t wrote on 24.08.2005 at 14:54:59:


Tule pa t sprevrača ali pa noče razumeti sporočilnosti.
Saj ni sporno, kaj večina ljudi misli. Sporno je, da ta večina skozi svojo večinskost predstavlja moralni imperativ. Tako naenkrat bolna družba postane sinonim normalnosti.
Ali če hočeš po kmečko - ker imajo v nekem firtlu vsi ljudje gnilo zobovje, je to potem tisto pravo? I don't think so.

Meni je pa še posebej smešno, da se (v prenesenem pomenu seveda) ta večina zelo bori za svojo pravico do gnilih zob in je na to ponosna. Ker... kako že - nihče jim nima pravice določati, naj negujejo zobe, a ne?

titud wrote on 24.08.2005 at 16:26:55:


Titud, jaz te tule ne zastopim najbolje.
Meni se Kandučev odnos do partnerstva ne zdi nič kaj zdrav, niti katoliški, pač pa navadna oslarija, obrambni mehanizem pred življenjem kot takim.
Za razliko od njegove filozofije pa zelo cenim filozofijo tega drugega avtorja (pozabila priimek), ki je napisal knjigo Hrepenenje po nežnosti.

Kar me je še posebej zbodlo, je Kandučeva samoumevnost, s katero svoj pogled prodaja kot edino resnico o življenju, pri tem pa nima pojma, kakšno bedo in neumnost želi prezentirati  kot  "obče dobro za ljudi".
(Me je spomnil na ars, ki mi je zaželela tri poroke -če bi bila takšna potreba, pa sposobnost menjave baterije na vibratorju. )

Zdaj bi te pa prosila, da me malo bolj konkretno vprašaš, kar želiš, ker včasih abstraktnosti tvojih misli enostavno ne dohajam.

Lilith wrote on 24.08.2005 at 16:52:36:


Nč čudnega, sem sam opazu svojo zmotno interpretacijo  in ga popravu v prejšnjem postu, qotan post sem pa kar zbrisov, da mi ne dela sramote.



Quote:


Se bom potrudu drugič, dons nism v formi.

Lilith wrote on 24.08.2005 at 16:52:36:


Evo še en poskus.

Kot razumem tvojo opredelitev   'sodobenega  duha časa',  na  katerega naj bi  se opiral  kanduč v kritiki zagovornikov monogamnega življenja, je ta kritika utemljena na  emprično dokazljivi stvarnosti, v kateri so trajne in upešne monogamne partnerske skupnosti prej izjema kot pravilo. Tebe moti, da je  kanduč  (vsaj v omenjenem citatu) nestrpen do tistih  zagovornikov monogamne skupnosti, ki jim je bilo dano razsvetljenje o možnostih trajnega uspešnega monmogamnega partnerstva, naj tega razvestljenja ne visljujejo drugim kot edino zveličavno resnico, ki jo je treba izvajati v praksi.  Tebe moti kandučeva  'nestrpnost do nestrpnih' predvsem zato, ker je  ta nestrpnost utemljena  v argumentih sodobne prakse, ki  statistično zanika možnost uspešne/zrave/trajne monogamne skupnosti. Toni se ti je pridružil v obosodbi te njegove nestrpnosti, saj po njegovem menju  argument 'statistično ugotovljene relanosti' ne vzdrži pred resnico, ki je nad njo.

Ključno tema tega topika je torej po moje nestrpnost kot taka. Po moje je nestrpnost 'nedeljiva':  enako nestrpno je  visljevat drugim izkušnjo monogamne skupnosti kot edino legitimno in  zveličavno življensko prakso  kot v imenu večinske življenjske praske nemonogamnih skupnosti zanikat  legitimnost monogamne skupnosti. Pravi problem je po moje edino v tem, kako najt način, da obe  življenjski izkušnji/prepričanji/praksi obstajata   na med sabo  neizključujoč način, tako, da se obema  prizna legitimnost.

Po mojem prepričanju  se  napačno predpostvlja, da prizanje legitimnosti poligamnosti ogroža monogamnost in obratno. V partnerski skupnosti, kjer oba partnerja 'doživljata izskušnjo rasvetjenja' izključno  drug skozi drugega, po moje legtimizacija poligamnosti ne bi smela bit problem, saj ju ta poligamnost v ničemer ne ogroža, ker se ju ne tiče, saj  itak prakticirajo le drugi. Enako ne bi smela bit monogmanost problem za  partnerje v poligamnih skupnostih, ki se parijo med sabo, saj med njimi ni pripadnikov monogamnih skupnosti. Problem nestrpnosti in netolrance pa seveda izbije v partnerskih skupnosti, kjer so konkretna izkušnja razlikuje od vnparejšnjih pričakovanj partnerjev (na katera seveda tudi vpliva prevdajujoče prakse  in prepričanja v okolici). Toda tudi v tem primeru sta možnosti  izhoda vedno dve, zato je po moje tudi v tem primeru nestrpnost nepotrebna: ali slediti izkušnji ob upoštevnju možnosti, da se bo treba odreči takim pričakovanjem ali pa vztrajati na pričakovanjih  in se sprijazniti s tem, da se odreče  takim praksam, ki ne izpolnjujejo  pričakovanj. Seveda pa  pri tem velja zaupati  modrosti, da resnica sicer obstaja, venar  je ne  poznamo in da je vse kar lahko storimo le  to, da smo  pozorni na znammenja, preko  katerih  se nam induvidualno razodeva.        

