(Str. 95)

" Značilnosti vsake zasvojenosti:

1. Oseba MORA v določenih časovnih intervalih dobiti svojo drogo, to vedenje je prisilno.

2. Oseba se pretvarja, da ima kontrolo nad procesom, vendar to ne drži. Ko popusti pod notranjim pritiskom in se spet omami, se tolaži, da je tako bolje zanjo.

3. Droga postane poglavitna preokupacija tega človeka, neprestano je zaposlen s tem, kako bo prišel do nje ali skril njene učinke.

4. Zaradi pretvarjanja in zanemarjanja so uničeni prej ali slej vsi medosebni odnosi v družini in poglavitni interes bolnika postane doseganje omame.

5. Razne zasvojenosti se pogosto kombinirajo, na primer kava in nikotin, druga druga spodbujajo, ker prva droga deluje tako, da smanjša samokontrolo.

6. Dramatični padci in vzponi razpoloženja od depresije do evforije glede na dostopnost droge.

7. Bolezen je progresivna in se stopnjuje, izčrpava imunski sitem in se nadaljuje v nevarnih telesnih zapletih. Nikoli se ne razreši sama po sebi, ampak se slabša. Potrebne so vedno večje doze droge za izključevanje trpljenja."
____________________________________________

Povedatii hočem predvsem to, da zasvojenost, ki to
j e , škodi odnosom in osebi sami, ker vse to uničuje zaradi mavervor omamljanja, ki postanejo pomembnejši od ljudi in odnosov in sebe samega.

Izrazi, kot so "bolnik", "bolezen"... naj vas ne motijo. To je pač medicinski pogled na človeka.

V bistvu gre za razlago simptomov! To je bistveno za razpoznavanje težave, ki jo marsikdo ima.

Samo sredstvo seveda NI vzrok zasvojenosti, temveč osebnostna struktura...recimo: nizko samospoštovanje, škodljivi vedenjski vzorci - nekomunikacija, samouničevalnost, neiskrenost, nesposobnost bližine, potreba po iluzijah, ... itd.

Quote:

Še nekaj, kar sem si zgleda danes ponoči prisanjal.

Osebnostna in osebn rast in delo na sebi po mojem mnenju (po mojih današnjih sanjah?) ima v prvem koraku ta cilj, da postaneš sposoben ljubiti. Ne postati odvisen, ampak ljubiti. Brezpogojno in polno, telesno in čustveno in siceršnje. Po mojem pojmovanju se odvisnost od odnosov in ljubezen med seboj izključujeta.

Drugi korak na poti osebne rasti tokrat v paru pa je zadržati ljubezen. Poskrbeti, da ne izgine, da ne odide kam drugam, da ostane tu, da se razvija in raste.

Tretji korak pa je morda naučiti ljubiti, ampak tukaj se moje današnje sanje in že končajo. Tako bom verjetno imel s prvimi koraki opraviti še lep kos življenja, če ne kar za celo življenje dosti dela.

Kaj imajo moje sanje skupnega s to temo?

To, da romantična ljubezen ni isto kot odvisnost od odnosov in da so se tukaj ti pojmi hudo pomešali.

To da je brezpogojna ljubezen edina prava ljubezen, ki ni nujno romantična, še manj pa se jo da enačiti z odvisnostjo od odnosa.

Ti želim veliko ljubezni in pa sladke sanje.

lp bp

Amstel wrote on 22.09.2002 at 00:01:44:
Nekateri so sicer sposobni lucidnih sanj, meni so se posrečile samo enkrat, ko me je nekaj preganjalo pa sem si rekel, ops bp, zakaj bežiš,  to so vendar moje sanje in v mojih sanjah mi ni treba bežat pred nikomer.

