Devi wrote on 09.12.2003 at 13:42:28:

Bog vedno je. "clovek" je individualna dusa, ki se je trenutno zarad svojih napacnih prejsnih aktivnosti znasla v cloveskem telesu in se z njim zmotno poistovetla. vzrok trpljenja/stiske tko za "cloveka" ali katerokoli drugo kakorkoli materialno pogojeno individualno duso je vedno v direktni nenaklonjenosti Bogu. le "clovek" ima to predispozicijo in moznost, da se lahko osvobodi pogojenosti ko odpravi njen vzrok. tak "clovek" pa lahko pomaga tudi drugim globje-pogojenim dusam z dejanjem, ki sem ti ga prej napisu.

Devi wrote on 09.12.2003 at 13:22:17:


Ja, odgovornost bo prava beseda, ki sem jo iskala.

Razlogi - s tem nisem mislila okolice, pač pa osebne razloge za odločitve.

Quote:


Zate Bog je, za druge pa pač ni, ali pa si ga predstavljajo v drugačni obliki. Lahko ti 1000x ponoviš, da Bog eksistira, ateist pa bo to 1000x zanikal. Drugič, Bog je Ljubezen, ne pa krvoločni krvnik, sodnik, ki stoji na tronu in samo čaka, da bo kaznoval svoje neposlušne podanike, ter hlastal za vsako našo storjeno napako. To ni res, to je tvoja lastna predstava (vizualizacija) Boga, ti ga gledaš s človeškimi očmi, tako si ga ti predstavljaš, nekdo drugače, ne moreš pa trditi, da Bog nekaj je, če še ga sam ne poznaš, če je tebi tudi tujec - uganka.

Sorry, ampak za moje pojme vse preveč mistificiraš celotno stvar, se zapletaš, delaš vozlje, bolj kot je vse skupaj potrebno, gledaš na stvar vse iz svojega religioznega koordinatnega sistema, ki je zakoličen, fiksen, zato si še tako prepičan v svojo nezmotljivost, pozabljaš pa, da smo vsi ljudje nepopolni, torej se vsi motimo.

exorcist wrote on 10.12.2003 at 09:48:19:

se strinjam, da ljudje marsikaj verjamemo ali zanikamo. ampak kot sem ti ze prej povedu, ne glede na nasa osebna verjetja, Bog, Absolutna, Vrhovna osebnost vecno obstaja. le tisti, ki se mu brezpogojno preda ga lahko spozna.

Quote:

tud s tem se strinjam. ampak ne glede na nasa argumentiranja, dokazovanja en drugemu itd. Bog se vedno vecno obstaja. nas cel obstoj in s tem delovanje in tudi argumentiranje je vecno odvisno od Njega.

Quote:

Bog je ljubezen ja. zato je nam, individualnim dusam (svojim otrokom) dal svobodno voljo, brez katere ljubezni ne more bit (ljubezen ne pozna prisile). ce obstaja svobodna volja morta bit tud vsaj dve moznosti, drgac nima smisla. individualne duse se lahko odlocamo o naklonjenosti ali nenaklonjenosti Bogu. v obeh primerih smo od Njega odvisni, le da v prvem primeru smo stalno pomirjeni in izpolnjeni v drugem pa stalno vznemirjeni in neizpoljeni. ta "kazen" za nenaklonjene duse je iz drugega vidika milost/ljubezen od Boga, nekaj podobnega kot Mamino kreganje porednih otrok (za njihovo dobrobit), ceprav v sebi jih ima se vedno rada.

Quote:

jaz sprejemam vizualizacijo in opise Boga kot ga opisujejo vedski spisi in realizirani svetniki na celu s Sri Chaitanya Mahaprabhu-jem. v skladu s tem pisem tisto kar pisem. kolk pa sem jaz sam spoznal Boga pa je ze drugo vprasanje. ampak ne glede na to, lahko tako kot ti po mili volji trdim tisto kar trdim na podlagi svojih lastnih izkusenj in iz virov, ki sem ti jih zgori podal.

ti oz. ostali ljudje lahko poslusajo in sledijo navodilom od kogarkoli, ker imajo svobodno voljo.  

Quote:

do svojega mnenja imas seveda pravico.

Quote:

se strinjam da smo ljudje (torej s cloveskim telesom pogojene individualne duse) zmotljivi. vsaka pogojena individualna dusa je v iluziji, eni bolj drugi manj. Bog sam pa ni nikoli pod vplivom iluzije (ker je njen gospodar). ce se ljudje lahko brezpogojno predamo Bogu, smo tudi mi lahko nezmotljivi, popolni.

Jaz bi danes še iz enega drugega vidika pogledala na samomor.
In sicer iz vidika "zdravega egoizma" versus sebičnosti... ker si sama tukaj ne znam prav odgovoriti.

Če se postavim v položaj nekoga, ki si želi vzeti življenje .... koliko je to dejanje odgovorno ali neodgovorno:
- do ljudi, ki me imajo radi
- do ljudi ali živali, ki so od mene eksistenčno odvisni

Lilith wrote on 11.09.2004 at 15:42:43:

Vsi se rodimo, vsi umremo. Med tem časom spletamo odnose, ki so vsi brez izjeme obsojeni na to, da se bodo prej ali slej končali, če ne prej, ko bomo umrli od starosti. Bolj kot za dolžino (nad katero nimamo vedno kontrole) smo odgovorni za kvaliteto nekega odnosa.
Po moje naše življenje nikoli ne bi smelo biti pogoj za srečo ali eksistenčni obstoj nekoga drugega, sploh, če ga imamo res radi in mu res želimo dobro. Zato je odgovorno poskrbet, da do tega ne pride.

Mae wrote on 12.09.2004 at 12:02:57:



Nasprotno, samomor je obupan klic trpečega po pomoči, ki pa je sam in izoliran, ki pa te nujne pomoči ne dobi od nikogar, ker morda njegovi najbližji ali prijatelji, ali družba na sploh, niso sposobni empatije, da bi se vživeli v njegov navidezen brezizhodni položaj in bi ga dvigali, mu dajali čustveno oporo - sploh ne vejo, da trpi, ker nas je večina pač sebičnežev in egoistov in nam je za druge malo mar - še toliko bolj žalostno. Torej  "krivdo" za samomor bi morali pripisati družbi, ker mu ni bila pripravljena pomagati ali pa sploh ni videla v kakšni situaciji se tak človek nahaja, da bi mu nudili "prvo pomoč". Drugo je, če gre za samomor zaradi občutka krivde, npr. tako kot pri Judi Išakrijotu, ko izda Jezusa in kasneje to obžaluje - tam pa gre za osebno odgovornost, ker je Juda zavestno in preračunljivo pahnil sočloveka v smrt.

Pač vsi umremo, eni prej drugi pozneje, eni zaradi različnih fizičnih bolezni (npr. rak, infarkt) drugi zaradi psihičnih bolezni. Jaz si ne upam drzniti soditi samomorilca, ker ne vidim objektivne krivde na njem, kvečjemu ga obžalujem, ker vsaka obsodba bi dejansko pomenila to, da me okupira lasten "speči samomorilec" v sebi in ga raje obsodim, ker si ne upam priznati, da lahko sam končam  na poti samomorilca - tega nikoli ne vemo...

exodus wrote on 12.09.2004 at 17:52:09:



Mislim, da vse kar ta oseba naredi pred tem, se lahko imenuje klic po pomoči. Ko se enkrat odloči in nadse dvigne roko, ne gre več za klic. To je sebično dejanje v smislu kvalifikacije odločitve kot njemu lastne. Tudi jaz ga s tem ne obsojam, ker če bi beseda sebično pomenila obsojanje, potem bi to pomenilo, da sem nanj jezna ipd. Je pa ravno zaradi svoje sebičnosti to tudi do drugih neodgovorno ravnanje. Lahko pa tudi, kot praviš, pripišemo poleg natalitete tudi te zasluge, družbi.

Ideja je lahko zelo kompleksna, ampak at the end of the day, ko se misel zreducira na odločitev je tisti posameznik sam s seboj, svojim strahom in svojim egom... V tistem trenutku bi tudi odločitev za življenje bila zelo sebična. V tem smislu govorim o sebičnosti, ki jo na tem mestu pozdravljam. Sebičnost je egu inherentna.

Če vzememo, da je duša nesmrtna, pa si si z ubojem fizičnega telesa še mal bl zapacal karmo in boš v naslednjih inkarnacijah postavljen pred isto dilemo, vse dokler ne izbereš pravilne poti t.j. preseganja malodušnosti in odločitve za radost.

Its about everyday decision making ...