V čem je problem  religioznosti, pa naj bo tu una mistična v polju neizrekljivega al pa una religiozna z izdelano simboliko in dogmatično prakso?

Če je religiozniost predvsem  čustvo, pol se izčrpa planu forme/astrala, pa naj bo to zavestna jezikovna al  nezavedna  simbolna/sanjska. Če pa je bistvo v njenem duhovnem presežku, pol se zgubi v mentalnem planu, ki ga  ne mormo postavt niti v zavedno niti v nezavedno. Jest mam občutek, da so religije čustven vidik religiznosti skurle in da so ga  prek kulture dost učinkovito integrirala vase čist posvetno organizirana občestva od družine do nacije. Na taki podlagai  smo začel osvajat  un mentalni presežek religioznosti. Naskakovat smo začel duha, pri tem pa se opiramo na orodja in  tehnologije, ki jih mamo za praktični izraz tega duha. Zavzel smo en religiozen odnos do znanosti, tako naravoslovne kot humanistične, ki nam skrivnosti duha kao razkrivajo tako v objektivnem svetu kot v naši glavi.  Se nam je začel dogajat, da bi rad na samega sebe stopil, da bi lahko tega duha direkt z jajca zagrabl. Ampak se je izkazal, da smo samemu seb dost prešvoh opora, da so  ble s tem duhom  dost trdnješe povezane  antične/vedske/biblične kulture, ki so duha spustle medse, da jih  je on direktno držal za jajca.

Religioznost je po moje eno pripoznavanje vladavine duha. Problem je samo v verjetju tistmu, ki nam bo tega duha  razlagov. V trenutnem kulturno-civilizacijskem okolju  je ta glaven problem pač v verjetju samemu seb.  

Titud:
Quote:

Seveda se hudič skriva v pomankanju vere v resnico. Vendar realizira ( v človeku ) se skozi logiko. Naprimer, ko hudič skuša Jezusa je logičen:
- Če si božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: "Svojim angelom bo zapovedal, da te obvarujejo" in: " Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen" Jezus mu je odgovoril: Rečeno je:" Ne preizkušaj svojega Boga! " -
Se pravi, če preizkušaš grešiš - dvomiš in zaradi te nevere v resnico se oddaljiš od boga in tako zapadeš pod  hudiča. Resnica je Bog.
Quote:

Ne vem če razumem aristotelov logos, vendar je za kristjana razum v svojem potecijalu dober tako kot vsaka božja stvaritev. Vendar se vse konča s človekovo svobodo - najbolj nedoumlijva krščanska skrivnost. Zato je tudi vsaka stvar spoznana z razumom dobra ( v svojem potecijalu ). Noben znanstvenik ne more odkriti ničesar kar bi bilo protislovno z vero v Boga.
Sodobna fizika se zmerom bolj bliža spoznanjem vshodnega misticizma!
Quote:

Bog je resnica. Resnica je ena sama, nedelijva. A je mogoče razumeti samo del resnice? Meni se zdi, da je bližji približek najbolj zgrešen.  Zato pa je na svetu religioznost - za preseganje razuma. Vse kar razumeš lahko poveš. O Bogu se ne da povedati ničesar, ker se vse dogaja na subjektivni ravni v človeku. Zato sem že velikokrat podvomil o koristnosti teh pogovorov - nas hudič vleče za nos. ??? - teji znakci so za naju obeh najbolj resnični, ker vsebujejo čustven naboj, tisto kar te vleče k občutenju mojega občutja vsebuje več resnice  kot logično govorjene besede, ki ostanejo hladne. Tukaj se skriva pot do resnice - boga. Zato je težko razložit zakaj verujem.

Jst,
Quote:

Za boljšo sliko si preberi: Gilbert Keith Chesterton - Sv. Tomaž Akvinski.
Quote:

Nisi me razumel. Nič si niso sposojali od filozofov. Le filozofsko so utemeljevali svojo vero. Ne vem kaj ima Avguštinov thingy z vsem skupaj. Dozdeva se mi, da ne veliko

Titud,

Po moje je bistvo problema, ki ga ti nakazujes v tem, da se ljudje poistovetimo predvsem s svojim telesom, iscemo varnost v zunanjih stvareh itd., itd. V primerih, ko je potrebno delovanje, pa se naslanjamo predvsem na svoj razum, ki itak zopet deluje v pogojih zunanjih vidnih stvari. Pri tem nam je preteklost samo v dodatno oporo. Tipicen primer take drze mi je Ten-nejeva govorica.

