Quote:Zaradi tiste tvoje povezave med umikom pred ogroženostjo in izgubo svobode, se danes že nekaj časa počutim malo nelagodno, zgleda da zadeva še daleč ni izginjena še izrinjena ne. Uff, bom moral tole malo prespat in premeditirat, to občutenje svobode.
To povezavo med izgubo ogroženosti z izgubo svobode na en dost pregleden razrešuje erich fromm v knjigi bekstvo od slobode, ki je bla izdana srbohrvaščini pri nolitu pred več kot dvajsetimi leti. Vsaj zdi se mi, ker takrat, ko sem jo jest bral, sem se nagibal bolj h kolektivistični razrešitvi problema v marksitičnem smilslu (razrešitu je v razotujenosti proizvajalcev od produkcijskih sredstev), zdaj bi pa v nej znov ugledat tud psihoterapevtsko/spiritualne (zenovske) vidike razrešitve. Šele zdaj odkrivam te dimenzije skoz njegove druge knjige tega jungovega sodobnika, ki je z njegovo psihoanalizo razlagal predvsem socialne pojave.
Quote:A najti postmoderno rešitve pri tebi pomeni, da izhajaš iz sebe, vpetosti v svoje okolje in od tod vlečeš svoja spoznanja, postmoderne koktajle naukov teh ali onih šol pa uporabljaš za berglo, dokler ne zmoreš samostojno hodit. Al jest zadnjega stavka nič ne štekam?
Jest gledam na postmoderne razreševanja ogroženosti od svobode kot na poskuse intelektualnega utemljevanja tistga, kar sem jest lotu tkorekoč spontano razreševat. Dejstvo je , da sem se na samem štartu razvoja svojega na intelektualizmu utemljenega razreševanje ekistencilanih problemov in v obdodbju praktično popolne 'obsojenosti na svobodo' spontano prepustu filingu 'iz trebuha'. Moj problem je bil v tem, da mi je očitno le tako lahko znesl, nism pa mogu najt intelektualnega pokritja za to praktično izkušnjo. Intelekt sem tako vedno imel za nekaj, kar me potencilano ogroža, kar bi lahko, če bi se začel nanjga naslanjat, razkril dejstvo, da sem v trebuh 'pobegnu pred ogroženostjo od svobode' in da je zato moj lajf le oblika nesvobode.
Postmoderna scena mi v bistvu odpira intelektulni prostor za razkritje, da nism nikamor pobegnu in da nism nč zgubu, da sem si polje svobode prazprav razširu in dalahko intelekt uparabljam po mili volji, ne da mi me ogrozu v moji svobodni eksitencialni poziciji.
Ne vem, vi ste večinoma mlajši in ste v postmoderni sceni iz konca osemdestih in v devetdestih bistvu odraščali. V začetku osemdestih je blo pri nas le ene par krišnarjev in skurjenih al pa kvazi hipijev, ki niso zbujal upanja v možnost kakšne realne alternativne izbire. Če se v začetku osemdesetih zaradi ugodnih kreditov nisi lotu zidat bajte al pa kupovat stanovanja, si bil totaln bebec, to je pa je hkrat pomenil, da si moral v čustveno najintenzivnejšem okolju pristajat na brezčutno logiko okolja ter malomeščansko žlahtovske klane. Če nis šel skratka v to, nis imel za svoj lajf nobenga racionalnega pokritja in so te v bistvu imel vsi za iracinalnega debila.
Mislm, da se je v devetdesetih letih scena v tem smislu zaprla in da je marsikdo sprevidu, da je blo tisto, kar je veljalo v osemdesetih za eno trdno realnost, eno navadno napihovanje. Milni mehurček se je razblinu, realost je dejnasko postala za dost več folka dost trša, zato so v devetdestih alternativne oblike življenja začela dobivat eno večjo praktično vrednost in s tem tud racionalno pokritje.
Vsaj zase lahko rečem, da mam šele v tem tisočletju šanso, da se ujamem z duhom časa. Mam sicer včasih občutek ogroženoti, da so vrstniki napravl dost več na materilnem planu in da ste generacije devetdesetih let dost globje pršle na t.i. duhovnem področju, ampak hkrat mam pa občutek, da bistvo današnjega duha časa ena harmonija, ki jo zarad forsiranja duhovne al pa materialne scene v bistvu v vsem manjka. Tud men, zato jo tud tle gor iščem predvsem v stiku z generacijo, ki se je oblikovala v duhu časa devetdesetih in ki je legitimizirala sceno, ki sem jo jest na intimnem nivoju tko konspirativno in intelktualno omahljivo zastavu že v osemdesetih.