| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Svetovalnica >> Se splača biti pristen? http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1082892184 Message started by exorcist on 25.04.2004 at 13:23:04 |
|
|
Title: Se splača biti pristen? Post by exorcist on 25.04.2004 at 13:23:04 Kako gledate na ljudi, ki eno govorijo in drugo delajo? Ali menite, da se splača biti pristen, da je treba verovati v to, kar govoriš in živeti iz sebe, da rečeš to, kar si misliš, brez dlake na jeziku? |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by ixtlan on 25.04.2004 at 17:59:28 exorcist wrote on 25.04.2004 at 13:23:04:
NUJNO. Pristnost je najmanj kar lahko vedno daš, je pa hkrati tudi že zelo veliko. exorcist wrote on 25.04.2004 at 13:23:04:
Zmeraj lahko poveš isto stvar na več načinov. Važen je namen s katerim poveš in to se lepo odraža tudi v energiji, ko govoriš. Obvezno vedno s spoštovanjem do sogovorca/poslušalca. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by arelena on 26.04.2004 at 05:46:01 ;)splača je žal daleč od pristnosti...pristen , pomeni biti resničen - biti to , kar si zame.. ::) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by LittleStar on 26.04.2004 at 09:58:32 arelena wrote on 26.04.2004 at 05:46:01:
če se že sprašuješ al se splača, je to kalkulacija in se strinjam, da daleč od pristnosti. Da pa biti resničen pomeni biti to kar si za drugega.., tega pa ne razumem. Lahko se resničen do sebe, a ni res? |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by marijeta on 27.04.2004 at 14:30:52 :o Ljudje ki delajo eno, govorijo pa drugo so hinavci... Sama vem, da sem pristna (torej takšna kot sem) ne glede na okolico in ljudi. Splaša se ravno ne...ker bi morala marsikdaj "požreti" kakšno stvar in se prilagoditi drugim, a sem takšna kot sem. Vedno bom ljudem v obraz povedala kaj si mislim o njih, pa četudi me zaradi tega potem zasovražijo. A jim vsaj povem...nekateri pa počakajo da se jim obrne hrbet in šele potem povedo svoje mnenje....take ljudi sovražim! Sama sem mišljenja, da je treba ljudem povedati kar jim pripada (vključno z mano!) ne pa da me obirajo za hrbtom. Zakaj to? Verjetno zaradi tega, ker če bi mi povedali v obraz bi jih ilo sram ali pa mi celo ne bi upali nič povedati- v čem je smisel tega? V tem...da se potem vsi po vrsti delajo fine in prijazne in najboljše ljudi na tem planetu-kar pa seveda niso. Vesela sm, če mi kdo v obraz poe kaj si misli o meni (mojem delu, npr.), kot pa da to zvem izza ovinka alli celo kje drugje...Povejte kar mislite - BREZ DLAKE NA JEZIKU! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Robi in N. on 28.04.2004 at 09:11:42 exorcist wrote on 25.04.2004 at 13:23:04:
Vsi govorimo eno, delamo pa drugo. Eni bolj, drugi manj. Vedno bodo neskladja med govorjenjem in občutki in dejanji. Robi. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by LittleStar on 28.04.2004 at 09:23:38 wrote on 28.04.2004 at 09:11:42:
Zavedanje pomeni, da smo konstantno zmožni videt drugost, dvojnost. Resnično prisoten, razsvetljen pa po moje pomeni, da teh neskladij več ni, ker jih je človek ozavestil ven notranji mir, s katerim komunicira in ga ne more prav od zunaj nič skalit. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Robi in N. on 28.04.2004 at 10:48:04 Ja in le samo-zavedanje, nas lahko pripelje do čimvečje pristnosti. Biti pristen, pomeni prisluhniti samemu sebi. Vsi bi radi bili pridni, saj smo navajeni, da le, ko smo pridni, dobimo pozornost in ljubezen. Zato tudi toliko lepih besed. Otrok težko prepriča svoje starše, da je neko dejanje dobro. Da je to dobro in resnično, kar sam misli in čuti. Odrasli, pa lažje, saj imamo neko znanje. In znanje največkrat uporabljamo za manipulacijo, torej za dosego svojih ciljev in prijetnih občutkov. Brez znanja in uma, bi bili vedno pristni, kot ostala živa bitja. Žival se ne more pretvarjati. Odraža tisto, kar čuti in sprejme tisto, kar čuti. Mi imamo filter - svoj um. Prikrivamo občutke in nismo pristni. Zato tudi iz okolja dobimo nepristnost. Ali, kot ji radi rečemo : lažna resnica. Ker smo pa navezani na okolje, več nihče ne ve, kdo je. Ja, to je resnica . :) Zato, pot do razumevanja in spoznavanje resnice, vodi le skozi spoznavanja sebe. Ljudje si pa nismo tako različni, kot mislimo. In, kdor razume sebe, razume tudi druge. Res si vedno bolj ustvarjamo nek virtualni svet. Postajamo vedno boljši mojstri v uporabi svojega uma. Vedno bolj se naši nameni tudi materializirajo. Mislim na virtualno resničnost. Saj so računalniki le preslikava našega uma. Tudi forum, je orodje našega uma, ki ga uporablja za skrivanje svoje pristnosti. Za skrivanje svojega telesa, ki rado kaže nekaj, česar s svojim umom nočemo sprejeti. Preko interneta smo lahko skoraj popolni. Če se splača biti pristen, je ravno tako, kot, če vprašaš : Se splača biti človek ? Če bi bili pristni, se tega niti ne bi spraševali. In kot zgleda, se nam splača ( biti nepristen ), ali pa vsaj tako verjamemo. Verjamemo s svojim umom, ki je postavil to vprašanje. Zakaj ? Zato, da lahko obstajamo. :) in obstajamo, vedno bolj, kot nepristna bitja. Robi |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 28.04.2004 at 13:56:53 wrote on 28.04.2004 at 10:48:04:
Ni bolj pristno človeškega kot biti nepristen. Ta napristnost je v bistvu naša preživetvena niša, seveda če pristnost enačimo z intsiktivno/čustveno naravo živali. Kje pa ma kdo kašen dokaz za to, da je instiktivno/čustvena raven živalskega dojemnja bolj pristna in kot taka edina nezmotljiva? Za žival, ki le instiktivno reagira na okolje, je vsaka nenadna sprememba v okolju usodna. Tko kot je usoden napačno interpretiran čutni impulz, pa če ga dojame še tako pristno. Dokaz njene zmotljivosti je ravno človek, ki obstaja zarad svojaga zvitega in prevarantskega uma, ki je zmožen nafintirat vse živo, vsak drug um in clo samega sebe. Jest v tem v bistvu ne vidm nč takega, zarad česar se bi kot človk moral počutit prikrajšanga in bi si zato želu vrnt na instikitvno/čustveno stopnjo živali. Človk zarad svojga prevantskega uma ni v bistvu v ničemer prikajšan, seveda le pod pogojem, da se v prevarantstvu izuri do mojstrstva in na tak način bistvu doseže enako stopnjo občutja pristnosti kot ga doseže žival skozi izmojstrene čute. Ne trdim da višjo, enako pa zihr. Nobenmu, niti živali niti človeku ni pristnost podarjena, oba morata vsak na svoj način v nji izmojstrit al pa postaneta žrtvi bodisi okoljskih sprememb ali pa lastnih čutnih ali umskih prevar. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by bp on 28.04.2004 at 14:46:25 Lagat je tezko in naporno. 8) bp (ki se ne ustrasi nobenega napora) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Lilith on 28.04.2004 at 14:49:32 titud wrote on 28.04.2004 at 13:56:53:
Se strinjam. Ne-pristnost je lahko tudi vprašanje preživetja. In kakor koli je nepristnost iz zornega kota morale grajana, je v etičnem smislu pogosto izjemnega pomena za človeka. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by b5 on 29.04.2004 at 12:33:54 Se splača, enostavno bodi kar si. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Samuel on 10.04.2005 at 18:17:09 exorcist wrote on 25.04.2004 at 13:23:04:
da,pravzaprav je potrebno,ker nekdo,ki vecinoma dela drugace,kot govori,ni zaveden svojih besed,jih ne uposteva. To ni narobe,ker bi drugim kaj pomenilo,vazno je,da svoje besede premislis in ob trditvi,kako naj bi kaj slo,se pocelo,svoje trditve utemeljis z navedenimi dejanji....ce ni tako se vprasam...--->kako se bo kdo,ki necesa ne ve oziroma ne razume in sprasuje tebe drzal teh navodil,ce oseba,ki jih je izrekla to nekako s svojimi (ne)dejanji to izpodbija?V tem primeru podvomim o smislu teh izrecenih ,,pridig,, samih...... ??? ??? Torej pristnost:DA! ;D moj prvi post na tem cudovitem forumu,kisem ga iskal dolgo...... lp |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Devi on 10.04.2005 at 18:28:11 fajn si začel ;) dobrodošel |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Samuel on 10.04.2005 at 18:45:09 hvala ;D |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by tai on 13.04.2005 at 23:15:24 wrote on 28.04.2004 at 14:46:25:
ne bi rekla... men se zdi ravno obratno... lagat je tolk lahko, da lazje ne more bit :) meni se zdi grozno naporno bolj to, da si, to kar si.. da se pristnost splaca clovek v bistvu ugotovi sele "na dolgi rok"... ker je prvi vtis ljudi, ki "fejkajo" vedno nekako boljsi, ker se prilagodijo okolici in jih tako bolj sprejemajo... ljudje, ki so "resnicni", pa si upajo pokazati, kaj so v resnici, kar lahko pripelje do konfliktov... in tko se mi zdi, da se velik ljudi, ki so v bistvu na pravi poti do pristnosti, raje odloci spet za staro zblefirano pot, ker pac raje delujejo po liniji najmanjsega odpora in kot ovcke hodijo v tej isti credi komformnosti... ja, no, mal karikiran;) ampak suma sumarum - pristnost se definitivno splaca! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by bp on 14.04.2005 at 09:46:43 tai wrote on 13.04.2005 at 23:15:24:
