Gru Gru wrote on 29.07.2004 at 10:36:44:

ja. jaz nisem to moje telo z vsemi cutili vred. ceprav je res da ga in jih uporabljam. to pa je tud bil point tistega topika. razlocit med uporabnikom in uporabljenim, med delavcem in orodjem. ta razlicnost in hkratna pravilno razumljena povezanost (enost) (ki se jo lahko opazi tud na tem specificnem primeru z nami in telesom) je osnova za razvijanje/zaznavanje kakrsnekoli ljubezni, ki je izpolnjujoca.

Hari bol.

Madan Gopal Das wrote on 29.07.2004 at 10:29:10:


Ne gre za to, da zarad lastne samosti ne   bi mogel vzpostavljat kontaktov z drugimi, ampak za to, da preko kontaktov z drugimi šele učiš razpoznavat in sprejemat  svojo lastno samost, ki ni v ničemer različna od  njihove samosti. Samo v  njej smo vsi isti, in samo polno zavedanje  te samosti je lahko  osnova naše medsebojne solidarnosti in sočutja.  

Samost ni odtujenost, čeprav se drgač kot  preko izkušnje odtujenosti od drugih (pa tud od sebe)  skor da ne prit do njenga samozavedanja. Tko kot se do njenga zavedanja tud ne da prit brez občutja evforične enosti z drugimi, ki lastno induvidulnost povsem zanika. Induviducija je v bistvu cikličen proces izmenjave občutij enosti in odtujenosti z namenom, da se zavemo svoje samosti in s tem samosti drugih.

titud wrote on 29.07.2004 at 11:17:25:

ja, vsi smo izvorno individualci. v tem smo si vsi eno, ceprav je vsak individualc razlicen od drugih individualcev.

Quote:

se strinjam da je zgornje spoznanje (svoje specificne/izvorne individualnosti) osnova za prijetno medsebojno druzenje. ampak okoli katerga vsem skupnega nam interesa teh individualcev pa se mi lahko zdruzimo, da nam bo vsem prijetno? mas kaksno idejo?

Hari bol.

titud wrote on 29.07.2004 at 11:46:28:

ja, sam moje vprasanje je bilo bolj misljeno na medsebojno druzenje tistih, ki so se v celoti ze sprejel in ne tolk za tiste, ki si medsebojno pri tem se pomagajo.

mene je zanimal okoli cesa se lahko ze realizirani individualci zdruzijo, da jim bo vsem prijetno? za to sem te sprasval, ce mas kaksno idejo.

Hari bol.

titud wrote on 29.07.2004 at 12:01:03:

se prav realiziran individualc je samo-zadovoljen, samo-zadosten in ne potrebuje (niti ne zeli) nobenga druzga za doseganje cesarkoli zase. drugi (ce sploh obstajajo) so kvecjem lahko le v napoto.

a to je tvoj cilj, ki ga hoces dosezt?

Hari bol.

Domnevam,  kaj hočeš ti iz mene zvlečt. Ti bom skušov dat.

Naloga človeškega truda je ustvarit popolnoma izvirno središče, v katerem vesolje odseva samo sebe na edinstven in neponovljiv način. To nalogo  bi realiziran človk opravu in po tej logiki v vsakem  realiziranem posamezniku odseva celotno vesolje  na edinstven in neponovljiv način. Edino to, da je  v bistvu  vsak sam v svoji edinstveni  refleksiji vesolja, imajo skupnega. Nimajo nobene potrebe po medsebojnem dokazovanju pravilnosti/nepravilnosti te refliksije vesolja, po prevladovanju enega nad drugim ali vsemi ostalimi neraaliziranimi posamezniki. Druži je spozanje svoje edinstvenosti, to, da so in nč več. To spoznanje je veličastno in hkrat blazno skromno, ponižno in  samotno, zato je dano tako redkim, da je skor brez veze govort o njihovem medsebojnem odnosu znotraj fizičnih dimenzij časa in prostora.

Čeprav po moje ni mus, da je blo zmeraj tko in da bo  tko tud zmeraj, ker  tako spoznanje je vsakomur vsaj potencialno dano. To, da je dano, pa sicer  še ne pomen, da ga je mogoče iz vsakogar  na tak al pa drugačen način izsilit, lahko pa se kvečjemu  ustvarja okolje za njegovo samorealizacijo.  To okolje realizirani ljudje ziher spontano soustvarjajo tud skoz mesebojen odnos, če bi pa imel večje ambicije, pol to ziher ne bi bli nobeni realiziranci.