jah to je vse res oldi, ampak treba je povedat tudi da si vsak zasluži pošteno sojenje na katerem so pač predstavljeni vsi dokazi za in proti in tako naprej. to je ena od osnov svobodne družbe.

Da, sum pedofilije lahko prijavi vsak in konc koncev ne vidim tu nič spornega. res pa je da ti ne moreš nekoga kar odpustit in mu preprečit normalnega življenja na podlagi suma. celo na tem področju bi blo to prej al slej tko predmet zlorab kot vsega drugega.

Mislim da problem ki te jezi leži bolj v nesposobnosti in počasnih mlinih našega sodstva in pristojnih institucij. zadnjič sm bral o enem župniku z ene vasi k da je osumljen pedofilije pa sm pogledu letnico pa je blo že lajk od leta 2005 al neki takšnega pa se ni še nč kaj dost premaknilo naprej. mislm groza. slovensko sodstvo in sploh birokracija sta grozna, in to je olepševalnica.

pa tuki se ne gre zato da se osumljenca vrže iz družbe čimprej, pač pa zato da se čimprej zakonsko uvidi al je kaj takšnega na mestu še pred koncem sojenja al ne.

Mogoče bi pomagalo nekaj dokazanim pedofilom odrezati jajca in jih nabiti skozi danko na kol in in jih razstaviti na glavnih trgih večjih mest v poduk vsem bodočim in še neodkritim pedofilom.  

Pedofilija je težka, težko ozdravljiva bolezen in zapor za 10 let je ne pozdravi in že je tu problem kaj ko se pedofil vrne. Tudi kazen kaj dosti ne odvrača, na drugi strani je sexualni nagon in vsa preobrazba človeka ko se pojavi ta naslada.

Ne bo pomagalo, demokracija ne dovoljuje tajno snemanje, pa čeprav bi posneli porajanje novega Hitlerja. Smo pač v ortodoksni fazi ideologije imenovane DEMOKRACIJA, ki pa s človekom, njegovimi pravicami ipd nima kaj dosti veze.
22,5% Slovencev je bilo spolno zlorabljenih, obsojenih je pa morda 0,01% Slovencev, kar je recimo 0,2% storilcev (prosta ocena). Na eni strani imamo torej domnevo nedolžnosti pri ljudeh o katerih cela fara šušlja, da se nekaj dogaja, na drugi strani pa gromozansko število nenehno ustrahovanih in zlorabljenih otrok - pretežni del seveda od družinskih članov (ožjih in širših). Že če samo to dvoje probaš razumeti, ti pamet obstane, zato je najbolje, da še naprej "glumimo glive".
Pobudo Hanška in še dveh gospa, da bi se začeli boriti proti tem stvarem je JJ-jev oproda zadolžen za odgovorno ministrstvo označil za izmišljotine. Kako pa naj obstaja tako in drugačno nasilje v taki svetinji kot je naša presvetla družina. RKC je ena ključnih odgovrnih institucij, takoj nato so tu intelektualci, potem politiki, potem pa vsi mi, ki v bistvu nič ne moremo.
Spet se ponavljam, spet brez veze pišem nekaj nad čemer se že vrabci jočejo.

Picola, se strinjam, da je lažnih prijav zelo malo in neodkritih pedofilskih dejanj veliko. In ozaveščanja o tej temi ni nikoli dovolj. Neko osnovno sodno varstvo osumljenega seveda ne pomeni, da se otroku/najstniku ne verjame ali da se vnaprej posumi na lažno prijavo. Vsako prijavo je treba obravnavati z največjo resnostjo. Hotela sem samo prikazati dilemo z nasprotne strani. Kljub temu, da je lažnih prijav malo, zgolj sum ne more pomeniti avtomatične obsodbe človeka. Za to je potrebna preiskava in sodni postopek.

Tako kot imaš na eni strani ljudi, ki niso pripravljeni verjeti otroku/najstniku in ščitijo storilca, lahko najdeš tudi ljudi, ki bodo šli v linč človeka na podlagi nepotrjenega suma. Na žalost je tako pri vseh kaznivih dejanjih.

