vida wrote on 16.02.2006 at 10:10:45:



Niti ne.

Ker se vse te religije v ničemer ne razlikujejo od ostalega zunanjega znanja - razen v tem, da nimajo nobenih resnih dokazov za to čemer, bi lahko rekli njihovo znanje. Vse religije samo prodajajo svoja prepričanja - seveda s tem dodatkom, da se indoktrinacija ponavadi začne takoj - še preden bi človek sploh lahko prišel do potrebne kritične distance.

Torej tudi človek, ki se podredi nekim religioznim verjetjem, katera faše skozi svojo družbo in kulturo zapušča samega sebe in se prepušča znanju, ki ima samo še manjšo spoznavno vrednost, kot to čemer bi danes rekli znanost...

Razum ni znanje, tudi znanje ni razum. In religija ni človek pa tudi človek ni vera.


uživaj!

t wrote on 16.02.2006 at 14:14:27:


tak odgovor sem pa pričakovala, brez da bi bla o tem prepričana ...

vida wrote on 19.02.2006 at 07:45:23:

V naravi prepričanj je dejansko določena težnja po inertnosti.
Ostajajo različna prepričanja; verska prepričanja, politična prepričanja, ideološka prepričanja, znanstvena prepričanja, osebna prepričanja ... in vseh ne gre metati v isti koš.

Nekatera prepričanja je mogoče jemati tudi z določeno rezervo, spet v druga, predvsem verska prepričanja, pa (vernikom) ni preveč "zdravo" dvomiti in jih je potrebno sprejemati takšna, kot so.

Jaz svoja prepričanja gradim na znanstvenih dejstvih, to so dejstva, ki jih je z lastnim iskustvom mogoče kadarkoli preverjati in za katera je celo zaželjeno, da se vanje dvomi in se jih izpostavlja vedno novim in novim preizkusom. Znanstvena prepričanja so torej že v osnovi podvržena nenehnim dopolnjevanjem in spreminjanjem.

Za primer vzemimo znanstveno prepričanje o fizikalnem vesolju, kot ga je opisal Newton.
Tega je kasneje zamenjalo prepričanje, ki izhaja iz Einsteinovih teorij.
Ker Newtonov opis sveta ni več prepričljiv, to ne pomeni, da ni več uporaben, nasprotno, njegov opis je še vedno zelo dober približek na mnogih področjih in se ga še vedno koristno uporablja (naprimer v mehaniki, strojništvu, gradbeništvu itd)
Tudi Einsteinov opis fizikalnega vesolja bo verjetno enkrat zamenjan z boljšim , bolj natančnim opisom, vendar se bo v določenih primerih iz praktičnih razlogov, kot zadovoljiv približek še vedno uporabljal.

Ker so znanstvena prepričanja grajena na skepticizmu, niso v tem smislu nikoli dokončna.
Nasprotno, celo zavestno so podvržena nenehnim preverjanjem in spremembam.
Kljub aktualnim znanstvenim prepričanjem, pa se tudi že ovržena prepričanja (teorije) ne odklanjajo apriori kot neresnična, če so ta v določenih okvirih predvidljiva in kot taka še vedno uporabna.

vida wrote on 19.02.2006 at 07:45:23:



meni pa ni jasno, vida, zakaj si tisto izjavo od Bardota poquotala, pa kaj si pravzaprav hotla povedat
a bi lahko malo razložila? a se z izjavo ne strinjaš, in če, zakaj ne?

vida wrote on 20.02.2006 at 09:35:11:

No ja, če smo čisto natančni, mi  tista iz konteksta iztrgana beseda ne zgleda ravno kot ne vem kakšna značilnost "našega razvitega" sveta. Gre pač za moje osebno prepričanje o nekem vprašanju, s katerim se lahko strinjaš, lahko pa tudi ne. Vsekakor pa bi bil bolj vesel kakšnih protiargumentov, kot takšnih posplošenih izjav, ki jih je mogoče prilepti kamorkoli.


Kakorkoli, prepričanja niso značilnost samo današnjega sveta.
Verstva obstajajo že tisočletja in ravno za njih so značilna trdna prepričanja.

Prej bi si upal trditi, da se z več znanja odpirajo nova in vedno globlja vprašanja, s tem pa se doslej več ali manj naivna prepričanja zamenjujejo z drugačnimi in  bolj zrelimi prepričanji.

