Gapetu sem tle dolžan še par odgovorov, čeprav je spet mal out of topik. Je že skor pravilo ratalo, da zvezdica odpre oseben problem, pol ga pa čist posplošmo, da od njega nč osebnega ne ostane. A to je pomoje zato, ker so njeni problemi bolj spiritualne kot psihološke narave, al pa jih vsaj jest vanjo tko projiciram.

Quote:


Nivoji so pomoje rezultat opazovanja psihe, ki si ji za objekt opazovanja vzela samo sebe.
Na področju psihičnega pa nimaš nimaš opravka s prostorsko –časovnimi in vzročno-posledčnimi mehanizmi, ampak vsepristotnostjo vsake psihične vsebine na kateremkoli mestu ob kateremkoli času. V psihi sta materija in duh enako transcedentalna, nevidna, hkarti pa predstavljanta edino realnost, ki nam je neposredno dana. Pri raziskovanju psihe pa smo v  položaju,  kjer  manjka zunanja osnova, zato psiha sebe lahko prevede zgolj v samo sebe oz. se v sami sebi odrazi. Skozi ta proces odražanja psihe v njej sami se razkriva življenjski proces same psihe, čemur lahko rečemo tudi ozaveščanje. Preko ozavščanja dobivamo eno kompleksnejšo notranjo sliko psihe, ki jo sicer celostno mogoče dojet le inutitivno (npr. I-ying). Psihično ustvrjena podoba psihe same  je v bistvu ista vibracija, ki konstituira tudi materialni svet. Prostor in čas sta tako psihihčno pogojenain sama na seb sploh ne obstajata, postavlja ju šele zavest,  zavest pa ju  lahko zreducira na ničlo, tako da je  v psihi vse  že tukaj in zdaj in v celot.

Notranja slika,  zgrajnena nemasno/valovno,  je fizikalno primerljiva/predstavljiva  s 3 d  hologramom, ki ga ustvarimo  z lomom v lasersko svetlobo zakodirane informacije neki podobi. Hologram  funkcionira po celostnem principu, tko da se pomanjkanje kakšne informacije o podobi ne odraža tako, da nek del podoboe manjka, ampak da se celotna opodoba zamegli oz. se izostri, ko se informacija doda. Psihična slika se tako ostri skozi odražnje nje same v njej sami.


       
Quote:


Bo ti kar jung razložu, jest sem to itak od njega pobral:

Psihe ne moti samo naravni red. Tedaj, ko izgubi ravnotežje, sama zmoti lastno produkcijo. Skrbno tehtanje duševnih faktorjev zato prinaša pomen vzpostavljanja ravnotežja ne samo v induviuumu ampak tudi v družbi, saj sicer destruktivne tedendence zlahka prevladajo. Če je atomska bomba  doslej nedosegljivo sredstvo  za fizično masovno uničevanje, vodi napačno usmerjen razvoj psihe v duševno masovno pustošenje.

Današnja situacija  je zaskrbljujoča v tej meri, da je težko zavreči sum,  da se stvarnik sveta spet odločil  pokončati sedanje človeštvo. Sprememba zavesti se dogaja pri posamezniku in je neskončno dogajanje, večinoma odvisno od vprašanja, kako daleč seže razvojna možnost psihe. Danes vemo le, da obstajajo posamezniki, ki so sposobni razvoja. Kakšno je njihovo število, nam je neznano, ravno tako pa ne vemo, kakšen vpliv ima zavest na širšo okolico.

Takšno delovaje ni nikoli odvisno od razumnosti neke ideje, ampak samo ex effcu odgovorljivega vprašanja na to, ali je čas zrel ali nezrel za spremembo.  

Quote:


Hvala za komentar.

Malce se še moram poglobit v tole; enkrat si zapisal, da se strah pojavi le pred nečim znanim. Kar zdaj pišeš pa je nasprotno - strah pred izgubo znanega, torej pred neznanim.

Quote:


No pa sem na hitro in Naletim na to , vidiš, bereš, razumeš..

Mene je pritegnilo, veš kaj -  LJUBEZEN -  močna BESEDA, kajne?
Tudi ZAME
In kaj ZMORE LJUBEZEN?
Vse, čisto vse...
Si že bila kdaj zaljubljena, Littlestar, OH, vem, da si..
Vem, vem, da to nima nikakršne povezave s tem, kar se tebi dogaja, ampak skušaj OTIPATI, kako utripa Tvoje Srce, ko SI Zaljubljena in Ko te Je Strah -  Menim, da je ENAKO...
Vem, da veš

Ljubezen NAM DA KRILA, da SMO, da ŽIVIMO.
TUKAJ -  SEDAJ!
In tvoje vprašanje je;

Quote:


Menim, da iz enega samega RAZLOGA, popravi me če želiš, o vem, da me boš - ta razlog spoznavam tudi sama, ker ŠE VEDNO, draga moja MalaZvezdica, tudi jaz premagujem " strah" v sebi in NE NA  SEBI, v sebi.

Razlog;Jaz -  ne dovolim si, da SE OSVOBODIM, da se nečesa rešim, razbremenim. Nekaj me je Spremenilo, nekaj sem mi je zgodilo, počasi, počasi sedaj spozavam KAJ bi to lahko BILO... ŠE vedno Hodim in spoznavam....Strah, prepričana sem, da je podoben tvojemu - v veliki meri, si Ga sama Prikličem, z neko mislijo ali neko stvarjo  -  joj, vidiš, ne vem še...
Še spoznavam, ampak sem lažja, KER NE IŠČEM, marveč SPOZNAVAM...