Kot sama ugotavljaš, se največ govori o pedofilstvu v RKC zaradi senzacionalizma, ne zato, ker bi ga bilo tam največ. Po eni strani je velik pozitiven premik v tem, da se sploh razkrivajo nekoč potlačene zadeve in da RKC ni več vsemogočna in nedotakljiva. In ogromno bo treba še spremeniti. Po drugi strani so nekateri začeli to temo zlorabljati na neetičen način, in zdaj je kar vsak duhovnik avtomatično tudi pedofil. Razburkano čustveno ozračje znajo mediji in določeni ljudje še kako izkoristiti v svoj prid, tudi na račun novih grešnih kozlov. Zaradi tega rabimo neke osnovne pravne mehanizme.

Vsekakor se mi zdi potrebno čimvečje ozaveščanje in čim bolj temeljito odkrivanje storilcev ter zaščita otrok. In sploh se mi ne zdi, da bi se vrteli v začaranem krogu. Stvari se premikajo počasi, vendar ljudje so bolj ozaveščeni. Problem vidim bolj v 'selitvi' pedofilske dejavnosti iz nekdanjih revirjev na internet in v 'tretji svet', v sex turizem. Vsaj naj zahodu se odkrije več pedofilskih dejanj kot se jih je nekoč, vprašanje pa je, če se ta dejavnost sploh kaj zmanjšuje.

no ja, vedt je treba da, pa za karkoli se že gre, dokler je določena zadeva označena za bolezen in je odnos do nje izrazito negativen in ultimativen, potem tudi ni kaj preveč upanja da se bo v tem stanju o določeni zadevi kaj več urazumilo in dejansko spremenilo/naprej premaknlo. tko je z vsem, ne sam s pedofilijo.

je pa pedofilija izjemno občutljiva tema ki zahteva dobro poznavanje samega sebe in tudi pogum in odkritost pri razumevanju le-te. mislim da nisem še zasledu resnično objektivne debate na to temo.

kaj pol pričakujete?;P da se bo kej rešlo, dalo kaj nardit? sej ste ja dovolj stari da vedte da to ne gre tako:-) Čustva masovnega ogorčenja na stran in objektivno razmišljat, mogoče začet s tem da se kdo vpraša kako se počutijo pedofili in kaj jih k temu motivira/žene. Pa ne v smislu demoniziranja in psiholoških razlag ki se ne razlikujejo dosti od "it is pure evilz!".

Zelo je zanimivo (da ne rečem smešno) da je današnji človek že tako vajen nasilja, raztrganih teles, sestradanih otrok, posilstev, ropov, pohlepa in vsega drugega da skoraj ne trzne ob vsem tem, ko pa pride novica da je neki duhovnik na drugem koncu sveta spolno zlorabil otroka se taisti človek neznansko ujezi v svetem in pravičnem božjem srdu (in to iz stare zaveze!). Celo ko pridejo posnetki otrok-vojakov ki mučijo, ubijajo in so sami so mučeni in ubiti, ne zasledim da bi kdorkoli govoril o tem s takšnim ogorčenjem kot pa ko pride do primera pedofilije. Nasilja smo pač vajeni.

Bral sem že članke/raziskave v katerih raziskovalci (po mojem majo tle kar en point) trdijo da se pri nenasilnih ( s tem je mišljeno da otrok ni bil fizično ali psihično prisiljen v odnos in je takšen odnos bolj ali manj edina stvar ki ga loči od "normalnih" ljudi) pedofilskih primerih "žrtev" počuti kot žrtev šele ko je vse skup razkrito in vsi lokalni dušebrižniki ter institucije tej žrtvi naenkrat nudijo vso svojo pozornost in tolažbo, za nameček pa ji še natančno razložijo, zakaj tovrstno početje ni v redu.

Nepremišljeno in arogantno je trditi da vsi ali celo večina pedofilskih primerov izvirajo iz želje storiti škodo ali bolečino otroku. v tem primeru bi se verjetno govorilo o sadizmu, ne pa o pedofiliji. Rekel bi da je primerov kjer je vzrok želja po nežnosti in sprejemanju ki ju določen človek mogoče nikoli ni nikjer bil deležen, vsaj toliko kot takšnih kjer je povod za početje neodgovorna in otroku (pa tudi pedofilu samemu) nedvomno škodljiva nebrzdana spolna sla.

