d best tale štorija
d best   8) 8)

Moji prvi spomini na odnosi segajo tja v vrtec. Namrec tam je obstajalo neko bitje neke cisto druge vrste, katere pripadnike imenujejo deklice, so pa precej cudnega in nerazumljivega vedenja. No in nekemu takemu bitju, je zacelo nenadoma izakzovat meni posebno pozornost in sicer s tem, da me je hotelo na vsak nacin objemat, da sem dobil iz zasede kaksen poljubcek in podobne neprijetne in nadlezne reci. Ni pomagalo, da sem bezal, da sem jo odrival, sicer se ne spomnim, da bi jo tepel (saj veste spomin je selektivna rec), tako da sem moral to nekaj casa prenasat, pa je potem minilo, smo sli naprej v solo in tam je bil drug poba, ki je imel se bolj svetle lase in modre oci in se mi podobne nevsecnosti niso vec dogajale. Kar pa ne bi mogel reci za kolega, ki je se dolga leta uzival njeno posebno naklonjenost. Se mi zdi, da ni nikdar zares spremenila svojega vedenja, kdaj lahko o njej se kaj preberem v kaksni trac rubriki, pa se mi zdi, da se je vecina moskih kar malo boji.

Par let zatem je meni zrasel nos, roke in noge in skupaj s tem tudi zanimanje za tisto nekdaj tujo vrsto deklic. Se pred tem so pa zrasle tudi deklice, v visino, cez prsi in cez pas, da smo bili pobje proti njim pravi paglavci.
Tako sem se nekoc v 6. razredu na morju zagledal neko punco, ki je bila priblizno kaksno leto starejsa od mene, kaksnih 20 cm visja od mene, prav tako pa je imela obseg prsi in bokov tudi kaksnih 20 cm vecji od mojega. Zagledal pomeni, da prakticno nisem mogel odtrgat pogleda od nje, da sem jo srecal z ocmi vsakic, ko sva se kje slucajno srecala, pa tudi sicer sem v vsaki situaciji najprej preveril ce je ona kje v blizini. Da metuljckov v zelodcu ne omenjam. Moji pogledi seveda niso mogli ostati neopazeni, saj se danes ne znam vec tako dobro tistega look, look away, look back. In zacudo se ji je zdelo vse skupaj zelo zabavno. Dobil sem en precej neslaven nick, namrec "grinta ljubljanska", kasiral en kup zbadljivih pripomb. Nick se na sreco ni prijel (ker ni nihce kasneje zvedel zanj). Potem sem lahko z njo kdaj igral karte, kasiral se kaksno zbadljivko na moj racun, potem pa je bilo poletja pocasi konec in pred mano mnogi novi podobni in povsem drugacni izzivi.

bp

V četrtem razredu, sem vrgel oko na Mojco, zobarjevo hčerko.  No, mene ona normalno ni hotela videti enako kot jaz njo, zato sem ji ne iz zlobe temveč iz razloga, da bi me opazila, nagajal tako ali drugače.  Svoj čas je Mojca sedela za mano, in tako sem imel priložnost obračati se, ter ji nagajat.
Spomnim se nekega dne ko sem zlezel pod mizo in jo za krilo potegnil, ona pa je spustila tisti močan dekliški krik.
Kajpak sem moral vstati in v istem trenutku me je tršica odpeljala k socialni delavki.  Naj tu še omenim, da me je ta tršica imela precej na piki, nikakor nisva našla skupnega jezika, čeravno sem z vsemi ostalimi kar jih pomnim sodeloval odlično.   No, pri socialni delavki sem sedel v nek rjav stol in vprašala me je kaj sem delal Mojci, da je kričala v razredu.   Povedal sem ji, da sem jo za krilo potegnil izpod mize. Na njeno vprašanje zakaj sem tak do nje, pa sem preprosto odgovoril.  " Če jo imam pa rad."   V tistem trenutku je rekla, socialna delavka, da jaz že nisem za v tisto sobo, poslala me je nazaj v razred kjer me je tršica iz prve klopi presedla  nekam drugam, tako da nisem več mogel Mojce cukat.

Danes po toliko letih je ta tršica ravnateljica neke osnovne šole v redu pa se zastopi z mojo nečakinjo.  Kajpak nečakinja ne ve, da me je ona učila, kot ravnateljica ne ve, da sem jaz v sorodu z nečakinjo.  Žal mi je, le, ker boljši učitelji niso prišli do položaja ravnatelja.

