Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 ... 9 10 11 
(Read 42172 times)
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
,Re: simptomi religioznosti II
Reply #150 - 09.04.2003 at 08:31:29
 
Konkreten problem, ki sem  ga v tem topiku izpostavu, je,  da se religozni način reševanja življenjskih problemov postavlja v polje patološkosti zarad svoje povezave z mističnim/magijskim, kar naj bi razsvetljen človek v prosvetljenskem smislu že presegu. Jest v bistvu ugotavljam, da je takšen pogled na vlogo religioznosti  pravzaprav napačen in da je tud prosvetljenska  se miselnost sama vrača po inspiracijo v mistično/magijsko polje, ki ga je bla prisliljena  tako na silo pred tristo leti zapustit in si ustvarit eno alternativno paradigmo, ki se je izkazala skoz prevlado znanosti in tehnologije za prevladujočo. Jest tle skušam zagovatrjat eno tezo, da je ta racionalistična paradigama zarad zavestne prekinitve navezave na mistično/magijsko ustvrla v makrokozmosu en kaos, ki ga sama ne more več obvladat. Zato je edina šansa za našo civilizacijo, da  intelekt  v mirokozmusu  najde inspiracijo za urejanje kaotičnih razmer, ki jih je ustvaru v makrokozmosu.

Zdej je ena drugačna situcaija, kot je bla na začetku zgodovine, ko je nasprot človeku stala božja volja, ki si ji je človek moral ponižno podredit in ji kar se da subtilno prisluhnt in ji služit. Zdej nasprot človeka stojijo proukti človekove volje, ki se mu samo kažejo kot naključne božje kreacije, ker jih ne more več sam  obvladovat. So produkti človekovekovga intelekta so zaživel en svoj lajf in ker so v bistvu psihične kreacije, se ne morejo obnašat drugač kot jim narekuje človeška psiha. Zdej je naša naloga, da se potopimo v svoj mikrokozmos in v njem najdemo ključe in kode za prevzem nadzora nad lastnimi produkti. Ti produkti pa so vsaj posredno božje kreacije, zato smo tkorekoč prisliljen premagat odpor do priznavanja pomembne vloge  mističnega/magičnega v oblikovanju in delovanju našega intelekta,   religioznosti pa moramo vrnt eno sidriščno  fukcijo v našem čustvenem odnosu do sveta in drug drugega in samega sebe.

Vse kar tle gor skušam seb pa drugim dopovedat, je to, da vloge intelekta v celem prosesu ne smemo skenslat. Čeprav je skreiral praktično ves materialni svet, od katega smo življenjsko odvisni, on pravzaprav ni kriv, da se nam je ta svet odtuju in da deluje proti nam kot en neobvladljiv kaos. Krivo je to, da smo mu znali  dat polet edino na na ta načiin, da smo ga razvezal njegove zakorenijnjesti v mističnem/magijskem in da prav zato zdaj kreacij, ki delujejo na nas iz makrokozmosa prav po tem mistično/magijskem  principu, ne zna obvladovat. Jest verjamem, da se ga da z enim potrpljenjem tud tega naučit. Zato sem jest po moje tud tko lačn pa potreben  enih religiozni/mističnih/magijskih izkušenj, zato sem za njihovo sugestivnost tud tko dojemljiv in zato sem hkrat zanje  tud tko zaprt, saj  jih ne   morem/nočem  sprejet drgač kot skoz en intelektualen filter. Jest v bistvu ne želim nikogar, ki takega filtra nima al pa ga je bil sposoeben skenslat,  ne omalovažujem in ga sploh ne želim razgalsit za patološki pojav. Jest v njem želim ugledat u živo en model, na  katerem  bi se dal res marsikaj  avtentinčnega zaznat in od katerga bi se te avteničnosti morda tud  naučit al pa enostavno prevzet.

Hvala da mi pri tem pomagate in prosm da me kot takega tud sprejmete brez ambicij, da bi me od te moje poti skušal odvrnt.  Smiley        
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #151 - 09.04.2003 at 08:45:55
 
ker se tale topik že zlo počas odpira za replaye bi ga počas zaključu. Če se zdi komu vredeno naprej v zgoraj začtanih okvirih dodat, naj spusti še kakšen post, drgač pa bi blo po moje boljš odpret entopik, kjer bi se lotil vloge intelkta pri osebnostnem razvoju, zanimiv bi blo pa kašno rečt o novi etiki na način, kakor si jo npr. ten-nej predstavlja....
Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #152 - 09.04.2003 at 08:56:33
 
Titud,
se strinjam, vendar pa menim, da je simptom predvsem (v smislu znaka bolezni) v tem, da se išče nek "Smisel" (smisel z veliko začetnico) vsega,  problem torej ni v veri, upanju, ali intelektu, temveč v konkretni veri v to, da obstaja konkreten Smisel in konkreten odgovor na vsa vprašanja, ki je univerzalen za vse.