Meni je pri tem zanimivo predvsem to, da nekoga s tako filozofijo recimo tako zelo pritegnejo platonisti kot je Plotin, ki v svoji osnovni shemi dalec presega to drzo.

Sem pa opazil, da nekdo s tako drzo teh shem verjetno niti ni sposoben dojeti, saj so s svojo simboliko popolnoma nerazumske in kot take nedojemljive za neko "logicno" razlago, pa potem pride prav pojav platonizem, ki pa ga je ze mogoce analizirati.

To pa je itak mozno samo skozi druzbene pojave. Torej, Plotina lahko nekdo tak analizira samo skozi platonizem kot druzbeni pojav, pri tem pa pozablja, da Plotinova shema in s tem filozofija, ki iz tega izhaja, v svojem bistvu ni namenjena mnozici temvec posamezniku.

Zato pa je 99% ljudi na tem forumu tudi sposobno govoriti o krscanstvu samo kot druzbenem pojavu, kar vodi do stevilnih uzivaskih in tudi upravicenih kritik in kar jaz vseskozi imenujem npr. politicna plat RKC. O tisti duhovni plati pa nic.

Zato sem tudi tako pograbil Plotina, saj se mi je zdelo, da bi lahko tako lazje kaj se o tem rekli. Samo smo itak hitro prisli do dogem, pa zakaj so bad itd., itd.

Nekje se sprasujes, kaj mene vlece tako v krscanstvo. Ali njegova prakticnost ali platonizem v njemu?

Da ti povem odkrito o platonizmu nisem imel pojam, dokler ni Ten-nej zacel govoriti o njemu. Tudi o Plotinu se mi ni sanjal (samo slisal sem zanj), dokler ga nisi ti odlicno predstavil. Krscanstvo kot tako, kot ga vidimo navzven v cerkvah itd. pa je zame v veliki meri neprakticno. O tem smo tudi ze govorili zakaj.

Meni je krscanstvo bom rekel tokrat kot zahodna tradicija vsec enostavno zato ker je vpeto v ta prostor in ker ni tolk naivno in bad in brez zunanjih in notranjih rezultatov, kot ljudje mislijo. Samo pravilni shemi, al pa formuli itd., itd. moras slediti.

Zdej Platon, pa Plotin in krscanstvo pa je zame zelo prijetno odkritje itd., itd. Kdo je bil prvi, pa kdo drugi, pa iz duhovnega stalisca itak ni pomembno, temvec morda samo iz stalisca zgodovine.
Evo, ze spet druzboslovna veda.

Ravno iz tega stalisca je npr. Luter naredil neprecenljivo skodo protestantizmu, saj ga je naredil popolnoma sterilnega, kar se custvene plati vere tice. Namrec, njegova reforma je bila predvsem druzboslovne narave. Se je pa nato na racun custev ocitno razvil intelekt, ki je v koncni fazi pripeljal do vecstoletne nadvlade "hladnega" zahoda.

Sam verjetno je ravno tukaj problem vse nase debate. Duhovnost ni znanstveni termin.


Lp
Jst

Da  krščanstvo praktično ni mogoče ločevat na induvidualno duhovno vrednost za posameznika  in na  njegove kolektivistične/družbene/zgodovinske dimenzije me je skor prepričalo tole razmišljanje enega sicer orientalskega strokovnjaka za religije:

Kristjani imajo cerkev za medij odrešitve, ker je cerkev simbol Kristusa odrešenika. Kristjani z Bogom niso povezani posamično temveč samo preko Kristusa, Kristus  je cerkev, cerkev pa je kraj, kjer se slavi Boga in se ga s posredovanjem Kristusa prosi z odrešitev. V tem pogledu so kristjani  kolketivisti, ker idividualizem sprejemanjo družbeno.      

