murileon wrote on 21.01.2009 at 20:15:16:


V odprti komunikaciji je vedno nekaj provokacije, ki ogroža. V bistvu je privilegij tistih, ki nimajo kaj za zgubit. To, da imaš kaj za zgubit, v bistvu ne moreš v naprej vedet, ugotoviš šele, ko se nanjo kot na provokacijo odzovjeo tisti, ki jih tvoja odprtost ogroža in ki se zaradi nje počutijo prizadete (nimaš sočutja do njih ), zato  hočejo nazaj prizadeti tebe (nimajo sočutja do tebe). V ljubezenskem  partnerskem odnosu naj bi po moje komunikacijsko mejo postavljala  sposobnost vzostavljanja  vzajemnega sočutja, v odnosih na sploh pa iskanje šibkih točk nasprotnika in skrivanje lastnih. Potrebo/nujnost  po izolaciji  partneRske skupnosti od odnosov nasploh zagovarjam zato, da se v krogu sočutja najde način za izkomuniciraje medsebojnih   'šibkih točk'  in da ne pride do shizofrene situacije, v kateri se te 'šibke točke' izrablja v boj za prevladao, v katareme je vsaka zmaga le izgubljena  priložnist za odprtejšo/celostno komunikacijo, ki jo nudi intimen parterski odnos.

murileon wrote on 22.01.2009 at 11:41:50:


Patetika (samosmisljenje) je neke vrste samoobrambni mehanizem za vzbujanje sočutja, ki morda 'vžge' znotraj intimne ali manjših čustveno povezanih skupnosti, zanseljivo pa se hitro izčrpa v javnem komuniciranju (razen če se ne veže na kolektivno doživljanje neke supnosti, morda cele nacije ali civilizacije, kot žrtve). Midva s partnerko sva se kot skupnost  dostkrat doživljala kot žrtve nama nenaklonjenega okolja, čeprav sva v bistvu z  najinim  odprtim in s tem provakotivnoim  odnosom do okolice sama iz sebe delala žrtev. Še več, ko sva se s samopatetiko branila drug pred drugim, sva pogosto izžla iz te sitacije z ugotovitvijo, da sva oba žrtve drugih. Navznotraj sva na tak način sicer uspela vzostavilt neko znosno funkcionalnost, vendar sva s tem do širše skupnosti samo zaostrovala  konflikte, ki so povratno vplivali na nefonkcionalnost najnine skupnosti   v odnosu do okolja (otepanje z pomanjkanjem, slabimi bivalnimi pogoji, depriviligiranimi službami, težavami s prezadolženostjo...). Tako da (samo)pomilovanje je po moje neka nujna, vendar bolj kot ne prehodna faza, ki je mora sledit neka pragmatičnejša faza, v katerih se sprejemajo določeni kompromisi znotraj bolj ali manj univerzalnih etičnih okvirov, ki se nama oblikujejo kot stična točka tistiga, kar je dobro zame, zanjo, za naju, za najine otroke in hkrati tudi za vse druge (oz. jih vsaj ne ogroža) .  Ni enostavno, ampak zunaj te stične točke ne vidim trdnih vrednostnih izhodišč za kakršnokolli kumunikacijo s komerkoli...

Sanje in njihova razlaga:

V navadnem spanju sanja samo duša. te sanje niso nič drugega kot zmedeno gledanje duše v svoje razmere, ki pa niso urejeno povezane, temveč se kot slika kalejdoskopa z vsakim gibom spreminjajo in se nikoli več ne pojavijo kot popolnoma enake. To nepovezano gledanje razmer in podob lastnega stanja ima svoj vzrok v tem, da je duša brez povezave z zunanjim svetom, pa tudi brez povezave z svojim duhom.

Ta vrsta vizij za dušo nima druge koristi, kot to, dase more po takšnem snu spominjati, kako bi bilo z njo v absolutnem stanju. Če kdo povzame sanje, ali jih celo zapiše, ima lahko duša v njih dober portret same sebe. kajti pokažejo ji njena glavna poželenja, njenetežnje, in nkakšno sploh je  in bo njeno celotno stanje, ko se bo ločila od telesa.