Temu bi se lahko reklo tudi vero v prvo in poslednjo Resnico.
Dodatna simptomatičnost, pa se skriva še v tem, da naj bi ta resnica bila nekaj lepega, osvobujočega in odrešujočega (in to apriorno), problem je samo v tem, da je (mi) še nismo našli, medtem ko so nekateri do nje že prišli.

Po moje je resnico najprej potrebno odkriti (vsak sam zase), šele potem lahko govorimo o tem, kakšna je (ne pa da vnaprej predpostavljamo, kakšna naj bi bila). Konec koncev pa si je potrebno priznati, da bi to lahko bilo tudi nekaj popolnoma nekoristnega, grdega in morda celo uničujočega in zavezujočega ali škodljivega.



haugh!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
Jst
Guest




Re: simptomi religioznosti II
Reply #153 - 22.04.2003 at 22:07:27
 
Hi,

Sicer je tale topic ze pokopan, sam moram povedat en tak prakticen primer, ker mi glih zdej dogaja vsak dan. Pa tud najbolj sede v tale topic.

Sodelavka se je namrec ravno danes nehala postiti po ene 6 dnevih. Sest dni je prezivela popolnoma brez hrane. Pa je mal sla sportat, pa sluzba je precej stresna itd., itd. Punca je drgac res cool. Pa duhovnost itd., itd. tud fura.

Si pa poleg vsega tega preciscevanja, meditiranja itd., itd., vsak dan z uzitkom privosci cel kup cigaret.

No, sej nic ne recem. Vsak naj dela kakor mu pase, sam ce mene kdo kej vprasas vsak dan kos enga prasca pojest zihr ni tolk skodljiv kot skatla cigaret. Clovk bi rekel, da se bo najprej odvadla cigaret, pol pa naprej.

V glavnem, to je zihr en simptom religioznosti, pa shizofresnost sodobnega casa, kot nekak tako pravi Titud itd., itd. Skratka, prekladanje iz levega v desnega...


Lp
Jst


Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #154 - 18.06.2003 at 14:23:37
 
Ker smo o plotinu na teh straneh že razpredal, bi ta topik na nov oživu in nekkaj od njega dodal, da bo vse lepo na kupu. Smiley

Se mi je pravkar  že tretjič zgodl, da sem naletu na  aleksandrijo v času, ko je v njej živel grški neoplatonistični filozof plotin (4. stol. n.š.) in tako spet  postal pozoren na prepletanje antične grške, orientalske in krščanske flozofije in religije, za kar je bla alekeksandrija lokacijsko in kulturno zgleda takrat zlo primerna. To ziher ni več naključje, s tem se mi hoče nekaj razodet. Zna bit nekaj lepga, še poebej, ker me je tokrat v duha tega časa popeljal s svojo umetniško besedo znani italijaski zgodovinar in pisatelj umberko eco, ki je v svojem  zadnjem romanu popisoval svet 12. stoletja  kakršnega je sproti zmišljeval  in hkrati tudi živel njegov junak baudolino.

Eco je kot dober poznavalec tako zgodovine kot mitologije, predvsem pa kot odličen pripovedovalec, v romanu  obudu lik hipatije, ki je v 4. stoletju resnično živela v egitovski aleksandriji. Bila je izredno modra ženska, obvladala je filozofijo, matematiko, astronomijo in ljudje so pozorno prisluhnili vsaki njeni besedi. V tistem času je krščanstvo na zahodu že prevladovalo, le nakej upornih duš je poskušalo ohraniti  misel poganskih filozofov, med njimi božanskega platona. Na ta način so so tudi med krščane prenesli znanje, ki bi se sicer izgubilo. Vendar pa je eden največjih tedanjih  kristjanov, kasneši svetnik ciril, menil, da je hipatijino učenje v naprotju z evangelijem, in je proti njej naščuval krdelo razjarjenih kristjanov, ki niso vedeli niti tega, o čem hipatija govori, a so jo imeli zaradi cirila in drugih za lažnivko in prešuštnico. Odvlekli so jo v tempelj, jo slekli do golega, ubili in iznakazili njeno telo z ostrimi črepinjami ter jo vrgli na grmado. O njej je krožilo veliko legend, bila naj  bi zelo lepa, a se je zaobljubila čistosti. Nekoč se je tako  neki mladenič, ki je bil njen učenec, brezumno zaljubil vanjo, ona pa mu je pod nos pomolila krpo, prepojeno s svojo menstrualno krvjo, in mu rekla, da je le to predmet njegovega poželenja, in ne lepota kot taka. Kaj pa je v resnici učila, ni izvedel nihče. Vsi zapisi o njej so se porazgubili, vsi ki so se učili pri njej, so bili ubiti ali pa so skušali pozabiti to, kar so slišali. Vse, kar se ve o njej, so spisali tisti, ki so jo prekleli.

