Quote:Po moje se ta notranja "izvorna" ali "nagonska" etičnost povsem sklada z religijsko etiko ali iz nje izvedeno religijsko moralo.
Od kje ti pa to prepričanje?
Treba je ločit religioznost kot potrebo po lepem in dobrem (ki seva iz enega v platonističnem smislu) in uresničevnje tega skoz religiozne dogme in moralo. Religioznost kot čustvena potreba še ni religija, skoznjo se se samo bolj ali manj avtententično realizira. Mislim, da prav iz te razlike črpa ten-nej svojo kritično distanco do religioznosti same, ki naj bi že v svojem etičnem izvoru izključevala predpostavko o obstju absolutno lepega in pravičnega/dobrega, na katrega potem
posamični religiozni sistem 'lovijo' svoje vernike. Če tem njihovim 'pravljicam' odrekaš notranjo legitimnost, pol se jim tud moralno ne moreš zavezat. Ker nečemu pač moraš bit zarad svoje po moje tkorekoč 'nagonske' religozne potrebe po vračanju k enosti/izvoru (re-ligio) etično zvezan, pol ponavad tisto eno enačiš z pragmatično oblikovanimi etičnimi kriteriji, splošno moralo in popularno množično estetiko. Tle je pa nevarno, da zapadeš v en etični relativizem in duševno shizofrenijo, ki je itak splošna začilnost današnjega cajta.
Naš temljen problem je v tem, da smo skoz evolucijo zgubl instinktivne vzorce za odolčanje med dobrim in zlim. Samo en primer: volk se npr. instiktivno umakne, ko se mu njegov volčji tekmec uleže na hrbet in s tem prizna poraz. Taka rekcija nima nč opravit z njegovo etiko, nagonsko ga mine ubijlska strast, ko se mu žrtev razgali. Tak instinkt majo skor vse živali, ki posedujejo morilsko orodje (zobe, kremplje, rogove, kopita...). Človk tkega morilskega orodja nima (več), se je nauču ubijat bolj softicirano (z orodjem in orožjem), zato je moral razvit tud bolj sofiticirane oblike inhibicije svojega ubijalskega nagona. Jest v tem smsilu ne bi računal na to, da ma otrok tak sofitciran mehnizem že v seb in da se mu bo sprožu avtomatsko. Ma narjene samo ene nastavke, ki jih z vzori in vzgojo lahko razvije tko al pa drgač. Se banalno sliš, ampak točn ta etična nedorečnost je človekova evolucijska prednost. V tem smsilu je svobodna volja, s katero upravlja intelekt, šele primorana vsakokrat sprot vzpostaljat seb ena etična izhodišča in moralne omejitve, ki se ponavad prilagajajo čist pragmatičnim potrebam, četud majo religiozno osnovo. Človeški pragmatizem nas je naredu človeške, ne pa rigidna/enoznačna/nezmotljivo (etična) načela, ki nam jih hočjo religije s svojimi obredi vprogramirat na izpraznjeno mesto nagonov.