titud wrote on 25.08.2005 at 08:36:41:

Tako nekako, ja.
Moja dilema je namreč ta, da večina predstavlja - če že ne moralni, pa vsaj bivanjski imperativ. Bivanjski imperativ oz. statistična normalnost pa je vzor odraščanja novih in novih  generacij.  

titud wrote on 25.08.2005 at 08:36:41:


Krepko tiskan tekst je po moje zmoten, ko govorimo o dozorevanju novih generacij. Ni vseeno, v kakšen okolju oz. v kakšnem duhu odraščamo. Ker nas hočeš nočeš sooblikuje.
Saj meni je jasno, da grem s svojimi prepričanji marsikomu na živce - že po odzivih tule je to več kot očitno.
Ampak tule je še moj lasten problem - da je svet samo en in meni ter mogoče še komu ni možno najti azila na kakšnem drugem, bolj zdravem svetu. Obstoječe razmere pa je zelo težko zraven gledati - sploh ko se temu priključi še par kljukcev, ki bi iz pozicije večine, torej statistične normalnosti radi pametovali in uničevali ter preprečevali še tisto malo, kar je v naši narcisistični družbi sploh še zdravega.

Lilith wrote on 25.08.2005 at 11:07:53:


Poligamnost bi hendikepirala  potomce, rojene v takih  skupnostih po moje le v primeru, da v teh skupnostih ravno zaradi njihove poligamnosti ne bi dobili zadostnih osnov za čustveno varnost in druge pogoje osebnostni razvoj. Ampak po istem  kriteriju bi lahko tud v monogmnih skupnostih odrkrival razloge, zarad katerih ravno  ta monogamnost   onemogoča zadostno osnovo za za čustveno varnost in druge pogoje za zdrav otrokov osebnostni razvoj.  Na tak način kmalu pridemo do rugljevskih tez, da so otroci samohranilk, ločencev itd. nestabilneži in potencialni odvisniki delikventi sami po sebi in otroci iz tradicionalnih  družin osebnostno trdni gradniki bodoče stabilne in zdrave družbe.

Se strinjam, da se vrednote in čustvovanja prejšnjih genarcij odražajo na  prihodnjih, ravno zato je vsaka sedanja generacija sama dožna najti odgovore na svoje izzive časa. Če jih najde uspešno, s tem ne obrenjuje naslednje. Poligamnost je oblika partnerske skupnosti, ki hkarti ustrezno in neustrezno odgovraja duhu našega časa (+:spolni enakopravnosti, ekonomski samostojnosti, sistemu  sociale, induvidualizaciji in osebenem razvoju;-: izgubi  spolne identitete, vpetosti v proizvodno-potrošniško kolesje, socilani odtujenosti, atomizaciji in egoizmu).  Enako ustrezno/neustrezno  bi po moje lahko rekli, da na sodobni duh časa odgovarja  monogamna skupnost... V bistu  po moje obe obliki družbene reprudukcije nista na različnih vrednsotnih polih, amapak sta v bistvu obe v krizi in obe obupno iščeta inovativne oblike, v okviru katerih  bomo kot družba motivirani za lastno reprodukcijo sploh. Medsebojno obsojanje togega  nazadnjaštva ali neodgvornega naprednjaštva nima nobenga smisla, ker  z ničemer bolj kot s tem medsebojnim obsojanjem ne načenjamo bivanjsekga imeprativa naslednjih generacij (parvzapravše bolj  nastajanje  neslednje generacije same). Namesto da bi  jim bila vzor inovativnost/kreativnost naše, v kateri bi sami iskali lastne odgovore na njihov duh časa, bodo primorani caplajt za njihovim duhom v iskanju odgovorov na že  preživeliga duha našega časa.

sinjeoka wrote on 25.08.2005 at 13:21:38:


Lilith pa toni v svojo (poklicno) pozornost namenjata  patološkimi primerkom družin in njihovih članov, ki rabijo  trdne/zdrave zglede, da se nanje naslonijo in psihično rehabilitirajo. Nč narobe, ampak paleta teh močnih zgeldov je široka, tako v literaturi (teoriji) kot v dnevni praksi, zato se me zdi pametno omejevat en in univerzalen za vse čase veljaven zgled.       

Quote:

Najboljši domač zgled je takšna oblika  družinske skupnosti, ki potomcu daje vse  osnove za to, da si sam izbere ali oblikuje sebi ustrezno lastno družinsko skupnost. Seveda na način, da si tega zaželi, da to občuti kot kreativen življenski iziv in ne obvezo ali dolžnost, ki se je ne bi počutu sposonega izpeljat in bi zato si zato želu ostat s kupnosti s starši  ali si ne bi želu bit udeležen v nobeni obliki skupnosti sploh.  


Knjige (umetnost, znanost,  religija, mitologija...) nudijo pestro paleto osnov, ki jih kreativna domišlja lahko uporab v vsakem času in priliki, zato  jih je pametno prebirat tud zato, da  lahko lastno izbiro  umestimo v en kontekst, v eno zgodbo, en okvir,  magari teorijo, kar pač  pač rabmo kot bitja, zgrajena na kontinuiteti lastne zgodovine in kulture.