Evo, to je zgodovinsko/mitski okvir, v katrem eco pol skozi erotični  odnos med baudolinom in hipatijo (istoimensko izmišljeno naslednico izvirnega nauka njene predhodnice izpred 800 let), razkriva plotinovo filozofijo in  njeno prakticiranje (v skupnosti samih žensk- hipatij, ki vsaj po moje zlo spominja na amazonke) skoz religijo. Mene je fasciniral, da je plotinova filozofija skoz  tko eksotično  legendo še zmerom živa in če koga to zanima (jst, bp, ten-nej...??) in če se nima namena prebijat skoz 500 strani ecovega romana, bi jest to z veseljem povzel tle gor.   Itak moram knjigo vrnt, pa bi mi na ta način ostala ta tema trajno dostopna, pa ne samo tema, skoznjo tud lepa ljubezenska zgodba...  Smiley
Back to top
« Last Edit: 18.06.2003 at 16:04:31 by titud »  
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #155 - 19.06.2003 at 11:54:46
 
Hepatija je baudalinu filozofske osnove svoje religije  opisovala takole:

EMANACIJA

»Bog je Edini in je tako popoln, da ni podoben ničemur, kar je in ničemur, česar ni; ne moreš ga opisati s čoveškim razumom kot nekoga, ki se huduje, če si slab, ali pa skrbi zate iz svoje dobrote, se pravi kot nekoga z usti, obrazom ušesom, s krili , ali pa kot Duha, Očeta ali Sina, pa četudi sina samega sebe. O Edinem ne moreš reči, da je ali da ga ni, zaobjema vse, a ni nič od tega; lahko ga imenuje le prek drugačnosti, saj mu ne moreš reči Dobrota, Lepota, Modrost, Ljubeznivost, Moč, Pravičnost. To bi bilo namreč isto, kakor da bi ga imenoval Medved, Leopard, Kača, Zmaj, Grifon, saj karkoli o njem rečeš, to ni on. Bog ni telo, ni podoba, ni oblika, ni količina, ni kakovost, teža ali lahkost, on ne vidi ne sliši, ne pozna nereda in zmede, ni duša, um , domišljija, mnenje, misel, beseda, število, red, velikost, ni ne enakost ne neenakost, ni čas in ni večnost, je volja brez vsakega cilja; Baudolino, poskušaj razumeti, da je Bog svetilka brez plamena, palmen brez ognja, ogenj brez toplote, črna svetloba, neslišno bobnenjem, nevidni blisk, bleščeči mrak. Žarek lastne teme, krog , ki se šri s krčenjem proti svojemu središču, ena in edina mnogoterost, je...je prostor ki ga ni, v katerem sva jaz in ti eno in isto kakor danes v tem negibnem trenutku.«

»Kaj je potem s stvaritvijo? Z zlom?«

»Edini se hoče zavoljo svoje lastne popolnosti in velikodušnosti do samega sebe razširjati, povečevati v vse večje oble lastne polnosti; je kakor sveča, ki je žrtev vse močnejđše svetlobe: bolj ko sveti, bolj se raztaplja. Tako se bog raztaplja v senco samega sebe, spremeni se v celo množico božanskih glasnikov, Aionov, ki imajo veliko njegove moči , a že v šikejši obliki. Veliko je bogov, demonov, arhontov, tiranov, moči, isker, zvezd in tistih, ki jim kristjani pravijo angeli, nadangeli. Vendar pa jih ni ustvril Edini, so le njegova emanacija..«

»Emanacija?«

» Vidiš to ptico? Prej ali slej bo izlegla drugo ptico s pomočjo jajca, tako kakor lahko Hipatija rodi otroka iz treuha. Ko pa je bitje enkrat rojeno, pa naj bo to Hipatija ali ptica, živi po svje in preživi, tudi če njena mati umre. Zdaj pa si zamisli ogenj. Ogenj ne ustvarja toplote, izžareva jo. Toplota je enaka ognju, saj če ogenj pogasiš, tudi toplote ni več. Vročina je največja tam, kjer ogenj nastaj in  najmanjša tam, ko se ogenj zlagoma spreminja v dim. Tako je tudi z Bogom. Ko se počasi širi od svojega temnega središča,  s tem izgublja moč, vse dokler ne postane židka in brezčutna snov, breoblični vosek, v katerega se raztaplja sveča. Edinemu se ne bi bilotreba širiti tako daleč od stran od sebe, a svojemu raztapljanju vse do mnogoterosti in nereda se ne more upreti.«

