Brez veze, bp, da ti prodajam nazaj nekaj tvojga, kar ti še od sebe ne bi kupu. Bom odzdej naprej skušal le svoje okrog talat, kar si me nenazadnje tud vuvodnemu postu naprosu.

Quote:


Jest se stalno/dnevno  globoko čudim svoji nevednosti. Ampak bolj jo hočm odpravt, bolj spoznavam, da sploh ni finta v nevednosti, saj vem realtivno dost več kot folk, med katermu se gibljem.  Torej mi je začel počas kapljat, da ni finta v vedenju, ampak  v moji nesposobnosti, bi verjel  v tisto, kar vem. Ker ne verjamem v tisto, kar vem, res ne morem prčakovat, da bi  bi verjel v tisto, česar ne vem in  v čemer je   v bistvu smisu verovanja.

Verjetje pride z zaupanjem, zato sem začel verjetje začel zavestno 'trenirat' na tistih, ki jim zaupam. To so najprej žena pa otroc. So me tud oni navadal (predvsem otroc, ki so zrastl), da ni nujno, da moram o njih vse vedet, da bi jim lahko zaupal. Da jim moram zaupat pa verjet, da sami zase  vedo, kaj je zanje dobr in da je šele tisto kar je dobro za njih lahko  dobro za mene in ne obratno. Pr odnosu s svojim  fotrom sem moral v skladu s tem odkritjem o pomebnosti verjetja pač uprabit obraten proces: kar je dobro za mene je dobro tud zanj, pa naj to sprejme al pa ne in da ne rabm zgubljat energije s tem, da bi mu to non stop dajal vedet, če on tega ni sposoben z verjetjem  dojet.

Gremo naprej na širšo skupnost, pred katero se non stop z enim znanjem pa vedenjem dokazujem, ko pa se ljudje hočjo na to moje znanje pa vedenje zanest, se hitr izkaže, da mu tud sam ne verjamem. Mi morajo kar naprej dopvedaovat, da naj izkoristim kar vem , da se mi ni treba non stop za nekaj naprej 'višjega'  naprezat pa na eno nepopolnost zgovrajat. Tle sva se (tko kot ti?)tud z a.-jem zapela, ker  me je hotu 'izkoristi' za  to, da delam, kar vem pa znam, jest pa sem hotu njega/njih/vas 'izkorsitit' za to, da bi zvedu še več. Vam v tem smsilu niti ne bi želu zaupat, ker se tem s izognem tud temu, da bi vi moral zaupat men. Ampak se je spet izkazal, da vedenje, ki ga dobim od vas, ni dost, da vam moram tud in predvsem verjet. To mojo potrebo po verjetju so mi razkrile tud (med drugim tud  tvoje) dvojne/tojne identitete na forumu, saj od njih sem sicer nekaj zvedu, zaupanje v to, kar sem zvedu,  pa se mi je zarad neavteničnih  identitet za posti  sesul.

Skratka, jest tud tle gor na forumu se mi je odprlo eno spoznanje, da nimam problemov tolk z vedenjem, temeveč predvsem z verjetjem. Da mam okrog vere tolk nerazčišne pojme, da sem jo zarad tega spsoben totalno zatajit al pa se ji po drugi strani tako naivno prepustit, da glede na raven svojega vedenja presenetim tako sebe kot druge. Tle gor sem najdu eno ljudi z zlo podobnimi problemi, s katerimi nihamo od totalne skepse do totalne vere, med totalno indeferntnostjo drug do drugega  in totalnim  zaupanjem, saj vitualnost/anonimnost medija  omogoča oboje.  Zato skupina v praksi deluje med obema tem skrajnostima, kar ji daje eno veliko dinamiko, a hkrat obsoja na neučinkovistost (ki tebe moti) in ki je po moje ni možno odpravit, ne da bi s tem osiromašl v njeno dinamiko.

V postu sem ti spet skušal prodat nekaj tvojga, ampak sem tisto zavil v oklepaje, tko da ti tega ni treba niti odmotat. Vse ostalo o veri/zaupanju pa je čist moje, dostavljeno tko, kot si zaželu. Porab zase kakor hočeš, zarad mene mu lahko zaupaš pa verjamešm al pa vzameš zgolj na znanje.      

Quote:


Pri skepsi gre tko, da se vsaj na videz ne rabiš nikjer sidrirat, zato tud okrog nobene lastne vrednosti ne nihaš. Si bodisi nihilist al pa ekistencialist (kar je meni bližje), ker maš znotraj ekistence eno totalno svobodo, ampak ta svoboda pade nate kot breme, ker te v celot determinira, da ji ne moreš pobegnt. Karkoli počneš, počneš iz te svoje  svobode, te nobena zgodovinska al pa privatna okoliščina ne more te obosjenosti na svobodo losat, pa če te še tolk stiska pa pritiska. Nimaš prav nobene druge vrednote kot to, camus bi reku absurdno ujetost v svobodo brez boga, da bi ti pot iz nje kazov. Jo  zato laghko  občutiš  vdano kot sizif,  a hkart tud uporno kot prometej.

Tako vdanost kot upor sta znamenja vere v človeka, ki kot sizif nikoli kloni in se upira kot prometej  in prav v teh dveh vrlinah centrira svoje vrednote.  

Tko da se pravzaprav ne dokazuješ nikomur, izkazuješ le vdanost/kljubovanje  eksistenci, ki ti je dana proti lastni volji in  v kateri obsojenost na svobo ne moreš prevalit na nikogar.