In ja, po mojem je kar precejšnja razlika med temi primeri, tudi v tem ali se pri določenih otrok dejansko počuti kot žrtev, in se jih ne bi smelo metat v isti koš.

Verjetno je pa tudi res da nenasilni primeri pač ne pridejo v javnost in po čisti logiki so tisti primeri ki pridejo v javnost zgolj vrh ledene gore (statistične metode lahk verjetno približno nakažejo celoten obseg na podlagi predvidevanj). Na žalost pa ti primeri služijo kot nekaj na podlagi česa si javnost izoblikuje mnenje kar o vseh ljudeh nagnjenih k pedofiliji (drugih pač ne pozna).

Kar se tiče definicije pedofilije kot bolezni, no ja, lepo bi bilo če bi ljudje že enkrat odrasli. Čeprav je recimo homoseksualnost več ali manj že s strpnostjo sprejet pojem se še vedno najdejo predstavniki javnosti in celo stroke ki označujejo le-to kot bolezen. Označiti nekaj kot bolezen kaže na manjek razumevanja oz. manjek sposobnosti/orodja za razumevanje, nič manj kot označiti nek fenomen za božje dejanje.

Kaj konec koncev sploh je pedofilsko dejanje? Zakaj takšna jeza in obsojanje tudi če je le izraz ljubezni in nežnosti?

Moje osebno mnenje je da je otroku potrebno omogočiti okolje v katerem ga lahko skozi otroštvo popeljemo s čim manj usodnimi vplivi ki bi lahko določili in zaznamovali njegov način življenja in pogled na svet še preden si sam izoblikuje sposobnost presoje.

Da, otrok je nedolžen in svet. Je nepopisan list papirja in četudi mu pomagamo napisati prvih nekaj poglavij moramo vedeti da je naša naloga otroka pripeljati do tega da bo svojo knjigo enkrat nadaljeval sam in mu omogočiti da bo tudi sam lahko izbiral, o čem bi rad pisal. Na kratko, čimbolj mu pomagamo do tega da pride do svoje svobodne volje in da le-to tudi ohrani navkljub vsem zadevam, za katere mislimo da bi mu koristile ali škodile.

Zato sem "proti" pedofiliji, da, ker menim da občutki in čustva ki so v takšnih odnosih vpleteni še precej nad našo sposobnostjo ustvarjanja koristnih in iskrenih odnosov. ampak ravno tako sem proti nerazumevanju in nestrpnosti do ljudi ki bi radi živeli drugače ali pa jih tako pač vleče. Ampak konc koncev, a ni tako zaenkrat še z vsem?

ne smemo pozabit da se človeštvo ni rodilo z desetimi zapovedmi v naročju (pa da bi jih vsaj resnično razumelo, bi bla še ena milost, ffs...), naša narava je dinamična in raznolika, prav tako naša hotenja in želje na kakšen način prehoditi življenjsko pot.

Stvari ki so samoumevne in se zdijo del nas samih, kot naprimer monogamija, so z vidika narave nekaj izjemno, no, nenaravnega, nesproščenega. Ampak že je tako da je nekdo ki bi rad imel dve ženi (ali ženska ki bi rada imela dva moška)neznanski čudak, heretik, kriminalec in tepec, na konc koncev ga pa še v zapor pošljemo, barabo hedonistično. a on lahko, jaz pa ne (po mojem je to kr prvi podzavestni odziv haha)? mrš u čuzo prasec!...kako patetično:-)

V naši domišljavosti pa gremo še korak dlje in poligamijo, homoseksualnost in pedofilijo označimo kot nekaj nenaravnega, bolezensko stanje, pozabljajoč da je našo naravo kot smo jo sedaj vajeni ustvarjala zahodna krščanska miselnost tisoče let. Ampak jebi ga, sedaj je pač tako da je vse to "naravno", vse drugo, pa četudi je stokrat bolj naravno, pa "nenaravno, v nasprotju z naravnimi zakoni" in pogosto še heretično haha.