»Mar ta tvoj bog ne more raztopiti zla, ki...ki nastaj okrog njega?«

»Seveda bi ga lahko raztopil, Eden in Edini  skuša nenehno posrkati vase tovrstni dih, ki lahko postane strupen, in sedemdesetkrat sedem tisoč let mu je zmerom vrniti v ničnost svoje odpadke. Življenje Boga je bilo umerjeno dihanje, dihal je brez težav. Nekega dne pa je izgubil nadzor nad eno od svojih posredniških moči, ki ji mi pravimo demiurg in je  morebitni Sabaoth, Ildabatoh, lažni Bog Kristjanov. Ta posnetek Boga je po pomoti, iz ponosa, po neumnosti ustvaril čas tam, kjer je bila pred tem zgolj večnost. Čas je večnost v povojih, razumeš? In skupaj s časom je ustvaril ogenj, ki daje toploto, a hkrati lahko vse požge, vodo, ki odžeja, a tudi utaplja, zemljo, ki hrani rastline, lahko postane plaz in jih zaduši, zrak, ki omogoča dihanje, a se lahko spremeni v orkan... Ubogi demiurg je naredil vse narobe. Ustavril je sonce, ki daje svetlobo, a lahko izsuši travnike,  mesec, ki zmore vladati nad nočjo le po nekaj dni skupaj, potem pa shira in umre, druga nebesna telesa, ki so sicer bleščeča, a lahko zlonosna, pa bitja , obdrajena z razumom, ki pa niso sposobna doumeti velikih skrivnosti, živali torej, ki so včasih zveste, včasih pa pomenijo nevarnost, rastline, ki nas hranijo, a živijo le malo časa, kamnine, ki so brez življenja, brez razuma obsojene na to, da ne bodo nikdar ničesar dojele. Demiurg je bil kot otrok, ki gnente blato, da bi z njim upodobil lepoto samoroga, izcimi pa se mu nekaj, podobno miši."

»Potemtakem je svet nekakšna bolezen Boga?«

»Čes si popoln, potem lahko izžarevaš, in če izžarevaš, oboliš....«
Back to top
 
 
IP Logged
 
aryan
Ex Member




Re: simptomi religioznosti II
Reply #156 - 19.06.2003 at 11:59:27
 
titud, si dobil kej "gotovosti" ko si prestudiru tole gor?
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #157 - 19.06.2003 at 12:07:35
 
Rad berem zgodbe. Zgodbe postavljajo posamične dogodke v širši kontekst, jim dajejo eno mitsko dimezijo. Vrednostn mita je v njegovi gotovosti, ki deluje  nadčasno in univerzalno. Če se te svojo lepoto dotaknejo, se ziher navzameš njihove gotovosti. Če ne v celot pa v saj v delu, kjer je nimaš in jo rabiš.      
Back to top
 
 
IP Logged
 
aryan
Ex Member




Re: simptomi religioznosti II
Reply #158 - 19.06.2003 at 12:38:13
 
heh.
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #159 - 19.06.2003 at 14:57:56
 
NASPROTJE IN UBRANOST

»Baudolino, poskušaj razumeti, da je Bog v svoji ponosti tudi kraj in ali ne-kraj, v katerem se nasprotja zlijejo.«

»Nasprotja?«

Seveda, mi občutimo vroče in mrzlo, svetlobo in temo in vse, kar si nasprotuje. Včasih nam hlad ni pogodu in ga ne maramo, če pomislimo na toploto. Včasih pa je prevroče in si želimo svežine. Mi smo tisti, ki menimo, da je glede na našo muhavost, pač glede na naše počutje, eno izmed nasprotij dobro, drugo pa slabo. Znotraj boga pa se nasprotja zlivajo v vzajemno ubranost. Ko pa se Bog začne izžarevati,  ne more več bedeti nad ubranostjo nasprotij, in ta se začno drobiti ter bojevati med sabo. Demiurg je izgubil nadzor nad nasprotji in ustvaril je svet, v katerem se tišina in hrup, ja in ne, eno dobro bojuje z drugemu dobremu. To mi občutimo kot zlo.«

»Hipatija, ti govoriš o napaki stavritve in zlu, a le čemu – glede na to, da te vse to ne zadeva in živiš v tem gozdu, kjer je vse tako lepo, kot si ti.«

»Če tudi zlo prihaja k nam od Boga, potem mora biti nekaj dobrega tudi v njem. Dobro me poslušaj, ker si človek, ljudje pa o vsem, kar je, ne razmišljate pravilno.«

