Titud quote:
-da moderen človek  ni bil več sposben dojet bistva
religioznosti kot 'skrbnega tehtanja' ampak da je dojemal religijo le še kot vero in tradicijo, ki mu ni mogla  zajezit subjektivne inflacije, zarad katere se poruši ne samo induvidualno duhovno ravnotežje, ampak tudi družbeno. -

Najprej bi ti rad pojasnil oseben odnos kristjana do Boga. Jezus je učil; moli k Bogu in vselej je govoril o svojem Očetu. Tudi v cerkvi molimo in prosimo Boga in  postava je direktno od Boga in njemu odgovarjaš ni nobenih posrednikov. Vsak pravi kristijan doživlja Jezusa in s tem Boga kot individualno/osebno izkustvo.
Cerkev je pač pripomoček v utrjevanju in širitvi osebne vere. Naravni zakon pravi; kjer jih več strmi za istim ciljem, je ta lažje dosegljiv kot pa  če se ga bi lotili posamič. Recimo v združenju anonimnih alkoholikov mora vsak sam premagat zasvojenost pa vendar je to individualno bitko lažje v skupini dobit.
Se še spominjaš iz To love God - sem opisal kako poteka skozi vero postopno rasvetljenje. Prav iz moči ozaveščenega duha se je zgodje krščanstvo širilo.
Hočem ti povedat, da kristjan brez individualnega doživljanja Boga v sebi ne bi hodil v cerkev, ker tam ne bi imel kaj počet. Res je, da niso vsi  ki hodijo v cerkev tam iz takih vzgibov. Nekaj prispeva tudi tradicja, vzgoja, navada... Vendar tisti ki mu je ostalo vsaj malo vere iz otroštva ali kako drugače lahko pri maši to poglobi dosti lažje in hitreje kot pa sam, če to hoče seveda. Vsak potencjal religijoznosti človeka rabi smer. Pravilnost te smeri religijozen človek začuti takoj. Tako  individualna religijoznost  brez dogem kot religija, rabita smer. V religiji so dogme  zapisane stojijo, zato je še toliko bolj čudno kako  lahko vera v le te pripilje do lastnega pravega jaza in to se dogaja verjemi mi.   Individualna relig. rabi še toliko bolj prefinjen način vodenja. Ne skozi dogme, temveč skozi prisotnost človeka, ki mu priznavaš superiornost v duhovnem smislu. Takšno podrejanje  človeku ali dogmam je nujno.
Saj jaz za svojo spremembo stanja rabi indentifikacijo zunaj sebe. Indentificira pa se s tistim kar sam intiutivno/religijozno spozna kot pravi jaz.Sam ne more preko svojih ovir, ker te ovire niso nekaj kar nisem jaz ampak sem sam sebi ovira. Zato se mi zdi bistvo  religijoznosti kot "skrbno tehtanje " popolnoma napačno. Bistvo religijoznosti je popolna gotovost v vzgibe svoje duše, ki se prepozna  v dogmah ali v jasnosti rasvetljenega človeka.

a_hero wrote on 07.03.2003 at 12:29:58:



Jst,
ne vem katerega Lutra misliš, če misliš Martina, potem živiš v zmoti. Luter je bil skrajno veren in čustven fanatik - zato gre pri njemu predvsem za vrnitev k izvirni veri, ne pa za neko družbeno prenovo Cerkve. Luter je v svojih boljših časih preživel po 6 ur na dan pri spovedi, nato pa je ugotovil, da nikoli ne moreš povedati vseh svojih grehov. Luter je postavil zahtevo, naj vsak kristjan bere Biblijo v svojem jeziku, pri čemer poudarja bolj dobesedno razumevanje (v smislu Biblične celote) in kritizira dotedanje alegorične razlage. Luter je ozmerjal papeža za prasca in zažgal bulo, s katero ga je izločil. Še vedno pa je znan sloviti Trubarjev rek: "VSEGA ZLEGA NA TEM SVET SO KRIVE TE KURBARSKE BABE,
PA NOT UTIKVANJE SCANJSKIH GLIDOU."

Najbrž duhovnost res ni znanstveni termin, kar pa še ne pomeni, da je znanstveno ne moremo obravnavati.


lp

Titud,

-. Kar je  osnova za kolektivizem, na katerem je zgrajena zahodna civilizacija. Kar samo po seb ne bi blo spet nč slabga, če bi bil ta kolektivizem   res skrben rezultat tehtanja cerkvenaga občestva ne pa predvsem vere in tradicije, kar tud sam ugotavljaš.     -
Priznati moram, da ne vem kaj so to arhetipi.
Če hočeš, mi lahko na hitro razložiš ali poveš kje si napisal.
Mene matrva to "skrbno tehtanje". Na kakšen način si ti predstavljaš tehtanje resnice? Namreč družben konsenz o veri je neumnost. Prejšnje leto smo bili muslimani letos bomo budisti, in isto velja za stoletje, tisočletje.
Še težje je dosešt dogovor o upoštevanju navodil nekega (rasvetljenega) človeka. Tudi Osho - ju je treba verjet, nima dogem ima pa pravila načina življenja, poleg meditacije in molitve. Ugotovil sem, da Osho navkljub njegovemu rasvetljenju ni poznal popolne resnice o praktičnem krščanstvu, morda imajo tukaj prste vmes arhetipi ki jih omenjaš zgoraj?  

Titud,

Kar se arhetipov tice priznam, da bi si moral malce  osveziti znanje. Samo vseeno...

Jungovo nezavedno je sfera dus duse. Ce bi Plotin imenoval posamezna podrocja dus duse in katere nagone ima Jung tocno v mislih, bi se upal natacno umestiti njegove nagone in njim pripadajoce simbole v sfere, ki jim pripadajo.
Kar se pa tice arhetipov ti spadajo v podrocje duha.
Zdej bolj natacno zal ne morem reci kam, kljub temu, da jih Plotin lepo opise.

