Quote:


Tud če partnerju zaupaš, da se bo že (z)najdu, se ti lahko smil, da se (še)ni. Kontrola nad nekom ni (vedno) izraz nezaupnja, je (lahko) nadzor kot izraz pozornosti, da nam je zanj mar. Pejmo od pojma do pojma pa bomo v sakmu odkril njegov dvojen pomen. V tem smsilu mi zveni čsit domače:

"Kdo se čuti ljubljenega, če se partnerju ne smili? Kdo se čuti ljubljenega,  če ga partner ne kontrolira? "  


Quote:


Prav stalna aktivnost, ki ni na na ničemer drugem sidrirana kot sama na sebi, ena zacilklanost, v katerem ima vsak cikel na cilju svoj štart, je tisto, kar razkrije eno patologijo odnosa. Če ni noter ene obojestranske osebnostne rasti, ene špirale, šele  pol je to odvisnost al pa kaj drugega. Ne bi si upal trdit, da je to tud odsotnost ljubezni, ampak če je eno sizifovsko matranje v prazno, ga je treba kot takega prznat pa odpravt, pa magari na tak način tud ljubezn ugasnt. Hočm povedat, da se z enimi  simptomi ni možno pomagat, da jih je potrebno  v kontekstu rečmu tega splošnega filinga zaciklanosti, osebnostne stagnacije al pa clo nazadovnja jemat. Jest sem recimo čist paničn okrog tega, če vidim kje kašn simptom, zarad tega še z večjim nemirom začnem okrog divjat, ampak če na cilj kakšnega cikla pridem nimam nikol občutka, da sem se znašu spet na štartu istega kroga.

Jest dvomim, da kdo  filinga  zaciklanosti v odnosih ni spsooben razpoznat, problem se je le iz njega iztrgat.      

Amstel wrote on 24.09.2002 at 16:06:14:




En sonček še teb.
Edi

Quote:

Jaz sem si iz knjige morda še najbolj zapomnil tale del, ki govori o nečem, o čemer je bilo v nekaterih temah že precej povedanega. Pa še enkrat.

V prvih letih življenja gre človek v svojem razvoju čez neko obdobje, v katerem se mu lahko zgodi tole:

"Strah, ki ga čuti otrok, ko se boji, da ga bodo starši zapustili, je v primerjavi s strahom odraslega nekaj čisto drugega. Psihologi ga imenujejo separacijski strah ali osnovna anksioznost. To je vseprežemajoči občutek tesnobe in panike, ki leže na dušo kot temen oblak in ne dovoli, da bi mislil na karkoli drugega."

"Ta strah je tako močan, da otroka povsem prevzame, tako da neha razvijati svoje potenciale in se posveti izdelavi strategij, kako bi strah obvladal. Ne more tako kot odrasli enostavno ljubiti ali ne ljubiti, verjeti ali dvomiti, izražati svojih želja ali protestirati proti željam drugih. Od drugih ljudi je odvisen, zato jih mora na nek način navezati nase, obvladati odnose z njimi, da bodo skrbeli zanj, ali pa na nek drug način zastaviti svoj odnos do sveta, da bosta strah in bolečina obvladljiva."

"Kaj je to v okolju, v družinah, kar na otroka tako škodljivo deluje? Raziskave kažejo, da so motene družine tiste, v katerih starši zlorabljajo alkohol, mamila, zdravila, ki vplivajo na vedenje, prisilne oblike vedenja kot na primer bolestna zasvojenost z delom, hrano, seksualnimi avanturami, kjer prihaja do telesnega nasilja ali izsiljevanja ter iger moči med staršema, ali tam, kjer starša psihično nista sposobna vzpostaviti primernega odnosa do otrok."

Spet je bila omenjena odvisnost. Da ne bi bilo spet nesporazuma... Tudi življenja potnikov so npr., med poletom odvisna od tega, ali bo pilot opravil svoj posel, tako kot je treba, ali ne. Ampak, ko pristanejo, izstopijo in gredo dalje po svoje.

Pri zasvojencih pa se zdi, kot da bi tudi potem, ko odrastejo, če nadaljujem primerjavo s prej omenjenimi potniki, potem, ko je avion že pristal in so že izkoristili svojo karto, kar obsedeli in bi tudi potem, ko bi pilot in stevardese odkorakali iz aviona, kar čakali na naslednjo posadko. Ne poznam kompanije, pri kateri bi bilo to možno...

Teža grozljivega občutka odvisnosti, ki straši zasvojenca, je po moje veliko odvisna od tega, kako zgodaj, v katerem od prvih let življenja se je zaradi zgoraj omenjenih okoliščin začel upirati času, ki teče in svojemu odraščanju, ki gre, vsaj fizično in v drugih pogledih, naprej, če on hoče ali ne.

Marie-Louise von Franz, Jungova učenka, v knjigi Puer Aeternus razlaga, da tak človek, tudi potem ko odraste, v odnosih in zvezah goji "otročja pričakovanja". Tistega pač, za kar je bil prikrajšan. Če hoče, zdaj že na videz odrasel človek, odrasti tudi v tem pogledu, mora na točki, kjer se je ustavil, takrat, ko poskuša narediti korak naprej, prenesti pogled na to, da ta pričakovanja takrat neznosno trpijo. Zasvojenci tega ne zmorejo.

Ponocnjak wrote on 24.09.2002 at 18:01:49:

Hmm, sem bral to knjigo že ene 10 let nazaj, pa še to na priporočilo takratne prijateljice, ko si še marsičesa nisem hotel priznat, tako da mi je tudi marsikaj ušlo iz spomina.