Plotinova in krščanska shema človeka sta predvsem odraz družbenosti človeka. Pri plotinu je ta družbenost zakamuflirana, nima poosebljenega nosilca, čeprav je pogruntal, da helenističnega demokratičnega pluralizma polisov, ki se je odražal v panteizmu, defintivno konc, da duh časa bolj favorizira centralistično  latinska organizacij družbe, ki se odraža   skoz duhovni koncept enosti (v kristusu kot so koncet enosti postavili krščani ali imperatorju kot so ga postavili rimljani). Ves plotinov koncept odražanja posamičnega v splošnem, duha v materiji ter vloge posamičnih in kolektivnih duš je pač poskus nardit en sistem, po  katermu se bo človek orientiral v sojih  družbenih razmerjih oz. poskus prikazat družbena razmerja kot obliko manifsetcije naravnih zakonov.

Zanimivo, da se krščanstvo na naravi nujnosti  sploh ne utemljuje, da je že v svojem temelju predvsem družbeno gibananje in da zato glede svojih korespondenc z naravo sploh ni izbirčno. Krčanstvo izpostavlja svojo družbeno zavezo in če je ta dovolj močna, se ji bo podredila tud narava. Zahodna civilicaija zato s svojo tehnologijo ni noben dokaz superiorne krščanske  tradicije v smislu uspešne korespondence z naravo ampak dokaz superiorne družbene organizacije oz. korespodence človeka s čovekom. Zato zahodni človek ni sposobeben občutit  induvidualnosti ali kolektivnosti v enem absolutnem smislu, prazprav ni sploh  sposoben enih brezpogojnih občutij.      

Jst, tisto  kar ti pripisuješ krščanstvu, zihr ni ena individualnost v enem absolutnem smsilu, karšno so razvijale vzhodne kulture. Oziroma to kar v krščanstvu ti vidiš kot največjo  dragocenost  je prav tisto, kar majo druge religije v izobilju in je v krščanstvu velika dragocenost prav zaradi svoje  redkosti. Je pa res, da je krščanstvo to znalo zarad uporabe  na  družbi spotencirat na x-to potenco, zato smo kljub bednemu pozanvanju svojih lastnih  fizikalnihih, astralnih in  mentalnih lastnosti neverjetno učinoviti.

Še enkrat: kršanstvo je predvsem družbena kategorija, ki svetu ni zavladalo zarad bogastva svoje tradicije ampak zarad tega, ker je sprožilo veržino reakcijo družbene kapitalizacije te tradicije.              

Takega induvidualizma današnji človk, ne samo krščan, ni sposoben štekat.  Današnji človk je  božansko v seb sposoben začutuit le kot del občestva, pa naj bo to
cerkveno al  pa posvetno. Pa še pol vir  božanskega ne locira vase, ampak v cerku in  državo in od enega al pa drugega tud pričakuje odrešitu.

Zahodni človek je kolektivist, ki se božanske moči  vseh nas sicer super zveda in ma zato tud sebe kot pripadnika zahodne civilizacije za nekaj superiornega nad drugimi, ko se pa znajde sam pred sabo je pa ena vsega usmiljenja vredna nula. Kristus mu je sicer hotu dopovedat, da ni treba bit reva, a ga je folk tko zastpou, da je posameznik le skoz njega oz. kar je iz njega nastalo lahko nekaj. Jest ne trdim, da je to manipulacija kristusovih naslednikov, ker ne bi mogla trajt 2000 let. Njegovi sledilci so  kot preganjano občestvo iz doživljanje lastne individualnosti skoz njega črpali blazno moč, ki je zgradila največji svetovni imperij kvazi  individuov, ubogih na duhu, ki so zgradl tehnološko kraljestvo, s katerim so kolektivno zavladal svetu, da bi se vanjga zatekl v strahu pred soočenjem z božanskim   v seb. 

Ma ja, jst, ko mi zalafa, zamorim vse okrog sebe, me ni za ustavt   .

