*op.: topic preimenovan iz "kolektivna krivda" v "kolektivna odgovornost"

exodus wrote on 12.12.2004 at 22:04:24:


Kolektivno krivi? To mi je zanimivo vprašanje (vredno svoje debate). Za kaj pa smo vse kolektivno krivi?

Mislim, da za praktično vse kar obstaja in bo obstajal (največ za ignoranco), odvisno samo, kako širok okvir vzameš.

Da te spomnim, cca 0.0000002% kolektivne krivde nosiš, da nekdo ta trenutek strada/umira v Afriki. Te to kaj žre? Malo? Ne dovolj, da bi se resno posvetil problematiki, ane? Kaj pa amazonski pragozd? Ah, bo že...ane?

Jaz mislim, da se bomo s tem ukvarjali na stara leta, ko bomo imeli čas. To pravim napol v šali, napol pa zares. Zares zato ker verjamem, da me bo življenje slej ko prej neslo od pretežno individualnih do izrazito globalnih vprašanj.

exodus wrote on 12.12.2004 at 22:04:24:


Men občutki pomenjo več kot krkol druzga in je to pač moj način funkcioniranja (različen od tvojega), ki se mi je doslej zelo dobr obnesu - razen kadar občutkov nisem poslušal, takrat so se mi zgodile največje pizdarije.

Da se vrnem k bistvu - priznam, 100% sem kriv, da sem tak kot sem in da komuniciram z okoljem tako kot komuniciram in se hkrat zavedam, da ima moja komunikacija določene posledice... ampak te odgovornosti mi ni problem prevzet (kle niti ni izbire, dobiš jo v paketu s svojim obstojom) in se jo tut zavedat.

Torej kaj si mi še želel povedat exodus, ti, ki nam očitaš plehkost, duhovno plitvost, netolerantnost...itd...? Kaj pa tvoje besede? So koga prizadele? Komu spremenile življenje? Na bolje? Na slabše? Nisi povsem prepričan, ane? Drži pesti, da je efekt kul, to je pa tudi vse kar lahko narediš, če pač nekaj delaš v dobri veri.

To se preživi. Najhuje je, da veš, da nekaj ne delaš prav, pa to kljub temu počneš, da zavajaš, manipuliraš, lažeš...to so vse izdaje samega sebe in hkrati univerzuma. In tega je ful preveč...bi blo nujn treba zreducirat in s tem bi svet postal bistveno boljši.

Hmmm...tok misli pač. Če ima kdo kaj zanimivega za dodat, please...

Madan Gopal Das wrote on 13.12.2004 at 09:59:46:


larifari. ne da bi te hotu zajebavat, ampak to je najbl bedn izgovor kar sem jih slišal

Madan Gopal Das wrote on 13.12.2004 at 11:15:33:

v bistvu je marsikak nasvet koristen, ko ga prakticiraš
prej pa niti ne tolk

ixtlan wrote on 13.12.2004 at 01:45:49:


Jasno, da je na nek način zapadni razvit svet, katerega del smo mi vsi tukaj navzoči,  predvsem Evropa in ZDA, kriv za lakoto v preostalem 3. svetu, kjer ljudje umirajo za lakoto, aidsom... Ampak tole gre bolj za posredno krivdo, ker mi smo pač neki več ali manj negibni delčki ali členi v ustroju tega velikega gospodarsko-kapitalskega giganta in njegovih lobijev, kjer lahko bore malo vplivamo na spremembe, ker je pač denar sveta vladar in on narekuje tempo in spremembe,  kvečjemu lahko storimo to, da po svojih možnostih, koliko nam pač dopuščajo finance, da damo kak krajcar za dobrobit in blaginjo tegale izoliranega 3. sveta.

Tukaj pa jaz vidim drugačno sliko, da pri takšnih reakcijah gre že za osebno vpletenost, ko človeku svetuješ, ki si jih lahko človek v stiski interpretira povsem drugače, ker duševno bolan ali trpeč oziroma obupan človek gleda na svet z drugimi očmi kot zdrav, zato se ni mogoče vedno sklicevati na "zdravo pamet" in objektivnost človeka, ki ga je stiska ukleščila in ga prignala v brezizhoden položaj - ker potem on to lahko vidi, kot ščuvanje, zgražanje  nad njim, omalovaževanje njegove stiske, kar dejansko to je, vsaj iz gledišča prizadetega. In vse to izhaja iz nerazumevanje in nesposobnosti vživljanja v "drugo kožo", ampak je lahko celo neke vrste podzvrst sebičnosti v danih okoliščinah - primer, ki se je dejansko zgodil: človek se je mislih pahniti z mostu v neki ameriški državi, pa so ga ljudje še vzpodbujali, naj se čimprej vrže in naj ne čaka, ker se ljudem pač mudi v službo.  Se pravi tukaj gre za neposredno krivdo in na nek način izogibanje osebni odgovornosti, ker je včasih dovolj že sama kapljica, da človeka pahneš čez rob in ga poženeš recimo v smrt.

t, se strinjam, za samomor nekoga drugega težko prevzamem odgovornost, saj to stori po svoji volji. za zavedna zla dejanja, ki vplivajo na to osebo sem popolnoma odgovoren, za nezavedna pa sem odgovoren, da jih ozavestim

exodus, v tem primeru mi je bilo pač že takoj jasno, da je Lukec neslani šaljivec. da sem se zmotil, mislim, da ni variante, saj bi se mi v nasprotnem primeru višji jaz v teh 24 urah ne samo oglasil, ampak do onemoglosti izkričal

kolektivno pa smo odgovorni za so-ustvarjanje sveta, v katerem živimo. vprašanje je samo, koliko si priznamo, da je ta naš "svet" velik? do kam seže naš svet? do kam seže naša odgovornost?

ixtlan wrote on 13.12.2004 at 19:15:08:


V bistvi sem tukaj samo skušal povedati, da se ni treba preveč druditi, da človeka, ki je v stiski zlahka pahneš v prepad, ker je bil že itak ves čas na robu - lahko ga prizadane, zate morda povsem nevtralna beseda, in mu tako omogočiš hitrejši "prehod na drugo stran". .. Lahko pa mu tudi  z dobro besedo omogočiš obstanek ali mu vsaj podaljšaš življenje, kar pa  je za moj okus dosti prikladnejše in razumljivo, ker nikoli ne veš, ko se boš morda ti sam znašel v podobni situaciji, pa te bodo drugi s stereotipskim razmišljanjem ožigosali za "slabiča", cmero in podobno...

ixtlan wrote on 13.12.2004 at 19:16:32:


preimenuj prvi post, pa bo ...

vida wrote on 14.12.2004 at 09:44:39:

dopuscanje prostovoljnega zavednega ali nezavednega blokiranja dostopa do moci, ki je v vsakem posamezniku in s katero lahko doseze popolno izpolnjenost, je dopuscanje svobodne volje posameznika.

dopuscanju svobodne volje drugemu posamezniku lohk recemo tudi strpnost. ce hocmo sami dosezt samo-spoznanje bomo mogl na vsak nacin to kvaliteto popolne strpnosti tud dosezt.

po drugi strani je pa zavedno ali nezavedno blokiranje dostopa do te "moci" pri nas samih izvajanje nasilja nad samim sabo. pa se slab zgled smo drugim, torej smo pasivno odgovorni/krivi tud za trpljenje drugih.