Quote:


Kr_eden ima Lilith zelo rad. Mu miška kar sama na njeno pisanje skače.

Lilith wrote on 15.01.2004 at 14:36:34:



strah te je ljudi?  
pa sej s(m)o tudi drugi samo bitja, polna strahov - bolj kot grizejo, bolj jih je strah  

strah je okrog votel, od znotraj ga pa nič ni

Lilith wrote on 15.01.2004 at 17:59:17:



???

čeprav jaz ne vem kako naj opravim s svojim strahom do zdravnikov z inekcijskimi iglami

   

Jez imam kolega, ko vidi, da mu bodo vzeli kri z inekcijo, adijo, pade kar v nezavest.  

Odločila sem se, da bom iskreno spregovorila o strahu.
Malo me je "sprovociral" tudi Stojči na palačinkanju, ko je predlagal, da naj pove vsak, kdaj ga je bilo v življenju najbolj strah.
Po tistem sem se nekajkrat zalotila kako razmišljam, kdaj me je bilo pravzaprav najbolj strah. Ker strah je bilo mene v oroštvu FULL. Priznat, da is strahopetec v naši družbi ni ravno častno, strah se ponavadi res zelo skriva. Zato sem se odločila, da ga bom objavila in ga razgalila in ga dala kot del sebe ven, naj zleti, ker pol je mogoče manj šans, da se ga ego še oprime.

Tale dolg uvod je verjetno zadrega, ker sploh ne vem, kje bi začela. Najbolje, da opišem situacijo, v kateri me je bilo še približno najbolj strah. OK, imam očeta, ki je sicer zdaj bolan in želim mu vse dobro. Ne bi prav veliko o svojem očetu..je pa bil vzrok za prenekateri strah, ki sem ga doživela in vam rečem, ta strah se zaleze. Bil je alkoholik (glede na to, da se kao nikoli ne ozravijo, je še) in čeprav ni več živel z nami, se je ponoči vračal, ko je bil pijan in butal po naših vratih. Ni bil ravno prijazen alkoholik, ko je bil pijan, je bil zelo agresiven (enkrat nas je hotel zaklati). Itak je bila živa mora živet z njim, ko pa se je vračal, je ta moj strah dobil še nove razsežnosti. Ko je butal in obsedeno zvonil, včasih pa tudi vpil, sem otrpnila od strahu, bila sem čisto paralizirana. Pretvarjala sem se, kot da nas ni. Komaj in težko sem dihala, v prsih me je peklo, katerokoli dejanje takrat bi bilo preveč, samo v temi sem čakala, da mine. Potiho je katera od nas vprašala: a je zaklenjen? Včasih je šla mama do vrat preverit, če so zaklenjena. Njeno gibanje se mi je zdelo počasno, tiho, previdno in uaaaa, bilo me je še bolj strah. Enkrat pa sem tudi jaz dobila "nalogo". Mama me je sredi tistega butanja in strahu nagovorila, da sem šla do vrat - in tisto približevanje je bilo tesnobno (če je to možno opisati) - očetu sem približno po navodilu mame rekla, da naj nas vendarle pusti pri miru in da ga imamo rade in naj nas pride pogledat, ko bo trezen. Na koncu besed in stavkov se mi je glas lomil v jok. Mislim (še danes), da oče takrat sploh ni dojel, kaj sem mu govorila, sama pa sem se počutila nemočno, ponižano in strto (če je možno približno opisati).

To je eden mojih strahov, ki me v podobnih situacijah še paralizira, do nedavnega je še imel svojo moč, kaj bo pa zdaj, bomo pa še videli.

sweety, me s tem vprašanjem čist spominjaš na eno "social worker", ki sem jo nedavno tega uspela strečati, ko sem urejala ne socilani ene zadeve za očeta. ....namreč podpisat je bilo treba izjavo, da fotr pač nikoli ni plačeval preživnine zame, sou, tudi jaz sedaj nisem dolžna plačevat za njega del stroškov za dom za ostarele  k je on notr. ....ta socilana delavka itak ni bila pismena, sem ji kar jaz pomagala pisat izjavo,...poleg tega sem še mogla neki tam kao zagovarjat.....
........no, in pol me ta socialna delavka vpraša, če sem odpustila svojemu očetu,...

...... sem ji rekla, seveda, medva sva se pogovorila, pa spravila, .....

..... je blo  treba še razlagat, pa še razlagat ko je v sobo prišla še šefica....ker itak niso mogle dojet, da sem jaz s svojim očetom živela le dve leti (mal več) in pol pa da ne več in da nas je pa še kr hodu maltretirat,.......
..... in ko smo vendarle uspele s skupnimi močmi in napori napisat to izjavo, me je ta socialna delavka še vprašala.....

......a z mamo se pa dobro razumete?......

......sej, najbrž je hotla dobr, me je hotla mal potolažt. ...pol pa jz čist presenečena, da me to vpraša, se spomnm....

......jahh,..mama mi je pa umrla...............

...... ona pa: hjah..........ja, sej je v nebesih....

......in me premilostno pogledala. .....ne, nisem mogla kej, da se nebi mal zasmejala nad absurdnostjo situacije, in pol ko sem šla dol po stopnicah kar nisem mogla več zadržat smeha..... ???

pri tem mojem pisanju o mojem strahu, gre za izražanje občutkov, skratka, vrgla sem ven ene svoje občutke, thats all