titud wrote on 03.02.2004 at 08:42:08:Ko začneš življnje uravnavt po lastni vesti to pomen, da si se že osvobodu enga avtomatizma, ki je doslej uravnal tvoj lajf. Presegu si fazo, v kateri osrednje mesto v lajfu zavzema avtoriteta nazivov in fazo, v kateri štejejo le dejanja. Uravnavat življnje po vesti pomen, da v osrednje mesto zavzame značajska trdnost oz.delovanje v skladu z latnimi moralnimi načeli. Če nisi 'prerastu' prvig dveh faz v svojem razvoju, to je fazao nazivov in dejanj zaradi dejanj, se ti zna zgodit, da moralne norme zavestno vežeš na določene avtoriete po nazivih in jih tud striktno izvajaš, če pa si prvi dve fazi presratu, se ti zna zgodit, da prav zarad prioritete lastne značjske trdnosti prideš v konflikt z avtoritetami in si nesposeben izvest kakršnkoli dejanje, če nimaš trdne lastne moralne osnove. V takšno, do eksistinčenih temeljev segajočo sitiuacijo, se je spravu hamlet v svoji dilemi 'to be or not to be', ki jo je presegu s tem, da je zanikal avtoriteto naziva, dejanj zardi dejanja in morale same s tem, da se je odloču za resnico. Naslednji dve fazi nad značajsko trdnostjo osnovano na moralnih načelih sta namreč faza idej in faza resnice. O teh dveh pa tle ne bi razpredov, ker smo se vsaj ns tem topiku zatakaknil na zančajsko moralistični stopnji, ki se še ni uspela osvobodit niti stopnje nazivov niti dejanj. Sicer pa exo, če te zanima klasifikacija človekove osebnostne rasti, se o njej lahko na zelo poljuben način poučiš pri nikoli petroviču, ki ima nekaj člankov na pozitivkah,še več na svoji spletni strani, vse skupja pa je zlo dobro opisnao v njegovi knjigi 'tri rdeče niti'.
No, hvala za tvojo razlago. Sicer je bilo to bolj hipotetično vprašanje, če je kdo imel podobne izkušnje, ki se delno res vežejo na mene, ampak pri meni je bila malce drugačna pesmica. Sicer ne izviram iz kake glih strogo verne družine, ampak sem občutil vse te katoliške zapovedi na lastni koži kot obliko duševnega nasilja, manipulacijo, ki je že delno mejila na čustveno izsiljevanje, da si se vedno počutil krivega, da nisi nikoli našel zadoščenja do svojega Boga, da si vedno stopal kot grešnik pred svojim Bogom, ki si samo čakal, da te kaznuje, ker si slab človek, če se pregrešiš zoper katero izmed zapovedi. Na tak način si morda cerkev verjetno tudi vedno zagotavlja sveži dotok novih vernikov, predvsem
povratnikov, ki iščejo "pokore", ker se vedno počutijo krivi, tako da se znova in znova vračajo k spovedniku, in se nikoli v celoti ne morejo očistiti "greha".
Kot otrok sem bil izredno ubogljiv in poslušen, predvsem pa izredno dojemljiv za vse oblike inrojektov (vsadkov), pravil, zapovedi in prepovedi, tako da bi iz mene dejansko lahko postal ektremist, verski fanatik, ali pa "svetnik". In te dve skrajnosti se še vedno nekako prepletata in zrcalita v meni, ki se kažeta v moji ambivalenci in dualizmu, dvojnosti. V preveliki meri sem mogoče interioriziral (ponotranjil) vse te stoge in nenaravne moralistično in etično-verske puritizme, zbegale so me predvsem paradoksalne, kontradiktorne in iritirajoče trditve, ki po eni strani zahtevajo, da hodiš bos po rezilu noža, ampak pri tem pa se za nobeno ceno ne smeš urezat, ker če se, potem te čaka "božja kazen". In ta te vedno čaka, ker ni variante, da bi hodil bos po britvici....
Home
Pages: 1 