ok, tudi če imaš morda na začetku občutek krivde, se strinjam, da se lahko hitro navadiš in potem že kar mimogrede poveš, kar se ne sklada ravno z dejstvi. kar je težko, je ostat v tem konsistenten (še sploh če so dejstva v nasprotju s tvojimi izjavami). tega biti pristen in resničen, pa ne štekam najboljše. recimo, da sem v odnosih z drugimi bolj zadržan in se naenkrat odločim, da bom na tem področju bolj odprt in aktiven. mogoče se moram na začetku v to precej silit, kasneje pa to postane že skoraj tako naravno kot dihanje. Kdaj sem real in kdaj sem fake? pravzaprav me zanima, zakaj se ta dva termina v zadnjem času, sploh med mularijo, prav pogosto uporabljata? bp (ki ga duh časa očitno še vedno lahko postavi pred kak izziv) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 14.04.2005 at 10:39:09 Lahko pa si pristen lažnjivec, samo potem znaš imeti probleme s tem, da ti nihče ne verjame. lahko pa celo prideš do paradoksa ko kot pristen lažnjivec rečeš: "Lažem." Ja tole s pristnostjo je cela jeba - najbolje, da si na čelo nalepiš kakšno nalepko o pristnosti (v smislu slovenskih vin - vino z geograskim poreklom uvoz iz Makedonije). Tako bi lahko pisalo pristen človek če se to splača uživajte! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by tai on 14.04.2005 at 16:49:55 men se zdi, da je s pristnostjo tko kot v tistem filmu Karate Kid al kaj je ze... ko se je tisti fant (z rutko okol glave :) ) hotel naucit karateja, pa ga je njegov mojster dal najprej barvat ograjo pa umivat avto itd. in mali je seveda ves razkurjen, zakaj se dela ucitelj norca iz njega, potem pa ugotovi, da je to v bistvu osnova za gibe v karateju in da je karate vazen predvsem na neki duhovni ravni in ne samo kot borba.... vem, da je to samo film, ampak vcasih smo enostavno prevec osredotoceni na cilj in se nam potem ta izmuzne. in ce pogledamo, kaj pricakujemo, da nam bo prinesla pristnost? --> harmonijo, vero vase, samozavest, boljse odnose z drugimi ljudmi, kvalitetno zivljenje itd. mogoce bi pa morali stvari zastaviti v obratni smeri... najprej prisluhniti samim sebi, odvreci nase komplekse, prisluhniti telesu, sprejemati sebe in druge ljudi, ziveti v sedanjosti, vglavnem sprejemati svet tak kot je... pristnost potem ze pride sama od sebe. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by siaj on 14.04.2005 at 18:21:34 tai wrote on 14.04.2005 at 16:49:55:
zelo lepo povedano :) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Lilith on 14.04.2005 at 20:17:33 Nekaj je bilo govora o tem, ali je težje lagati ali biti pristen. Po moje je oboje težko - ob določenih predpogojih. Ob slabi samopodobi se človek boji pokazat pristen self....zato vso energijo usmeri v obrambne mehanizme, ki lahko vključujejo tudi prikrivanje, laganje, manipulacijo. Vse te težke in naporne reči (ker lagati je težko že zavoljo napora ohranjanja konstantosti, kot je bp že ugotavljal) počne "z lahkoto", da bi se le izognil še hujši, veliko hujši zadevi - izpostaviti svoj ranjeni self. Če pa človek po milosti božji premore zdravi self-- ali pa ga skozi življenje pridobi...potem laži naekrat postanejo nepotrebne...en tak odvečen napor...takrat lagati postane težko. Tako to gre...po mojem mnenju. :) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 15.04.2005 at 07:51:43 Resnično in hkrat pristno je po mojem tisto, za kar si pripravljen prevzet vso odgovornost. Laganje v bistvu ni neresnično in je torej pristno, če si za laž paripravljen prevzet vso odgovornost. Če pa lažež z namenom, da bi se izognil odgvornosti, po tej logiki lažeš tudi v primeru, če govoriš resnico, pa zanjo nis pripravljen prevzet vse odgovornosti. V tem smislu sta nepristni tako laž kot resnica. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Loops of Infinity on 15.04.2005 at 08:50:01 titud wrote on 15.04.2005 at 07:51:43:
Se strinjam. Vendar se mi zdi skoraj nemogoče biti popolnoma zavesten, razen če sprejmeš dejstvo, da se ponavadi za resnico skriva neresnica al pa vsaj iluzija in lažjo resnica... Tako da v bistvu ne potrebuješ zavesti o pripravljenosti na odgovornost, ker je itak zmišljena, saj ti življenje itak prinese, kar ti je namenjeno. Pristnost pa je smiselna, da vsaj zase veš, kako in kaj. Bolj kot pristnost pa je mogoče primerna beseda zavedanje o večji ali manjši pristnosti. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by picola on 15.04.2005 at 23:29:02 Lilith wrote on 14.04.2005 at 20:17:33:
Se mi zdi,da je to ful res...Jst naprimer se kdaj zalotim,da se zlažem,al prikrivam kej(npr. resnično podobo sebe)...takrat je najboljš,da si priznam,da ni konc sveta,če počnem to in to al pa če sem rekla to in to, pa ni res...in da si rečem,da bom poskušala to popravit(namesto,da bi si še naprej zatiskala oči in lagala sebi in drugim)...In takrat ,se mi zdi,da laganje postaja čedalje težje...dokler te tko ne peče vest,da tega več ne zmoreš...Pol si pa na konju... :D ;) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 18.04.2005 at 09:38:02 wrote on 15.04.2005 at 08:50:01:
Zavest o iluziji ti še ne prinese odveze, da bi s to izmišljijo/neresnico ravnal neodgovorno. Še posebej, če se nimaš opirat na nč drugega kot na to iluzijo. Self (ali kot ga jest razumem kot sebstvo) je definitivno pristen, ker je v njem vsebovano vse, je enost vsega. Vsi brez izjeme imamo o njem določeno zavest, ker brez zavest njem ne bi mogli imeti zavesti o ločenosti od te enosti. Self je mogoče občutit neposredno in v celoti le v stanju neizdeferncirane enosti, ki pa nima zavestnosti o tej enosti. To enost pa lahko lahko ponovno občutim samo kot do konca izdifrenciran posameznik oz. kot in-diuvidum, ker le v stanju ne-deljivost sem lahko v stanju enosti. Induvidualizacija je torej proces razvoja iz nezavedne neizdifirnecirane enosti v zavestno enost, je proces učenja pristnosti/enosti skozi iluzije, laži in prevare mnogoterosti. Temu se ne da izognt, zato smo izmišljije tud prisiljeno jemat tako resno, ker le skoz izmišljije je mogoče vskomur mnogoterost povezat med sabo na edinstven, neponovljiv in nedeljiv način. Če ne bi bilo izmišljij, bi bili vsi eno na enak, neizdifirenciran in s tem na nezaveden način. Zavest ni nč drugega kot enost, vzpostavljena vsakokrat iz mnoštva mnoštev na enkraten in neponovljiv. Zavest se vzpostavi hkrati z odgovornostjo za to individualizacijo, zato odgovornosti ni mogoče ločevat od zavestnosti in zavestnosti od odgovornosti, tud ko gre za naše izmišljije in laži. Predvsem ko gre zanje, saj ti so pravzprav bistvo naše induvidulanosti za razliko od občih resnic, ki se jih držimo predvsem zato, ker nas s tem, ker so vsem so vsem skupne, odvezujejo lastne odgovornosti in nas zato vzdržujejo v stanju neizdefernciranosti nezavedne enosti. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Loops of Infinity on 18.04.2005 at 09:48:00 Mene zanima, zakaj pod pristnost spada izraz nje oz. ali spada? Misli, besede in dejanja - to troje, ki bi naj bilo usklajeno, da je kao tapravo, sploh ne razumem (vsaj trenutno spet ne). Zakaj bi naj kar čutim, mislim, tudi povedala? Ali celo naredila? Dejanja drugih bodo za nas pogosto nerazumljiva, čeprav smo se morda glede misli celo strinjali. Velikokrat pa bodo kao razumljiva, če pa slučajno izvemo, kako so bila mišljena s strani tiste osebe, pa si bomo morali priznati, da jih spljoh nismo razumeli, ampak se le projicirali ali pa je le notranja skladnost oz. resničnost tiste osebe sovpadala z našo. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 18.04.2005 at 12:17:20 Edino tisto, v katerem je vse (eno/sebstvo), ne more bit nepristno. Vse, kar ni eno, je v tem smilsu nepristno. Nepristnosti misli se zavedamo kljub temu, da jih ubesedimo v besede, nepristnosti besed pa kljub temu, da jih udejanimo. Pristnost ni pogojena z medijem, skoz katerga se izraža (misel/beseda/dejanje) Misli so lahko pristne tudi če niso ubesedene, besede so pristne tudi če niso mišlejne in dejanja so pristna tudi tu če niso ubesedena. Nepristno je tako vse skupaj in vsako zase, če ni izraz enega na enkraten, posamičen/induvidualen in neponovljiv način. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by tai on 18.04.2005 at 22:45:43 titud, ne bi strinjala s tabo... ok, mogoce v teoriji ze, v praksi pa ne. ce bi ze mogla izbrati doloceno obdobje v zivljenju, bi lahko rekla, da je clovek najbolj pristen, ko se rodi, oz. boljsi izraz se mi zdi v zgodnjem otrostvu. takrat je najbolj popoln, nedolzen in je najbolj v skladu s svojim Bitjem, selfom ali kakorkoli to vsak imenuje. takrat se se ne zavedamo, da se bomo morali prilagoditi vsem "Drugim", vsem pravilom, normam, ... vglavnem, ob rojstvu, ko smo najbolj pristni ne lazemo, se ne pretvarjamo, ne kalkuliramo kako bomo obrnili druge sebi v prid... takrat smo najbolj to, kar v resnici smo, se pravi o pristnosti ne moremo nikakor govoriti v kontekstu z laganjem, pretvarjanjem itd. se pravi se v procesu pristnosti trudimo, da bi spet dosegli to fazo cistosti, da bomo znali gledati svet skozi otroske oci... torej... resnicno in pristno ne more biti to, za kar sprejemamo odgovornost. ker ce sprejmemo odgovornost za to, da lazemo, smo v nasprotju z naso popolnostjo, v nasprotju s selfom, ki lazi ne pozna. in le self je lahko nas resnicni, cisti jaz. tako da se mi sprejemanje odgovornosti ne zdi nek razsodnik za locevanje, kaj je pristno oz. nepristno. zavedanje in odgovornost ne hodita z roko v roki, se posebej ne v procesu pristnosti. clovek namrec ne more ziveti v smislu nenehnega sprejemanja odgovornosti, saj bi se mu zmesalo. tole z odgovornostjo "disi" tudi po nekem upravicevanju nasih dejanj kot nek legitimacijski nadomestek. se pravi -> jaz lahko lazem in sem hinavska do drugih ljudi. dokler ne sprejmem odgovornosti za to, je to nepristno. ko pa za to sprejmem odgovornost, je to pristno... ??!!! ne glede na to da to ni v skladu z nasim selfom?! oprosti, ampak to se mi zdi popolnoma absurno. se posebej zato, ker "jaz prevzemam odgovornost" hitro pripelje do "jaz sem kriv/a za to." oz. kot sem ze rekla, upravicuje naso laznost. ravno s tem pa se mi zdi, da nastaja najvec laznih jazov. ko sami sebe prepricujemo, da sta pa laganje in nepristnost vendarle dovoljena. da je vazen le pogled na njiju. pa ni. upam si trditi, da lahko do pristnosti prides samo na podlagi iskrenosti do sebe in drugih, zagotovo pa ne na podlagi kakrsnega koli pretvarjanja. (ok, razen Tolle in njemu podobni, ki naj bi se enkrat zbudil na sredi noci in "spregledal"... to ne steje :) ) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 19.04.2005 at 09:44:37 Jaz selfa/sebstva ne more v celot nikol več pokrit, ko se se enkrat od njega izdefercira kot zavest o sebi. Že s tem, ko je zavest, ni več eno s sebstvom, je izdifirencirana. Čeprav se oblikuje po istem celostnem prinicipu kot self/sebstvo, je hkrat avtonomna s svojim centrom zavedanja, ki ni hkrat center sebstva, vendar mora bit z njim na isti osi. Ta povezanost avtonomne zavesti s sebstvom daje zavesti občutje pristnosti, zavesti o pristnosti pa ni mogoče razvit, če bi bla jaz in sebstvo eno, če ne bi blo avtonomije jaza, ki niha od aburdne odtujenosti do ekstatičnega občutja povezanosti. Več o tem sva s t-jem razpravljala v tle http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1112954231;Reply#18 Odtujenost jaza od sebstva, ta lažni jaz, je razvojno nujno faza, da se lahko avtonomija individulanega jaza sploh vzpostvi in da se ta uči pristne povezanosti sebstvom. Brez občutja te odtujenosti sploh ne bi 'prerastlli' prvotne enosti, bi se zataknili infantilni fazi pristnosti, ki jo idelaizirajo religije. V tem smsilu je formiranje lažnega jaz/ega nujno kot sredstvo za doseganje zavesti o ločenosti/povezanosti s sebstvom, samo se je te nujnosti potrebno zavedat in zanjo prevzet vso odgovornost. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 19.04.2005 at 10:23:16 tai wrote on 18.04.2005 at 22:45:43:
U bistvu si dobro povedala, čeprav si otrokom pripisala preveč "nedolžnosti". Ko se rodimo smo v našem nagonu po preživetju popolnoma pristni sebičneži in si z vso svojo pristnostjo prizadevamo za svoj obstoj - tisti, ki to pristnost ohranijo tudi v nadaljevanju so ponavadi najuspešnejši (seveda pa jo morajo primerno prikriti, ker na določeni stopnji ta pristnost ni več odobravana - čemer se reče prilagoditev). Poleg tega pa imajo "infantili" to prednost, da za svoja dejanja še niso kaznovani. Predstavljaj si kakšen bi izgledal svet, če bi se šli vsi neko otroško pristnost - vskakor zelo zanimiv, dokler bi trajal (tistih par ur preden bi se otroka Putin in Buš stepla za najljubšo igračo). (vse tole o otroški nedolžnosti je predvsem en velik mit, saj nepreračunljivost ni isto kot nedolžnost, temveč prej isto kot neumnost) tai wrote on 18.04.2005 at 22:45:43:
Laganje in "nepristnost" sta popolnoma naravni sredstvi preživetja, ki sta se razvili skozi našo evolucijo. Pozna pa ju tudi celotna živa narava (mimikrija in podobni fenomeni). Sam pojem pristnosti je predvsem nek družbeni pojav, skozi katerega nam različne ideologije sporočajo, kakšni naj bomo po njihovem, namesto da bi bili to kar smo, primerki neke določene živalske vrste v boju za obstanek. uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by tai on 19.04.2005 at 14:50:04 t wrote on 19.04.2005 at 10:23:16:
druzbe in narave ne gre enacit, ke gre za drugacne zakonitosti in dva popolnoma drugacna pojava, ceprav se vcasih zdi, da se dolocene lastnosti prekrivajo. in zato ljudje ne moremo biti le dolocene zivalske vrste v boju za obstanek. s tem bi se spustil nazaj v najbolj primitivne skupnosti... cemu potem ves razvoj? in, iskreno, ali si resnicno zelis, da bi postali zivali v boju za obstanek? hm, jaz si definitivno ne. mogoce je lahko nepristnost v dolocenem obdobju npr. v primarni in v zacetku sekundarne soicializacije sredstvo za prezivetje. potem pa ni vec. ko odrastes v svobodnega in odgovornega cloveka, si ti tisti, ki lahko izbiras, ali bos nepristnost obdrzal, ali bos sel upal najti spet samega sebe. imas izbiro. sama lahko povem, da sem ze zdavnaj prisla do tiste faze, ko res nisem mogla vec ziveti z nepristnostjo in sem se odlocila za pot do pristnosti. seveda te nekdo spravi na to pot in ti nekako usmerja. vendar moras najvecji del naredit ti sam. vsi "guruji" ti itak govorijo v sifrah, potem se ti pa zgodi, da cez pol leta sele dojames, kaj je povedal:) ne recem, da je to nekaj absolutnega, ampak praksa je zame res drugacna od teorije. jaz sem bila tud polna pametovanja (in se vedno sem, saj vem:)), ampak pocasi zacnes spreminjat vzorce in se ti res nekaj zacne dogajat... vedno manj imas konfliktov z ljudmi, vedno manj bolecine, vedno bolj cutis ta svet in nekako postajas vedno bolj ti. mogoce sem prisla do tega preko nekih ideologij drugih ljudi, ampak mi intuicija pravi, da delam nekaj dobrega zase in po dolgem casu lahko spet dozivljam tiste iskrene trenutke smeha in srece. and is't that what's all about? |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 19.04.2005 at 17:11:04 tai wrote on 19.04.2005 at 14:50:04:
Za razliko od večine živalskih vrst je naša izjema predvsem v tem, da je najbolj nevarna ravno sama sebi. Kot taka družba nikakor ne more biti nekaj popolnoma različnega od narave ali od njenih zakonov (najprej zato, ker izhaja iz narave in je v njenem kontekstu, nato pa tudi zato, ker upošteva vse bistvene naravne zakone - družba je popolnoma naraven pojav, tako kot krdelo ali čreda, kjer se posameznikova možnost preživetja primerno poveča). Temveč lahko ugotavljamo samo, da se vsi naravni zakoni popolnoma zrcalijo v družbi - še posebej, če vzamemo primer pristnosti iz narave. Če rečemo, da je pristnost isto kot nravnost - ne pa neka družbeno kodificirana zadeva. Sama socializacija od vsakega posebej zahteva, da se prilagaja, prilagajanje pa pomeni tudi sprejemanje določenih norm, ki nam nikakor niso notranje (niso pristno naše). Družba sama je sistem, ki nas sili v nepristnost, če se temu ne podredimo, nas lahko v skrajnem primeru to stane tudi življenja. Torej moramo biti nepristni, če hočemo preživeti v družbi - medtem, ko bi s svojo pristnostjo laže preživeli zunaj v naravi. In izbire praktično nimaš - lep primer te pristnosti je bil Jezus, saj je svojo pristnost prignal tako daleč, da so ga pristno nabili na križ. In točno to se naredi z vskim, ki je resnično pristen v sledenju Jezusovega nauka - čaka ga križ (pa ne metaforičen!)! tai wrote on 19.04.2005 at 14:50:04:
Temu se reče socializacija - prilagajanje. Če nimaš problemov z ljudmi, to vsekakor ni merilo tvoje pristnosti, temveč predvsem tvoje prilagodljivosti in konformnosti. Kar pa seveda ni nič hudega. To je bistvo - prilagajanje se splača, pristnost pa ne. uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by tai on 19.04.2005 at 20:26:52 glede narave in druzbe ni cisto tako, temu je kontralo ful sociologov. npr. glede prilagajanja, da se najbolj razviti organizmi najbolj prilagajajo, tega ne moremo prenasat na druzbe, ker najbolj razvite druzbe povzrocajo ekoloske preobremenitve in tako ne morejo biti najbolj prilagojene okolju. tudi po kompleksnosti druzbe ne moremo razvrscat enako kot v biologiji, iz dolocenih vidikov so enostavne druzbe bolj kompleksne kot industrijske.... obstajajo ljudje, ki so pristni in prilagojeni, ljudje, ki so nepristni in prilagojeni, tisti ki so pristni in neprilagojeni... Quote:
