titud wrote on 06.01.2005 at 08:32:45:

ce sledis (spo)znanju, ki ti govori izkljucno le o tem kdo nisi, ne mors nikol dokoncno dosezt tega kdo si, ker te zmeri kot napeto elastiko potegne nazaj.

sicer pa ti-tud govoris o tem kdo si in to oznacis z "unikatnost". vids, ti-tud se ne mors izognit, da ne bi govoru o tem kdo si. zakaj se pol kasnej zanikas in pravis, da vzorca za tisto kar v resnic smo ni.

ampak ne glede na to. prav mas. unikatnost ze doloca identiteto oz. ego. in ker nas zmotni-ego in iz njega izhajajoce aktivnosti ocitno ne more izpolnit (tolk kokr bi si zelel) mormo oz. se magar nezavedno trudimo (po)iskat pravega. tuki pa nam ne more pomagat sam to, da se iznicujemo, utisujemo, umirjamo. to je v bistvu samomor na vseh nivojih. tak proces je ciz nesmiseln, oz. je smiseln le v tem, da v koncni fazi opazmo, da je res nesmiseln.

boljs se je ukvarjat s tem kdo zares smo (pravi-ego, unikatnost) in kot stranski produkt naravno spoznamo tud kdo nismo. tako ukvarjanje je dons, po milosti Sri Chaitanya Mahaprabhuja in njegovih spremljevalcev, tu in zdaj dostopno vsem, ne glede na kakrsnekoli materialne pogojenosti (torej zmotne-identitete), sam kaj k v to ne verjamemo se ciz. to je nasa "misfortune".

Quote:


Kaj se zgražaš? Ne vem kaj naj bi drugega mislu,  ker če iščeš zavezništvo pri njegovi mami se pač priključuješ na njeno staševsko  avtoriteto, ki se ji fant (na skrivaj) upira.  

Mae wrote on 06.01.2005 at 19:07:12:


Ali obratno.

Vedno smo tisto, kar smo v danem trenutku in nič drugega,  s svojim zavedanjem in svojim bitjem.

Vendar z vsakim trkom ob nek problem ali lep dogodek razčiščujemo, razjasnjujemo svoje bivanje tukaj-zdaj, v odnosu na preteklost in željeno prihodnost.

Dokler tavamo v nazaj in naprej, se vedno odmikamo od tega kar dejansko smo. Vsakič ko se želimo držat za preteklost ali lovit prihodnost naletimo na težave, ker se življenje in njegovo bistvo temu upira.

Zato nas tudi vedno obremenjuje vedno le preteklost ali prihodnost v sedanjem trenutku.

Rešuješ pa lahko le trenutni status svojega bivanja (dober ali slab, sploh ni pomembno).

Zakaj?

Dejansko smo prisotni tukaj-zdaj.

Preteklost je že odplavila reka, in nas ni več tam. Ne moremo skoćiti nazaj in popravit nek dogodek, spremeniti nekaj za nazaj. Preteklost lahko uporabimo le kot zgled, kot lekcije skozi katere smo šli in se iz njih kaj naučili. Včasih rabimo neko lekcijo večkrat ponavljat, dokler se globoko v sebi na zavemo, da se nam ena in ista lekcija ponavlja tok časa, dokler je ne osvojimo. Ko se jo naučimo, sprejmemo resničnost, dejanskost nečesa, se nam ne ponavlja več.

Prihodnost šele prihaja in noben ne ve kaka bo. Lahko le tipamo, ne moremo pa 100% trditi, da nekaj bo. Lahko le na podlagi trenutnega stanja predvidevamo. Vendar smo tako mala pikica v tem prostranem svetu, da je celotnemu vesolju prav malo mar za nas. Kaj pa so vse te katastrofe, ki so v vse večjih obsegih pojavljajo okrog nas. Je kdo predvidel tako obsežno katastrofo kot je bil tsunami? So tisti, ki so gradili na sedaj porušenih območjih, to vedeli? Če hodi po svetu tok enih napovedovalcev prihodnosti, pol se je zdej lepo pokazalo, da so ene navadne riti
Ali, da skozi to izkušnjo, lahko vsak posameznik spozna, da se na napovedovanje ni kaj moč zanesti. Da je prihodnost nepredvidljiva in da lahko gradimo le sedanji trenutek in odnose. Kar posledično pomeni, da smo v precejšni meri za svoje počutje odgovorni čist sami.

Quote:


Meni se pa zdi, da jima on še zmeraj priznava avtoriteto, le da gre v kontraodvisno upiranje. Sicer ne bi bil tako besen nate.

sinjeoka wrote on 07.01.2005 at 09:58:25:


V tem je keč: privlačna je zato, ker jo postavlja v vlogo mame. Privlači  jo torej igranje vloge mame, pobalinskost pa vlogo  mame samo prikliče nase.

titud wrote on 07.01.2005 at 10:50:50:


Nič bolj ne prevzemam od njih karkoli kot od kogarkoli recimo staršev, s katerim sem v stiku, ali pa se samo gleda v meni.

titud wrote on 07.01.2005 at 10:54:41:


Ne privlači me vloga mame nekomu drugemu, posebej pa ne nekomu, za katerega se mi je mislim da upravičeno zazdelo, da bi lahko imel malo več smisla za odgovornost (desetletje čez trideset). Vlogo mame sem prevzela zase. In se mi prej upira kot/ker privlači. Kdo pa želi odrasti anyway?

Quote:


Saj ne trdim , da počneš to hote. Ni pa naključje, da ti   situacija nameni točno to vlogo.  

Quote:




Privlač te zato, ker bi si jo želela presečt. Presečt pa je ne moreš, če je prej ne ozvestiš. Ozavestit pa je nekaj  težko, če tistga ne artikuliraš do mere, da  je to očitno. Zato človk vedno v bistvu prikliče nase, kar ne mara.   V tem smislu je paradosks, da človeka  privlač tisto, česar bi se v bistvu rad znebu.