LittleStar
Ex Member
|
Zadnje obdobje je izredno težko zame. Strah, strah, strah. Nimam stika s seboj, ne čutim varnosti, loteva se me eksistenčni strah. Tud boleham tako napol kakšna dva tedna. Bojim se, da se mi bo zmešalo od panike v moji glavi. Zmedena sem zelo, in nič ne morem pametnega delat, ker se ne morem skoncentrirat. Najbolj se bojim, ko sem doma... sama, če kdo pozvoni ali telefon, mi srce razbija kot noro. Kljub strahu odprem vrata. Kot da me nekdo potegne in nimam nobene moči se upirat. Razumsko se ne znam zmenit sama s seboj. Sama čustva so me. Zaupanje je daleč stran. Izredno močno čutim, da sem sama, hkrati pa občutim, kot da me nekdo napada. Tudi prijateljev se bojim, pravih pravzaprav nimam. Kar nekaj me jih prosi za raznorazne usluge, jaz pa ne zmorem sprejet še njihovih problemov. To sem lahko počela, ko sem imela dovolj energije. Ves tisti preostanek moči porabim, da se izgovorim, opravičujem, tudi sebi. Kar naenkrat pa odreagiram trdo, odločno. Tudi to mi ne pomaga. Mam en strašen občutek krivde, ko ne pomagam komu. Ne vem, ali je moj, ali 'mamin' ali celo 'očetov' Zmeraj sem delala 'zanjo', živela sem tud 'njega', zdaj pa več ne morem. Ne vem, kaj mi je za narediti. Rada bi le našla svoj mir, imela svoj majhen prostor. Vsaj doma. Sem preveč navezana na mir?
Naj se neham upirat? Naj si neham želet svoj mir? Rabim pomoč?
Zavedam se, da me je že trgalo pred letom dni, smo pisali o tem, zdi se mi, kot da se vse ponavlja v še hujši obliki, ker se lekcije ( ne vem, kakšna bi naj bila?) nisem dodobra naučila. Takrat sem na zunaj rekla DOVOLJ in NE, v sebi sem pa nekako vedela, da bo prišlo spet pome.
Vseeno hvala za pozornost. Mi je kar malo lažje.
|