ok, če se osredotočm na pedofile.

če sm js pedofil (men je empatija še vedno najbližji način, da poskušam razumet stvari), bi zlorabljala nekoga zato, da bi imela občutek kontrole, moči, obenem pa občutek, da za nekoga "poskrbim", da mu dajem "varnost", "ljubezen"..

za fotre pedofile sm js recmo vedno misnla, da so to grobi ljudje, ampak se mi zdi, da je ravno obratno. da so to fotri, ki npr. hčerakm berejo pravljice, jih skrbno negujejo npr. če se udarijo..

otroci so idealni za zlorabo,
zato ker na eni strani v primerjavi z odraslimi, seveda, predstavljajo tisto čistost, nedolžnost, naivnost, in če si sam pojeban v življenju (in če to nisi spucal) ti je največji gušt vzet to nedolžnost (mislm na psihični, ne na fizični ravni), ker s tem sprostiš svoj občutek nevrednosti.
mislm, da majo pedofili zlo nizko samopodobo.
s tem, ko vidjo strah v očeh žrtve, k jim z vsakim dotikom jemljejo to kvazi "čistost", je ta občutek zlo vzburjajoč. tko na fizični kork na psihični ravni. ne gre za fizično moč, ampak za občutek psihične moči nad nekom, da nekoga izkoriščaš, da mu jemlješ tisto neki notr.. nevem kako točno to napisat.

kokr sm že rekla, na drugi strani jim pa to zapolni en tist občutek zaželjenosti, da nekomu dajejo varnost, da mogoče za svoje (ali druge) otroke "poskrbijo".
mislm, da je to zlo pomemben faktor.
da imajo sami npr. občutek nevrednosti, da jih nikol ni imel noben (=starši) rad in potem dajejo otroku to kvazi varnost, toplino, nežnost. in s tem si zafilajo filing, da delajo dobro otroku, zraven pa mogoče tud pozabljajo na svoj lasten filing pomanjkanja ljubezni.  

in tisto, kar me tko zmot pr njih, je mogoče lih blizu temu, kar sm prej napisala.
tud takrat, ko jim je žal, npr. če gledaš po tv nekoga, ki bi javno priznal, mislm, da če bi dal tv na "mute" in bi ga gledal v oči in mimiko, bi ugotovil, da mu v bistvu ni.
zdj, verjet men, da lahko to prebereš z oči, je pač vsaka stvar posameznika.

ampak bistvo je, da mislm, da ne morjo premagat tistga filinga v seb, da so naredil pravo stvar.
mislm, da se nikakor ne zavedajo, da je to narobe, da so žrtev s tem prizadel in ji niso dal varnosti in ljubezni.

enkrat sm brala v oni zanimiv člank k je omenjal tipa, k je v zaporu, ker je nadlegoval mlajšo osebo, mislm, da ju je, še preden sta hotla sexat zalotil njegov sin.
nima veze, kaj je blo, ampak tip se je pokesal, je rekel, da zdaj ve, da to ni prav, ampak vmes je pa večkrat povedal (in si seveda takoj skontral), da se mu pa po drugi strani vseeno to ne zdi sporno.
tuki js vidm point! > da so pedofili eni izmed ljudi k bojo najtežje pršli do tega, kaj jih v bistvu jebe v življenju, do tega, da je treba prevzet odgovornost za svoje življenje itd.

ampak to se men ne zdi razlog, da bi bil žrtev.

- ker mislm, da pri spolnem nasilju ni bistveno samo dejanje (spolnost), ampak to, da s tem izvajaš   najhujšo obliko psihičnega nasilja nad nekom,
- in to nad nekom, ki je najlažji objekt za zlorabo (otrok, mladoletnik), kar je v bistvu zelo strahopetno dejanje
- storilci so odrasle osebe, ki bi se morali zavedat, da imajo večjo moč, znanje, izkušnje itd. in s tem tud več odgovornosti
- ker to, da si bil pojeban v življenju ni opravičilo za nobeno maltretiranje drugih
- ker mora vsak človek prej al slej prevzet odgovornost za svoje življenje in pedofili niso izjema (s tem ne mislm na kazen, ampak na življenje samo)
- predvsem pa, kokr sm rekla, mislm, da v sebi ne obžalujejo dejanja. ker jim pedofilija tko zapolne tiste občutke česar-koli-že, da se jim ne "splača" najprej gledat po svoji notranjosti zakaj so bli pojebani v življenju, kaj jih boli, potem priznat to, delat na tem, it čez to, da so naredil narobe, da so izkoristil žrtev in še celo življenje delat na seb