»To vem, tudi jaz napačno razmišljam.«

»Ne, zgolj razmišljaš. Razmišljanje pa ni dovolj in ni pravi način. Zdaj pa si zamisli izvir, ki nima svojega začetka in se razveja na tisč rek, ne da bi kdaj presahnil. Izvir zmerom ostaja miren, bister, svež, reke pa tečejo v različne smeri, skali jih pesek, zastajajo med skalami in ukleščene bučijo, včasih pa presahnejo. Mar veš, da reke dosti pretrpijo? In vendar je tisto, kar je v rekah in najbolj blatnem izmed potokov, voda, ki prihaja iz istega izvira v tem jezeru. To jezero trpi manj od rek, ker se svojimi bistrimi vodami bolje spominja izvira, iz katerega se rojeva, mlakuža, polna žuželk pa trpi bolj od jezera ali potoka. Kljub temu pa vsi nekako trpijo, ker si želijo nazaj tja, od koder izvirajo, pa so pozabili, kako naj to storijo.

Poglej tisto drevo. To kar teče skozenj od njegovih korenin pa do zadnjega lista, je eno in isto življenje. Kljub temu pa se ukorenini v zemljo, deblo postaja močnejše in preživi vse letne čase, medtem ko se veje rade posušijo in polomijo, listi živijo le nekaj mesecev in potem odpadejo, brsti pa trajajo le nekaj tednov. Drevo je eno, vendar trpi v svoji rasti in  oziroma izžarevanju, ker se razmnoži v mnoga telesa in s tem tudi oslabi. «

» Veje so vendar lepe, ti sama uživaš v njihovi senci...«

» Baudolino, mar ne veš, da bi bil lahko modrec? Če ne bi bilo teh vej, midva ne bi sedela tukaj  in govorila o Bogu, če ne bi bilo gozda, se nikdar ne bi srečala, in to bi bilo nemara še največje zlo.«

» Zdaj pa mi razloži, kako so lahko mnoga bitja v saj v neki meri dobra, če so bolezen Edinega?«

» Baudolino, mar ne veš, da bi bil lahko modrec? Dejal si v neki meri. Navkljub napaki je del Edinega ostal v vsem izmed nas, razumskemu bitju, in tudi v vsaki drugi stvaritvi od živali pa do stvari. Vse, kar nas obdaja,  naseljujejo bogovi: rastline, semena, cvetje, korenine, strudenci, vsak izmed njih, pa čeprav trpi, ker je slab posnetek misli boga, si želi zgolj znova združiti z njim. Spet bi morali najti ubranost nasprotij, pomagati bogovom,  da bi ponovno oživili te prebliske, te spomine na Edinega, ki so še zmerom zakopani v naših dušah in v stvareh samih.

Vidiš, kaj počne sončnica? S svojim gibanjem sledi soncu, ga išče, prosi;  škoda, da še ne moreš prisluhniti njenemu šumenju med obračanjem za soncem. Uvidel bi, da mu poje svojo hvalnico. Zdaj pa poglej lotos: odpirati se začne o sončnem vzhodu, povsem se razpre ob zenitu in se zapre ob sončnem zahodu. Z odpiranjem in zapranjem svojih cvetnih listov časti sonce, tako kakor mi odpiramo usta, kadar molimo. Tako cvetje živi v ubranosti z nebesnim telesom in s tem ohranja del njegove moči. Če vplivaš na rožo, boš tudi na sonce, če pa znaš vplivati na sonce, boš zaznal tudi na njegovo delovanje in se prek sonca spet združil z nečim, kar živi v ubranosti z njim in je popolnjše od njega. To pa se ne dogaja le pri rastlinah, marveč tudi pri kamnih in živalih. V vsakemu od njih je kak manjši bog, ki se poskuša prek močnejših bogov združiti s skupnim  izvorom.

Že od ostroštva se učimo veščine, s katero lahko vplivamo na višje bogove in vzpstavljamo pretrgane povezave.«
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #160 - 20.06.2003 at 08:31:39
 
VEŠČINE IN OBREDI OČIŠČENJA

»Kako pa to počnete?«

»Docela preprosto. Skupaj spletamo kamne, tarave, dišave, ki so popolni in božanski, in iz njih oblikujemo .... kako bi povedala, posode ubranosti, ki zgostijo moč več prvin. Vedi, da imajo cvetlica, kamen, celo samorog božanski značaj, a sami ne zmorejo priklicati višjih bogov. Naše mešanice zradi te veščine obnovijo bit, ki jo je treba priklicati, in pomnožijo moč vsake prvine.«

