Meni je nekdo iz vrst RKC celibat objasnil takole ...
da niti nima tok veze s samo spolnostjo kot pa s premoženjem ...

celibat (brez ženstvo in brez otroštvo) duhovnika prisili, da dela samo za cerkev

Kdor ima otroke in ženo, ki jo ljubi, ta nosi v sebi tudi željo, zagotoviti svojim otrkom tudi prihodnost (torej tudi materialnost)

t wrote on 13.05.2004 at 12:22:07:



...nune pa kot Kristusove neveste svojo doto.

Quote:

Življenje v celibatu vsekakor ni lahko. Saj niti zvestoba eni ženi včasih ni lahka. Res je, da mnoge ljudi marsikdaj goni tako močno preplavijo, da se počutijo skoraj v suženjskem odnosu do njih. Pa vendar, kar pri človeku ni mogoče, je pri Bogu mogoče. Zato pa tudi mnogi duhovniki resnično živijo svoj celibat veselo in rodovitno, ne da bi zares pogrešali praktično spolno življenje. Se pa dogajajo stvari, o katerih pišeš, to je res, vendar to ne pomeni, da pa zaradi tega mnogi celibata nebi zmogli. Vsekakor za takšno obsojanje ni razloga.

Ali sem proti celibatu? Ne! Celibat kot svobodna izbira mož in žena, ki v sebi čutijo ta klic, da bi se tako bolj celovito posvetili kakšni veliki življenjski plemeniti stvari je vendar dokaj pogost pojav, ki niti ni vezan samo na krščanstvo in niti ne samo na čas po Kristusu. Seveda institut celibata podpiram, vkolikor gre za svobodno izbiro. Glede cerkvenega predpisa pa tako nimam kaj ukreniti, nesmiselno pa je govoriti v prazno. Če bi bilo odvisno od mene, celibat ne bi bil pogoj za duhovništvo in to vedno in povsod glasno povem. Je pa stvar vodstva Cerkve, da zakon, ki je bil sprejet, nadomesti z drugim, ki bo v tem pogledu mogoče bolj primeren za vse, ki bi sicer želeli delovati v duhovniški službi. Trenutno je gotovo diskriminatoren, in nobena skrivnost ni, da mnogi v Cerkvi to vse bolj glasno govorimo.

sinjeoka wrote on 13.05.2004 at 09:27:40:
Pogovarjamo se o Katoliški Cerkvi. Saj je dobro znano, da večina drugih Cerkva celibata ne prakticira kot nujen pogoj za sprejem duhovniškega posvečenja. Torej je to vprašanje predvsem vprašanje RKC.

RKC ne jemlje žensk za duhovnice predvsem zato ne, ker sam Kristus ni poklical med apostole niti ene same ženske ne, pa v tem nekako vidijo mnogi v Cerkvi njegovo voljo, da so duhovniki samo moški. Prav tako tudi katoliška tradicija močno zagovarja le moško duhovništvo. Koliko je to gledanje teološko utemeljeno, bi težko tukaj govorili. Jaz sam se nebi prav nič zgražal, če bi bile med duhovniki tudi ženske, nasprotno, prav vesel bi jih bil. Vendar za zdaj mislim, da ima Cerkev v tem določilu zelo močne in utemeljene razloge.

titud wrote on 13.05.2004 at 09:09:24:

No, če si pozorno sledil izvajanjem dr. Ocvirka, si vsekakor lahko mnogo zvedel. Saj je prof. Ocvirk predvsem glede misijonskih vprašanj zelo na tekočem in njegova beseda na tem področju nekaj velja.

Torej v Afriki tako, tu pri nas drugače... Hmm, Afrika je daleč, pa jo bolj malo poznamo. Res je, po nekaterih prostranstvih črnega kontinenta je krščanstvo zares v izjemnem razcvetu, je nekako "popularno", ljudje ga imajo radi, se mu odpirajo, ga sprejemajo v samo srce svoje kulture. Tam se dogaja ta čas nekaj podobnega, kot se je dogajalo v Evropi pred tisoč in več leti, kot si to že sam pravilno ugotovil.