js vedno rečem za vse ljudi, tud zase, da če si iskreno priznamo, ni to, da ne mormo. ampak to, da nočmo. da se je ful dobr valat v svojih vzorcih ker je to lažje kokr pa neki narest. in tuki pol pedofil ni žrtev. ker ne more bit žrtev, zato, ker se ne odloč, da bo kej spremenil, ne določ se za odgovornost, zato da bo podelal stvari. in to je najlažje narest, kar dela, da izkorišča osebo, zato da ima lastno zadovoljstvo. to znamo vsi. in glede na to, da žrtev jebe na najbolj zajeban način, je zame razlog več, da se je odloču za najlažjo varianto ne-podelanja vzorcev in občutka js-sm-ena-boga-žrtev.

Tai vsaka čast za razmišljanja - vživljanje.

Lahko povem za en primer, ki ga poznam.
Moški zlorabljen s strani očeta, ko je bil star 10 let.
Sedaj ima sina, ki je star 10 let. Že prej se mu je izogibal čustveno in telesno, nikoli ga ni hotel objeti, ko sta bila sama, edino, če je bil kdo zraven, ker tako je bil varen pred morebitni težnjami, da bi enako ponovil na svojega sina.
To so čudni mehanizmi.
V glavnem, toliko se je sinu izogibal, da ga ne bi zlorabil, na koncu ga je s tem maltretiral in ga je čustveno zlorabljal.
Res je, empatije ni premogel do nikogar, niti do ljudi, ki so bili ravnotako kot on zlorabljeni - celo rekel je, da so si tej sami krivi, če jih je kdo zlorabil. Izkirvljeno je seveda zato, ker očitno zase verjame, da si je sam kriv, če se mu je to dogajalo.
Kompleksno je to zelo. Sicer pa se opravičujem, nisem brala vse debate.

gape wrote on 13.07.2007 at 14:37:51:


Ker me že sprašuješ, je verjetno moja dolžnost, da ti odgovorim. Imam slab občutek, da vlečem to zadevo naprej, ampak ti ne znam odgovoriti drugače kot z dolgim tekstom.
Tisto, kar si ti cinično povzel po Moonhowlu in kar je on tudi cinično in  popačeno citiral, je moj poskus pojasniti problem molka o zlorabi otrok, ki ima zelo dolgo zgodovino. Ne vem, kaj še lahko razložim bolj natančno: mizerija je v tem, da nekdo vidi v tem molku mojo patetiko in mase, ki stojijo za mojim mnenjem. Ne morem se raztegniti, če nekdo tega ne razume. Hotela sem povedati, da je tisto, kar nekateri razumejo kot hrup in nepotrebno zganjanje histerije okrog pedofilije, proizvod zadnjih nekaj desetletij, pri nas mogoče desetletja. Je proizvod razvoja psihologije, različnih družbenih gibanj in ozaveščanja ljudi o pravicah otrok in o posledicah zlorab. Vse to nima zveze s krščansko mentaliteto, ki ima večinoma precej negativen odnos do spolnosti, ampak po drugi strani se z zlorabo otrok ne ukvarja in je tudi pedofilija očitno ne obremenjuje preveč.

Tisto, kar je značilnost naše kulture oz. kar je bila njena značilnost dolga stoletja, je njen dvoličen odnos do spolnosti, dvojna morala. V tej kulturi lahko opaziš izjemno toleranco do pedofilije v smislu prikrivanja dejanj, utišanja žrtev, sprevračanja dejstev in opravičevanja storilca. V tej isti kulturi, ki bo našla tisoč opravičil za pedofilijo in druge vrste seksualnega izkoriščanja, je abortus zločin, homoseksualnost perverzija, ženska, ki si dovoljuje spolno svobodo, pa kurba. To, kar se dogaja zadnja desetletja na zahodu, je poskus osvobajanja od spon te dvojne spolne morale. Boj proti pedofilskemu izkoriščanju je del tega osvobajanja, ne pa njegovo nasprotje.