»Kaj pa se zgodi, ko prikličete višje bogove?«

»To je šele začetek. Naučimo se biti posrednice med tem, kar je zgoraj, in tistim, kar je spodaj, prizadevamo si, da bi tok, s katerem tok izžareva, nekoliko bolj navznoter in pokazale naravi, da je to mogoče. Najvišja naloga pa ni ponovno združenje sončnice s soncem in nas samih z izvirom. Tu se pričen askeza. Najprej se naučimo zglednega vedenja: ne ubijamo živih bitij, poskušamo prenašati ubranost na bitja okoli sebe, in že s tem lahko v vsem  ponovno razplamtimo  skrite iskre. Vidiš tele travne bilke? Orumenele so že in nagibajo se k tlom. Lahko se jih dotaknem in povzročim njihovo nihanje, ponovno občutenje tega, kar so pozabile. Poglej:  zlagoma spet pridobivajo svežino, kakor bi pravkar vzklile. To pa še ni dovolj. Za oživljanje tega travnega stebelca je dovolj razvijanje naravnih sposobnosti, se pravi popolnosti vida in sluha, čvrstot telesa, tenkočutnosti,  poleg spomina in razvijanja sposobnosti učenja s pogostim umivanjem, z očiščevalnimi obredi, prepevanjem hvalnic, molitvami. Korak naprej naredimo  z negovanjem modrosti, trdnosti, zdržnosti in pravičnosti in naposled so nam dane očiščevalne sposobnosti: poskušamo ločiti dušo od telesa, učimo se priklicati bogove – ne govoriti o njih, kakor to počno drugi filozofi, marveč vplivati nanje, priklicati dež s pomočjo čarobne krogle, nameščati amulete, ki varujejo pred potresi, oživljati kipe, da od njih izvvemo prerokbe, prikalicati Asklepija, da pozdravi bolne. A bodi pozoren: pri tem moramo vedno paziti, da se nas ne bi polastil kak bog, saj bi se v tem primeru zmedle, vznemirile in oddaljile od Boga. Vse to moramo početi v popolni notranji tišini.

Baudolino, morda zaradi mojih besed misliš, da sem v askezi prišla že tako daleč kot moje starejše sestre.... A vedi, da sem še zelo nepopolna. Še zmerom imam težave pri povezavi vrtnice z višjo močjo, ki je njena prijateljica... In kakor vidiš, še vedno veliko govorim, to pa je znamenje, da še nisem dovolj modra, saj do sposobnosti prideš v tišini. Govorim pa zato, ker si tu ti, ki te je treba podučiti, in če predajam znanje sočnici, zakaj ga ne bi tudi tebi? Popolnejše stanje bova dosegla, ko bova zmogla biti skupaj, ne da bi se pogovorjala, dovolj bo le moj dotik in ti boš dojel. Tako kot sončnica. «

RAZODETJE IN ODREŠITEV

Naslednjega dne mu je govorila o tišini, ki jo negujejuje Hipatije, zato da bi se je naučil tudi on:

»Usvariti je treba popolno tišino okoli sebe. Potem se skušamo odmakniti od naših misli, zamisli in očutkov; tako najdemo mir in tišino in ne izkušamo več jeze, ne hrepenenja, ne bolečine, ne sreče. Izstopile bomo iz samih sebe, zamaknjene v popolno samoto in globoko spokojnost. Ne bomo več videle lepega in dobrega, onkraj lepote same bomo, onkraj vseh vrlin, kakor da je tisti, ki je vstopil v najsevtejši del svetišča, pustil za sabo kipe bogov in ne bi več videl podob, marveč Boga samega. Ne bo nam več treba klicati posredniških moči in s tem, ko jih bomo presegle, bomo odpravile napako, v tistem kotičku na tistem nedostopnem in svetem kraju bomo prišle onkraj rodu bogov in herarhij Aionov in vse bo že znotraj nas kot spomin na nekaj, kar smo odrešili trpljeja zaradi lastnega obstoja. To bo konec poti, osvoboditev, rešitev od vsakih vezi, beg edinega, zdaj samega, proti Edinemu. Na poti k čisti preprostosti ne bomo videle ničesar razen slave teme. Osvbojene duše in razuma bomo prispele onkraj kraljestva uma, se tam gori v češečnju naselile, kakor da bi bile sonce, ki vzhaja, z zaprtimi očmi  bomo zrle v sonce luči, postale bomo ogenj, temen ogenj v tisti temi, in po ognjenih stezah bomo prišle do onca naše poti. Ker bomo priplule proti toku reke in pokazale ne le same sebi, marveč tudi bogovom in Bogu, da se da reka prepluti proti toku izvora, bomo v tistem trenutku ozdravile svet, izničile zlo, zadale smrt smrti, razvezale vozel, v katerega so se zapletli prsti demiurga. Nam, Baudolino, je usojeno zdraviti Boga in nam je zaupana njegova odrešitev: z našim zanosom bomo vso stvaritev vrnile  v samo srce Edinega. Edinemu bomo dale moč za tisti veliki vdih, ki mu omogoča vsrkati vse zlo, ki ga je izdihnil.«

