tai wrote on 18.04.2005 at 22:45:43:ce bi ze mogla izbrati doloceno obdobje v zivljenju, bi lahko rekla, da je clovek najbolj pristen, ko se rodi, oz. boljsi izraz se mi zdi v zgodnjem otrostvu. takrat je najbolj popoln, nedolzen in je najbolj v skladu s svojim Bitjem, selfom ali kakorkoli to vsak imenuje.
takrat se se ne zavedamo, da se bomo morali prilagoditi vsem "Drugim", vsem pravilom, normam, ...
vglavnem, ob rojstvu, ko smo najbolj pristni ne lazemo, se ne pretvarjamo, ne kalkuliramo kako bomo obrnili druge sebi v prid... takrat smo najbolj to, kar v resnici smo, se pravi o pristnosti ne moremo nikakor govoriti v kontekstu z laganjem, pretvarjanjem itd. se pravi se v procesu pristnosti trudimo, da bi spet dosegli to fazo cistosti, da bomo znali gledati svet skozi otroske oci...
U bistvu si dobro povedala, čeprav si otrokom pripisala preveč "nedolžnosti".
Ko se rodimo smo v našem nagonu po preživetju popolnoma pristni sebičneži in si z vso svojo pristnostjo prizadevamo za svoj obstoj - tisti, ki to pristnost ohranijo tudi v nadaljevanju so ponavadi najuspešnejši (seveda pa jo morajo primerno prikriti, ker na določeni stopnji ta pristnost ni več odobravana - čemer se reče prilagoditev).
Poleg tega pa imajo "infantili" to prednost, da za svoja dejanja še niso kaznovani. Predstavljaj si kakšen bi izgledal svet, če bi se šli vsi neko otroško pristnost - vskakor zelo zanimiv, dokler bi trajal (tistih par ur preden bi se otroka Putin in Buš stepla za najljubšo igračo).
(vse tole o otroški nedolžnosti je predvsem en velik mit, saj nepreračunljivost ni isto kot nedolžnost, temveč prej isto kot neumnost)
tai wrote on 18.04.2005 at 22:45:43:torej... resnicno in pristno ne more biti to, za kar sprejemamo odgovornost. ker ce sprejmemo odgovornost za to, da lazemo, smo v nasprotju z naso popolnostjo, v nasprotju s selfom, ki lazi ne pozna. in le self je lahko nas resnicni, cisti jaz.
tako da se mi sprejemanje odgovornosti ne zdi nek razsodnik za locevanje, kaj je pristno oz. nepristno. zavedanje in odgovornost ne hodita z roko v roki, se posebej ne v procesu pristnosti. clovek namrec ne more ziveti v smislu nenehnega sprejemanja odgovornosti, saj bi se mu zmesalo. tole z odgovornostjo "disi" tudi po nekem upravicevanju nasih dejanj
kot nek legitimacijski nadomestek. se pravi -> jaz lahko lazem in sem hinavska do drugih ljudi. dokler ne sprejmem odgovornosti za to, je to nepristno. ko pa za to sprejmem odgovornost, je to pristno... ??!!! ne glede na to da to ni v skladu z nasim selfom?!
oprosti, ampak to se mi zdi popolnoma absurno. se posebej zato, ker "jaz prevzemam odgovornost" hitro pripelje do "jaz sem kriv/a za to." oz. kot sem ze rekla, upravicuje naso laznost. ravno s tem pa se mi zdi, da nastaja najvec laznih jazov. ko sami sebe prepricujemo, da sta pa laganje in nepristnost vendarle dovoljena. da je vazen le pogled na njiju.
pa ni. upam si trditi, da lahko do pristnosti prides samo na podlagi iskrenosti do sebe in drugih, zagotovo pa ne na podlagi kakrsnega koli pretvarjanja. (ok, razen Tolle in njemu podobni, ki naj bi se enkrat zbudil na sredi noci in "spregledal"... to ne steje
)
Laganje in "nepristnost" sta popolnoma naravni sredstvi preživetja, ki sta se razvili skozi našo evolucijo. Pozna pa ju tudi celotna živa narava (mimikrija in podobni fenomeni).
Sam pojem pristnosti je predvsem nek družbeni pojav, skozi katerega nam različne ideologije sporočajo, kakšni naj bomo po njihovem, namesto da bi bili to kar smo, primerki neke določene živalske vrste v boju za obstanek.
uživaj!
Home
Pages: 