In MIDVE
Hodili bova pot in GA "pregnali" za VEDNO, kajne..
Ti mi samo Zaupaj Svojega...
Oh, saj res si mi ga že...

Se bereva še...
Se strinjaš?

Lepo mi Bodi...  

Simona-simsi

Quote:


Ni nasprotno.. ni pred neznanim.. Naj kaj si pa ti navezan?

V glavnem, meni JE nasprotno in JE pred neznanim. Mislim, ker če bi res poznala Boga (varnost), misliš, da pisarila to vse?

Quote:

Imaš pa idejo o njem. Kajne ?

In ravno s tem si krojimo svojo usodo.

Zvezdica12!

Tu ti odgovarjam na tvoje vprašanje glede klicev, bom pa morala malce bolj osebna bit, zato upam, da ne bom komu zatežila preveč.

Stavek Rada se imej! je tako preprost, ko je temu resnično tako. Ni sploh toliko to, da se človek ne bi rad imel, le ne zna 'ravnati' bolje s seboj v enem danem trenutku ali obdobju. Se izgubi nekako. To je tudi moja pogosta težava. Nastopi neka hendikepiranost v izražanju sebe, verjetno se sproži nek proces ozaveščanja, v katerem mislim, da naredim najmanj škode, da se ne odločam aktivno, ker se mi takrat sploh sanja ne, kaj je prav.

Moj vzorec se v veliki meri nanaša na mojega očeta. Ker ni bil fizično prisoten v mojem življenju, sem se nekako kmalu čustveno distancirala od njega in prevzela neko čudno vlogo apatične malodušnosti, ko je bil on v bližini ali je poklical. Ponavadi je zmeraj hotel iz mene izvleči neko naklonjenost in razumevanje za to, da je ubral takšno pot kot jo je. Ni je dobil, ni pa tudi nikoli bil deležen obtožbe od mene, predvsem zavoljo miru pred njim. Žalostno, ampak resnično je bilo, da manj sem ga videla, raje sem ga imela. V svojih temnejših obdobjih mi je zmeraj hotel prikazati sebe kot žrtev, v svetlejših pa ga ni bilo na spregled. Jaz mu nisem mogla odpustiti, zadnji dve leti je namreč živel tu, in sem se ga bala in izogibala, ker je pil, jedel močna pomirijevala in še kaj, katera mu niso pomagala pri izbruhih agresije. Bilo je grozno, kaj vse sem preživela ob njem. Ob priliki mi je rekel, da bo kmalu umrl, jaz pa sem krivična do njega, in čez teden dni je res umrl. Včasih imam občutek kot da ni imel več prostora tukaj, ker mu ga jaz nisem dala. Zato tud občutek krivde, ko nekomu ne morem pomagat.

Včasih lahko pomagam, kakor hitro pa začutim pritisk s strani koga, pa se mi zdi, da bom doživela živčni zlom. Zato me je strah, ko me pokliče en kolega, ki me zelo spominja na očeta in zmeraj hoče nekaj od mene. Tega se bojim. Bojim se, ker ne znam v danem trenutku  povedat, kaj čutim in mislim, ker sem skrčena od strahu in pod vplivom druge osebe.
Takrat ne vem, kaj je prav.
Počutim se hinavsko in neresnično, če mu naredim kakšno uslugo, ker čutim, da je to reakcija iz strahu pred tem, da mi bo čisto zatežil, da me ne bo pustil na miru, da se bom sama razžrla, kako sebična sem.
Po drugi strani pa mu ne upam rečt, da naj neha živet od podpore drugih, ker mi gre na živce.

Zanima me tisti "zlom v sebi" - kako si ga doživela?

Zvezdici mala, velika,  prva in druga, skupaj in narazen,

Ena od vaju je napisala, da ima socialno fobijo, pa ne poznam nobenega drugega na tem forumu, ki bi se bolj trudil biti prijazen, optimističen in vzdrževat socialne stike, pa ne samo tukaj, še kje drugje v omrežju. Da se meni zdi, da kar že malo pretirava, kot da tukaj kompenzira za tisto kar ne zmore v živo. Se mi zdi, da je ta njena socialna fobija pri njej en precej globok strah in nezaupanje do ljudi, morda še posebej pred njihovo fizično pojavo, upam da ni nič povezanega s samopodobo.

Druga vidim, kot da je vedno zmedena glede svoje vloge in pričakovanj drugih do nje in tega kaj bi ona ->morala<- čutiti in misliti v določeni situaciji. Če jo ima mama rada, zakaj je potem ni ob njej? Naj bo svojemu očetu mama ali hčerka ali kaj tretjega ali oboje ali nič od tega? Ga mora imet rada ali se ga mora bat? Kaj hoče, kaj pričakuje, kaj naj zdaj? (Pa zakaj ni drugače, zakaj ni tam nikogar zanjo, če ga pa potrebuje?)

Obe sta že kar precej zrasli in v tem življenskem obdobju je vsak korak navadno odgovornost vsakega posebej, tako odločitev za korak, kot smer. Ali delat korake v varnejšem kontroliranem okolju in postopoma, ali pogumno zakorakat v svet in tvegat hud strah in veliko bolečino, je sicer težko vprašanje, ampak se da oboje sprobat, pa videt, kaj komu bolj odgovarja.

lp bp