clovek je lahko pristen in socializiran. to, da imam vedno manj problemov z drugimi ni posledica tega, da bi se nacrtno prilagajala, ampak posledica tega, da sprejemam, da ljudje so to, kar so, da jim odpuscam in delam na sebi. ko gradis sam sebe na odpuscanju, sedanjosti, sprejemanju in mirnosti, si lahko notranje zadovoljen in obenem komformen. v druzbah se vcasih zgodi npr. da je kaksno dekle, nic posebnega recimo, pa je okoli nje nesteto tipov in vsi recejo, da ta punca pa res "ima nekaj". kaksna druga zenska, ki je pa res simpaticna in ima dobro postavo, pa je nihce niti ne opazi. in to je isto pri energijah. ce postanemo bolj pristni, smo s s abo zadovoljni, smo pozitivni in kar zacnemo oddajati neko energijo, nekaj pozitivnega... in to privede do tega, da ljudje zacnejo kar naenkrat prihajati k nam, nimamo vec konfliktov itd. in to pripelje do komformnosti, ne da bi to zeleli. in to nima veze s prilagajanjem, ampak z naso pozitivno notranjostjo. glede kristusa pa.. zdaj obstaja ogromno sekt, kultov, itd. pa jih nikjer ne prepovejo. zadnjic me je v centru mesta ustavila ena navdusena starejsa gospa, ki me je povabila, da bi prisla nekam v eno telovadnico, kjer se dobivajo zato, da berejo evangelije ipd. in ker sem rekla, da nisem zagovornica cerkve, je veselo odgovorila, da oni tudi ne, ampak iscejo svojo resnico. da ne omenjam vseh spiritualnih skupin, ki jih imamo, celo solo smeha, razne alternativce ipd. tako da je ti zagotavljam, da ce njih niso krizali, potem tudi tebe zagotovo ne bojo ;) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 19.04.2005 at 21:57:45 tai wrote on 19.04.2005 at 20:26:52:
Sociologi ne vidijo celotne slike - človeka kot živo bitje najbolj ogroža človeška družba, zato se mora v največji meri prilagajati njej, šele nato pa pridejo ostale grožnje. Poleg tega pa ne govorimo o prilagajnju celotnih družb, temveč o posamezniku. tai wrote on 19.04.2005 at 20:26:52:
Vse je odvisno od tega, kako bomo odgovorili na vprašanje, kaj je pristnost. Recimo papež je lahko popolnoma pristen in socializiran, vendar za svojo ceno - odrekel se je biti pristen zemljan (pristen človek - s človekom, ki je določen organ uporabljal samo za scanje, vsekakor ne more biti vse v redu) in postal pristen papež (pri čemer je njemu lažje, saj je ponavadi samo eden). To je tako, kot pri tistih ljudožercih, ki so jih vprašali, če je v bližini kaj ljudožercev, pa so rekli, da ne, ker so včeraj pojedli zadnjega. (z vsako izpolnitvijo neke nam zunanje zahteve se oddaljimo od svojega bistva, čeprav lahko tudi v tem najdemo svojo srečo - načelo ekstatičnosti itaq zahteva, da gremo iz svojega centra - notranje zadovoljstvo lahko najdemo tudi v uspešnosti, ki jo lahko načrpamo iz spretne uporabe različnih mask) tai wrote on 19.04.2005 at 20:26:52:
Energija je izum poznega 19. stoletja. tai wrote on 19.04.2005 at 20:26:52:
Ne razumeš scene - za pristno Kristusovo življenje rabiš tudi pristen križ. Tako kot ta fenomen z Elvisi - samo frizura ni dovolj. Jebat ga na tem svetu je bil samo en pristen Elvis in samo en pristen Jezus... Ostali približki so vsi samo ponaredki. In tako vsako posnemanje in vkaluplanje vedno vodi samo do približkov - stran od originala. Nikoli namreč ne moremo biti popolni nekaj drugega kot smo, lahko se približujemo in najdemo potrjevanja od vsepovsod, nikoli pa nismo popolni. Popolni (in pristni) smo lahko samo, kadar smo samo to, kar smo - to pa smo vedno. In seveda je to, ali se splača, odvisno od valute, v kateri pričakujemo svoje plačilo. uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 20.04.2005 at 08:50:41 wrote on 20.04.2005 at 08:43:20:
Načeloma so najbolj pristna dejanja tista instinktivna in reakcijska "na prvo žogo". Čeprav se zna zgoditi, da nam je kasneje ravno za taka "nepreračunana" dejanja tudi najbolj žal (pri čemer nam ni žal zaradi dejanj, temveč zaradi posledic). Zato se ravno tu vidi največji razkorak med pristnostjo in preračunljivost, saj se pristnost ne meni za posledice, medtem ko jih preračunljivost skuša v čim večji meri predvideti in imeti pod kontrolo. (šele pri soočanju s posledicami pa pridejo v igro razna odpuščanja, odgovornosti, dopuščanja in podobna psihološko-cerkvena šara) uživajte! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 20.04.2005 at 08:52:13 Spraševati o tem, če se se 'splača' biti pristen je spraševanje o etičnosti pristnosti. Eno dobro razmišljanje o kulturi pristnosti: Etika pristnosti je nekaj realtivno novega in posebnega za sodobno kulturo. Rojena je ob koncu 18. stoletja in gradi na prejšnjih oblikah individulaizma kot je induvidualizem svobodne racionalnosti, katere pionir je Descartes z zahtevo, da vsaka oseba misli samo-odgovorno za sebe, ali Lockov politični individualizem, ki je poskušal postaviti osebo in voljo pred družbene obveznosti. En način opisa razvoja je, da vidimo začetek pristnosti v pojmovanju iz 18. stoletja, da je človek obdarjen z moralnim čutom, intitivnim občutkom za to, kaj je prav in kaj narobe. Izvorna točka tega nauka je bilo nasprotovanje rivalskemu pogledu, da je vedenje, kaj je prav in kaj ne, stvar posledic preračunavanja, še posebno tistih, ki zadevajo božjo nagrado in kazen. Po tem pojmovanju razumevanje pravilnega in napačnega ni stvar suhega preračunavanja, ampak je zasidrano v naših občutkih. Moralnost ima določenem smislu notranji glas. Pojem pristnosti se razvije iz premestitve moralnega poudarka v tej ideji. Po izvornem pogledu je notranji glas pomemben, ker nam pove, kaj je prav storiti. Biti v stiku z moralnimi občutki bi bilo tukaj pomembno kot sredstvo za cilj – pravilno delovati. Premestitev moralnega poudarka se pripeti, ko biti v stiku dobi neodvisen in odločilni moralni pomen; postane nekaj, kar moramo doseči, da bi bili resnična in polna človeška bitja. Da bi videli, kaj je v tem novega, moramo videti analogijo z zgodnejšimi moralnimi pogledi, kjer se je biti v stiku z nekim virom (denimo bogom ali idejo dobrega), obravnavalo kot bistveno za polno bivanje. Le da je sedaj vir, s katerim se moramo povezati, globoko v nas. To je del velikega subjektivnega obrata sodobne kulture, nova oblika duševnosti, v katerem smo začeli premišljati o sebi kot o bitjih z notranjimi globinami. Najprej ideja, da je vir znotraj, ne izključuje tega, da bi bili v odnosu z Bogom ali idejami; to se lahko obravnava kot prav pot k njim. V določenem smislu lahko nanjo gledamo kot zgolj na nadaljevanje in intenziviranje razvoja, ki se je začel s svetim Avguštinom, ki je pot k Bogu videl kot prehajanje skozi našo lastno refleksivno zavest o sebi. Rosseau je artikuliral, kar se je v kulturi že dogajalo: vprašanje moralnosti je postavil kot vprašanje sledenja glasu narave v nas. Ta glas najpogosteje preglasijo strasti, jih povzroča naša odvisnost od drugih. Naša moralna odrešitev pa izvira iz pristnega moralnega stika s samim seboj. Rosseau celo poimenuje to intimni stik s samim seboj, ki je temeljnejši od vsakega moralne pogleda, ki je vir radosti in zadovoljstva. Rosseau je na najbolj vpliven način artikuliral tudi zelo sorodno idejo, to je pojem samodoločujoče svobode. To je ideja, da sem svoboden, ko se o stvareh ki me zadevajo, odločam sam, ne pa da me oblikujejo zunanji vplivi. To je standard svobode, ki očitno sega onkraj tistega, kar se je imenovalo negativna svoboda, kjer imam svobodo delati, kar hočem, brez vmešavanja ostalih, kajti to je kompatibilno s tem, da me oblikujejo in name vplivajo družba in njeni zakoni prilagojenosti. Samodoločujoča svoboda zahteva, da se preneham držati vseh takih od zunaj vsiljenih reči in se odločam samo sam. Samodoločujoča svoboda je bila ideja, ki je imela neznansko moč v našem političnem življenju. V Rosseaujevem prevzame politično obliko v pojmu države družbene pogodbe, ki temelji na splošni volji, ki prav zato, ker je oblika naše skupne svobode, ne more prenesti nobenega nasprotovanja v imenu svobode. Ideal pristnosti postane odločilno pomemben zaradi razvoja po Rosseauju. Herder je podal idejo, da ima vsak od nas izviren način človeške biti, njegov način izražnja pa je, da ima vsaka oseba svojo 'mero'. Je določen način človeške biti, ki je moj način. Poklican sem, da živim življenje na ta način, ne v imitaciji kogarkoli drugega. To daje nov pomen zvestobi samemu sebi. Če sebi nisem zvest, zgrešim smisel svojega življenja, zgrešim, kar je za mene biti človeški. To je močan moralni ideal, ki je prišel do nas. Ključno moralno pomembnost podeli vrsti stika s samim seboj, s svojo lastno notranjo naravo, ki jo vidi v nevarnosti, da bi bila izgubljena, delno skozi pritisk v smeri zunanje prilagojenosti, delno pa bi lahko izgubili sposobnost prisluhniti temu notranjemu glasu tudi zaradi zavzemanja instrumentalne naravnanosti do sebe. In potem zelo poveča pomen tega samostnika z vpeljavo načela izvirnosti; vsak od naših glasov ima povedati nekaj svojega. Ne samo da ne bi smel prilagoditi svojega življenja zahtevam zunanje prilagojenosti; zunaj sebe celo ne morem najti modela, po katerem lahko živim, lahko ga najdem samo znotraj sebe. Biti zvest samemu sebi pomeni biti zvest svoji lastni izvirnosti in to je nekaj, kar lahko izrazim in odkrijem samo jaz. S tem, ko jo artikuliram, hkrati branim sebe. Uresničujem potencialnost, ki je prav moja lastna. To je ozadje razumevanja ideala pristnosti in ciljev samoizplnitve ali samouresničitve, v katerih je običajno izražena. To je podlaga, ki daje moralno moč kulturi pristnosti, vključno z njenimi najbolj degradiranimi, absurdnimi in trivializiranimi oblikami. To je tisto. Kar daje smisle ideji 'delati svoje lastne stvari' ali 'najti svojo lastno izpolnitev'. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Loops of Infinity on 20.04.2005 at 08:57:47 t wrote on 20.04.2005 at 08:50:41:
Exactly. Verjetno glih temu soočanju s posledicami titud reče prevzemanje odgovornosti. Je pa zanimivo, da sebi pristnost lažje odpustimo kot pa drugemu. Verjetno zato, ker si pristnost drugega velikokrat šele utira pot do tja, kjer je kot tako prepoznano tudi v nas. Si ga pa pristno spoquotal ;D. V meni je zmeraj malce bojazni pred pristnostjo drugih, ker ti znajo tako povleči ven, kar morda skušaš prikriti, ali še nisi pripravljen razkriti. Upam pa zelo, da ima vsak človek pravico, da bo to dovolil na njemu ljub način oz. ko bo vsaj zrel za to. Verjetno še ena iluzija. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 20.04.2005 at 09:13:54 wrote on 20.04.2005 at 08:57:47:
Se mi zdi odpuščanje tak krščanarski pojem, da ga najraje ne uporabljam. Po moje je pomembno predvsem, da smo sproščeni in se ne sekiramo. To, da najbolj ljubimo sebe je popolnoma jasno, tako kot to, da gre smer entropije stran od nas - zakaj bise torej sekirali zaradi nečesa, kar je že zdavnaj mimo. Kar pa se ostalih tiče se itaq nima smisla sekirati zaradi njihovih dejanj, saj imamo le malo ali nič vpliva nanje. uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Loops of Infinity on 20.04.2005 at 09:48:01 t wrote on 20.04.2005 at 09:13:54:
That is so not true. Če si nekaj k sebi vzamemo, si itak zaradi lastne predstave o dejanju. Ker dejanja ne razumemo ali ne sprejmemo. Ali pa nas je enostavno zadelo. In ali ni res, da ne moremo spremeniti sveta, lahko pa sebe? In ne govorim o preračunljivi želji po razumeti in sprejeti, bolj o eksistenčni potrebi. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 20.04.2005 at 10:04:57 wrote on 20.04.2005 at 09:48:01:
Sama sebe zanikaš - saj nisem napisal nič drugega, kot da se nima smisla sekirati zaradi dejanj drugih, ker nimamo vpliva nanje. - to je popolnoma "eksistenčno" Če se sekiramo zaradi naših predstav o nečem, je pa to popolna bedarija (še posebej, ko to ugotovimo). uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 20.04.2005 at 10:12:39 t wrote on 20.04.2005 at 09:13:54:
To mi mal diši po nevpletenosti, po relativizmu, po nevtralnosti, da ne rečem po egocentrizmu in narcisizmu :-/ :) Pristnost vključuje tud druge. Po moje smo razvil tako kulturo, ki nam nam omogoča pristnost kljub aktivni vpletenosti tako družbo kot v intimne odnose. Ampak to ti itak veš oz. je blo to vedenje zasledit iz tvoje lastne teorije. Kultura pristnosti daje prednost dvema oblikama življenja skupaj, ki obe oblikujeta posameznikovo identititeto: na družbeni ravni načelo poštenosti, ki zahteva za vsakogar enake možnosti, da razvije svojo lastno identititeo v okvirih univerzalnega priznavanja različnosti (spolne, rasne, kulturne...); v intimni sferi pa je to ljubezenski odnos. Na odnos do drugih torej ne moremo gledat le instrumentalno kot na sredstvo za našo izpolnitev (to je priotnost tiste infantilnosti, o kateri ti tud sam govoriš), ker ti drugi našo identiteto tudi oblikujejo. S prevzemom odovogornsti za odnose z drugimi prevzemamo tudi odgornost do oblikovanja lastne identitite. Na svoje relacije do drugih, ki opredljujejo identititeto, torej ne morem gledati kot na nekaj, kar je v načelu v naprej pogrešljivo in namenjeno nadomestitivi. Ideal pristnosti torej ne more bit to, da bi z drugimi imel samo instrumentalne odnose, ker to deluje na identititeto na samopobijajoč način. Predstava, da lahko ta način vodi do samizpolnitve, je iluzorna na enak način kot ideja, da lahko kdo izbere samega sebe brez priznavanja horizonta pomena onkraj izbire. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 20.04.2005 at 10:41:28 titud wrote on 20.04.2005 at 10:12:39:
Seveda - saj pristnost tudi je to. Kakor hitro presedlaš na kulture in podobne zadeve, si takoj pri različnih ideologijah (oziroma idejah o tem, kaj je bistvo česa). Pristnost pomeni samo to, da ima nekaj vse bistvene lastnosti, glede na svoj izvor ali na idejo nekega izvora (če pojmuješ človeka kot izvorno dobrega in poštenega potem je pristnost človeka dobrota in poštenje). Če pa jemlješ človeka samo kot človeka, potem je njegova pristnost samo njegova človeškost z vsemi atributi tako dobrimi kot tudi salabimi - družbeno zaželjenimi in nezaželjenimi. titud wrote on 20.04.2005 at 10:12:39:
To kar tukaj ponujaš kot kulturo pristnosti že vsebuje te implicitne predpostavke, da je človek, na primer pošten in zmožen ljubezenskega odnosa (karkoli že to je). In tako lahko za nekoga govoriš, da je pristen, v kolikor izpolnjuje te tvoje notranje kriterije. Na vse lahko gledamo zgolj instrumentalno, seveda je odvisno od tega, s katere točke gledamo - ti kot klasičen apologet družboslovja postavljaš v središče odnos in inštrumentaliziraš človeka, jaz kot humanist postavljam v središče človeka in instrumentaliziram odnose. (in če rečeš, da je pristnost predvsem poštenje, potem je to instrumentalizacija pristnosti zaradi neke ideologije - vsekakor pa je to pripisovanje napačnega pomena neki besedi) uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 20.04.2005 at 12:27:10 t wrote on 20.04.2005 at 10:41:28:
V obstoj take izvorne človeške pristnosti ne verjamem, ker bi pol prisiljen verjet v možnost hkratnega obstoja boga-človeka. Bistvo človeške pristnosti je, da je etična/moralna, da je ustvarjena skoz razmerje do drugega, tkorekoč dialoško. Tud Rosseau, ki je iskal nravnost oz. izvor človeške prsitnosti v človeški naravi (v nasprotju s tedanjo dekadentno/izumetnično moralo plemstva), je to izorno nravnost oz. odkril v zametkih tedanje nove kulture (meščanske), ne pa izven nje v nekem predostoječem/izvornem humanizmu. Quote:
Pristnost brez teh implicitnih prepostavk ne obstaja oz. če obstaja ni zmožna lastne artikulcije. Kultura je artikulacija človeškega na zaželjen in zarad mene tudi nezaželjen način, saj tud če je nezažljeno ni zarad tega že nečlovško: nasprotno, lahko je še bolj človeško, če se izkaže za kulturno inovativno. Quote:
Če te prav razumem, priznavaš, da tvoj človek, ki instrumentalizira odnose in ki ga postvaljaš v središče, ni nič bol/manj prisiten kot je moj človek, ki postavlja v središče odnos? |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 20.04.2005 at 13:21:58 titud wrote on 20.04.2005 at 12:27:10:
Zakaj? titud wrote on 20.04.2005 at 12:27:10:
To je pač bistvo zate - vendar ne ontološko, temveč ideološko zunanje - odtujeno in nepristno. To je še vedno napaka predpostavke, da je človek v osnovi etično in moralno bitje (človek je v osnovi samo človek z vso svojo človeškostjo). (bistvo je tisto najbolj splošno na vsaki posamezni stvari - je nekaj notranjega ne pa nekaj zunanjega) Rousseau, je iskal pristnost v naravi ne pa v družbi, (njegov moto je nazaj k naravi!) - od tod tudi njegov "plemeniti divjak", je pa verjel v mit, da je človeška narava v osnovi dobra in da se pokvari šele v družbi. titud wrote on 20.04.2005 at 12:27:10:
Pristnost je vedno pristnost nečesa - pri čemer je tudi jasno, kaj pristnost je (to da ima nekaj bistvene lastnosti, značilnosti glede na svoje bistvo in izvor). Torej za ugotavljanjene pristnosti potrebuješ samo predmet, katerega pristnost ugotavljaš. Pristnost (ali kultura ali karkoli) tudi ni nekaj, kar bi se samo po sebi artikuliralo - temveč nekaj, kar ugotavljamo ljudje. titud wrote on 20.04.2005 at 12:27:10:
Ne ne ruzumeš: govoril sem o instrumentaliziranju, ne pa o pristnosti. (moj človek je pristen, tvoj pa ne, saj se ne določa po sebi temveč od zunaj - po odnosih) Za to, da je neka tekočina pristni teran, so potrebni samo bistveni pogoji: da je vino, narejeno iz grozdja sorte refošk, ki je zrastlo na Krasu (ni pomembna oblika steklenice, še manj pa to, da nekdo artikulira, da je to teran). Za to, da je nekdo pristen človek pa to, da pripada živalski vrsti homo sapiens. Če hoče kdo biti pristen poštenjak pa mora biti človek, ki ne laže, vara ali krade... uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Loops of Infinity on 20.04.2005 at 13:37:21 t wrote on 20.04.2005 at 10:04:57:
Nea se zanikam ;D Ja, res je dostikrat "eksistenčno" prav to. Glede sekiranja pa je takole: The only way out is through. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 20.04.2005 at 13:44:57 wrote on 20.04.2005 at 13:37:21:
Vse poti vodijo v grmovje ali pa skozi grmovje. - V primiru sekiranja pa obstaja tudi pot okrog grmovja. uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 20.04.2005 at 15:43:40 Quote:
Ker je le bog- človek lahko utelešenje izvorno takega človeškega, ki bilo nadzgodovinsko/nadkulturno. Quote:
V čem pa je po tem ta človeškost, če ne v njegovi etičnosti? V tem, da je človek etična žival, jest ne vidim nobene nepristnosti, seveda če maš svobodo, da ravnaš magari neetičeno. Quote:
Njegovga mita o divjaku se je poslužu, da je z njim razsul/inoviral obstoječo fevdalno etiko in s tem trasiral pot meščanski induvidualni etiki o kateri sem pisal zgoraj in ki je bla očitno pristnejša od stare, saj je bla na na nej utemljena zmagovalna francoska revolucija. Quote:
Pristnost/avtentičnost nečesa je v občutenju celostnostni, ker edino celost ne more biti nepristna. Izvor posamičnega 'predmeta' oz občutja tega 'predmeta' je tem je lahko v tej celostnosti, vrenik bi reku v občutneju božanskosti njegovega izvora. Quote:
Zakaj pa bi človek odnose čutil samo kot nekaj zunanjega in ne kot notranje? Saj je njegova identieta vendar rezultat teh odnosov, ne samo aktualnih, ampak tudi zgodovinsko naloženih v svoji notranjosti v obliki kolektivnega nezavednega? Odnose imamo ravno tako v seb kot navzven, pristnost se vzpostavlja v odnosu med tema dvema relativno avtonomnima centroma celovitosti. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 20.04.2005 at 17:03:23 titud wrote on 20.04.2005 at 15:43:40:
Meni se zdi, da je definicija homo sapiens popolnoma dovolj nadzgodovinska in nad kulturna. Lahko pa vzamemo dsamo pojem človek, kateremu ničesar ne odvzemamo ali dodajamo temveč ga gledemo kot fenomen v kontekstu vsega. titud wrote on 20.04.2005 at 15:43:40:
Človek kot fenomen - z vsem skupaj. S tem, da človeškosti dodajaš še dodaten pripis, ne narediš ničesar - še posebej če mu potem dodaš še svobodo, da to ni tako. titud wrote on 20.04.2005 at 15:43:40:
Po moje je Rousseau v ta mit verjel, z njim je nato vzpostavil neko naravno stanje, prek katerega je nadalje utemeljeval svojo tezo o družbeni pogodbi. Šele od tu je lahko prišel na sesuvanje prejšnjega družbenega reda. Načeloma pa je še vedno izhajal iz ideje naravne dobrote človeka, katera se izrodi zaradi družbe. titud wrote on 20.04.2005 at 15:43:40:
Pristnost ni občutenje, temveč nalepka - nalepka, ki nam daje potrdilo o izvoru in sestavinah nečesa. Če se za pristnost zahteva božanski izvor, potem pač se mora ta božanski izvor tudi dokazati. titud wrote on 20.04.2005 at 15:43:40:
Ker so odnosi vedno odnosi ali med stvarmi, ki so zunaj njega, ali pa so to odnosi med njim in nečem kar je zunaj njega (tudi če je to samo beseda "odnos"). titud wrote on 20.04.2005 at 15:43:40:
Identiteta ni nič drugega kot istovetnost - človek kot človek je vedno v istovetnosti (identiteti) s samim seboj (zakon identitete se v logiki zapiše kot a=a - in to bo vedno držalo, ne glede na vse ostalo - to je precej božanska resnica), lahko se sam istoveti še s čim drugim ali pa ga drugi identificirajo še s čim drugim, vendar pa je to že popolnoma sekundarno (če hočeš velikokrat tudi nepristno - če se nekdo poistoveča z Elvisom, ne glede na to, da ima isti glas, isti stas in še vsi (razen staršev in njegove EMŠO) mu pravijo Elvis, še vedno ni pristen, bliže ko je Elvisu manj je pristen sam, nikoli pa ne bo pristen Elvis) - še posebej če pogledamo to primarno identiteto. Odnos je nekaj, kar obstaja med dvema ali več stvarmi, zato so odnosi, katere imamo mi, vedno odnosi do nečesa konkretnega - nečesa zunanjega, odnosu, ki ga imamo do sebe pa lahko rečemo identiteta. Razen če določena občutenja in svoja čustva do nečesa, s čimer smo v nekem odnosu, zamenjamo za ta odnos sam. Imamo občutenja - smo v odnosu ali relaciji (to je ta bistvena razlika - do nekoga imaš lahko starševska čustva, ne moreš pa biti z njim v starševski relaciji, če ga nisi spočel ali posvojil) - zato so odnosi ali relacije nam zunanji, do zmede pa pride zaradi zavajajoče univerzalnosti jezika (imeti-čutiti čustvo ljubezni do nečesa ni isto kot biti v ljubezenskim odnosu z nečem). uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by gape on 20.04.2005 at 17:42:51 za začetek; Se splača biti pristen? pomoje da ja! drgač pa, s tem t wrote on 19.04.2005 at 10:23:16:
se ne bi mogu strinjat čeprov če pogledam od drugje, maš res zgleda kot da so najuspešnješi pa so res? kaj sploh je merilo uspeha? za mene vse kaj drugega kot to kar porodi take vrste pristnost. to da otroci ratajo 'pristni sebičneži', bolje, ratujejo vedno bolj sebični, je zaradi tega ker se od svoje pristnosti v bistvu oddaljujejo, s tem ko dogajajo interakcijo z okolico, ki je po večini sebična (v neomejeno niansah). če ne zavestno, pa podzavestno. tko je pač sprogramirana - večina. med tem ko otrok prejema vzrce začrtuje svojo osebnost ... ko je osebnost zastavjena, zna bit pristnost zlo 'nemarna' - neušeč - za okolico. tuki nastane potreba po 'brušenju' osebnosti, po predrugačenju, če ne izničenju nekaterih (če ne vseh - v končni fazi itaq - razsvetljenje in tako), vzorcev ki definirajo osebnost. preden lahko osebnost razdreš, jo moraš valjda izgradit prej ... vidm težavo (razliko pogleda provzaprov) med t in tai v boldu gape wrote on 20.03.2005 at 23:15:20:
Quote:
ne rečem da nista 'naravni sredstvi preživetja' laganje in nepristnost ampak sredstvi koga ali česa? kdo se laže? tist k hoče neki prikrit zakaj? da mu bo bolj udobno? ponavad tko mu zgleda vsaj ... v končni fazi pa se ponavadi izkaže kot napaka, sploh če je velik del tvojega lajfa zgrajen na nepristnosti - enkrat pol več energije porabiš za vzdržavanje iluzije (o sebi, v očeh drugih) kot za svoj lajf. takrat telo več ne prenese dobr ... sej majo mašine za težke miljone, ki pomagajo telesu da prenese ... ampak to ni to ... Quote:
al te ne razumem al pa pristnost drugač razumeva namreč pristnost nima veze z družbo ona, če bi mogla, bi ubila pristnost ona če bi mogla bi uvedla robote pristnost je v vsakem od nas, kolk je pa pokažemo na vn je pa druga pesem ... to kar ideologije sporočajo je zame blj morala scena, kot pristnost scena ... to kar vkaluplja ne tisto kar daje iz sebe brez kontrole (pristno), pa še vedno nežno ... to da daje iz sebe pristno in brez kontrole v nižjih nivojih delovanja (ni mal nežno), tega smo vajeni vsi, takih vzorov je neomejeno. pa vsi vemo da deep down, deep inside ... je pa mal drugač in tisto je pristno ... imho v višjih nivojih delovanja ... do tm pa sploh ne pridemo ... in, kot veš, edin kar je, lahko mojemu telesu rečeš da je 'primerek neke določene živalske vrste v boju za obstanek' men pak ne ... jest nism moje telo ga samo uporabljam tuki in zdej da tipkam (k se drugač ne da) obstanek (na ta način) mi je pa zagotovljen natanko do smrti mojega telesa in se ne rabim nič borit za njega - prvi nivo - sm že zgradil kalup - osebnost - zdej brusmo ... tai je zlo lepo popisala ... izkušnjo tai wrote on 19.04.2005 at 14:50:04:
t wrote on 19.04.2005 at 17:11:04:
rajt zakaj že? kaj jo že razlikuje od ostalih živali? mogoče MI ??? in tisto kar se je ustvarlo kot naše zrcalo, v katerem se lahko ogledujemo? človek je enost telesa (zemlje) in duha (bog) enost pa ni glih enost ... čeprov je pristnost za žival je za moje pojme neki druzga kt za človeka npr žival je pristna predvsem ko je v svojem elementu - preživetju ... v vseh niansah tega. človek ki je pristen v preživetju je poguben za vse ostale ljudi. namreč, zanj to ni pristno - samo in izključno preživetje - zanj bi bilo, teoretično, pristno zlitje živali in boga - tuki notr lahko iščeš pristnost človeka. ki pa je ob (relativly spiking + - par mescov) rojstvu žival in ob smrti bi naj bil bog. take so skripte ... t wrote on 19.04.2005 at 17:11:04:
prilagajanje je zihr brušenje, če pa ob tem še dopustiš spremembe, marsikateri vzorec odpade ... če nimaš problemov z ljudmi (maš pa z njimi odnose), je to zihr merilo da si zadost pristen in ob tem zadost nežen. če nekaterih izrazov, načinov in tonov, z nekaterimi ljudmi ne uporabljaš, še ne pomeni da si nepristen. tko si izbral. prilagodit se je treba včasih, ni pa ob tem nujno zatlačit svoje pristnosti, je prekrit z kupom iluzije. lahko bi reku tko, prilagajanje se splača na kratki rok, pristnost pa na dolgi rok. t wrote on 19.04.2005 at 21:57:45:
resnicoljubnost - ni opcija lagat, zavajat in vse kar je nians resničnost usklajenost misli besed in dejanj nežnost ... t wrote on 19.04.2005 at 21:57:45:
s krmarjenjem med pristnostjo in prilagajanjem definiramo kdo smo ... al smo blj pristni al smo blj prilagojeni za mene je edino relevantno vprašanje kdo sm jest in kaj hočm ... in iz tega al bom blj pristen al bom blj prilagojen ... pri pristnosti je vedno problem v tem da je ljudje ne razumejo, da se je ustrašijo, ko jo zagledajo, v svoji okolici ali v sebi samo v pristnosti (kanal) pa so najboljši rezultati izi je bit pristen v egu, k je celoten sistem tko zastavljen, da to podpira. pristnosti v seksualnosti recimo ne podpira. pa podpira niti ni dobra beseda ... wrote on 20.04.2005 at 08:57:47:
