Quote:


Jasno, da si deloval po razumu, ker si razmišljal, sosed mi maha naj pridem na pir, žena gleda čez okno in je jezna, ker ve, da ne bo ostalo samo pri enem piru in si vedel, da te bo nazjala, ko boš prišel domov in si kljub temu prišel. Torej si najprej razmišljal.

LP Harry

Quote:


Zakaj naj bi blo neetično, da nism  dobil piva, saj mi tud prvič nism pršov k teb zarad piva? Relativnost take etike se kaže tud v tem, da je blo pogojevnje naslednjih obiskov z mojim  pričakovanjem, da bom pr teb dobil  pivo,  neetično dejanje s tvoje strani do moje žene. Čeprav je blo po drug stran s stvoje strani gledano čisto etično, saj zakaj se pa ne bi imela oba bolj fajn, saj se imam  očitno tud jest bolj fajn, kot pa če bi šel domov k ženi. Pa spet po drugi strani pa pet ni etično, da me zavajaš z alkoholom (takšnim ali drugačnim), pred katermu je moja žena dolgoročno brez konkurence?

Evo v take etične dileme se človk lahko hitr zaplete, če si se pri sicer razumnem odločanju priseljen zanašat  na tak  etični relativizem.

Relgiozna etika ma  zato bolj fiksno določene predpostvke, ki problem etičnega relativizma maksimalno odpravjo tako,  da  razumu pustijo minimalno  polje za  odločanje. Seveda so tud te predpostavke zlo sugestivno vzpostvljene: sledijo nagonom, hkrat  pa imajo imajo opojno privlačnost z odvisnostjo vred (čist podobna vaba kot jo uporabljaš s pivom in unim neomejnim virom užitka in veselja v kleti).  In ko postanem  religiozni odvisnik, ko se okusu slast blaženosti,  sem  šele primeren material za spejemanje in izvajanje   moralnih restrikcij,  s katerimi mi je  pogojena pot v obljubljeno  blaženost ( tko sem je še naprej hodu k teb in ne k ženi,  četud pr teb ne bom dobu piva, saj si dal namig, da  maš v kleti neizčrpen vir blaženosti ).

Mater, tole tole po svoje priredu. Bi skor moral dodat, da je vsaka pobnost s konkernimi osebami je zgolj naključna in nenamerna.    

 

In začaran krog je sklenjen. Torej v tvojem primeru, Titud, ne šteje več morala, kajti zavedaš se, da boš imel moralnega mačka, razum ti govori, da ne hodi k meni, vendar kljub temu greš, ker te vleče tista opojnost iz kleti. Ignoriraš razum, ignoriraš moralno odgovornost do žene, ravnaš se le po nagonu, ki te neustavljivo vleče v mojo klet.

Je pa problem, če ne maraš špricerja in konzumiraš le pivo.

Tudi tule je vsa podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna in nenamerna. 8)

LP Harry

Človek gre v svojem razvoju skozi duhovna stanja zavesti od ovce do "božjerealiziranega" duha. Živali so najmanj brez besed na tej poti. Etika je sistem vrednot njegove superiornosti, tako duha nad telesom kot človeka nad planetom. In morala prav tako. Človek naj bi vseboval nekaj  ponižnosti, odprtosti relativnosti, izničenju ega, kar izkuša v okoliščinah krize pod deluzijo egocentrične duhovne veličine. Duh je definirana zavest, ki ne mutira oz. energija, ki se ne izniči. Lahko pa spremeni obliko.

Ta duh ni lasten nobeni religiji. Vsaka vera "mi smo v pravu, oni so v zmoti" postane vojna, etnično čiščenje, genocid. "Krivda" človekovega duhovnega pada je fundamentalni pogoj odnosa človeka do človeka in do samega sebe na vseh nivojih realnosti. Sistem vrednot torej diktira specifične psihološke posledice njegove vloge, vpliv na posameznika je največkrat podcenjen. Bog naj bi bil razumljen kot razvijajoča se sila nasproti neločljivo perfektni.

Pred dvainpol tisoč leti so bili pedri povsem normalen del grške družbe, tudi duhovni učitelji so bili v večini pederasti.

Karmen

Ločiti prav od narobe je isto kot najti etiki primernejše mesto v naravi in družbi.  Vsak  razvoj zahteva nazadovanje ali vsaj onemogočanje obstoječega stanja.

Zagotovo pa virusi, bakterije in paraziti nimajo svoje etike. Za preživetje niso bili primorani razviti imunskega sistema, razmnožujejo se nespolno in s kloni. Nimajo idealov in po božje podob. Ne poznajo dvojnosti , problemov superiornosti ali kakšnega razvoja oz. dinamike ločitve in združevanja.

Karmen

t wrote on 12.04.2003 at 11:30:11:

Aha, oni Karl Jaspers, pa Hana Arendt, pa podobni zahodnjaki, ki so nekaj o pogojenosti bluzili da o vseh vzhodnjakih ki so dosti napisali in povedali o tem, so bili pa po tvoje pravi bedaki, ten-nej, ali kako?

lp bp

P.S. Ekonomija pa je narava družbe

Ten-nej,

Jest vidim svoje polje svobode tudi v tem, čemur pravi Jaspers >>Human Condition<<, in kar ti  poimenuješ kar >>nujnost<<.

