Madan Gopal Das wrote on 30.07.2004 at 13:30:31:

Madan Gopal Das, dajva midva najprej s samo terminologijo razčistit, preden naju tole filozofiranje odnese kam, ko bova govorila o nečem, mislila, da govoriva o različnih stvareh, pa bova morda govorila celo o eni in isti stvari.

V mojem pojmovanju je ego samo en in to je vse tisto, kar jaz nisem. Ali z drugimi besedami: to so moji vzorci, to je tisto, kar mi je bilo na kakršenkoli način »vsiljeno« in ni izvorno del mene. To je zame en in edini ego. Verjetno ti temu rečeš zmotni-ego? In pravi-ego je potem tisto, čemur rečem jaz višji jaz? Ali duša? In verjetno bo kar držalo tole, vsaj glede na to, kar si ti napisal o pravem-egu:

Madan Gopal Das wrote on 30.07.2004 at 13:30:31:

Edino, kar mene pri temle tvojem pravem-egu »moti«, je tale sluga. Ne vem no, ampak meni tole služenje ni ravno blizu. Saj Bog ne zahteva od nas, niti noče, da smo njegovi sluge in da mu služimo. Bog samo je in mi samo smo in Bog samo ljubi in mi samo ljubimo. Če to tebi pomeni služenje, potem je OK.


Madan Gopal Das wrote on 30.07.2004 at 13:30:31:

Dokler imamo ego, niti Boga, niti svojih bratov in sestra ne ljubimo vseobsegajoče. Ampak je vedno tudi ego, ki določa način, kako jih ljubimo. Vseobsegajoča ljubezen je po mojem mnenju tisto, ko do vsakega čutiš res samo tisto pravo ljubezen. Jaz ji rečem brezpogojna. Ki samo je, ničesar ne pogojuje, ničesar ne pričakuje, ničesar si ne želi, po ničemer ne hrepeni,… Ko ni v tebi NIKOLI nobenega občutka z negativnim predznakom. In na trenutke znamo tako ljubiti tudi tukaj in zdaj. Ko imamo torej tudi še naš ego. Ne znamo/zmoremo pa ljubiti tako vedno. Ampak se tega učimo. Ker takrat, ko nam poveljuje naš ego, takrat tisto ni brezpogojna ljubezen. In dokler je tudi samo košček ega v nas, naša ljubezen ne more biti brezpogojna (vseobsegajoča).


Madan Gopal Das wrote on 30.07.2004 at 13:30:31:

Kar se pa izgovarjanja svetih imen tiče, pa ne vem. Da bi se ljubezen do Boga lahko razvijala samo s tem, da izgovarjam njegovo sveto ime. Nisem tega niti poskusila nikoli. Verjetno naj bi bilo to nekaj takšnega, kot afirmacije? Ker te pa sem poskusila, pa celo zelo pridna sem bila v ponavljanju njih. Ampak moja izkušnja je, da dokler nisem sama v to res verjela (poudarek na »res verjela« - verjela torej tudi v svojem srcu in ne samo mislila, da verjamem ali da hočem verjeti), potem od tistega ni bilo nič. No, ja – vsaj do tega trenutka še nisem opazila, da bi od tistih afirmacij kaj bilo. Ne vem – morda to pač ni moja pot, ali pa je le jaz ne znam hoditi?

Ampak, če ti verjameš v izgovarjanje svetih imen, potem – just go for it! Jaz ti želim samo vso srečo!

sinjeoka wrote on 30.07.2004 at 19:12:26:


Ghandij je le dodaten primer, ki pokaže, da se ne da boriti proti večini, ki ne zagovarja tvojega stališča s silo... on se ni trudil v smislu, da bi se upiral...in dejansko je tako, ko nekoga s čim posiljuješ, lahko besedno ali ga drugače skušaš prisiliti v svoj prav, boš dobil kot odziv le odpor.
Ghandij je bil definitivno karizmatična osebnost, da je toliko ljudi prepričal, da so bili pogumni.
človeka, ki se ne upira, boš težko udaril oziroma se znašal nad njim s silo...psihično te utrudi, motivacije ni.

ničesar ne moreš doseči s silo in veliko lažje ljudje sprejemajo misli ljudi oziroma so jih pripravljeni poslušat in morda kaj celo sprejeti kot zanimivost, če čutijo neko mero tolerance oziroma razumevanja.