In zakaj naenkrat krščanstvo v Evropi nima več prvotne moči? Vprašanje v bistvu niti ni tako preprosto, kajti mnogi trdijo, da niti nima tako malo moči, le da to ni tako vidno, kot je bilo nekoč. Je pa vendarle očitno, da se Evropa "poganizira" v smislu prevzemanja bodisi prastarih, bodisi nekih povsem novih verskih vzrocev in s tem odklanjanja tradicionalnega krščanstva.  To odklanjanje krščanstva vsaj jaz vidim kot nekakšno zgodovinsko nujo, ki pomeni reakcijo tistih, ki so jih nekdanji "krščanski" vladarji in mogočniki le preveč izsesavali in poniževali. Pri tem mnogi predstavniki uradne Cerkve še malo niso bili nedolžni, pa si je na ta način Cerkev v Evropi za dalj časa zapravila dobršen del svojega moralnega ugleda in s tem vplivnosti. Zato mislim, da dandanes Cerkev na področju revitalizacije evropskega krščanstva skoraj ne more storiti več, kot zares stori. Ali je to, kar stori, dovolj, pa bodo pokazala prihajajoča stoletja. Sam sem optimist. Kajti vidim in doživljam neznansko duhovno moč, ki vse bolj živahno in vse bolj toplo žari iz prenovljenega krščanstva. Toda potreben je še čas, in v tem procesu gotovo ni glavna ovira novodobnost (new age). Nasprotno, v mnogočem prav novodobnost pripomore k bolj dejavnemu pristnemu krščanstvu in se v mnogočemu kaže celo komplementarna. Tak primer je npr. delo na dobrodelnosti, naglašanje enakopravnosti, svobode misli, duha, iskanje čistosti misli in duše... Torej jaz vendarle mislim, da se nekje prikrito revitalizacija evropskega krščanstva že dogaja.

Je pa tako, da so bili dobri, zgledni kristjani vedno v manjšini. V tej populaciji preprosto ne moremo pričakovati pretirane množičnosti.

Valentinaa wrote on 13.05.2004 at 10:36:10:
Hehe, zanimivo razmišljanje. In moram reči, da takšno razmišljanje pogosto srečujem. Doma je tudi v samem teološkem razglabljanju nekaterih smeri katoliške teologije. No, mene je to vedno motilo. Duhovnost, mističnost, ni tipična lastnost celibata. Nekdo, ki je poročen, ki živi zakonsko življenje in ima kopico otrok, je prav tako lahko duhoven in se poglablja do skrajnih meja mistike. Urejena spolnost duhovnemu življenju nikoli ni ovira, ampak ga prav tako spodbuja, kot ga spodbuja celibat.

Pri celibatu gre predvsem za odločitev, da bo celibater z vsemi silami delal za neko dobro stvar, pa se zato odpove zakonskemu življenju in spolnosti. S tem pa ni avtomatično rečeno, da bo samo zato dosegel višjo duhovno popolnost in bo iz tega naslova poklican k globljemu mističnemu doživljanju Boga. To dvoje je zelo osebna izkušnja, ki po mojem mnenju sploh nima povezave s samskim oziroma z nesamskim življenjem, ampak predvsem pomeni kvaliteto osebnega odgovora na klic Božanstva, ki nas vse kliče v naši nostranjosti, pa naj živimo v celibatu ali ne.

Zato je predvsem pomembno, da je človek tam, kjer svoje duhovne in ostale sposobnosti maksimalno izkoristi. Vse ostalo je manj pomembno.

t wrote on 13.05.2004 at 10:38:37:
Se strinjam, knjiga je zanimiva. Je pa zelo tendenciozna, pa nepoučenim povzroča nepotrebne težave, oziroma jih lahko zavaja. Je pa eden od odličnih prikazov na temo Cerkev in spolnost. Vsekakor jo je vredno prebrati.