Quote:

Pri sebi opažam, da , če se zavedam nekega prepričanja, prepričanje še vedno obstaja, lahko pa potem zavestno drugače reagiram na neke občutke, kot, če se tega ne bi zavedal.
Primer : Lahko sem odvisen od alkohola in če se zavedam svoje odvisnosti in da mi to škodi, še vedno lahko obstaja želja po alkoholu, lahko pa se zavestno ustavim, ko se pojavi želja.

Prepričanje ( ali pa le naša čustvena reakcija ) izgine šele čez čas. Ko s svojo zavestno voljo vplivam na nekaj, kar je globljega in bolj zasidranega v meni.
Rabim novo prepričanje, ki izpodbija staro.

Če se mi dogaja, da mi ljudje vzbujajo občutke, ki jih več nočem, to pomeni le, da sem se jih začel zavedati, na podzavestni ravni pa še vedno verjamem, da je to dobro ali pa normalno občutiti.
Sigurno še vedno v nekaj zelo močno verjameš in posledica so občutki, ki jih ne maraš.
Sam rešujem take stvari s samoopazovanjem svojih misli. Da um razmišlja neodvisno od občutkov, brez poistovetenja. Ni lahko, saj na nek način delaš proti sebi, hočeš spremeniti svoj program.

Pač menim, da nima smisla vztrajati v neki zvezi, kjer ni sodelovanja. Če recimo mene moti, da partnerka kadi, partnerka pa reče, da se ne misli odpovedati in če ji postavim ultimat. Bo to v njej vzbudilo veliko zamero, bo ji pomenil znak nesprejemanja...in tudi, če bo nehala kaditi, s tem ne bo rešila svojega problema, kar pomeni, da bo vzrok še vedno obstajal in bo povzročil nemir, razdraženost ali kakšno drugo odvisnost.
Vse pa se bo odražalo na odnosu....kar pomeni napeto ozračje in prej ali slej beg.
Za kakšno spremembo, kot je že bilo omenjeno, mora biti obojestranska želja in podpora.
Če nekdo nima želje nehati kaditi, potem pač ne verjame, da počne kaj narobe. In zakaj bi nehal ? Zaradi drugega sigurno ne. Saj vse, kar počnemo, verjamemo, da je to dobro za nas. Nihče ne mara občutkov krivde.

Sigurno obstaja želja ljudem pomagati, privlačijo me ljudje, ki kažejo znake, da so ubogi, da so žrtve in tu se pojavi moj um, ki se takoj aktivira. Um je nekaj prepoznal, nekaj, kar je v njem samem. Vzbudilo je pozornost, pozornost so vzbudili občutki, ki jih je izražala  druga oseba. In...a ni nekaj najlepšega, že od otroštva, če z nečim vzbudimo svojo pozornost ? Zato iščemo takšne ljudi.
Kaj je bilo tisto, ko sem dobil pozornost ? Kakšni občutki so bili v meni ?
in...na koncu ugotovim....da sem vse to jaz, kar vidim v drugih.  Privlačijo me takšni ljudje, kakršen sem sam.
Če sam nisem zadovoljen s sabo, če sem zamorjen, če se pomilujem, če verjamem, da sem žrtev, da so za vse krivi drugi, potem bom pomagal drugim, saj iščem objekt, kjer moj um dobi pozornost, saj, če so krivi drugi, potem tudi drugi morajo pomagati. In to je igra...včasih sem žrtev, včasih pomagač....
In zakaj še vedno to počnem, če pa ne maram teh občutkov.....

Lilith wrote on 03.01.2005 at 13:11:19:


Moja teza o partnerskem odnosu izahja iz tega, da gre razumen človek partnersko skupnost s pričakovanjem, da bo  v njem sprejet tak kot dejansko je in ne z namenom, da se bo v njem transformiral v nekaj drugega. Boljš povedan: gre v odnos s pričakovanjem, da se bo v njem transformiral v samega sebe. Ta proces pa je seveda lahko samo vzajemen.

Odvisnik zihr vlaga v odnos pričakovanje, da mu bo partner zapolnu lukno, ki si jo je prisiljen  filat z drogo, drug parter pa zihr počut poklicanega, da bi mu bo to luknjo dejansko zapolnu. Jeba pa je v tem, da sta,  dokler  poskušata drug drugmu lukne zapolnt, oba obsojena živet drug z  drugim drugčanim kot je v resnic in da si zapravta priložnost, da bi bla drug z drugim taka, kot dejsnko sta. Ker či bi bil vsak od njiju tak, kot dejansko je, pol bi bil v bistvu brez 'luken', sam v seb popopln in zadosten, ker nobenmu takemu kot dejansko  je, nč ne manjka. In zakaj bi bla pol dva taka, ki se vzajemno transformirata v sama sebe, sloh še bla  partnerski zvezi? Po moje zato, ker so nam vzorc, da nismo o.k. ustvarli drugi in nam  zato edino  drugi  lahko spet povrnejo  in hkrat tud vzdržujeje zaupanje  v to, da smo o.k. taki kot smo. Ne  vsaki drugi, ampak le tisti drugi, ki mu brezpogojno zaupamo, to zapanje vanj  pa si lahko pridobimo le tako, da se nam tud sam izroči v brezpogojno zaupanje.

Quote:


pazi, da jih ne boš klicala v svoje življenje več kot je potrebno nevarno

itak, da so pomembni, ampak, za to, da jih srečaš dovolj, skrbi kozmos, temu se ne da izognt, mi pa lohk sam upamo, da jih ne bo prou velik

S tem se pa zelo strinjam. Tudi zame je ravnodušnost ali celo brezbrižnost killer odnosa.

