Predlagam Arleni, Stojchyju in predvsem Miški, da si naslednji tekst v celoti prečitati, po možnosti tudi sprintate in preučite, ker se ekskluzivno na vas nanaša, vsaj po moji oceni:  

Odpuščanje je tako kompleksen duševni proces, da se ne da dati preprostega odgovora. Odpuščanje je lahko izjemno koristno in plodno za tistega, ki ga zmore izpeljati, v nekaterih primerih pa je povsem neprimerno ali celo nevarno.

Na primer: če nekomu še vedno grozi neka zloraba, bi bilo povsem nesamozašččitno, da bi potencialna žrtev poskusila odpustiti tistemu, ki jo trenutno ogroža. Kot je bilo že zapisano, žrtve pogosto, žal, še prerade odpuščajo in se slepijo z iluzijami, "da ni tako hudo". če se na primer žena trudi, da bi odpustila možu, ki je do nje nasilen, bo potlačila svojo jezo in druga negativna čustva. Brez jeze pa ni energije, da bi se branila. Nasprotno velja za žrtve zlorabe, ki ni več aktulana. Te žrtve so pogosto razdvojene, ali bi si dovolile, da si zacelijo svoje rane in poskušajo odpustiti tistemu, ki jih je prizadel, ali ne. Gre za nezavedno prepričanje, da bi s popolnim okrevanjem od travme morda (prehitro in prelahko) opravičili storilca. Žrtev lahko tudi verjame, da je bilo destruktivno vedenje do nje prehudo, da je preveč trpela in da tega grdega ravnanja ni mogoče z ničemer nadoknaditi oziroma poplačati.

Odpuščanje je "nepravo", če ga uporabljamo zato, ker ne zmoremo prenesti jeze do storilcev. Jeza je namreč potrebna, da sploh lahko stopimo v proces "očiščenja in olajšanja" (katarze). Z jezo na storilca pridobimo občutek moči in šele od tu naprej lahko usmerimo svoje doživljanje v proces odpuščanja. Nepravo odpuščanje je tudi [b]"prezgodnje" odpuščanje: v bistvu gre za nezmožnost, da bi se soočili s tistim, ki je z nami grdo ravnal. Morda se ne počutimo dovolj varno za tako soočanje (se tega človeka upravičeno ali neupravičeno bojimo) ali pa se nimamo za dovolj "vredne" za tako soočanje(morda celo sprevrženo menimo, da tako ravnanje zaslužimo ali smo tudi mi krivi, da je do zlorabe prišlo - na primer žrtev spolne zlorabe z zelo nizkim samospoštovanjem; ravno take sprevržene misli so ene od hudih duševnih posledic zlorabe). Tako prezgodnje ali "instant" odpuščanje je lahko tudi nezaveden subtilen odpor same žrtve, da bi se trudila za odpuščanje (kot je že bilo povedano, se s tem zanika bolečina, hkrati pa gre za izogibanje resnemu čustvenemu delu, ki je potrebno za avtentično odpuščanje).

Nekateri ljudje lahko celo silijo žrtve, naj "odpustijo"; lahko gre za zelo površno povzemanje nekaterih religioznih ali psihoterapevtskih stališč. S takim siljenjem izpade odpuščanje kot nekaj trivialnega, neka vrste socialne spodobnosti, vljudnosti, lahko pa s siljenjem v odpuščanje manipuliramo z žrtvijo. Žrtve se tako sili, naj potisnejo svojo jezo na tiste, ki so z njimi grdo ravnali, in naj zanikajo svojo duševne bolečine. čE SILIMO LJUDI K ODPUŠčANJU ZATO, KER SE NAM TO ZDI "SPODOBNO", SMO ZANESLIJIVO NAJMANJ NESPOŠTLJIVI DO NJIHOVEGA TRPLJENJA. če pa manipuliramo z žrtvijo (da bi morali zaščititi uglednega storilca ali da nam ne bo treba spremeniti odnosa do storilca), tudi zanesljivo postanemo soudeleženi v zlorabi. Ljudje od katerih se zahteva "instant" odpuščanje, se lahko počutijo dvojno krive[b]: ker se lahko krivijo, da so postali žrtve, in dodatno, ker ne morejo zares odpustiti. [b]Tako prezgodnje odpuščanje - hote ali nehote - ima namen, da v končni meri storilca osvobodi odgovornosti. V ozadju procesa odpušččanja ne gre za pasivno vdano prenašanje preteklih zlorab, ampak ZA OJAčEVANJE AGRESIVNOSTI. Ta je potrebna, kot je že bilo omenjeno, za občutke jeze, ki so nujna predhodnica odpuščanja in samozaščitnega vedenja.

Pristno odpuščanje je dolg čustven proces in ne dogodek ( da naenkrat rečemo, tako - sedaj pa sem odpustil(a) in je vse rešeno). Do tega procesa ne vodi nobena bližnjica ali lažja pot in nikogar se ne da prisiliti vanjo. Ob odpuščanju vedno plačamo tudi osebno ceno - odreči se je treba "mračnemu zadovoljstvu", ki ga prinaša zamera.

čisti altruizem pomeni torej izrazito osebno neodvisnost - v tem primeru nam da občutek, da smo osvobojeni od moreče čustvene povezanosti s storilcem zlorabe. Ampak tudi v alturizmu (krščanski in new-agerski termin o "vseprežemajoči ljubezni") lahko gre za drug pomen le-tega: tako je nezavedno lahko altruistično vedenje namenjeno tudi temu, da bi ljudje sami sebi dokazali, da so "dobri", da bi torej prekrili svoje nizko samospoštovanje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

bogglefreak20 wrote on 06.10.2004 at 12:18:56:



lepo prosim, da psa in ostalih živali ne enačite z agresorjem v podobi homo sapiensa

homo sapiens ima namreč čudovito sposobnost zavestnega odločanja in relativne svobodne volje

hej , EXO...
ali ti je zopet dolgčas , prijateljček?
ne ljubi se mi ponavljati eno in isto v stotih variantah...
mogoče , kdaj drugič...

EXO , veš , saj sem te tudi jaz kar malo pogrešala... sem , kar sem in sem sama svoja ...sprejmi pač tako ...kot sem
uživaj...

 očitno sem ti taka tudi všeč , ker se vedno zapneš z menoj...
???...
narobe je , ker verjetno niklo ne bereš , kaj tii kdo napiše s pozornostjo...
veš , znam se tudi kregati in ne le od puščati , če ti bo sedaj laže...vwndar se trudim , da tudi , ko to počnem , nisem preveč destruktivna in napadam le osebnost in ne Bistva V ČLOVEKU...
in , če si mi kar simpatičen , kaj te to moti...
no ...vsaj dokler ne zatežiš z vedno istimi temami...
daj , spomi se kaj novega , pa  se bom z veseljem odzvala...
do tedaj EXO...obilo ljubezni...tako in drugače

Dragi exodus,pri meni si tudi naletel na nestrinjanje...zakaj kompliciraš? Malo mi je čudno, da si se odločil rangirati odpuščanje na "nepravo" in "instant". Tudi ti dragi exodus zlorabljaš pravi pomen besede odpuščanje. Zelo pomembno: ne gre enačiti odpuščanja z opravičevanjem nekega dejanja. To, da nekomu odpustiš, sploh ne pomeni, da njegovo dejanje opravičiš (dejanja svojega predznaka minus ne izgubijo), oziroma kot si se ti izrazil, da živiš v t.i. iluziji "ni tako hudo". Odpustiti pomeni sebe osvoboditi škodljivosti zamere, ki kot veste povzroča tudi raka. Zamera razjeda človeka, s tem imam osebne izkušnje; oseba, ki ji pa zameriš, s tem nima več nobene zveze, odpuščanje je to, da se znebiš bremena, ki ti škoduje, ne glede na dejanje, ki je to povzročilo. Dragi Exodus: ODPUŠČANJE JE ABSOLUTNO SAMO DOGODEK IN NE DOLG ČUSTVEN PROCES. Odpuščanja se da naučiti, če iz tega nastane dolg čustven proces, je nekaj narobe z metodo...Vizualiziraj in odpusti! Lep pozdrav vsem, lepo se igrajte skupaj. In tako je.

en_bk wrote on 13.10.2004 at 11:06:02:


Če ti ni odveč, en_bk, menim, da je pod to mišljeno, da je odpuščanje-odpustiti v veliki meri odločitev nekoga, kakor navsezadnje tudi odločiti se, da bomo nekomu podarili ljubezen.

Hm, samo zdaj vidim, da sem nekaj nasprotnega rekla. Da uvidimo, da je ljubezen svodbodna, pa je potreben proces... al kaj? (somebody stop me - zmeda ). Dogodek je, ja, preseneti te, zato je to mal težko sprejet, da zmeraj bil svoboden.

Angelus wrote on 13.10.2004 at 11:29:03:


meni se ob takih in podobnih razmišljanjih postavita vprašanji:

1. Večina problemov pri današnji mladi generaciji dokazano izvira iz preveč permisivne vzgoje, ali bolje rečeno zaradi razvajenosti. Recimo, en tak primer je tisti fant, ki je pobil straše in polbrata iz koristoljubja v Rovinju. Razvajeni ne vedo kaj je trpljenje in kaj je trud ... njim je vse prinešeno na pladnju ... pa vendar taki razvajenčki, ki jim ni nič hudega postanejo najhujši kriminalci in tirani  ???

2. Zakaj je treba vizualizirat, da je ta človek otrok, če pa ni otrok, če je odrasel? Meni to spominja na bagateliziranje in "zloraba" otrok ... recimo jaz osebno, če mi otrok reče ali stori kaj slabega tega niti ne jemljem za zlo in zamero...