Dragi gape: ta količina, ki si jo spisal in celo globina je tumač za mene zaenkrat. O tem ravno pravim, da ne zmorem se poglabljat v drugega. Bom pa se potrudila, sprintala in ti poskusila na vse odgovorit.

Quote:


Kdo je rekel, da je to moja namera? To je moja navada, ki bi jo rada razrešila.

Recimo, kar je gape spisal mi je res blo tu mač, ker sem dobila občutek, kot da ful rabi in pričakuje, da bom odgovorila na to, kar je tako izčrpno spisal. Jaz pa se ne strinjam z večino tega, in nočem, da izgleda, da ga ne sprejemam, ker sem samo osebnostno 'drugačna'. Zato sem si vzela čas.

Po simptomih, ki si jih opisala v uvodnem  postu, si jest takega psihičnega stanja ne znam predstavljat drgač kot da je izzvano z občutkom krivde, da nekomu ne izpolnjuješ pričakovanj. Pa sploh ni važno komu, saj si ta pričakovanja itak ponotranjila. Zadevo po moje še dodatno otežuje dejstvo, da ta pričakovanja niso bla od tega drugega nikol jasno izražena, tko da pr seb ne najdeš argumentov oz. opravičila, zakaj jih ne zmoreš izpolnt. Ker jih ne najdeš, jih temu drugemu tud ne moreš zmetat v glavo, zahtevat znižanje zahtev do tebe, se mu zvito izognt, ga zaprosit  za razumevanje, ga zaprostit odpuščanje in kar je še teh mehanizmov, da si človek zmanjaša psihični pritisk in nardi lajf znosen.  Zato  zdaj pri vsakem stiku s konkretnim drugim cvikaš, da boš morala pred njim polagat račune za nekaj, kar sploh ne veš točno, kaj naj bi to blo. Zato narajš nebi imela opravka z nobenmu, če bi se dalo  še  s sabo ne. Zato  ti je  duhovnost kot precej abstrakten a hkrat totalen princip za razreševanje življenjskih problemov tko privlačna zadeva. V njej pač vidiš  možnost, da se boš znebila dost nejasnih psihičnih pritiskov, ki te čist konkretno pritiskajo k tlom.  
Zato tud če maš 'za vratom' čist konkretnega človeka s konkretnimi in jasno izražennimi pričakovanji, jih takoj trancendiraš v ene splošne pa nejasne zahteve, ki mu jih zato kao ne moreš nikol do konca zadovoljivo izpolnt.  Isto delaš seb, ko se delaš, da ne veš kaj ti je za nardit, čeprav ti fali čist ena konkretna zadeva, bom mal hudoben, magari en slasten krof. Po drugi strani pa  v svojem okolju (tud tle na netu), po moje veljaš za dost lucidno punco, ki točno določena in jasno izražena pričakovanja zna perfektno in zanesljivo izpolnt in se je v bistvu nate po moje  možno 100% zanest. Problem je torej v tem, da sama seb postavljaš previskoke in preveč nejasne zahteve, da bi jih mogla v rel-lajfu izpolnt,  zato ni čudno, da te prijemlje tesnoba.  Res da sta zato morda kriva ata pa mama, ki sta bla zate bolj duhovni kot konkretni pojavi, ampak klin se po moje s s klinom izbija. Bod več med konkretnim  folkom s čist banalnimi in vsakdanjimi pričakovanji do tebe  in sama sebe zamot s čist  konkretnnimi  in jasnimi  opravili, pa boš vidla, da bo reševanje problemobv na duhovnem nivoju sčasoma  postalo samo en tvoj dodaten šarm, ne pa ena vzpredna opsesija, v katero se zaplezaš, ko hočeš rešit napade tesnobe ob navadnem telefonskem klicu.

titud wrote on 04.03.2003 at 11:26:19:


Ne delam se, da ne vem, kaj mi je za naredit! Kolikokrat še naj to rečem? Ko ne vem, res ne vem, ko pa kao vem, pa velikokrat naredim kontra. Ne vem zakaj ta štrlina (slastnen krof?). Ker če bi se res zavedela, potem bi definitivno to tud naredila. 100% zanesljivost -  ta pa je huda iluzija.

b5 wrote on 04.03.2003 at 14:01:36:


Itak mi pomagate vsi, s tem, da ste takšni kot ste. Pomaganje je tako širok pojem, da ga enostavno ne morem opredelit. Saj smo vendar soodvisni na nek način. Brez ljubezni itak ne bi preživeli.

Zakaj potem jaz ne vidim nobenega, ki bi mi lahko pomagal, razen sebe? Koga pa ti vidiš tu? Zakaj?

Drugač pa sem se v gozdu že objemala z drevesom.

Verjamem, da ne veš kaj maš za nardit in da si iz tega nardila resn problem.  Večina folka  svojo  sliko sveta gradi  na podlagi izponjevanja konkretnih  pričakovanj, ki jih ima ta svet do njega. Znotraj take slike sveta takoj vedo, kam pa kako se umestit s posamičnim dejanjem, tako da bodo vsakič izpolnil njegova pričakovanja. Zato si iz tega, če v vsakem hipu sprot ne vedo točn, kaj jim je z nardit, ne delajo resnega problema, ker karkoli bodo naredil, se jim bo ta slika bodisi zbistrila bodisi zmeglila in bo vsako dejanje dragoceno vsaj kot izkušnja.  

Verajmem tud, da je hudo tesnoben občutek, da vedno, ko bi morala  nekaj nardit, nimaš  slutnje te  celotne slike pred sabo in tud ko boš karkoli nardila, se ti ta slika  ne bo razkrila. Za  pričakovanji pač  ni nobene konkrentne slike,  zato ti tud pravim, da moraš iz te percepcije sveta kot  izpolnjevanja pričakovanj iztopit. Je treba pač it po uni malo tesnobni  in negotovi poti, ko se ti iz vskega  posamičniega dejanja sproti sestavlja celovita podoba sveta brez vnaprejšnjega jamstva, da je prava, ker pač ni utemljena na izpolnjenih pričakovanjih.  

Na mal daljši rok  z malo sreče pridemo pa vsi do iste  čiste slike, zato tud pravim, da vsakem trentku  morda deluješ 100% zanesljivo, čeprav ti s tvojega subjektivnega stališča tega ne dojemaš tko in  ti tega objektivno tudi mogoče prikazat.  Bi se blo pa fajn zavedat, da če se ti tega ne zvedaš, nisi nujno nezanesljiva, tako kot ni nujno, da so edino zanesljivi tisti, ki gradijo svoj svet na   izpolnjevanju konkretnih pričakovanj. V bistvu se bi moral vsi  pogosteje znajt v obeh percepcijah, zato da bi nehal precepcijo drugega bodisi poveličevat bodisi zaničevat.  

Gape, a ti meniš, da so duševne stanja  le odraz duhovne narave? Oz. če so duhovne narave, zakaj je  tko  nujno, da se duh odraža  tako kolektivno? Oz. če je to tko nujno, a ni morda zato ravno obratno: da se naša posamična duševna stanja, ko dosožejo v družbi  eno kritično maso, nam samim dojemljiva  le ko eno splošno stanje duha, ki  nas tera v brezno ali dviguje v blaženost?