Se mi zdi, da se tako etika, kot moje delovanje morata začeti že veliko prej, kot z izbiro. Prav skozi izbiro, moja svoboda lahko postane nujnost in ni več svoboda, kar lahko opaziš na vsakih volitvah in referendumu, ko izbiraš manjše zlo.

Kaj pa lahko sploh pride pred izbiro? Določitev okvirja izbire, zamejevanje, ločevanje, kategoriziranje, razumevanje. Vse tisto iz česar nastane izbira. In je prav tako polje moje svobode in mora biti zato tudi vključeno v kakršnokoli etiko.

Pripravljeni okvirji izbire me dostikrat spomnijo na tisto Zen koano, ko mož visi na veji drevesa nad prepadom in se samo še z zobmi drži za vejo. Mimo pride popotnik in ga sprašuje  o smislu Bodidharmovega potovanja na zahod. Kaj nas si izbere, naj razsvetli popotnika in se pogubi, ali naj prepusti popotnika samemu sebi, sam pa naj poskusi rešiti sebe?

Mogoče bom zaradi svojega pojmovanja svobode enkrat tudi slabo končal, ker bom trčil ob kakšno posebej veliko in močno >>avto-rit-teto<<.

No, kakorkoli, lepo se imej,

bp

Karmen, če te prav razumem, je etika oblika realizacija duha. Pri evolucijsko 'niže' razvitih  oblikah življenja pač tiha in direktna, pri čoveku pač skoz božje realizirano obliko  zavesti. S primerom  bakterij/virusov sem hotu povedat, da imajo oni čist enako superiorno  egostično 'zavest', da bi zavladale planetu, samo majo eno inhibicijsko 'etiko', ki prepostvalja, da vsega pa le ne smejo seb podredit, če ne si bodo odžagali vejo, na kateri sedijo. V tem smislu je debata o tem, a si ne morejo ali si nočejo brezpredmetna, če  predpostvaljamo, da so tko al tko oblika realizacije duha, ki je hkrat vse skupaj in realizacija samega sebe skoz vsako posamična obliko. Tko kot je v bistvu brezpredmetna diskusija o tem, a si človek zavestno, sklicujoč se na etiko, ne iztrebi vsega kar ga potencialno ogroža v njegovi samorealizaciji, al pa tega ne nardi zarad  molčeče/nezavedna oblike te inhibicije, ki jo kot živo bitje najbrž deležen enako kot navadna bakterija.

Religija po moje išče ravnotežje med prvim in drugim: sklicuje se na prisotnost tega molčečega duha v človeku, ki mu daje zavestno in zavezujočo  obliko skoz moralo. Morala je v tem smislu omejujoča in prepovedujoča (ima vlogo inhibicijskega instinkta), lepo pa je bil  ta religiozni proces transformacije  etike v moralo prikazan skoz mojzesov prejem desetih zapvedi na gori sinaj.

Notranja pogojenost etike po moje tko ni vprašljiva, vprašanje je, kaj z njo počet,  če nima svoje forme v obliki morale. Sarter je kot eksistencialist  izhajal človekove obsojenosti  na svobodo zato, ker se je  človek osvobojen spon restriktivne, religiozno utemeljene morale zateku v objem morale, skunstruirane na izključujočih ideologijah (nacizem/kapitalistizem/marksizem). Ekistencialisti so hotl ta beg 'od' svobode presumert v pot k  svobodi 'za'. Tle so seskliceval na tko abstraktna/molčeča etična načela kot so ljubezen, solidiranost, mir, sožitje..., ki niso temeljila na restrikciji  ampak  so omogočala precej bolj neartikulirano afirmacijo  pozitivnih čustev. Taka afirmacija je bla hkrat revolt proti malomeščanstvu, potrošniški metaliteti in tedanjim resetriktiovnim ideogijam. Zgodila so se masovna uživaška gibanja od rokenrola do hipijestva in revolta '68, ki se dons kažejo skoz ekološka in post moderna new age duhovna gibnja.

Za postmoderno  etiko je torej značilno, da je moralno ohlapna, a trdna skorajda na živalski/instinktivni ravni, za razliko od moderne, ki je bla etično 'prazna', a restriktivna na moralnem področju, kar se je odrazilo predvsem v vladavini prava in ideologije.  Ten-nej, tebe pri postmoderni etiki očitno moti ta močna  etična determinirnost, ki jo dojemaš kot restrikicijo pri svobodni izbiri. Moram rečt, da tud jest koj zastrižem z ušesi, ko kdorkoli v imenu te ali une duhovne smeri, začne moralizirat pa svoja stališča vsijevat drugmu kot zakon. Tle za zasčito ene  civilizacijsko pridobljenih pravic do  svobodne izbire dosežki modernega prava  ziher prav pridejo. Jest se zato tud ne bojim, da bomo v naši civilizaciji sklicujoč se na etiko zabredl nazaj na religiozen moralizem bušitičnega tipa al pa kakšnega drugega ideloško fundamentalitičnega tipa.