Te vrste sanj ne prikličejo v dušo niti nebeški niti peklenski duhovi, temveč so proizvod lastne duše, ki se spominja včasih bolj, včasih manj, včasih pa sploh ne. To je pri še čisto naravnem človeku odvisno predvsem od tega, kakšen je njegov duh živčevja . če se ta nagiba bolj k duši, se bo človek natančno spominjal skoraj vsakih sanj. Če pa je nagnjen bolj k telesu, bo imel človek malo  ali pa sploh nič spomina na svoje sanje. To je navadno pri tistih ljudeh, ki so zelo čutne in grobo materijalne narave .

Čisto drugače pa je pri nekaterih "svetlih sanjah" , v katerih se sanjajočemu zdi, kot da bi bila prikazen resničnost, tako da, ko se zbudi, komaj lahko presodi, ali so bile sanje ali pa resničnost. Takšne vizije ali sanje ne pripadajo duši, temveč duhovom, ki jo obdajajo, pa naj so to dobri, ali zli . Če so zli, se bo duša - in po njej tudi njeno telo - iz takšnih sanj prebudila popolnoma izčrpana. Če pa so te vizije delo dobrih duhov, potem bosta duša in telo po prebujenju okrepljena.

Obe vsrti vizij sta dopuščeni duši le v korist, nikakor pa ne vškodo. V zastrašujočih vizijah naj duša najde opozorilo, v dobrih pa okrepitev...


Človeško srce je seveda lahkoverno, da bi rado že iz čisto preprostih sanj predvidevalo vsakovrstne prihodnje dogodke . Ljudje so že izdelali vsakovrstna pravila, po katerih bi morale po določenih sanjah nastati določene posledice...

Te podobe, ki se predstavljajo duši v sanjah, pač "ustrezajo" stanju duše, njenim željam + bojaznim, Nikakor pa niso preroki prihodnjih dogodkov .

Takšno praznoverje je zlo, ki lahko duši zelo škoduje, ker se s tem privadi, da zaradi takšnih napovedi popolnoma preneha zaupati Bogu-Stvarniku . In kolikor več takšnih preroških domišljij se ukorenini v duši, toliko bolj te slabijo vero , tudi Ljubezen do Stvarnika-Boga . Če so že preproste sanje samo ogledalo duše, pa izvirajo neumne razlage od zlobne svojati.

To vam je razloženo zato, da bi vedeli, kako morate v prihodnosti v resnici razumeti sanje, pa tudi pristne vizije, o katerih bomo še drugič kaj rekli .

Lep pozdrav do tedaj  + dobre sanje vam želimo, še naprej , ...

by Boštjan + # #

Boštyxz wrote on 26.01.2009 at 08:11:48:


Aleluja. Kako se ti sploh da.

Boštyxz wrote on 26.01.2009 at 08:11:48:


Ej Bošty ti si za časom, kakšena zlobna svojati, tipično verko obarvano nakladanje.

Sem sanjala samega hudiča, kaj praviš na to,  poglej si, takole je bilo Poglej si ta video.  

http://www.youtube.com/watch?v=u62cZD9Qi4I

Lep pozdrav  

Jest sem danes ponoči sanjal, da si drgnem zobe oz. usta s ščetko za čiščenje wc-ja, tisto veliko, okroglo. Konteksta ni, ali pa se ga vsaj ne spomnim, razen tega, da sem bil zgrožen nad tem, kakšno svinjarijo počnem, ampak sem mirno nadaljeval s tem.

Zgleda, da je zadnje čase pride blato ven pri meni skozi usta.  

Boštyxz wrote on 27.01.2009 at 11:31:57:



Verjamem izkušnjam, ne veri. Zame hudič in sile teme ne obstajajo. Sanje so realizem, ne vera.
Izkušnje pa imam z določenimi valovi zame neprijetnih dogodkov, ki se včasih zgodijo. To je zame ali stvar naključja, ali posledica mojega notranjega stanja ali mogoče v neki naravni zakonitosti, da dobiš, kar si zaslužiš, za katero pa samo domnevam, da obstaja.
Sanje, ki so plod nezavednega, so tudi izkušnje, ki pa jih je treba dešifrirati, vsaj v tistem delu, kamor sploh sežemo in ima za nas tudi smisel. Simboli so pač kompleksni.
Nahatee sem napisal, kar mislim. Moj namen je dobronamere. Glede na izkušnje z Nahatee, ona tega vedno ne doživlja kot dobronamernost, o čemer bi se lahko malo zamislila. Njeno pisanje tebi ziher ni bilo dobronamerno, ampak žaljivo. Tvoje pa prepotentno glede na arhaične in primitivne osnove iz katerih si izhajal.