Tokrat so bile samo sanje. Namere pa pridejo ponavadi kasneje, za sanjami.

lp bp

Amstel wrote on 21.09.2002 at 15:40:19:

Amstel, moja razlaga tegale je malce drugačna…

Bi želela najprej povzeti, kaj ste do sedaj tukajle spletli, da bom potem morda lažje opisala, kje se moj pogled glede tegale, kar sem citirala, razlikuje od tvojega. Izhajate torej iz ženske, katere oče ji ni znal nuditi brezpogojne ljubezni, bil je nedostopen in samozadosten in tako je taka ženska tudi izbrala svojega partnerja. Ja, seveda. Ker ji je bilo partnerjevo obnašanje (zopet nedostopnost, samozadostnost) domača, ker ji je bilo to blizu, ker je to poznala in doživljala že kot otrok. In temu rečete odvisnost od odnosov. OK. In, Amstel – če bi se partner kar naenkrat spremenil, postal ljubeč, si želel vzpostaviti tisto pravi bližino (hmm, je to res mogoče kar naenkrat?) bi ona zbežala, bi se umaknila. Res je, se strinjam. Ampak zbežala ne bi zato, ker si NE BI ŽELELA realnega človeka, ne zato, ker NE BI ŽELELA PRAVE LJUBEZNI, ampak preprosto zato, ker bi to v njej vzbudilo bolečino. Ker v njej zraste nezaupanje v iskrenost, nezaupanje v pravo, brezpogojno ljubezen, ker v njej VSTANE STRAH PRED PONOVNO ZAVRNITVIJO, ki jo je doživljala kot otrok. In da se bolečini izogne, raje zbeži, raje se umakne. In to je tisti absurd. Ženska si v bistvu želi prave ljubezni, vendar se je hkrati boji. Ona je v svojem otroštvu doživljala igre moči, ona je bila v otroštvu zavrnjena, ona je v otroštvu doživljala strah pred pravo, brezpogojno ljubeznijo. In je ta strah v njej premočan, da bi ga zmogla zdržati. Da bi zmogla stopiti preko njega. Ali, če se oprem na »Edijev« ego – če je ego skupek vzorcev preteklosti, potem je ta ego v njej premočan, da bi zmogla stopiti čezenj. Da bi slišala svoj notranji jaz ali svoj višji jaz, ali pa še kako drugače, ki pa ji govori: želim si pravo, brezpogojno ljubezen. S projekcijo živi zato, ker drugače ne zmore, ker drugače ne zna. V bistvu pa si želi ljubezni. In zato je odvisnost od odnosov težka in boleča. Ker je takšna oseba v sebi razdvojena – med tem, kar je doživljala v otroštvu, kar ji je blizu, kar pozna in med tem, kar v sebi dejansko želi, čuti in potrebuje. Pa je strah iz otroštva premočan, da bi lahko stopila čezenj. In ne gre za to, da ta ženska NOČE realnega človeka. Ne gre za to, da ona HOČE IGRO. Vse to hoče tisto v njej, kar ji je ostalo iz otroštva. To hoče njen ego. To hočejo njeni vzorci preteklosti. To hoče tisti močan strah v njej, s katerim se zavaruje pred bolečino. In ne ona. Ne ona sama. Ona sama, njeno srce, njena duša, njen višji jaz, njeno bistvo si želi prave in brezpogojne ljubezni.


Amstel wrote on 21.09.2002 at 15:40:19:

Seveda. Ampak to je možno le takrat, ko se osvobodimo svojih vzorcev preteklosti. Ko stopimo preko njih. Ko jih zapišemo na novo. Ko se osvobodimo svojega ega. Ko si dovolimo in zmoremo biti tisto, kar je čistega v nas.

Quote:

Ja, bp…

Odvisnost od odnosov = posledica nedoživljanja brezpogojne ljubezni v otroštvu = skupek vzorcev otroštva – doživlja jo jaz, ego.

Ljubezen - prava, čista, popolna, brezpogojna ljubezen je možna le, če se osvobodimo vseh svojih vzorcev preteklosti – doživlja in daje jo lahko le višji jaz – se izključuje z odvisnostjo od odnosov = ILUZIJA…

Ampak – lahko pa stremimo k njej in lahko se ji preko osvobajanja svojih vzorcev približujemo.

m.

Avtorica pravi v knjigi, da obstaja temeljna iluzija... in sicer "Iluzija, da sam zmore preseči svojo zasvojenost"...
zato tudi govori o 12 korakih, ki so enaki kot pri AA. In prvi korak je ta... PRiznam, vem, da ne zmorem sam.

Nadalje razlaga, kako zelo dobro imajo zasvojeni lahko razdelane in ozaveščene svoje travme, bolečine, rane.
Opaža pa, da zavedanje ni dovolj. Ker če bi bilo zavedanje dovolj, bi bilo ogromno ljudi "ozdravljenih".