Vseeno rajši slišimo stavek: "Razumem te, da tako misliš in čutiš...(konec koncev ima vse svoj razlog in ljudem se marsikaj dogaja), vendar pa bi se bilo potrebno vprašat, če boš na tak način na podlagi tega ravnanja prišel tja kamor si želiš" vedno ima vsaka situacija svoje pozitivne in negativne plati za posameznika...mnogi pač ne poznajo druge variante, nečesa, nekih vzorcev so vajeni in Bog je priča, da s pretirano vzvišeno moralno držo, kjer nikogar ne pustiš zraven, ki morda razmišlja za odtenek drugače kot ti, ne boš dosegel spremembe.

Res je Ghandij je uspel, vendar zopet: na kak način. in težko se pomojem ta trenutek vsakdo izmed nas na tem forumu poistoveti z Ghandijem...

Ne moreš poskrbeti za cel svet, lahko poskrbiš za posameznika, ki pride v tvoje življenje. Nihče pa ne more skrbeti za druge, če vzporedno ne poskrbi tudi zase. Torej...pravzaprav delaš za sebe...tudi tedaj, ko poskrbiš za druge.

sinjeoka wrote on 30.07.2004 at 19:12:26:


no še tole bom dodala:

nikakor ne propagiram RKC.

res da sem bila iz strani staršev vzgojena v tej veri, pa tudi oni v tem ne pretiravajo.
Cerkev mi ni blizu in precej nerada zahajam tja...rajši grem kam drugam, da se pogovorim sama s seboj, če pa bi rada koga tozadevno poslušala, je cerkev žal zadnji naslov kamor bi odšla.

cerkev je zame politika. redki so posamezniki tam, ki jih cenim. vem, da so tam tako uredu ljudje, kot pokvarjeni in tisti oziroma tisti, ki bi ti prej naredili škodo, kot pa ti pokazali kakšno lepšo plat sebe, vendar tako kot povsod drugje. Edino kar me resnično na moč odbija je hinavščina in da ne moreš skorajda odkrito spregovoriti.

vsi imamo kdaj negativna čustva, ki jih je potrebno na nek socializiran način dati iz sebe, tako, da ne prizadanemo drugih, če se le da.
cerkev in ljudje tega ne dopuščajo, vsi morajo igrati vlogo "kako so dobri in ponižni in ljubeči" (moj komentar: "Ne se zajebavat" - pa brez zamere. za to ponižnostjo pa je ena velika vzišenost nad veliko večino in ogromno nepotrebnih predsodkov). Čustva se najpogosteje zatre in se tako prično občasno izražati z veliko mero cinizma in sarkazma, kar pa je za okolico lahko neprijetno in za marsikoga morda celo boleče. Ena moja prijateljica si je tako dala oprat možgane, ker cerkev je prvi ponujajoči naslov za vse, ki imajo krizo. Z nekaj stavki in časovnem intervalu enega tedna je sesula vse zaupanje in prijateljstvo, ki je raslo kar nekaj let. Danes imam občutek, da je nikdar nisem poznala, ker mi je ta izkušnja porušla očitno vse "vizije" o omenjeni osebi in za to mi je zelo žal. Ne vem kdo v resnici je...ko bo vedela sama, mi bo morda lahko nekoč povedala in vsi predsodki in nesprejemanje drugačnosti je le dodaten dokaz, da se nekdo pač še ni našel, da nima  dovolj samozaupanja in samozavesti, da bi lahko rekel odkrito...to sem jaz, sprejmime takega kot sem ali pa odidi.

Mal oziroma precej sem zašla....pod vplivi čustev želela sem le povedat, da izraz: VREDNOTA iz moje strani ne izhaja iz RKC, ki ji vsaj po duši gotovo ne pripadam. Ponosna sem, da sem doživela krst v sili in da sem lahko morda le od daleč opazovala kako so mojega brata dvojčka polivali z (bog daj da ne) mrzlo vodo tam za cerkvenimi obzidji. Spoštujem, če nekdo ceni vse te obrede in mu nwekaj pomenijo...meni žal nič.  Prej se bom našla kje drugje, nekje, kjer bom razumela, kjer bom lahko cenila in kjer se bom dejansko vidla.