Spomnil sem se tele šaljive, a pomenljive ugotovitve;
kakšna je razlika med začetnikom v šahu in velemojstrom?
Razlika med njima je v tem, da je začetniku v vsaki poziciji vse "jasno", medtem pa je za velemojstra  vsaka pozicija polna skrivnosti in neodgovorjenih vprašanj ...

Quote:



Kaj pa je delal 15 sloveniskih in 15 jugoslovanskih let?  Ima dosti masla na glavi.

Andres

vida wrote on 16.02.2006 at 10:10:45:

Odvisno, kako definiraš znanje. Meni pomeni to, da na podlagi podatkov in izkušenj, ki ji imam (to pomeni tudi, da stalno dobivam nove), delam zaključke in si tako razlagam sebe in svet (ki sva, kolikor vem zaenkrat, izrazito soodvisna). Lahko bi rekla, da je znanje razumevanje, potrjeno z izkušnjo in po potrebi tudi uporabljeno v praksi – odvisno, ali gre za pretežno teoretično ali praktično znanje.

vida wrote on 20.02.2006 at 09:35:11:


Prej bi rekla, da ločevanje na znotraj in zunaj ravno ni značilno za naš "razviti" svet. Ravno pri nas se je (najbrž tam po (pri?) starih Grkih enkrat) začelo razločevati. Dokončno je svet razdelilo krščanstvo – pa ne ravno na notri in zunaj, ampak bolj na zgoraj in spodaj (to hierarhično urejeni formalni ustanovi ustreza še bolj).

Prepričanje ima pa dve strani, tako kot večina stvari: po eni strani res lahko povzroča upiranje spremembam (če se vežeš nanje), po drugi pa lahko tudi utrdi novo spoznanje. Stvar je samo v naravnanosti. V odprtosti za nova mnenja. Tako je z razumom nasploh: super je, da se ga uporablja, ampak se je treba ob tem zavedat njegovih omejitev.

m wrote on 21.02.2006 at 14:57:15:

Stvarnost, kot tako, si težko predstavljam drugače, kot celoto  - torej drugače, kot, da je "v enem kosu"!

Stvarnosti nista dve; ena notranja in ena zunanja.
To kar zaznavamo kot dvojno, je v resnici dvojnost naše percepcije.

Različno namreč dojemam tisto, kar sem jaz, od tistega, kar nisem jaz (čeprav je vse skupaj del iste stvarnosti).
Ta distinkcija dojemanja sveta je pomembna predvsem zaradi evolucijskih razlogov.

Zelo verjetno na dokaj enak način dojemajo (percipirajo) svet tudi druge živali in ga ravno tako umetno delijo na sebe, ki se je treba nahraniti in zaščititi in na ne-sebe (zunanjost), torej na zunanji in večinoma nič kaj prijazni svet, kjer sicer dobiš hrano, a pred katerim je treba biti tudi pazljiv, sicer kmalu postaneš hrana nekomu drugemu.

Delitev, ki se nanaša na notranji subjektivni in zunanji objektivni svet je torej konstrukt našega uma, pravzaprav naše percepcije (zornega kota) in tega, kako to interpretiram.

Z igricami uma lahko tudi nadaljujemo in si poskušamo naprimer predstavljati poleg mojega notranjega sveta, tudi tvoj notranji svet.

Ali sta moj in tvoj notranji svet dva različna svetova?
Če sta to dva različna svetova, imamo zdaj že tri, poleg zunanjega, še najina dva notranja.

Kaj se pa zgodi z notranjim svetom nekoga, ki umre?
Ali z njegovo smrtjo izgine tudi njegov (notranji) svet?

Od tu dalje ne bi več špekuliral (kar je sicer poglavitna dejavnost razuma). Spomniti pa se je treba različnih prepričanj, ki izhajajo predvsem iz verstev in ki trdijo različno, a v bistvu ne tako zelo različno, naprimer; da obstajajo različni subtilni svetovi, pa da se ti svetovi zato medsebojno ne "vidijo", ker obstajajo na različnih frekvencah ali ker so različno gosti, trdijo torej, da obstaja cela hierarhija svetov (materialni, astralni, spiritualni, ...), navaja se celo  natančno število svetov v hierarhiji (3, 4,  7 in 9 so najpogosteje navajane številke   ), ali pa, da poleg tostranstva obstaja tudi onostranstvo (ki sicer zelo spominja na tostranstvo, vendar z ekstremnimi lastnostmi) in ki je  razdeljeno na nebesa, vice in pekel in še bi lahko naštevali ...


Kje se je pa Drnovšek izgubil iz teme?