Tle se mi je porodila ena ideja.

Kaj če bi enkrat na teden, eno tako zgodbico ven ruknili, seveda na posebnem threadu in malo o njej počvekali.

Se je že kar nekajkrat zgodilo, da smo o kaki zgodbi, pesmi razpredali.

In Bardo - potem je možen konec, ne letati nad strehami hiš, ampak mirno sedeti pred luknjo in meditirati....


ha

Gru Gru wrote on 05.09.2002 at 13:29:57:


Glede na kontekst knjige TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA, predstavlja vsaka ulica eno življenje v katerem se učiš.
Tega v veliki meri ponavljaš in ponavljaš dokler lekcije ne ozavestiš. Potem greš naprej, prej ne moreš naprej, čeprav veš, da si sam kreator svoje poti in da si to in ono in blablaba... itd, ne veš pa kako razrešiti konkretno nalogo.

Ja kdo ljuba duša pa je kriv, da zjutraj vstaneš z levo al desno nogo.
Kdo? Menda ne sosedova Francka, ali metulj v Indiji, ki zamahne s krili.

Ne, ne Kreator si vedno, ko sprejemaš voljno ali se temu še upiraš, vedno si kreator, kot naš junak v točki 2 in 3. Vendar je med točkama postavil bistvo. V točki dva za vse svoje težave (padec v luknjo) išče krivca izven sebe, medtem ko v točki 3 prepozna krivca oz. kreatorja. Kreator, pa je od točke 1 do 5.

Če si krila porežeš, ti lahko zrastejo nova  ali pa poiščeš ustrezen nadomestek.....

In za ZAVEDANJE, ne rabiš nobene izkušnje, ni nujno. Ampak v večini primerov jo rabimo. Nekaj drugega je. Kakšno pot izbrati. Lahko si naprtaš 10 rukzakov al pa samo enga, vse to se človek sam odloči (si je kriv).

Edi, ne ti meni 'ljuba duša'. In Edi, ali nisi ti pred časom na ves glas kričal STARŠI SO KRIVI! Nisem kriva, če vstanem z levo nogo, pa basta!

Zvezdica, mi poveš prosim, kakšno je življenje če si kreacija, samo toliko, ker mi moja domišljija ne dopušča toliko svobode da bi se znal dvigniti ali spustiti na ta nivo, je življenje lepo, če ne odločaš sam?
PA ni provokacija, da ne bo zopet Amstel se lovila na besede, resno me zanima.
LP
T.

Thot, nisem rekla, da se ne odločam sama. Sem kreator, hkrati pa se zavedam, da sem samo kreacija in kreatura. Izbrala sem pač eno pot (sem si jo sama?), kjer se zaenkrat moje kreatorstvo izraža v preučevanju življenja . Kaj bi mi pomagalo nekaj kreirat v prazno, če ne začutim vzgiba v sebi, ki bi mu sledila.

Zdej še enkrat ker smo Slovenci in so nam izdali neko skupno vodilo, ki nekako določa pomen besed, vemo da se to imenuje SSKJ, :

krívda  -e ž ( ) 1. vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: dognati, dokazati, ugotoviti krivdo; ekspr. valiti, zvaliti krivdo na drugega / moralna krivda / ekspr. krivda njene smrti pade nanj / zavedati se krivde / nesreča je nastala po njegovi krivdi ...

Torej če hočemo komunicirati, moramo najprej poznati mame jezik. In ne me razumet narobe, je pa tko, da me vsak razume kot sam hoče.  Pa se bom potrudu, da še razjasnim tko kot mislim.

Kot sem reku, si sama kriva, da vstaneš z levo nogo? Izraz vstati z levo nogo pomeni vstati slabe volje, neprijetne volje.... in tuki ti pojem Krivda vse pove. Če si pri teh letih še vedno ne priznaš da si sama kriva, ti noben bog ne more pomagat. Lahko ti trobezljam in trobezljam, pa boš ti le še bolj izurila svoj ego, v manipulaciji z besedami in besednimi igrami in me na to lovila. Iskreno povedano, pa me ne moreš ujet, ker mam tud jest to polje igračkanja v isti meri na razpolago. In to tebi ne bo razrešilo problema. Problem razreši edinole, nekaj padcev v luknjo.

In Bardo Thodol, ti si lepo napisal, kako reagiramo. To je pomembno.

Ampak razumet pa tudi moraš, da beseda krivda obstaja in se jo zato uporablja. In če njenega smisla ne veš, potem lahko rečeš ni krivca. Ni krivde. Ali pač. Dokler smo na tej stopnji komunikacije se ta pojem uporablja.

Kdo je kriv, da je nekdo pobil Slovensko družino v Rovinju?

Pa ne mi rečt, da ni noben kriv. Nekdo je, ampak krivca še ne najdejo.