Iz tega sledi, da so simboli v fizicni pojavni obliki nekega arhetipa nekega nagona in istega nagona lahko popolnoma razlicni ali pa na intelektualen nacin celo si nasprotujoci, pa se kljub temu ne izkljucujejo.

Nisem preprican, ce je Jung to glih stekal.

Sem pa preprican, da Jung ni nikjer natancno napisal kako opravljati to tehtanje resnice. Sploh se mi zdi ta opis malce neposrecen.

Je Jung itak vse vrgel v en in isti lonec. Namrec, Jung, vsaj na nacin kot ga ti predstavljas se zdalec ni presegel sfere dus duse, zato tudi vidi glavni pomen arhetipov v obrambi pred kolektivizmom, tradicionalizmom itd., itd., kar vse spada v sfero dus duse. Tudi nagoni, kot del dolocene sfere znotraj psihe in psiha, ki je tudi eden od sodobnih izrazov sfere dus duse.

Za nagone bi lahko celo rekel, da so zadnji korak pred fizicnim. To ni tezko razumet zakaj.

Torej, kje je tukaj razumevanje se ostalih globjih aspektov cloveka? Namrec od tukaj izhajajo npr. RKC dogme, saj psiha lahko tehta, dusa pa tega ne pocne.



Lp
Jst

Takole vam povem, dragi moji,
vsaka religija, ponavljam prav vsaka religija brez izjeme ni nič drugega kot eno samo navadno pretvarjanje
Zakaj?
Zato, ker me prav vsaka od njih prepričuje, naj verjamem v to, kar učijo samo oni, kar nisem nikoli niti videl, naj verjamem v to, kar nisem nikoli niti slišal in naj verjamem v to, česar se nisem nikoli niti dotaknil.
Čutenje svojega bistva je zame povsem nekaj drugega.
Zakaj?
Ker ne potrebuje nobenih ritualov, nobenih molitev, nobenih manter, nobenih svetišč, tvoj dih je že povsem dovolj.
Skozi njega sem sam prišel do razsvetljenja.

Dragi moji, tu nekje bi rad odprl čisto v svoji rubriki, niti pod znanji, ali duhovnostjo temo na Maharajija, ki ne spada v nobeno od kategorij in bi vam z veseljem odgovarjal na vaša vprašanja, če bom odgovore seveda vedel
v kolikor se s tem seveda strinjate

hej jst,
glede arhetipov pravi Maharaji takole:
Znotraj tvojega srca obstaja kniga src, v kateri se skriva vsa modrost tega sveta, ki ima vse odgovore na tvoja vprašanja."  
pomisli prav na vse.

Sam sem se o tem velikokrat prepričal.
Seveda mi odgovori niso bili vedno všeč, ampak resnica nima veze s tem, kaj nam je všeč in kaj ne, tako kakor je pač je.
Kar še pravi Maharaji okoli tega je,
da je vsako vprašanje posledica odgovora, ali najprej je odgovor in šele nato vprašanje, oziroma, če ne bi bilo odgovora, ne bi bilo niti vprašanja.
Sami dostikrat nočemo slišati pravega odgovora, ker ne ustreza našim trenutnim željam.
lp

Quote:


Stojči, v tem topiku nism imel namena govort tolk o religijah kot o religioznosti, to je o stanju duha/zavesti oz.  čustenem  psihološkem stanju, ki ni nujno povezan v religiozen sistem, celo nasprotno, tle tud ugotovljamo, da ga masrikateri sicer vernik v bistvu niti ne premore. Kot patološki simptom ga  naša družba jemlje po moje predvsem zato, ker zanika/presega organizacijo posmeznika in družbe oz. ekonomsko-materialističnega determinizma, ki ga priznavamo kot edino podlago za racionalno delovanje.  Religioznost je v bitvu postala dost redka zadeva, izgnana tud  iz religijskega prakticiranja, kar sem skušal skoz citiranje junga povedat.

Kolikor tebe opazujem, si preko maharajia odprl kanale lastne religoznosti, si enostavno dopustu, da te preplavijo.  V tem topiku lahko mirne duše razpravljamo, a je to patološki pojav oz. če je to simptom enega bolezenskega stanja psihe v  osebenem al pa socilanem smislu, al pa je to kot  razsvetlejnje samo drugačen spoznanjski proces, kot je običajen v naši družbi in ga morda zaradi tega večina zavrača kot ene vrste 'pranje možganov'. Skratka, iz tvoje (po moje) religioznosti  lahko nardimo  problem al pa v njej vidnmo razrešitu problema, kakor nam boš svoje evforično razodetje, pač uspel prikazat. Na tem ali kakšnem drugem topiku, ker tle se gremo ene vrste open source, v katerem je vsakograšnja subjektivna resnica/izkušnja  tkorekoč sveta zadeva.
S poudarkom na vsakogaršnja.  

Živio   stojchi !

Quote:

Jaz sem takoj za, če je res kar praviš; namreč, da si prišel do rasvetljenja. Ampak ne samo topik, jst mislm tudi na meditaciski center al kej tazga,  tega ne moreš držati zase.
Eno vprašanje: Kaj ali kdo je bog?

Titud,
Popravi me, če nimam prav.
V splošnem vidiš ti probem religije v nesposobnosti priklapljanja duha na kolektivne arhetipe skozi dogme, zaradi "zastaranja" . Se pravi da lahko primerjamo arhetipe s tokom  življenja, ki se stalno spreminja?
Namreč s tako predepostavko lahko "sprotno tehtanje" zreduciramo na trenutek in v trenutku izgubi svoj smisel.