»Je katera izmed vas to že storila?«

» Čakamo, da nam bo uspelo, že stoletja se nato pripravljamo, saj eni izmed nas nekoč bo. Že kot deklice smo se naučile, da ni ujno, da bi vse dočakale ta čudež: nekega dne, pa če tudi bo to čez tioč let, bo ena izmed nas izbrana in dosegla bo trenutek najvišje popolnosti, v katerem se bo počutila eno z lastnim izvirom, in čudež se bo zgodil. Pokazale bomo, da se je iz mnogoterosti sveta, ki prenaša trpljenje, moč vrniti k Edinemu, in s temu Bogu povrnile zaupanje, moč, da se bo lahko ponovno zbral v lastnem središču, energijo, da bo lahko ponovno spet vzpostavil ritem lastnega dihanja.«

Oči so se ji svetile, njena koža kakor da bi se ohladila, roke se se ji malodane tresle, njen glas je postal žalosten in videti je bilo, kakor da roti Budolina, naj tudi on veruje v to razodetje. Baudolino je pomisli, da je demiurg nemara res storil veliko napak, a zaradi obstoja tega bitja je bil svet zanosen, poln samih dovršenosti. Ni se mogel več upirati, prijel jo je za roko in se je dotaknil s poljubom. Stresel jo je drget, izkusila je nekaj neznanega. Z rokami je zakrila obraz in Baudolino jo je zaslišal osuplo mrmrati:

»Tudi znotraj tebe prebiva neki bog. Izgubila sem.... izgubila sem apatijo....«
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #161 - 20.06.2003 at 09:20:49
 
APATIJA

Hepatija In Baudolino sta se še velikokrat srečala. Ona je govorila, on pa je žele, da bi v nedogled razlagal svoj nauk, saj je kar požiral njene besede. Na vsa njegova vprašanja je odgovrjala iskereno in ne da bi pri tem kaj zardela: v ničemer ni videla prepovedi. Vse ji je zdelo samo o sebi umevno.

Naposled je Budoliono le našel toliko poguma, da jo je vprašal, kako Hipatije skozi stoletja ohranjajo svojo vrsto. Odgovorila mu je, da Velika mati vsako leto izbere nekaj Hipatij, ki naj bi rodile, in jih pospremila k oplojevalcem. Hipatija jih ni znala opisati, saj jih ni še nikoli videla, kakor jih niso videle niti Hipatije, ki so se prepustile obredu. Ponoči so jih namreč odpeljali na neki kraj, tam so spile napoj, ki jih je upijanil in omamil, takrat so bile oplojene, takrat pa so se vrnile  v svojo skupnost, in tiste ki so zanosile, so prijateljice negovale vse do poroda: če je bil sad tega deček, so ga vrnile oplojevalcem, ki naj bi ga vzgojili v enega izmed njih, če pa je bila deklica, je ostala v skupnosti in odraščala kot ena izmed Hipatij.
 
»S telesnim združenjem,« je rekla Hipatija, »kakor to počno živali, ki so brez duše, se množi zgolj napaka stvaritve. Hipatije, ki jih odpeljejo k oplojevalcem, sprejmjo to ponižanje le zato, ker moramo obstajati, da bomo svet odrešile te napake. Tiste izmed nas, ki so že utrple oploditev, se tega ne spominjajo, saj če se to ni zgodilo v duhu žrtvovanja, bi bile ob svojo apatijo...«

»Kaj pa je vaša apatija?«

»Stanje, v katerem vsaka Hipatija živi in je v njem srečna.«
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #162 - 20.06.2003 at 11:51:59
 
Zdej bom s citiranjem nehov, ker pol je baudolino hepatijo vprašal » Zakaj napaka stvaritve? » in tle se njun pogovor naveže na tisto demiurgovo napako, s čemer sem jest začel tole citiranje. Pustmo bralcu tud, kako se tale love story konča, jest ne bi bil titud če bi se zdej te zgodbe ne  lotu analitično. Undecided Roll Eyes Smiley

Jest sem v njej precej jasno ugledal razmerja med filozofsko podlago, religiozno dimenzijo in psihosocilanim okoljem, v katerem in skoz katerga  lahko vse to deluje v praksi. Pri tem je zame filozofoska osnova plotinov koncept emanacije enosti, religiozni koncept da temu konceptu čustveno energijo z elementom razodetja/odrešitve, ki pa se lahko realizira/prakticira le ustreznem  psihosocialnem okolju, v tem primeru skupnosti žensk brez moškega, to je v odosotnosti moškega kot očeta in moškega kot seksualnega partnerja, da se energija za vračanje k izvoru ne usmeri  v  očeta/ljubimca ampak direkt brez posrednika (amlih bogov)v Edinega, iz katerga tud izvira.