Veš kaj sem se od ouspenskega nauču: da se da v bistvu vse spedenat bodisi  intelktualno bodisi instinktivno. Ampak če deluješ samo skoz misleni  center boš morda  za eno zadevo, ki bi ji instinktivno rešu v delčku  sekunde, prabu nekaj debelih ur. In seveda  obratno, da za  nekatere probleme misleni center porab le nakaj minut, po instiktivni poti pa bi za za uspešno rešitu rabu dneve in tedne poskušanja.

Ouspenski je bil že pred stoletjem kritik tedanje sodobne  psihlologije, ki pa je, zanimivo, kljub temu, da je človeško psiho po funcioniranju  primerjal  strojem, na človeka  gledal po vzoru indijskih filozofij skoz osebnostno rast od poenotenja mnoštva jazov v en jaz oz. subjekt, ki doseže najvišjo stopnjo, ko se objekivizira. Skratka, v psihološkem jeziku je povedal isto, kar smo že parkrat obdelal v filozofskem, tradicionalnem  al pa religioznem kontekstu.

Ok., pejmo nazaj na simptome religoznosti.

Jung ves cajt opozorja na nevarnost identifikacije subjektivne zavesti s kolektivno zavestjo, ki rojeva razne -izme. Zaščito pred prevlado družbene zavesti in njej ustrezajoče množične psihe si je srednejveški človek ustvaril z religioznim prepričanjem in sugestivnostjo, moderni človek pa naj bi si to zaščito ustvru z znanstveno objektivnostjo in zavedanjem.  Jung vidi vlogo religije  za modernega človeka v  tem, da preprečuje druženo in nacionalno infalcijo nezačitenega jaza, ki mu grozi kakšnemu koletivinrmu -izmu pripadajoča množična psiha.

Jung ne vidi  dovoljšne garncija v tem, če je človek dovolj samostojen in prepozna omejenost družbenega -izma, saj mu v tem primeru  preti subjektivna inflacija, ki v religiozni ideji prepoznava le vero in tradicijo, ne pa  skrbenga tehtanja (religire) arhetipov. Arhetipi so stalno prisotni  in učinkujoči zato kot taki ne potrebujejo vere, ampak poznavanje njihovega smisla in premišljeno pobožnost, ki ji nikoli ne uide njihov pomen. Tako kot je arhetip deloma duhovni faktor, deloma pa skriti smisel, ki se nahaja v nagonu, velja tudi za duha dvoličnost in paradksnost: lahko je v veliko pomoč ali pa zelo nevaren (origanes: kdor je blizu mene, je blizu ognja. kdor je daleč od mene, je daleč od carstva).

Jung ugotavlja, da je bilo človeku usojeno igrati odločilno vlogo  pri razrešitvi te negotovsti, zahavljujoč njegovi zavesti, ki se je pojavila v temačnih breznih prasveta. Opozarja, da se to premalo upošteva predvsem tam , kjer uspeva -izem, ki predstavlja pretuhtano zamenjavo za izgubljeno  povezavo z duševno realnostjo. Iz tega  nastalo nezgrešljivo pomasovljenje duše zamegljuje smisel induviduma in kulturne sploh.

Jung je te stvari ugotavljal pod za človeštvo in posmeznika pogubnim učinkom kolektivističnih -izmov kot je bil nacizem in tedaj še aktulen stalinizem. Iz zgoraj povedanehga je razvidno, da moderen človek  ni bil več sposben dojet bistva religioznosti kot 'skrbnega tehtanja' ampak da je dojemal religijo le še kot vero in tradicijo, ki mu ni mogla  zajezit subjektivne inflacije, zarad katere se poruši ne samo induvidualno duhovno ravnotežje, ampak tudi družbeno.

Jest si ne morem kaj, da  se ne bi kot  post-modern človek z vsemi izkušnjami katastrofičnega modernega predhodnika pustu jungu preričat, da je regioznost v tem junguvskem  smsilu potrebna in clo nujna. To je dons na videz še težje, ker so ven udarli tudi religozmi fanat-izmi, ampak to je glih priložnost za religije, da se losajo forsiranja vere/tradicije in končno  izpostavijo  duhovno vlogo 'skrbnega tehtanja'.