mind wrote on 22.09.2002 at 21:32:10:Zanima me nekako takole :
Partnerica mi rece, da dvomi v mene ( v smislu, da ni prepricana ali jaz cutim do nje enako,kot ona do mene).
Jaz pa za sebe lahko iskreno recem in tudi cutim tako , da to ni res in ob tem obcutim npr. jezo.
Kdo mora odpraviti vzorec ?
Jaz, ker me to ne bi smelo prizadeti ?
Ali ona, ker dvomi (negativna custva) v mene ?
MIND – najprej tole. Vsaj jaz se zelo izogibam nekemu primerjanju in nekim primerjavam. Ljubim največ, koliko zmorem in znam in partner ljubi največ, koliko zmore in zna. Vsakdo je eden in edini, vsakdo je enkraten in edinstven, vsakdo je unikaten in neponovljiv in vsakdo ima za seboj svojo življenjsko zgodbo… Zato se mi zdi primerjanje in to - ali ti čutiš enako do mene, kot jaz do tebe - nerealno. Jaz čutim do tebe največ, kar zmorem in znam in ti čutiš do mene največ, kar zmoreš in znaš.
Sicer sem sama želela, da bolj konkretno opredeli tvoje vprašanje, torej sem si sama »kriva«, če sem stvar zakomplicirala.

In po ker po mojem mnenju odgovor na neko takšno vprašanje ni nikoli enoznačen, nikoli torej ne moreš reči – to je moj vzorec, moja napaka, to je pa tvoj vzorec, tvoja napaka, ker je po mojem mnenju torej potrebno vprašati obe strani, tudi odgovor na tvoje vprašanje ni tako enostaven.
Poleg tega moraš vedeti, da je to samo moje razmišljanje, ki ga ne morem strokovno podkrepiti. Moja izobrazba izhaja iz popolnoma drugačne smeri, morda celo diametralno nasprotne. Matematično ti tegale žal ne morem strokovno podkrepiti, psihiater, psiholog ali psihoterapevt pa po izobrazbi tudi nisem.
Praviš torej, da zase lahko iskreno rečeš, da jo imaš rad. OK, lepo. Jaz bi dodala – imaš jo iskreno rad na način, na kakršnega zmoreš in znaš ti. Na podlagi tvojih izkušenj in na podlagi tvojega doživljanja ljubezni v otroštvu. Pa je to res tisto, po čemer hrepeniš? Je to res tista popolna in brezpogojna ljubezen, ki jo želiš dati? Hmm, včasih svoje bolečine v otroštvu tudi potlačimo v podzavest tako globoko, da se jih niti ne spomnimo. Niti ne spomnimo se, kaj naj bi nas bolelo, niti si ne priznamo, da nas je sploh bolelo. In ker ne poznamo svojih ran, tudi ne moremo z gotovostjo reči, da pa je tisto, kar zmoremo in znamo dati, tudi tisto, kar bi si želeli dati – popolna in brezpogojna ljubezen torej. In se mi zdi, da jih je malo takih, ki bi v svojem otroštvu od svojih staršev doživljali tisto brezpogojno ljubezen. In se tisti strah pred bližino pojavi v večini nas. V nekomu v večji meri, v drugem v manjši. Če pa bi si zmogli in znali priznati, pa bi po mojem mnenju velika večina nas našla vsaj nekaj, kar nosimo v sebi iz otroštva in kar nam danes onemogoča dati tisto ljubezen, ki bi si jo želeli dati. Tako, da bi jaz na tvojem mestu vprašala tudi sebe, kakšno ljubezen zmorem in znam dati.
In ona? Ona je tista, ki ti ne verjame, da jo imaš rad. Ona je tista, ki čuti strah pred tem, da je nimaš dovolj rad. Seveda - spet predpostavljam, da si ljubezen predstavljata na približno enak način in da oba težita k popolni in brezpogojni ljubezni. Če jo recimo varaš, pa njej to ni vrednota vajinega odnosa, mi je popolnoma jasno, da se sprašuje o tem. Pa tudi tebi verjetno, ane? Zato predpostavim, da sta v odnosu z isto željo – ljubiti in biti ljubljen na tisti najvišji možni način – težiti k brezpogojni ljubezni, torej.
Ne vem, ampak jaz bi se na njenem mestu vprašala, kakšen je bil njen oče. Je ob njem čutila ljubezen, jo je iskreno objel, ali je bil morda nedostopen, hladen, ni znal pokazati svojih čustev po tistem tipično moškem načelu:« pa saj je jasno, da te imam rad, le zakaj naj bi ti to pokazal? To se ve…« In tako, kot morda ona kot majhna deklica ni bila nikoli prepričana v očetovo ljubezen, tako tudi sedaj dvomi vate in v to, kar čutiš do nje ti. Pa ne zaradi tebe, ampak zaradi svojega strahu iz otroštva.
In če je temu tako, potem bi bila tvoja naloga ne, da se razjeziš, oz., saj se lahko razjeziš sam v sebi, samo njej tega ne bi smel pokazati, ampak stopiti preko tega, svojo jezo pretvoriti v nekaj drugega, jo objeti in ji povedati in pokazati, kako zelo jo imaš rad. In ko bi to naredil 100x, 1000x, 100000x, milijonkrat, bi ona milijon-in-prvič šele iskreno in zares verjela, da je temu res tako. Kar pomisli, kolikokrat je podvomila pri svojem očetu v iskreno ljubezen!
Hmm, bi pa rekla še tole – nikoli ni en vzorec sam in samcat, osamljen in ločen od ostalih. Se mi zdi, da se vzorci med seboj povezujejo in dopolnjujejo in nikoli ne moreš reči: aha, zdajle se bom pa lotil tega in tega. In potem pride na vrsto to in to… Po mojem mnenju gre vse nekako skupaj, z roko v roki. Nekaj tukaj, ob tem hkrati še nekaj tam in če tole, potem bo malo še tukaj…
Vsekakor pa ni tako enostavno, kot se to lahko prebere tukajle v teh nekaj postih… Ali, kot bi šel trgovino, kupil žemljico, jo pojedel in vedel, da nisi več lačen…
m.