobno ženskemu telesu. Kot otrok sem se vedno totalno zgražal, če me je kdo zamenjal s punčko. Pa tudi ženska patetika in dekliškost so mi vedno delovali inferiorno, nekaj, s čimer se pravi moški res ne more identificirati. V sanjah pa mi je na trenutek sicer malo nelagodno, ampak si rečem, pa kaj, če delujem dekliško in dekliško erotično.
Nato se še spomnim, da kakih deset do zob oboroženih policajev izvaja neko preiskavo. Išče krivca. V tisti dekliški opravi pomislim, da se nimam česa bati, saj nič ne skrivam.
Par dni sem rabil, da sem natuhtal ta dva kompleksna simbola. Eden je moj odnos do feminilnosti in do svojega aspekta ženskosti. Do zob oboroženi policaji so moj aspekt, ki kar naprej nekaj tuhta, ocenjuje, precenjuje, sodi, obsoja, komentira, pametuje, v bistvu vedno išče krivca, kar je daleč od feminilnega razumevanja, empatije, rahločutnosti. Kakor je bilo lepo vidno tudi na tem forumu, včasih iščem neke krivce za kolektivne situacije in rad molariziram. Ta aspekt se seveda prebuja vkonfliktih s partnerko, kjer v svojih mislih meljem njeno krivdo. Moja partnerka ima oba aspekta, ki sta tu v mojih sanjah, tudi precej razvita in tudi precej avtonomna, neodvisna od kontrole zavesti. Glede na to, da sem v sanjah "deklica v prvi osebi", kaže po mojih izkušnjah na to, da mi sprejemanje feminilnosti in "potreba po nenapadanju feminilnosti" počasi prihaja v zavest. Ko je moja partnerka ogrožena, se prebudi njen animus, ki reagira strogo, vojaško, policajsko, tudi divje. Njena dekliškost pa je ogrožena zaradi njenega pomanjkanja samozavesti na tem področju. Verjetno vsaka ženska do neke mere trpi za tako "boleznijo", razen kake ledene kraljice, ki so čisto prepričane v svojo vzvišenost in privlačnost.
V glavnem, borba v partnerskem odnosu, mi je počasi odprla potrebo po prebujenju mojega ženskega aspekta, oziroma po višji kvaliteti delovanja moje anime. Moja anima je drugače bolj histerično in k smiljenju nagnjeno bitje, kot je bila moja babica.
Nato je kak dan kasneje v znamenju virusa, ki je napadel družino in tudi meni že pošteno načel imunski sistem, ter obiska nekega predavanja o sinhroniciteti. Ker sem doma čuval sina, sem imel možnost se spomniti kakih sanj. Prepričan sem bil, da bodo v znamenju prejšnje dnevnega dogajanja. Pa niso bila. Spet se spomnim samo enega simbola in kratkega dogajanja. V sanjah naj bi kupil srebrnik za cca 40€. Po mojih trenutnih merilih je to denar, ki ga ne moreš zanemariti. Partnerka me v sanjah opozori, da to sploh ni srebrnik. Začuden nad sabo, ker je to očitno en navaden medeninasti gumb, kot se jih spomnim na plaščih babice ali ene njene prijateljice Ane, ki mi je več kot babica in je del stare družine. Nato se srebernik-gumb spremeni v kovanec jugoslovanskih dinarjev, gor je letnica 197...in še ena številka, verjetno ni pomembno. Dinarji so v današnjih dneh na naših tleh postali neuporabna, brezvredna valuta.
Ker sem zaradi težav v komunikaciji s partnerko razmišljal, bolj nezavedno kot zavedno, o tem, da se bom mogoče moral preseliti nazaj od koder prihajam, so me sanje opozorile, da take vrste razmišljanja niso nič vredna. Recimo, da sem v to vlagal energijo v višini 40€. Družini iz katere prihajam je najbolje šlo v sedemdesetih letih. Ko so nosili tiste cenene gumbe. Ampak čas je šel naprej in to dandanes zame več nima smisla. No, mimogrede, tisti gumbi so na otip prijetni in topli in me spominjajo na Ano, ki jo imam še vedno rad. Ni imela otrok in se je navezala na naju z bratom. Precej uravnovešena oseba je, kljub njeni nizki izobrazbi in precej težkemu življenju. Verjetno je v tem tudi nekaj kompenzatornosti. Ko je v odnosu s partnerko težko, dobim nostalgijo po občutkih razumevanja.
Modre sanje
. Kot zmeraj, le razumem jih le včasih.
Sam nas opozarjaš, da se je pomebno ozirat na občutke v sanjah. Ti so v obliki spomina, prenesenega v real lajf, lahko dobra osnova, na katerih je mogoče gradit odnose. Če so občutki dobri, jih je po moje brez veze analizirat, ampak jih treba zgolj vzet za osnovo, okorog katere se spleta odnos. Če poznaš osnovno občutje, boš najdu tud pot/način, kako ga (po)doživet. Najbolj jebeno je, če nimaš oz. najdeš v seb nobenih osnov, na katere bi naslonu dejavnosti v dejanskem odnosu. Če jim maš, pol ugotoviš. da v bistvo sploh ni tolk važn, kaj počneš ampak bolj kako oz. s kakšnim namenom to počneš. Sanje so priročno sredstvo, da te spomnijo na ta namen, niso pa priočno sredstvo za to, da bi te usmerile v to, kaj počet, kar je super, saj v real lajfu se vedno najde pri roki kup ljudi in situacij, ki ti določajo točno to in skor nobene/nobenega, da bi ti določle namen. Tega je treba najt v seb, kar je kot rečeno zelo pripročno takrat, ko ne počneš nč, torej v sanjah.
Home
Pages: 
(Read 279703 times)