V primeru hipatije gre po moje (predpostavljam da se eco ni vsega zmislu in da je le mal olepšal dejansko legendo) za eno hudo psihosocilano izkušnjo (nasilno zavrnitev  ženskega principa razlage sveta, ki je ogrožal moškega, v tem pricipu krščanskega, s strani sv. cirila), ki je sprožilo 'feministično' gibanje oz. ustnovitev  verske sekte, ki si je ustvarlo tako psihosocialno okolje (skupnost žensk), da je tako razlago sveta lahko udejanjalo v praksi. To psihosocilano okolje pa ni take razlge sveta le ohranjalo ampak jo je lahko (zaradi odsotnosti moškega) celo poglabljala do obljubljene odrešitve. Seveda v takem okolju ne sme prihajat do psihosocilanih motenj (ne sme vanjga vdret noben moški), če ne se energije razpršijo al pa vsaj zaustavjo (na ta malem bogu), filozofska osnova izgubi moč vere in s tem razpade tud psihosocilano okolje, t.j. v bistvu edino realnost, ki jo določena skupnost pozna.

Takih primerov bi lahko skoz zgodovino najdl cel kup,  v vsakem  obdodobju po nekaj, tud dons tukaj pa zdej jih je dost, tud mi živimo v enmu takih na mikro al pa makro nivoju, tale s hipatjimi  je le ena izmed njih, ki je mal bolj  eksteremna,  zato pa tud bolj pregledna kot kakšne veliki filozosko-religiozni sistemi in njihova psihosocilana okolja/skupnosti, skoz  katere se prakticirajo.  

Zdaj mene zanima, kako določit, kaj  je tisto   patološko, če na  zadevo gledaš odzunaj (od znotraj je itak vse klapa in so vsi   srečni in na poti k odešitvi)  ..? Je catch v filozofiji (koncept enosti/boga), religioznosti (odrešitev v enosti/bogu), praksi (psihosocialnem okolju in njegovem  obredju)?

A je sploh možno štekat, kaj  me zanima?      
Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #163 - 20.06.2003 at 12:09:27
 
t wrote on 20.06.2003 at 12:07:24:
OK,


Daj povej vsaj naslov knjige.



Bi moral prebrati knjigo, da bi se lahko pogovarjal.



Če pa mene vprašaš je pataloški ravno idealizem - osnovni pristop. Zadeva v teoriji izgleda lepo, v praksi pa je gojišče travem.

Poleg tega, da se je izvajanje neoplatonizma nanašalo na razne misterije o katerih pa resnično ne vemo ničesar.

uživajte!

Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: simptomi religioznosti II
Reply #164 - 20.06.2003 at 15:47:50
 
Umberto Eco: Baudolino

ampak ne rabiš za to razpravo brat cele knjige, ker sem o teh hepatijah skor vse povzel (spustu sem par erotičih scen in detajla , da so v legendi imele hepatije kozje noge, ki baudolina sploh ni motilo, in da so bli njihovi oplojevalci satiri)  Tongue.

Druge zgodbe, ki se prepletajo s pustolovskim duhom glavnehga junaka, ki se v 13. stoletju odpravlja iskat indijo, so tud zanimive, ampak mal izven konteksta, ki sem ga hotu tle izpostvat.

Idealizem kot vir patološkosti je zakodiran kje: v filozofiji, religiji, a gnezdi v psihični travmi pvzročeni v socialnem okolju (rezanje in zažig filozofinje hepatije)? A je bla zažgana zarad  svoje idealistične filozofije al pa je njen zažig vir realigioznega idealizma sledilk?

A bi bil  idealizem sam po seb patološki, če bi bil univerzalen al pa bi se z uiniverzalizmom idealizma, to je s tem, da bi negovo filozofsko osnovo in religiozen koncept prakticirala vsa človeška skupnost (ideal svetovnih  religij), patološkost zgubila? Al pa ker te patološkosti ne bi mogel nihče razkrit, ker ne bi blo nikogar "zunaj" nje? Ali pa bi dejansko zginla, ker si ustvarli tako psihosocialno okolje in s tem realnost, v kateri bi bli vsi srečni/zadovoljni  v  hrepenenju  po uresničitvi tega ideala in bi se ta ideal dejasnko samouresničeval ?
Back to top
« Last Edit: 21.06.2003 at 09:09:18 by titud »  
 
IP Logged
 
Pages: 1 ... 9 10 11