Seveda ni zavedanje dovolj. Saj ce se zavemo vzorca, ki ga imamo, le-ta seveda se ni odpravljen.

Ta vzorec, ego,... je treba torej odvrec.  Kako ?

z 12 koraki ?

A si ti koraki v skladu s "koraki" ki nas  popeljejo do vecje osebnostne rasti?

Je torej resitev v raziskovanju sebe,poglabljanju, razumevnjem vzrokov in posledic ?

Nekaj me se zanima:

Zenska lahko torej zbezi proc od moskega, ki ji "da" ljubezen, zaradi vorcev,ega, preteklosti...itd.


A zbezi tudi ce se zaveda od kot ta bolecina ?
Ce se "zaveda" tega a potem lahko zavestno ostane ?
Ker ve da je ta bolecina "lazna" ?

Torej lahko recemo, je resitev v tem da ostane, da ne zbezi ?

Saj njen beg ni utemeljen ?!

LP

MIND… Kako preseči te nesrečne vzorce preteklosti? Hmm, najtežja naloga je to, se mi zdi…

Teoretično bi po mojem mnenju to zgledalo nekako takole:

Vsi vemo, da se rane, dobljene v odnosih, lahko zdravijo samo v odnosih. Torej prvi »pogoj« za to, da bo ona lahko presegla svoje vzorce je njen partner.

Zdaj se spet lahko zapletemo v debatiranje o tem, kakšna je bila njena izbira. Pa predpostavimo, da je izbrala recimo partnerja, ki ni nedostopen in ki si želi in zmore pravo bližino. To je po mojem mnenju sicer mogoče šele potem, ko ona sama pri sebi prepozna in ozavesti svoje vzorce. Ker dokler jih ne, izbira nezavedno in izbere tisto, kar ji je blizu – nedostopnost torej. Ampak, OK – recimo, da je izbrala partnerja, ki je ljubeč.

Zdaj. Ona se podzavestno umakne, ko začuti iskreno bližino. V tistem trenutku bi morala ona to prepoznati in se usmeriti v to, da tisti, ki stoji pred njo ni njen oče, pač pa njen partner. In če je bolečino doživljala ob svojem očetu, ni nujno, da jo bo tudi pri partnerju. Saj svojemu partnerju zaupa, mu verjame in si želi njegove prave bližine.

In tako počasi, počasi, korakec za korakcem. Vedno več si dovoli, vedno bližje si dovoli stopiti. In počasi počasi po mojem mnenju na ta način preseže svoj vzorec. In zapiše novega.

Bi pa rekla, da je pot lažja, če pri tem sodeluje tudi partner. Kar pomeni, da sta iskrena drug do drugega in se o tem tudi pogovarjata. Tako v tistem trenutku, ko ona začuti potrebo po tem, da bi zbežala, ni samo ona tista, ki mora stopiti preko tega, ampak je poleg nje tudi partner. In seveda, ona je tista, ki mora opraviti »delo«, on pa je tam njej v oporo. In je tako lažje stopati korak za korakom po tej poti.

Njegova »naloga« bi bila po mojem mnenju samo – iskrenost, zaupanje, vera. Vera vanjo, vera vanju in vera v njuno ljubezen.

Hmm, nekako takole bi rekla jaz. Je pa to po mojem mnenju ena hudičevo dolga, težka in naporna pot. Tudi zato, ker se mora ona vsakič znova, ko se sooči s svojim strahom, ta strah tudi zdržati. Kar pomeni dovoliti si bolečino. In zbrati v sebi tisto moč, da stopi čez...

Sem še kaj pozabila?

m.

Ja, Amstel, imaš prav. Sorry, se mi je zatipkalo (misli v glavi so prehitevale roke na tipkovnici ). Napisala sem, da se rane, dobljene v odnosih, zdravijo v odnosih, torej je logična posledično izbira partnerja v ODNOSU, v katerem je z njim.

Tisto, da je ona svoje vzorce tudi prepoznala in ozavestila, pa sem tudi kar predpostavila (pa ne posebej zapisala).

In imaš prav. In hvala za opozorilo in popravek.

m.