Res pa je da bi nekdo rad mel dve ženi ker mu ena ni dovolj za seks ali rabi še eno za batine talat, nekdo drug pa mogoče preprosto spoštuje in ima rad dve ženski, in bi bil pač rad z obema in z obema delil svojo intimo in življenje.

Na žalost pa sodobna zakonodaja deluje bolj na principu "če te boli prst odreži roko" kot pa kej drugega in kakšnega razlikovanja niti ni sposobna. je namreč odraz moralne miselnosti ljudi, ki pa je trenutno v stanju ko ni sposobna niti razumet tisoče let starih dogem in moralnih pravil, niti jih ni sposobna preseči, še manj pa je v stanju poiskat resnico neodvisno od drugih, v lastnem srcu.

Po drugi strani pa obstajajo tudi kulture in ljudstva z zelo malo tabuji in zelo drugačnimi odnosti kot jih poznamo otroci zahodnega sveta, tudi kar se tiče tega kar mi imenujemo pedofilija. Celo zibelka zahodne civilizacije in demokracije, grčija, je na veliko gojila nežnosti med odraslimi in otroci. Pa so ta ljudstva nebrzdani barbari ki breobzirno izkoriščajo svoje otroke in ne gojijo nikakršne ljubezni ali spoštovanja do njih? izmečki človeštva, kraljestvo hudiča? ah ježeš na tk ježeš na *krčevito zgrabi za razpelo in zažge platonove bukve*.

meh dost razbijanja vzorcev, kdor hoče, ta vidi, kdor je slep naj posluša, oba pa bi lahko že enkrat začela razmišljat z lastno pametjo:-)

Moonhowl, kaj pa so to za eni raziskovalci, ki tako poučeno pišejo o pedofiliji? Iz kakšnih logov prihajajo? Mogoče si nasedel tipom (ali tipinjam), ki iščejo teoretska opravičila za svojo 'ljubezen do otrok'. Z otrokom je zelo lahko manipulirati, zadostuje njegov strah, da bo izgubil ljubezen skrbnika, pa ni na zunaj videti nobenega fizičnega ali psihičnega nasilja. Kar pa seveda ne pomeni, da ne čuti posledic.
Uporaba otroka za zadovoljevanje lastnih potreb ni izraz nežnosti in ljubezni, je kvečjemu nasprotje tega. Je pa res, da številni odrasli, ki zlorabljajo otroke, skušajo prikazati svoja dejanja na natančno takšen način: sem dober striček (teta), ki želim otroku samo najboljše, pa ga zato malo uvajam v spolno življenje ali pa mi dela družbo namesto moje žene (moža).

Za pričevanja ljudi, ki bi se dobro počutili v pedofilskem odnosu, še nisem slišala, tako da ne vem, kje naj bi tičale te silne množice, za katere javnost še nikoli ni zvedela?

Primerjave z drugimi kulturami in zgodovinskimi obdobji ti lahko povejo le to, da je definicija sproščene spolnosti odvisna od moči tistih, ki ponujajo to definicijo. Ogromno kultur sploh ne pozna pojma pravice otroka, nekatere kljub temu ali pa ravno zato spoštujejo osebnost otroka, drugim pa je to španska vas. Antične družbe so sicer poznale neke vrste sproščene spolnosti, vendar v smislu tega, da so imeli polnopravni in imoviti državljani na voljo spolne sužnje in hetere.  Sproščena spolnost za poročeno žensko v atenski demokraciji je pomenila to, da jo je mož lahko ubil, če jo je zalotil z drugim moškim zunaj hiše.
Pri poligamiji odločajo ekonomski razlogi in ne želja po sproščeni spolnosti.

Cerkev se s problemom pedofilije ni nikoli kaj posebno ukvarjala, Cerkve pravzaprav človekove pravice v praksi niso nikoli pretirano zanimale (naj mi oprostijo tisti, ki so verni). Cerkev se je ponavadi ukvarjala s tistim, kar je na zunaj vidno in lahko ogrozi njeno oblast in 'naravni' red stvari. Zato jo še danes motijo recimo homoseksualci in abortusi, ne pa toliko zgodbe zlorabljenih otrok.