titud wrote on 13.05.2004 at 09:09:24:Jst je na tem forumu dostkrat izpostavu to sposbnost krščanstva, ki jo imenuje zhodna tradicija in ki je očitno še živa, vendar je krščanska cerku iz men nezanega razloga ne aktivira, da bi se na tak način vitalizirala tud v evropskem prostoru. Kaj jo v tem pogledu šteka, samson? Jest sem od vseh na forumu edin pa tud nasploh v lajfu edin v jst-u razpozanal eno persono, ki mi je znala predastavit to kapaciteto krščanstva, pa še on on je nekašna opozicja trenutno vladajoči krščanski doktrini, pa hkart tud vsem newagovskim neoprimitivizmom.
No, če si pozorno sledil izvajanjem dr. Ocvirka, si vsekakor lahko mnogo zvedel. Saj je prof. Ocvirk predvsem glede misijonskih vprašanj zelo na tekočem in njegova beseda na tem področju nekaj velja.
Torej v Afriki tako, tu pri nas drugače... Hmm, Afrika je daleč, pa jo bolj malo poznamo. Res je, po nekaterih prostranstvih črnega kontinenta je krščanstvo zares v izjemnem razcvetu, je nekako "popularno", ljudje ga imajo radi, se mu odpirajo, ga sprejemajo v samo srce svoje kulture. Tam se dogaja ta čas nekaj podobnega, kot se je dogajalo v Evropi pred tisoč in več leti, kot si to že sam pravilno ugotovil.
In zakaj naenkrat krščanstvo v Evropi nima več prvotne moči? Vprašanje v bistvu niti ni tako preprosto, kajti mnogi trdijo, da niti nima tako malo moči, le da to ni tako vidno, kot je bilo nekoč. Je pa vendarle očitno, da se Evropa "poganizira" v smislu prevzemanja bodisi prastarih, bodisi nekih povsem novih verskih vzrocev in s tem odklanjanja tradicionalnega krščanstva. To odklanjanje krščanstva vsaj jaz vidim kot nekakšno zgodovinsko nujo, ki pomeni reakcijo tistih, ki so jih nekdanji "krščanski" vladarji in mogočniki le preveč izsesavali in poniževali. Pri tem mnogi predstavniki uradne Cerkve še malo niso bili nedolžni, pa si je na ta način Cerkev v Evropi za dalj časa zapravila dobršen del svojega moralnega ugleda in s tem vplivnosti. Zato mislim, da dandanes Cerkev na področju revitalizacije evropskega krščanstva skoraj ne more storiti več, kot zares stori. Ali je to, kar stori, dovolj, pa bodo pokazala prihajajoča stoletja. Sam sem optimist. Kajti vidim in doživljam neznansko duhovno moč, ki vse bolj živahno in vse bolj toplo žari iz prenovljenega krščanstva. Toda potreben je še čas, in v tem procesu gotovo ni glavna ovira novodobnost (new age). Nasprotno, v mnogočem prav novodobnost pripomore k bolj dejavnemu pristnemu krščanstvu in se v mnogočemu kaže celo komplementarna. Tak primer je npr. delo na dobrodelnosti, naglašanje enakopravnosti, svobode misli, duha, iskanje čistosti misli in duše... Torej jaz vendarle mislim, da se nekje prikrito revitalizacija evropskega krščanstva že dogaja.
Je pa tako, da so bili dobri, zgledni kristjani vedno v manjšini. V tej populaciji preprosto ne moremo pričakovati pretirane množičnosti.