Problem je v tem, da nekateri (tudi družboslovci, filozofi, itd.) vidijo našo kulturo samo s perspektive zadnjega desetletja ali pa nekaj desetletij in kričijo, da izginja sproščenost v družbi. Ne vidijo pa stoletij pred tem, ko je bila sproščenost privilegij samo nekaterih, večina je bila pa objekt te sproščenosti. S kom pa je lahko otrok govoril o svoji izkušnji zlorabe pred stotimi leti ali še pred petdesetimi leti? Ko je Cankar pisal o zlorabah otrok v Hiši Marije Pomočnice, ga je družba označila za perverzneža. To je bilo okolje, v katerem ni bilo sramotno zlorabiti otroka, znamenje perverznosti je bilo vleči to umazanijo na dan. In to je tista mentaliteta, ki jo danes razčiščuje današnja družba. Problem tabujev in nagnjenje, da se zaščiti storilec in osramoti žrtev, še vedno obstaja. Pomanjkljiva zaščita žrtev še vedno obstaja. In ker se začetek tega threada nanaša na problem zaščite otrok, ne pa na problem zaščite pedofilov, sem tudi napisala, kar sem napisala.

Quote:

razum pliz
to ni konstrukt
tko jest vidm/razumem
ker mam druge predpostavke kot ti

in morm rečt to; če je tole
Quote:

res ... pol je zarota dejstvo in niso ljudje poneumljeni; kolkr so so zarad zarote - berte icketa
noben človek bi ne smel imet takih ciljev
če jih eni res majo, bi jest dal za prioriteto št ena pogruntat zakaj ... ne avtoban, al pa železnico al pa megazabavišče

razumeš?

moja predpostavka je namreč da ljudje po naravi nismo slabi ...

sem gledala danes najprej film na pop tv, po resnični zgodbi, praktično srhljivka o sprevrženih pedofilih in sadistih, jasno zgodba se je dogajala pred drugo vojno na Irskem v nekem katoliškem zavodu.


potem pa je bil še dokumentarec o pedofiliji v RKC. res katastrofa. gnusno. skoraj neverjetno. papež zdajšnji je pa itak taglaven. ne morem verjet kako lahko ljudje po tem svetu podpirajo to ustanovo? ne samo, da slepo verjamejo, še zagovarjajo jih. me zanima kaj kodirajo v hostije v resnici? mislite, da je možno kaj na tem? men so se res tok zagnusli, da moji otroc ne bojo z menoj prestopili niti enega praga cerkve.

Saj, samo pedofilija ni samo problem Cerkve. Ali naj se nam potem gnusijo vsi učitelji, pravniki, zdravstveni delavci, očimi, očetje, strici, tete, in kaj jaz vem, kdo še vse?
Kaj ima Cerkev opraviti s širjenjem pedofilije na internetu? Ali pa s trgovino z belim blagom? Ali pa s seksualnim turizmom v deželah tretjega sveta?

Otroci postajajo žrtve v vseh družbah, ki ranljivost zlorabljajo, namesto, da bi jo ščitile. To ni direktno povezano s Cerkvijo in še manj z religijo. Cerkev kot institucija je samo ena izmed mnogih institucij, ki krši (je kršila) pravice otrok. Kaj pa ostale?

Religijo se tudi preveč zamenjuje z institucijo. Indoktrinacija ni posebnost krščanstva. Indoktrinacija se izvaja povsod - v verskih ustanovah, v komunističnih sistemih in v kapitalistični družbi. Človek lahko postane vernik kateregakoli od teh sistemov na enako fanatičen in fetišističen način.
Religiozna izkušnja ne sovpada nujno z indoktrinacijo, najgloblja in najpristnejša religiozna izkušnja je onkraj vsake indoktrinacije. Pa ne me zdaj linčat ....

Zanimivo je, da celo nekateri psihoterapevti, ki so sicer ateisti, ne najdejo drugega izraza za spolno zlorabo otroka, kot delo hudiča (zaradi posledic, ki jih le-ta pušča na otroku).
In veliko kultur opisuje najbolj zla dejanja kot bolezen ali celo izgubo duše.

Kako pa lahko zdraviš nekoga, ki je izgubil dušo? Ali ki mu ni več mar za dušo?

Ooooo  
Js sem tut včeraj gledala tisti film... Groza, groza, groza...  
Ne razumem, kako je kdo lahko sposoben česa takega.  

Ves dan že mislim na to, kako otroci trpijo ob takih dogodkih.  
Ko sem bila mlajša, sem imela grozen strah pred neznanci... Tud pred posilstvom in to. Nikomur nisem zaupala... Še zdaj večkrat začutim strah ali odpor do mnogih ljudi, in sicer kar tako, brez razloga.  
Res pa je, da je pedofilov v RKC ogromno..