Andres

Moje prvo spogledovanje seže v čas, ko je naš dosmrtni predsednik odšel v večna lovišča in smo še živeli v državi z 22 mio prebivalci in ko si čokolado Milka dobil samo ''über die Grenze''pri Debeli Berti.

Bil sem velik nekje meter in čevapčič in med bolj divjimi v skupini v vrtcu. Čeprav so bile takrat vse druge stvari mnoooggooooo pomembnejše od ženskega spola,ki sem ga dojemal kot cvilečo, jokajočo in tečno motnjo v vrtcu, mi je ena deklica obrnila to miselnost na glavo.

Meni se je zdela lepa kot princeska, z njenimi dolgimi temnimi lasmi in prikupnim nasmeškom in božanskim imenom: Anja. Imel sem srečo, da sem tudi jaz njej nekako zmešal glavo in bila sva leto in pol nerazdružljiva. Ko so se drugi igrali, je sedela pred menoj, s hrbtom naslonjena name, jaz pa sem ji božal te njene čudovite lase. In tudi doma sem vsem povedal, da sem zaljubljen in da se bova z Anjo poročila.
Ko sem šel z mamo na sprehod, sva morala vedno zaviti mimo njene hiše, da bi jo mogoče videl.

Ampak tudi tega je bilo konec in zadnje pol leta vrtca je prineslo tudi prve ''spolne izkušnje''. Z eno punco, ki sva si bila kar nekako všeč (čeprav ni bilo enako kot z Anjo), sva se dogovorila da bova fukala (druge besede slpoh nisva poznala). In tako so ostali otroci med počitkom postavili šotor iz ležalnikov, s po dvema stražarjema ob vhodih na obeh koncih, midva sva pa zlezla noter.
Potem sva se slekla in jaz sem jo vprašal: ''kaj pa zdaj?''. Rekla je, da ne ve. In nakar sva oba pametno zaključila, da je to bilo to, da sva fukala. In kot zmagovalca prišla ven iz tega šotora. Tudi z nekim čudnim feelingom, da to ni bil nekaj hudo dobrega in uživaškega in da torej sex ni nič posebnega.
To mnenje se je vleklo kar nekaj nadaljnjih let, zato sem počakal, da malo odrastem.  

Naslednjič pa napišem o kakem spogledovanju iz osnovne šole.

oh dol padeš od vse te romantike
 
jest ne vem, v katerem letu vrtca sem bla, ampak blo je že zelo zgodaj ko sva bla z edinim sovaščanom znanca in prijatelja skupaj v vrtcu (zdej ne vem, kako se drugi tko dobr spomnite, kaj je blo pri treh letih  ???); v glavnem, takrat smo bli še tko mejhni, da se je kdaj tud komu zgodilo, da se je še polulal in tistega dne, je bil to ta "moj Jure", tovaršica mu je dala rezervne hlače, mislim, da so ble iz svetlo modrih in belih črt ( ok ) in takrat smo vsi sedeli v krogu ob robu sobe na stolčkih in mislim, da je bil on na moji desni strani, tovaršica nam je brala pravljico, niti ne vem, če sem bla utrujena, al mi je blo samo do stika z njim, sem se ulegla v stran z glavo v njegovo naročje in tako preždela tisto pravljico.. in enkrat sredi je njegov glas nad mano rekel: toršica, Eva bo pr men kr zaspala (v tem smislu:   )

večkrat smo bli skupaj doma ko smo se otroc igral, se mi zdi, da sem skoz imela eno simpatijo do njega in on je bil skoz prijazen do mene, ampak bla sva pač kolega  

skupaj sva bla tud v osnovni šoli in v tretjem razredu so zbiral otroke, ki da lepo pojejo, da bodo peli na en praznik (bogsigavedi kateri, mogoče OF? ???) v Prešernovem gaju tam za našo šolo. Tovaršica nas je vse poklicala pred tablo in smo peli razne pesmice počasi je pa otroke pošiljala v klop... na koncu nas je še malo ostalo in je rekla, da bomo mi pač peli tam.. takrat
potem pa ne vem, se ji je tolk fino zdelo, al kaj, v glavnem peli smo še naprej in ona je še naprej pošiljala otroke v klop.. enkrat je tud že mogla nas nekaj pohvalit, tako da smo dojeli, da pred tablo ostajamo tisti, ki kao u redu pojemo..
fora je bla.. da sva nakoncu ostala samo še jaz in Jure   in zadnja pesmica, ki sva jo mogla pet, je bila Čuk se je oženil   drama limonadasta on je pel za čuka, jaz sem pela za sovo, kar je blo vmes, so peli vsi otroci v klopeh.. pa midva sva skupaj Češ p ase vzemiva pa Vino bova spila, bučo pa razbila   huh, kaj se je meni fino zdelo čist našesto se mi še zdajle zdi. Potem sva šla še midva skupaj v klop in med potjo med klopmi mi je rekel, z nasmehom, kot za malo malco: Eva, midva se pa že ne bova vzela. jest pa kot za malo malco z nasmehom nazaj: ..Ja.. (češ kero čudno besedilo - sem že znala glumit takrat  )


ja in to je blo to ???
po koncu tretjega razreda, so se preselili v na novo zgrajne bloke, tko da se tud doma nismo več skupaj igrali. V višji stopnji, recmo 6. razred,  ko sem bla pri ta prvi Petri vodnarki, s ktero sva ble najboljše prjatlce in je tud med tistimi bloki, ki jih je itak mnogo, doma, sva se šli sankat na en hribček in takrat je on mene videl, poklical in pozdravil pa povedal kdo je, seveda sej mi ga ni blo tko težko prepoznat in me je vprašal: kje imam Jurija (   moj brat   )
V gimnaziji sem imela drugo najboljšo prjatlco Petro vodnarko, ki sem ji enkrat povedala zgodbico o "svoji prvi ljubezni" in nje ime in priimek
v drugem letniku okrog njenega rojstnega dne, mi je rekla, da greva v kino pa da ima presenečenje zame.. potem sva čakali pred kinom kot odpikani in nič dočakali in mij e povedala, da je spoznala tega Jureta z imenom in priimkom, ki se spomni te Eve.. in to... in da je želela, da se spet srečava.. kasneje se je izkazalo, da je on čakal v drugem kinu kot sva bli pa midve... no whtvr... fora je bla v tem, da sem jo zgruntala, da je do ušes zaljubljena v tega Jureta in ko sem ji rekla, mi je tud priznala, jaz sem ga itak že pozabila, ampak dobro, če me je ravno spomnila nanj  
Potem smo šle za en vikend v diskoteko Skala, mislim, da sem bla prvič v disku takrat.. čeprav kao premlada za to.. in se je ona zmenila z Juretom, da pride tja... jaz sem imela pa ravno to stvar s prvim poljubčkom, ko nisem hotela sošolcu iz gimnazije dat lubčka za njegov rojstni dan, čeprav sem bla zaljubljena vanj (inkognito), ker nisem še nikol dala nobenmu fantu razen atiju in ne vem kerim sorodnikom lubčka (keri issues) in takrat je prišel v diskoteko Jure ker sem itak že vnaprej rekla, da bo tko, sem mu voščila za novo leto (čeprav je mogel bit že februar - vsak izgovor je dobr) in mu dala končno tud tiste tri lupčke in on me je pobožal po laseh, mislim, da je rekel "laski" in češ nekaj, da so mi zrasli, ker pač, dokler je mela mami moje lase čez, ko sem bla mejhna, niso bli nikol tolk dolgi, kot sem si jih kasneje sama pustila.. in to je blo to..(vse kar mi je blo vedno prav je blo, da je prvi lubček pripadel res moji prvi ljubezni, čeprav po toolkm času) enkrat sta nekam zginila s to Petro... mi je  ona potem povedala detajle    

Potem še v enem višjem letniku gimnazije ko je bil zvečer/ponoči en koncert na trgu, smo pa šli sošolci, s katerimi smo se dobil, mal za našo šolo tam je blo tud nočno zbirališče mladine in še kaj in me je spet opazil in poklical Jure, sedel je na eni klopci, s prijatelji in mi rekel, naj prisedem.. izmenjala sva par stavkov... niti ne vem, kako je do tega prišlo je on nekaj omenil svojim kolegom, da sva bla skupaj že v vrtcu in jaz valjda takrat že mal bolj tough sem se smehljala, da jim lahko povem, kako je blo, ko se je enkrat polulal. On pa: Ne prosim, samo tega ne.. bila je pač fora... (pomojem niti ni vedel, kako dobro sem si jaz tisto zpomnila) in potem sem kmalu vstala in šla...



p.s. pišuka vidim da je moj najdaljši, najbrš tud najmanj razumljiv, jesus

no moja ger pa tko..
CENZURIRANO

uff zgleda da je prevec pateticna , da je ne pustijo objavt

tale topic je treba dat v pozitivke obvezno in tele zgodbice tam objavit, moj predlog
bodo pozitivke postale še bolj živahne