Ampak mi je ostala v glavi predvsem polna zasedenost s svojimi pričakovanji, svojimi potrebami, svojimi zahtevami včasih zavitimi v zelo slikovite in pisane šale.
Tako, da se mi zdi, da ko pred sabo ugledaš drugega, kljub temu, da še nisi sposoben ta trenutek vzpostaviti pravega stika z neko specifično osebo, imaš čisto realne možnosti, da pa ga z nekom nekoč vzpostaviš. Inu skozi to še kaj naprej osebno zrasteš.

Se mi zdi, da je tisti trenutek, ko enkrat "spustiš nekoga vsaj vštric", trenutek, ko odrasteš in rabiš "samo" še precej sreče, prakse, truda, spretnosti in znanja, do izpolnjujočega odnosa. Ali morda preveč poenostavljam in je to odraščanje precej bolj komplicirano, izpitov celo vrsto in na nobenem se ne sme pasti za prehodno oceno?

lp bp

Quote:

Ne razumem čisto, kaj si s tem hotel povedati... Bom vseeno poskušal odgovoriti.

Razlika med zasvojenci od odnosov in temile tvojimi crackerji je v tem, da se prvi zadevajo iz prisilne potrebe po begu od svojih težav. Ta njihov način reševanja težav potem s ponavljanem postane njihova železna srajca. Čeprav je tudi pri drugih videz, da to počnejo "iz firbca, nepremišljenosti in zaletavosti, lahko varljiv."

Nekemične zasvojenosti je včasih precej težko razumeti, na kar se mi zdi, da kaže tudi tale razprava, sploh s strani tistih, ki knjige niste prebrali. Je bilo tudi meni...

Življenje na ta način zasvojenih v zvezi namreč postane kronični stres zaradi grožnje pred zapustitvijo ali zavrnitvijo. Iz izkušenj vedo, da bo temu sledilo stanje, podobno abstinenčni krizi, ki jo doživijo alkoholiki ali džankiji, če ne dobijo svoje doze. Njihovim razpadlim zvezam ponavadi sledi neobičajno dolgo obdobje depresije.

Se mi zdi, da si je pravo predstavo o tem, kako je to videti v vsakdanjem življenju, in kaj je ljudi do tega pripeljalo, mogoče izoblikovati šele s prebiranjem v knjigi objavljenih odlomkov iz življenjskih zgodb, ki so jih napisali zdravljenci in ne toliko na osnovi nekaj citatov nekaterih precej abstraktnih zaključkov "teorije o odvisnosti od odnosov".

Ponocnjak wrote on 24.09.2002 at 23:00:03:


Grožnja pred zapustitvijo četudi ni realna, in navadno ni, je strah zbujajoča.
Zasvojenemu se ne da "dopovedati", da se nima česa bati... to pa zato, ker navadno izbere partnerja, ki ga dejansko na nek način zapušča vedno znova.. ali je npr. alkoholik, ali čustveni shiranec... in uresničuje svoje pričakovanje. Pa čeprav si tega ne želi. In tu je začaran krog.

Na kratko... živi po svojem lastnem "looserkem" scenariju.
Udejanja to, česar se najbolj boji, ker v to verjame.
Žall.

Quote:


Tole tematiko tle obdelujemo
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...
pa smo prišli do spoznanja, da  je trpljenje zaradi nezipolnjenih pričakovanj mogoče premostit z iluzijo kot ene vrste  anestikom/zdravilom, ki psihično tkivo pomaga regenerirat na stanje po  izgubi enega prejšnjega psihičnega stanja. V tem smislu po moje  odvisnost od odnosa lahko konkretna oblika življenja v eni iluzijji, ki je tko taka (lahko) nujna faza in se je nima smisla bat niti izogibat. Če je o rabiš, da se bolečine znebiš in se regenerraš, jo moraš pač skoz dat, se je brez veze odvisnosti od odnosov v naprej bat, zato ker je ena potencialna nevarnost, da se ne boš mogel iz nje odciklat. Si je treba zaupat, pa jemat zadevo tko: boljš da se zaciklaš v nov odnos, kot zamrzneš na eni točki konstantnega trpljenja nad neizpolnjenimi pričakovanji. Zaciklanost ma vsaj eno dinamičnost v seb, eno centrifugalno silo, zarad katere maš šanso, da te enkrat ven zabriše pa pustiš tud iluzijo za sabo. Jest ne bi tko kot sanja ljudi v naprej strašil pred odvisnostjo od odnosa, ker ma tud to eno funkcijo pri osebnostni rasti. Je ena stopnja naprej in po moje se redkokdo v njej ustav. Sanja se je kot vidim  ful ukvarjal s tem, kako se iz zciklanosti ven potegnt, pa bolj mal s tem, zakaj jo je rabla. Bi bilo to, da  je  zapletanjem v iluzijo enega odnosa pa v  odvisnost reševala eno prejšnjo travmo pa bolečino,  bolj razvidno. Se, amstel, to teb govorim, ne bi treba odvisnosti v naprej bat kot enega rakavega  tkiva na ljubezenskem tkivu ampak bi se o dal sprejet kot eno akutno vnetje, ki se bo, o se bo do konca pregnojlo, tud samo očistlo. V tem smislu bi simptome spremeljal z eno vdanostjo, ne pa paničnim strahonm, s katerim bi splašu vso ljubezen od sebe.