upam Quote:
razumemo jo ... lažje ... imho Quote:
skrivat se ne splača - na to temo te tačrni takoj ujamejo iluzija ... al pa tud ne jest temu rečem nedelovanje pristnost je zlo bliz nedelovanju in je res da če še nisi prpravljen, te lahko pristnost okolice zlo sesuje ... zato naj bo okolica nežna ... (somewhat prilagojena) odpuščat je pametno, sej s posledicami se morš soočit ... slej kt prej, če so one take, da so za soočit se z njimi, včasih (ponavadi) so posledice pristnosti čist krasne ... t wrote on 20.04.2005 at 10:41:28:
če jemlješ človeka samo kot človeka - takega kot danes po večini je, kot zmešnjavo, s kupom nepravih podatkov, s kupom nepravih navodil za uporabo za življenje. človek po svojem bistvu ni zmešnjava jina in janga, ampak njuno zlitje - popolno - tu išči pristnost človeka ... t wrote on 20.04.2005 at 13:21:58:
človeškost je tud etičnost in moralnost je tud zemlja in nebo hkrati; osnova, bistvo ... pa je kaj? za mene še vedno bog * Rousseau je verjel v mit, da je človeška narava v osnovi dobra in da se pokvari šele v družbi. * tud jest verjamem v to ... |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by db on 20.04.2005 at 17:58:28 gape wrote on 20.04.2005 at 17:42:51:
ITAK DA - "JA" ..se strinjam, itak da se splača. (s tem da bi mogoče bilo dobro poiskat kakšno drugo besedo namesto - "splača" ;)) BI FAJN |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 21.04.2005 at 01:11:31 gape wrote on 20.04.2005 at 17:42:51:
Po moje sva kr blizu - ostaja dejstvo, da se pod nekim klicanjem pristnosti ponavadi skrivajo neke popolnoma ideološke zahteve. Da je pristnost največkrat bolj kot ne neka nalepka za katero se je treba odpovedati sebi. gape wrote on 20.04.2005 at 17:42:51:
Kdo smo sami zase definiramo s svojo pristnostjo - za druge pa največkrat predvsem s prilagajanjem. Problem je, da se vse to prevečkrat popolnoma pomeša. Preživetje - če hočemo živeti moramo imeti popedenano preživetje - tu se od živali razlikujemo samo toliko kolikor časa lahko počne to, kar nima nobene veze s preživetjem - dokler delamo za to, da živimo smo popolnoma isti kot živali - še nekoliko slabši smo sužnji. gape wrote on 20.04.2005 at 17:42:51:
Sva kr blizu. Pristnost je nedelovanje - če smo pristni nam pač ni treba delati za to, da bi nekaj bili. U bistvu si delovanje in pristnost nasprotujeta. gape wrote on 20.04.2005 at 17:42:51:
Človeškost je vse, kar nas dela take kot smo - človeškost je tudi... - (ne pa človeškost je samo ali pa človeškost je predvsem, bistvo je treba z eksplikacijo odpirati, ne vkalupljati) uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by titud on 21.04.2005 at 08:57:15 t wrote on 20.04.2005 at 17:03:23:
Jap, človek je fenomen in kot avtonomni celovitosti mu ni kaj za dodat niti za vzet. Je monada, ki je ni mogoče naprej delit ne da bi ji vzel to celovitost človeškega fenomena. Samo je jeba, ker je taka monada tud človeštvo, to je razmerje med monadami in ki ga vsaka človeka monada odkriva v hkrati v seb ko se ta monada monad vsakič znova vzpostvalja na drugačen, kulturno inovaviran način. Quote:
Če bi rosseau zares verjel v škodljivost družbe za posameznika, see ne bi trudu inovirat družbenih odnosv s svojo družbeno pogodbo. Ne moreva vedet, kaj je ross zares mislu, ampak iz današanje razvojne stopnje antropologije si mi mogoče delat utvar, da je bil 'divjak' srečnejši/pristnejši/avtentičnješi od modernega človeka. Arhaični človek se razlikuje od modernega samo po tem, da ni premogel refleksije o lastni individualnosti, da je bil organsko potopljen v skupnost, v kateri so bili medsebojni odnosi urejeni pristneje le, če pristnost enačimo skaldnostjo z arhetipskim, to je kolektivnim nezavednim, na katerem je bolj ali manj nezavedno temeljila kultura 'divjega' človeka (upam, da se strinjava, da je tud on živel v kulturi, čeprav v nereflektirani animistični/totemistični in kar je še teh mitoloških načinov urejanja medsebojnih odnosov 'divjakov'). Ross se je pač sooču z dejstvom, da moderni človek premore refleksijo o lastni individulanosti, ki psihološko in filozofsko gledano omogoča tudi udtujenost od drugega človeka in s tem tudi od lasne 'biti', to je nepristnost in neavtentičnost. Ross je prek 'divjaka' reflektiral nujno potrebo po tej povezanosti z drugim in s tem s samimm sabo in se problema nepristnosti lotu reševat na način, da ne bi hkrat zanikal doseženo stopnjo samorefleksje individualnosti. Za razliko od mnogoih newage in religioznih gurujev je bil sposoben inovirat družbene odnose tako, da je ta nova kultura omogočila razvoj samoreflesije in individualizacije človeka kot monade ne da bi hkart ogrozu celostnost monade človeštva ali boljš povedano: inoviral je družbene odnose na način, da je omogoču nadaljno induvidualizacijo človeka ne da bi se mu bilo treba kot posamezniku zarad tega odtujevat od drugih in s tem od svoje biti/sebstva. Quote:
Hočeš rečt, da je govoriti o prisitnosti že smo po seb nepritsno? Bi se v bistvu strinjal, saj je prisitnost mogoče doživet samo v nekem neizrekljivem/mističnem stanju ekstazi/zanosu, v stanju enosti z odnosom, v katerem ni več 'zunaj' in 'znoraj'. Quote:
To o identiteti kot istovetnosti oz. identiteti kot ukinitvi odnosa med tabo in nečem drugim skozi proces identifikacije s tem drugim, je dobro povedano. Samo bi še dodal, da je oblikovanje identitete tako refleksiran kot nerefleksiran proces. Pri obeh lahko gre pri oblikovanu identitete oz. pri poistovetenju tako za enostransko podrejanje in prilagajanje kot pa za vzajemno rast za in razvoj. Refleksija še ni v atomatsko garncija za razvoj, tako kot tud nereflesija ne. Po moje je za vzpostvljanje identitite pri človeku potrebno oboje v pravem razmerju in s pravo mero, ker le taka 'mešanica' zagotavlja pristnost. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Loops of Infinity on 21.04.2005 at 09:01:01 gape wrote on 20.04.2005 at 17:42:51:
Ma nisem govorila o skrivanju, pač pa o tem, da pač nisi pripravljen vsega sranja projekcij drugih nase vzet. Včasih jih dovoljuješ, včasih pa pač ne. A je vesolje, ki deluje sočutno, črno? |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 21.04.2005 at 13:13:31 titud wrote on 21.04.2005 at 08:57:15:
Za človeka, kot posameznika bi lahko dejali, da je monada, vendar pa bi morali sam pojem monade precej predelati (monada je prosto po Leibnitzu najmanjša nematerialna in nedeljivaenota sveta, ki teži k dejavnosti - ni niti matematična niti fizična bitnost, temveč je metafizična bit), kar se človeštva tiče, ne nikakor ne more biti monada, saj je deljivo in sestavljeno (kvečjemu, če bi ga vzeli za neko platonsko idejo - vendar pa je potemtakem vsaka beseda že monada). Poleg tega pa je "človek" konstitututiven pojem za človeštvo - človeštvo je glede nanj sekundarno - je samo neka abstraktna množica nečesa (posameznikov, dejanj, zgodovine...), kar je območje delovanja ljudi kot konkretnih posameznikov. titud wrote on 21.04.2005 at 08:57:15:
Naj Rousseau sam pove: "Ljudje so zli; žalostna in nenehno se ponavljajoča izkušnja nam prihranja trud in napor, da bi dokazovali zgornjo trditev. Mislim, da sem nazorno pokazal, da je človek po naravi dober. Kaj drugega bi ga lahko pokvarilo, če ne koraki, ki jih je napravil, in spoznanja, do katerih se je dokopal. Naj človeško družbo še tako občudujemo, zato ni še nič manj resnice v tem, da prav ona sili ljudi v medsebojno sovraštvo, zato ker njihovi interesi niso harmonični. Ni ljudstva, ki se ne bi veselilo bede svojega soseda. Je že tako, da vidimo v škodi drugega svojo korist in da je izguba za enega skoraj vedno sreča za nekoga drugega." (Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi ) Tako pravi Rousseau najbrž je tako tudi mislil (kriva je seveda konstitucija lastnine, pri čemer pa gre Rousseau tudi v kritiko vrlin, kjer vidi glavno vodilo predvsem v egoističnem samoljubju ). Ravno tako pa se ne moren strinjati s tem, da se Arhaični človek razlikuje od modernega samo po tem, da ni premogel refleksije o lastni individualnosti, da je bil organsko potopljen v skupnost, v kateri so bili medsebojni odnosi urejeni pristneje le, če pristnost enačimo skaldnostjo z arhetipskim, to je kolektivnim nezavednim, na katerem je bolj ali manj nezavedno temeljila kultura 'divjega' človeka, to je podobna metafizična predpostavka, kot Rousseaujeva, katere nikoli ni mogoče dokazati, saj nimamo nobenega dostopa do kognitivnega sveta arhaičnega človeka (največ kar lahko rečemo, ne da bi se motili, je da tega pač ne vemo - jeba je tudi s tem kolektivnim nezavednim, ki po moje ni nič drugega kot neka matrica govorice - zat se mi zdi, da iz tega delaš popolno mistiko - Jung pač ni zmogel dojeti strukturalizma , ker je bil premalo abstrakten, zato se je raje zapletal v mitologizacijo) - seveda pa se strinjam s tem, da je tudi arhaičen človek živel na nek svoj človeški način (kulturno) in seveda so obstajali posamezniki, ki so tudi tedaj geflektirali vse skupaj (razmerje zna biti zelo podobno s sedanjim). titud wrote on 21.04.2005 at 08:57:15:
Ne, reči hočem, da je nepristno delati na tem, da bi bil pristen - pristnost je pač nedelanje. Pristnost je stanje ne pa delovanje (vino je teran ali pa ni teran - ne glede na govorjenje o njegovi pristnosti). Si pristen ali pa nisi pristen in če delaš na tem, da bi bil pristen, potem zagotovo nisi pristen. titud wrote on 21.04.2005 at 08:57:15:
Isto je tudi z identiteto, osnovna identiteta je jasna a=a (refleksije o identiteti je vsa samo vprašanje ali je ta a res a?), vse ostalo so sekundarni procesi, ki mimo tega ne morejo. Osnovna idetiteta (pristnost) je popolnoma jasna, vse ostalo pa se od nje samo oddaljuje in vodi stran od te pristnosti (gre pa za pristnost tu in zdaj - če hočeš iz terana narediti pristen kis, pač pustiš odprto flašo in čez čas je s pristnim teranom konec - ostane ti kis). wrote on 21.04.2005 at 09:01:01:
Vesolje ni samo črno, zagotovo pa ne deluje sočutno. uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Loops of Infinity on 21.04.2005 at 13:30:06 t wrote on 21.04.2005 at 13:13:31:
Ja ne vem no. Tako smo se učili ;D. A ni lajf (vesolje, univerzum, ljubezen, Bog...) "tisto", ki te prpelje tako daleč, da najdeš ljubezen v sebi...? |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by t on 21.04.2005 at 14:22:20 wrote on 21.04.2005 at 13:30:06:
Seveda lahko tudi tako razlagamo, da na tleh vedno pristanemo predvsem zaradi našega ljubezenskega odnosa z našo ljubo materjo Zemljo (le kaj je mislil Newton). Najbrž smo se ravno zaradi te ljubezni spustili z dreves. uživaj! |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by tai on 21.04.2005 at 20:30:04 gape wrote on 20.04.2005 at 17:42:51:
waw! to mi deli :) ful lepo povedano |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by bp on 21.04.2005 at 23:37:12 tai wrote on 21.04.2005 at 20:30:04:
oh yeah baby, lie to me. it feels sooo good. ;) bp |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Mateja B. on 23.04.2005 at 15:50:01 Hm, po moje je pa enostavno tako: Ljudje pridejo na svet in samo so, ne dobri, ne slabi. Dojenčka pač ne moreš opredelit ne kot eno ne kot drugo. Samo je, kjutkana kreacija z neskončno možnosti pred sabo. Al bo iz njega postal dober ali slab človek, je odvisno od njega, njegove volje, kako bo izbiral, kako se bo odločal. Od njegove svobodne volje pravzaprav – kolikor je zanjo ostalo prostora, veliko izbir je namreč povsem avtomatičnih, podzavestnih. Kolilko so ti avtomatizmi človeku prijazni ali ne, je pa drugo vprašanje. Eni so, drugi ne. Zato je treba vse ozavestiti, da se to preveri. Tako nekako vidim to zdaj. Je pa po moje veliko bolje gledat na ljudi kot v osnovi dobre (če že ne moremo gledati nevtralno, brezosebno), ker potem taki tudi so. Tako je vsaj v mojem svetu. :D Moj svet je lep in prijazen. Tudi dober. Ker ga vidim takega, ker ga delam takega. Ker verjamem v te kvalitete. Pravzaprav usklajujem svoje misli, besede in dejanja. In s tem postajam pristna. To – biti ali ne biti pristen – zame sploh ni vprašanje. Gledano dolgoročno (in v življenju je po moje modro gledati samo tako, ostalo je bolj fifty-fifty chance, včasih malo več, včasih malo manj) pa se po moje, gledano tud z utilitarističnega stališča, splača samo to. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by tai on 23.04.2005 at 23:31:55 wrote on 21.04.2005 at 23:37:12:
LOL :D ej svaka ti cast za tole... sm se res posteno nasmejala... ampak vseeno verjamem, da se ljudje res rodimo dobri in sele potem postanemo egoisticni... in potem recemo, da to pac tako je in da so vsi drugi tud taki... tko, da ne mi rect, da je to laz, ti pacek, ti! ;) tud princi na belem konju se obstajajo... pa dedek mraz in zobna miska :P |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by bp on 25.04.2005 at 01:59:48 tai wrote on 23.04.2005 at 23:31:55:
nekateri psihologi in psihoanalitiki so pisali o tem, da smo kot dojenčki precej, če že ne povsem egoistični. je pa res, da imam tudi jest nekatere psihologe in psihoanalitike malo na sumu, da se lažejo. ali pa vsaj malo blefirajo. :P čeprav ... dokler je pristnost tisto, kar pri drugem vzbudi zaupanje in s tem poglobi odnos, sta pristnost in iskrenost, gotovo pomembni. se pa lahko pristnost tudi lepo uporabi za nek odnos zapeljat nekam, kamor ga pač želim zapeljat (ej, ni mi, to ni zame, ...) ali pa celo za to, da mi ni treba v odnosu nikdar prevzeti odgovornosti do drugega (ki me "duši", kar pa je evfemizem za to, da mi je odveč) potem se lahko pristnost uporabi zato, da se opraviči nesramnost, ko vsakemu v obraz zabrusim, da je nepismen, ampak to sem vendar pravi pristni jaz in jaz to tako vidim. kar pa je še vseeno bolje, kot pa da bi svoj pogled prodajal kot objektivno resnico (v imenu katere se zgodi še precej več grdobij). skratka zgleda da je pristnost v nekaterih situacijah uporabno orodje. ;) bp |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Lilith on 25.04.2005 at 15:13:02 Mateja B. wrote on 23.04.2005 at 15:50:01:
Domišljati si, da lahko ljudi kontroliramo s svojim pogledom na njih, je po moje skrajno naivno. Me pa veseli, da v tvojem svetu stvari tako na easy tečejo. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Lilith on 25.04.2005 at 15:15:18 wrote on 25.04.2005 at 01:59:48:
V takih primerih je fino, če tisti drugi ne izigrava žrtve, pač pa odnos prekine. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by bp on 25.04.2005 at 16:02:08 Lilith wrote on 25.04.2005 at 15:15:18:
Se mi zdi, da se, če se v tem primeru odnos ne prekine, lahko razvije tekomvanje za moč in sicer na način, kdo bo večja žrtev. :-/ bp |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by siaj on 30.04.2005 at 11:11:25 wrote on 25.04.2005 at 16:02:08:
po moje so takšna tekmovanja lahko prava beda :P brrrr |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by picola on 30.04.2005 at 15:22:28 Lilith wrote on 25.04.2005 at 15:13:02:
Predvidevam(samo to!),da Mateja ni s tem mislila glih čist tako,kot si razumela ti. Po moje bolj v tem smislu,da s svojim načinom razmišljanja najprej privablja v svoje življenje ljudi,ki so bolj pozitivni kot ne,drugo pa,da s svojim pozitivnim razmišljanjem in z iskanjem pozitivnih lastnosti pri ljudeh,vzbuja prav to pozitivno v njih. kar iščeš,to najdeš. Tako sem jo jaz razumela.Mateja? Ti si pa po moje razumela kot čist dobesedno.Če jaz o tebi mislim,da si dober,potem tudi boš.Mislim,da tukaj ni pomembna samo misel,mnenje o nekom,ampak predvsem odnos do ljudi,ki je konstruktiven. Mogoče se pa motim? |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Lilith on 30.04.2005 at 17:54:22 picola wrote on 30.04.2005 at 15:22:28:
Domišljati si, da lahko ljudi kontroliramo s svojim odnosom do njih, je po moje skrajno naivno. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by picola on 30.04.2005 at 19:22:06 Jst bi to,kar ti poimenuješ kontrola,poimenovala vpliv.In če te jst zdejle nekam pošljem,bo to po vsej verjetnosti drugače vplivalo nate,kot pa če ti rečem,da si res krasna oseba in da sem vesela,da te lahko berem...Ali pač ne? Sicer pa nisi napisala nobenega argumenta za to tdritev in bi bla zlo vesela,če bi ga lahko prebrala(da bom vsaj vedela zakaj tako razmišljaš). :) |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by Lilith on 30.04.2005 at 19:36:40 Ker prave spremembe prihajajo od znotraj, ne od zunaj. Bom pisala bolj konkretno, ker mi je abtrakcija pretežka. To kar si napisala, sigurno drži - drugače se bom počutila, če me pošlješ v tri krasne kot če me kaj pohvališ. (Razen ko bom toliko samozavestna, da tvoj odnos na mene ne bo več imel vpliva). Mogoče bom zato ta hip s teboj malo bolj ostra ali pa malo bolj prijazna. To je tudi res. Ampak to so vplivi na kratek rok - na dolgi rok pa to ne vzdrži. Greva k ekstremom, tam je bolj razvidno. Recimo alkoholik - če ga danes lepo prosim in sem ves čas prijazna, se mogoče ne bo napil. Ampak jutri, pojutrišnjem to ne bo več učinkovalo, ker bo notranja nuja močnejša. Po moje isto velja za karakterne lastnosti - lahko jih kakšno uro ali dan malce nazaj držimo, ampak v nedogled pa ne. Saj jaz točno vem, kaj si ti hotela povedati. S tem se da manjše uspehe dosegat, ampak suma sumarum si s tem načinom vendarle slej ko prej razočaran, ko se stvari ne odvijejo po pričakovanjih. Na nas deluje tako trenutno okolje kot tisto, kar že nosimo v sebi. In slednje je po moje veliko močnejše. |
|
Title: Re: Se splača biti pristen? Post by aisha(Guest) on 03.02.2006 at 15:57:35 Da!TI SI TI IN NIHČE DRUG! moraš biti pristen, s svojim načinom, vpogledi na life, svojo osebnostjo....živeti skladno s svojimi željami... Splača se biti osebnost! in srečen v svoji koži! |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |