exodus: me veseli, da tudi ti podobno vrednotiš predsodke, kot jaz...da jih ne odobravaš in hkrati razumeš. Prav tako se strinjam s teboj p tem, da posoda trpljenja ni za vse enako velika in da vsakdo ne prenese enako. še bolj pa mi je všeč misel, ki upam, da sem jo prav razumela... da je prav vsakdo na nekem področju ranljiv in celo oseba, ki prenese veliko (tako opazovalci morda za nekoga sodeč po opazovanju mislimo), ne bo prenesla nekaj, kar prenese oseba, ki po nađšem mnenju prenese dosti manj. na kratko: vsakdo ima svojo ahilovo peto, šibko točko.
osebno mislim, da osebam, za katere mislimo, da prenesejo vse in jim mnogi morda nalagajo po tem sodeč velika bremena, delamo krivico.
upam, da nisem preveč zakomplicerala in da je komu razumljivo kar sem napisala
arelena:
vesela sem da si se kej oglasila, sem se že bala, da je blo v mojem zadnjem pm-ju napisano kej tazga, kar bi mi zamerla, da se zato nisi odzvala
.
Angel: kako si lahko tako sveto prepričan, kaj se dogaja z dušami samomorilcev? je to tvoj instinkt ali zgolj ena od možnih variant in filozofij razlage posmrtnega življenja.
Osebno verjamem, da se je ta tvoja omenjena filozofija razvila iz osebnega doživljanja pojava samomora osebe, ki se sama s tem ni soočala.
Če si neko osebo, ki je napravila samomor osebno dovolj dobro poznal, da ne čutiš strahu,ko obujaš spomine na celotno življenje te osebe kot tudi tragični konec, če si razumel in premislil njegovo stisko ter morda že sam nekoč bil v stiski in to uspešno prešel, se zavedaš, da je stiska nekaj človeškega in moj osebni vidik je, da je vsakdo sposoben to preiti, če je le dovolj pozoren na znake, ki ga ohranjajo in iskanje pomoči in svetlih točk, ki vračajo pogum in upanje. Zavedam se, da lahko pridejo v življenju trenutki, ko je lažje umreti kot živeti naprej in upati, da bo tisto hudo prešlo.
Težko je predvsem morda to, da razume dela po svoje, občutki pa spet po svoje.
Nekaj lahko razumeš - celo osebo, ki te je prizadela, zakaj in kako je to storila, kaj jo je pripeljalo do tega, pa vendarle čutiš, kot bi ti nekdo zaril nož v hrbet, ko bi ga najbolj potreboval in ti občutki lahko bledijo počasi. Ni nujno, da te prizadanejo drugi, tako močno lahko prizadaneš sam sebe, ko si ugotovil, da te trud in cilji, za katere si se trudil in jih celo dosegel, niso pripeljali tja kamor si želel in posledično nisi srečen.
Torej, zadeve in tudi stiska je popolnoma človeška zadeva in se ne bi rada pogovarjala ali je to fiziološko ali patološko (že bolezensko), ker je to le formalna meja, ki jo določamo ljudje. Dejstvo je, da se dogaja. Morda se bo zgodilo nam morda našim bližnjim, dejstvo je, da se da preživeti in predsodki okolice dotični osebi ki jo doletile škodujejo,prav tako ali pa še bolj lastni predsotki. in namen stiske je, da se le teh znebiš in situaciji pogledaš v oči in narediš korak naprej.
Da ne bom popolnoma zašla v kolikor že nisem
.
Angel...ne vem kaj se zgodi s temi dušami...vsaka pa verjamem se enkrat najde. Doslej sem verjela, da se bo oseba, ki smo jo izgubili ponovno rodila...verjamem v zakon karme, zato prvo kot prvo menim, da bo postavljena v isto situacijo oziroma več malih situacij, ki jo bodo ponovno postavile pred dejstvo, da se nauči tisto, čemur je ubežala, tudi pogum verjamem za ta korak bo osvojila. Ta oseba je blia v zelo težkih okoliščinah in v nečem ni mogla biti podobna svojim...ravno v tem je bila zame 1000x bolj poštena (ne bi šla tu v podrobnosti). Morda oziroma verjetno bo kdaj občutila bolečino, ki jo je zadala drugim, ko se je odločila za omenjen korak, morda pa si bo tu izprosila milo karmo (saj veste, da ljudje molimo in prosimo Boga, pa v kateregakoli že verjememo, za zdravje, za lažje preživljanje težkih trenutkov itd., mnogi poklanjajo celo razne daritve, si jih, jih sedaj in jih bodo). Tako pač jaz čutim in upam, da ne tava skupaj z drugimi dušami kot praviš ti Angel in da ne bo dolgo če že.
Uff...utrudla sem se od tega svojega širokopisja ???
okej, zdej bom pa nehala o tem pisat, ker kot vidimo, je veliko hipotez oziroma osebne vere, ki pa je ne moremo eden drugemu dokazovati in se meriti kdo ima prav.
bolje je govoriti o stvarnem in dejstvih do katerih smo prišli sami, ker bo sicer debata za marsikoga, ki mu je o tem težko govoriti, še bolj zastrašujoča
, ane.
Se mi pa zdi prav, da se kaj pove, kar bo morda olajšalo in prineslo marsikomu tisto razumevanje, ki bo prineslo v okolico toliko tolerance, da bo osebam, ki to doživljajo vsaj malce lažje - da izginejo tabuji in predsodki kolikor se pač da.
Res pa te debate niso lahke, ane?
Home
Pages: 
