Včeraj se mi je pri branju enega topica porodila naslednja teza.
Če bi hotela vse sprejemati in vseobsegajoče ljubiti, bi se morala odpovedati pomembnemu delu sebe - občutljivosti, zavedanju, branju med vrsticami. Torej - morala bi postati neumna.

Zato pa mi moralna drža predstavlja nekaj, v čemer moram biti ves čas aktivna, razmišljujoča, ves čas sproti se moram odločati.

a se ti zdi, da vse sprejemaš?

Osnova  vseobsegajoče ljubezni naj bi blo  spoznanje, da je vsak v  sebi neskončno sam in da smo si samo v  tem vsi na istem.

S svojo ljubeznijo ne moreš nikogar odrešit te njegove samosti.
Tud vseobsegajača ljubezn drugega te tvoje samosti ne more odrešit.  

a ni to mal dolgocasno, da si samo zato da si?

se prav po tvoje sta aktivnosti realiziranih samo dve : al so zato da so, ali pa odresujejo druge, ki se niso realizirani? in pol je zmeri vec takih, ki so samo zato da so in enkrat bojo vsi samo za to da so. nbenih aktivnosti vec, nobenga druzenja, nic.

eh dolgcas. vsaj zame.

lohk, da je skor brez veze o tem govort, ampak tocno to je tist kar mene zanima.  

o katermu spoznanju tuki govorimo?  temu, da realiziras da si samo za to da si? in v tem primeru se realiziranci druzjo med seboj, da kongregacijsko odresujejo tiste, ki se niso realizirani, da so na konc samo za to da so?

Hari bol.

mnjogo mi je vseeno ...

mnjogo mi je vseeno ...

Kakšna pa naj bi bila definicija sprejemanja? Ker tole je res bolj podobno vseenosti, kar bi se lahko razumelo tudi kot otopelost, kar bi znalo biti ravno nasprotno od sprejemanja?

tanka je linija ki razmejuje norca od genija ...

bo mogu pa kr vsak zase ocent kako in kaj je s tem ...

in seveda vsakdo si bo mogu sam drznt v to vstopit ... kdor bo hotu sprobat o čem govorimo mi norci ki smo se zataknl na tem forumu ...  

kle boš najdu neki namest definicije ... moje
http://www.gape.org/gapes/frejmiskript.htm

... drgač pa
search poznaš
user je admin, če  te zanima moje mnenje o tem
daš zadot dni
in maš branja za neverjetne količine časa ... nepredstavjive ...

vseenost v smislu indiference in ne entireness

VSEENO ALI VSE JE ENO

Da ljudi ne bi zmedel ta izraz, naj povem nekaj o tem. Ne gre za to, da si v apatiji in rečeš "vseeno mi je". Vsi ljudje kdaj pa kdaj tako pravijo, v resnici pa so do stanja "vse je eno" neznansko daleč. Ljudje bi radi, da jih stvari ne bi več motile, da ne bi bili v reakcijah, včasih bi tudi radi, da bi jim, kadar gre za druge, bilo vseeno. Ampak - reči, da ti je vseeno in biti v stanju, ko je vse eno, je ogromna razlika. Večinoma so ljudje, ki za neko stvar pravijo "vseeno mi je", krepko razburjeni zaradi te stvari - pa tega nočejo pokazati. To pomeni, da v resnici tlačijo stvari vase, skušajo se kontrolirati. To so v resnici silno občutljivi ljudje, ki jih lahko prizadene ena sama beseda o pravem (ali nepravem) času. Le njihov izgovor je, da jim je vseeno. To je kontrola, tlačenje, s tem pa ničesar ne rešijo, temveč odlagajo smeti tja, kjer ne bi smele biti. Ko ti je res vseeno, tudi veš, da je VSE ENO. VSE JE ENO! To pomeni to: enost, povezanost, ljubezen. Da bi ti bilo zares vseeno, moraš biti čist, brez ega, brez čustvenih blokad.

Ko razbijemo ego, to še ne pomeni, da smo se očistili. Ko razbi-jemo vazo, ni več cela, ko razbijemo ego, ni več cel, ostanejo pa koščki, zato so tudi vse blokade šibkejše, niso več povezane. Potem jih je lažje odstraniti, a še vedno nagajajo. Ko odstranimo iz čustvenega telesa vse blokade, zaživimo v enosti, zavestno. Takrat nam je vseeno. Takrat namreč sprejemamo ljudi takšne kot so, brez obsodb. In v nas ni več kančka strahu - zato nam je vseeno. Dokler pa nas je strah, da ne bomo mogli preživeti sami ali pa ne vemo, kam bi s svojimi silnimi strastmi, smo še daleč od čistosti. Drugače rečeno, dokler potrebujemo drugo bitje, nismo svobodni. Ravno to pa je cilj.