Po moje je vzajemno sprejemanje te  nepripravljenosti drugega  na prilagajanje v bistvu višja stopnja partnerskaega odnosa od vsesplošne vzajemne pripravljenosti na  prilagajanje  oz. samospreminjanje  z namenom, da bi dva ugodila drug drugemu. V tej  trmoglavi otročjosti vsaj jest vidim nč manj  energije v odnosu kot jo je blo v tisiti prvotni socilalizacijski fazi, ko v kateri se nama je vsak še tako bežen  konflikt kazal kot potencialen začetek konca.

V romatični fazi odnosa vsak vsak vidi drugega takega kot bi si želel da bi bil, ta drugi pa itak verjame,  da  je res tak kot si ga partner predstvalja. V tej fazi še ne gre za dejanske osebnostne  spremembe, kljub temu pa je po moje namen te faze dobit občutek realnosti takega v bistvu virtualnega stanja njune skupnosti. In ko dva dobita realno izkušnjo, da je taka virtualna skupnost  možna in s tem dejanska, potem jo je možno vzpostavtit čist realno skupnost v bistvu brez spreminjanja drug drugega. Sprememba, ki se mora zgodit pri obeh, mora bit samo ta,   ta da vzajemno verjameta v realno možnost obstoja skupnosti dveh, ki sta taka kot sta, čeprav ta skupnost ni v skaldu s predstavo nikogar od njiju. To je potem tista partnerska skupnost, nad katero se lahko več ali manj nemočno in bez lastnega vpliva/nadzora samo čudita,  da živi in obstaja in iz katere se lahko vsak  inspirira za globje notranje spremebe k samemu sebi, ne da bi se za to počutu prisiljenga od drugega.  

sinjeoka wrote on 03.01.2005 at 11:19:06:


Loops, tebe verjetn to moti, a ne? Če bi šlo 'samo' za kadit pa pit, bi bilo mogoče drugače?

Anyways, zanimivo bi bilo videt odgovor na ultimat. Dej ultimat, če tako čutiš, potem boš pa 'presenečena', t.j. boš dobila odgovor, ki ga ne pričakuješ. Mogoče globoko v sebi potrebuješ ravno ta prihodnji odgovor, ki sledi ultimatu, da nekako 'očistiš' razlog, da greš stran, tko, da 'ne bo ispadlo' da si ti kej 'kriva' v tem odnosu. Želiš ven ne po svoji krivdi, se je včasih reklo. Vem, težko je nosit breme, da si ti nekomu nekaj žalega storil, ker se ti ta, od kogar greš stran še kar neki smili, etc. A ni to zadosten 'dokaz', da imaš neki pri sebi za posortirat & now is your chance.

Ne morem verjet, da se ne da pogovarjat, nima veze, kakšna bo ta debata, poveš, pa je. Pa še on kej pove, pa je. Pol se pa odpre ... pa tudi, če prideta do sklepa, da tole ne bo šlo, je fajn, da sta oba seznanjena s tem kar se je zgodilo. Ker šele, če se komunikacija med vama ne zgodi, vama bo žal, ko se bosta nekje čez 10 let spomnila 'najinih' let in bo on dejal: tega mi pa nisi nikoli povedala, npr., in res, četudi mislimo, da partner čuti in ve, kaj si me mislimo, mu mogoče delamo krivico, ker mogoče ne ve in je potrebno POVEDAT. Zaradi vaju!

No, da ne dolgovezim, hočem rečt, dej ultimat/whatever, samo, da se sprosti ta vozel, potem pa naprej razpletajta ... pa naj bo v vajino/najvišje dobro.  

Pa poročaj  
(šala).

Lp  

Ljubezenska skupnost po defoltu ne more more bit utemeljena/vzdrževana  na ultimatih, zahtevah, grožnjah...,  kar pa še ne pomen, da je neodgovorna, razpuščena in nediscplinirana. Sam se dost ukvarjam s tem, da bi ugotovu, po kakšnih principih je urejena, še najbolj pa se mi zdi, da edino kar za vzdrževanje take  skupnosti lahko narediš je, da drugmu  zavestno ne povzročaš trpljenja. Pa ne zato, ker ga ne bi hotu ali smel, ampak zato, ker ga enostvno ne moreš povzročit ne da bi ob  njemu povzročenmu  trpljenju trpel  tud sam.

Sem počas prišel do spoznaja, da za  kajenje, pitje, prenažiranje in druge oblike v bistvu kemično povzročenih užitkov nujno slej ko prej odplačaš s trpljenjem. Zanimiv, da pr seb  to rizik tega plačila dost laže sprejmem kot pa pri partnerci, ko dobesedno trpim ob vsaki njeni cigareti, šnopsku, pivu,  mc'donaldsovmu junk foodu.... Da ne bi zgeldov nevoščjiv ali posesiven skušam trpet na skrivaj, ona pa njbrž uživat na skrivaj (in seveda obratno), ampak če je trpljenje res iskreno, se ga ne da skrit. Na dolgi rok vendarle začneš zarad tega partnerjevega trpljenja v bistu brez občutka žrtvovanja/odpovedanja odrekat  kratkoročnim užitkom. Bi se upal trdit, da s tem tud lastnemu egu, saj to,  da  sam nehaš uživat ob stavreh, ki povzročajo trpljenje drugemu, ni po moje nobena daj-dam čustvena trgovina oz. izsiljevanje.