Vera je tako lahko tud ateistična  zadeva, je samo rezultat vdanosti/zaupanja spoznanju, da je 'nekaj' močnejše tod tebe, da mu lahko samo 'služiš' s tramsto  vadnostjo al pa uporom. Eksistencializem  mi je v tem pogledu še vedno najbližji in ko če maš vero v tisto 'nekaj', so ti vsi verniki v 'nekaj drugegega' po svoje bliz. Si del enga 'bratstva v veri', občestva, kjer vsak po svoje  časti sicer svojga boga: eden mu vdano vali skalo in uporno krade ogenj, drugi mu mu moli, tretji  poje mantre...

Ne vem, jest vsem tem vidm eno  dinamiko, ki si ji  vdajam, a se zard tega ne počutm čist nč konformno/nesvobodno.

Quote:


Upam, da te nisem zavedu k iskanju razsvetljenja izven eksistence,  da te ne bom imel na vesti, ko se boš kje zastrupljen/sežgan   prdružu kakšnemu kultu sonca...

Dragač je pa tud mene ves cajt vznemirja skrivnostna povezanost/podobnost ne tolk med ujetostjo v karimčno danost in existenco ampak svoboda, na katero si zarad te ujetosti praktično obsojen. Nekje gre za krmarjenje znotraj karme pa dharme, drugje za pa  determeniranost gentsko/kulturno dane eksitence z zgodovinskimi okoliščinami. V mladostnem obodju sem bil praktično obseden z zgodovisnkim determinizmom lastne eksitnece, pri čemer sem bil nagnjen k temu, da sem se zlahka  podrejal kakšnemu totalitarnemu cilju:v gimnaziji post hipijevskem krišnatjanstvu pa navduševanju za hesseja, v vojski pa začetnem obdobju študija za camija in  molroja in sartra,  ki sem jih doplnjeval z humanističnimi marksiti  la from. V kasnejšem obdobju (ljubezen, daružina, otroci) je zgodovisnki determinizem zamenjal determenizem  pragmatične realnosti, nenaklonjene na ljubezni utemljeni skupnosti. Obsojenost na svobodo eksitence sem razširu še   z dvema novima nebogljenima bitjema, drža pa je ostala v bistvu  enako prenašalna/kljubovalna. Na 'stara' leta sem začel pač v skladu s pojemanjem vitalnih življenskih moči na račun duhovnih začel v temu  eksitencilaističnu modelu začel prepoznavat trancedenčne karmično/dharmične vzorce in začel samga sebe presenečat, da sem kljub svomu ateizmu v bistvu en prikrit vernik, čeprav bi tko kot vsi men podobni svojo religioznost rajš zakamuflikral za duhovnost.

Glede razsvetljenja si jest še nism prišel na čisto tko kot ti, čeprav bi se tud tle dal najt en vzorec. Camus v nezmožnosti spoznanja v naprej danega absolutnega smisla, ko vodi življenje, vidi za človeka edino šanso v tem, da mora najti pravo mero znotraj svojih možnosti.  Pot k temu najde camus v 'sredozemskem mišljenju', utelešenem  v pokrajini sredozemskega prostora in grškem mišljenju, ki je v njem vzniknilo.  V tej pokrajini se manifestira  poravnava nasprotij med svetlobo in senco, med morjem in soncem (evo, mi smo vsako leto maximalo možno ob morju ). Camus tu spet poseže po grški mitologiji (to bo nekaj za tvojo nemsis ):

Nemesis je na straži, je boginja mere, ne maščevanja. Vse kar prestopi meje, neizprosno kaznuje. 8)      

Nekaj iz časov moje mladosti, iz Intervjuja z Milanom Mladenovićem iz skupine Ekaterina Velika ...

Q: U pesmi "Modro i zeleno" postoji jedan stih koji govori o promenama i kaze "Kako da ostanem isti, kako da sacuvam sebe od promena, samo putem promene"...

MILAN: Promene su me uvek fascinirale - to kako ljudi vremenom menjaju izgled i svoje unutrasnje osobine i kvalitete...Mislim da je jedini nacin da covek ostane ne isti (to je u ovom stihu bukvalno receno), nego da ostane svoj - jeste da se vremenom menja. Emocija je najveca ljudska vrednost, i to iskrena emocija koju ljudi ulazu u ono sto rade ili u kontakte sa drugim ljudima. I zato nije vazno da li neko svira muziku koju svira Koja, ili koju sviram ja ili bilo ko drugi, vec je vazna iskrenost, naboj emocija i naboj dozivljavanja onoga sto radi. To je vaznije od svake stilske odredjenosti. Mogu da volim razlicite vrste muzike i ne samo muzike vec svih oblika ljudskog delovanja, ali pritom vrlo mi je vazna iskrenost i pozitivno ubedjenje onoga koji stvara. Volim i postujem sve ukoliko sam ubedjen da onaj ko to stvara misli da je to ono pravo, a to se uvek oseti i razlikuje se od foliranja i laznih trendovskih previranja.

Quote:


Ja, muska je ena potenca eksitence, ki se ji velja strastno pa iskreno predajat, če je tud sama iskrena.


Quote:


Ja, bon sens, samo  se mora pazit, da je zmerna, da njej sami napuh ne zavlada  .

so oproščam, ker vskakujem, ampak :

Quote:


te jaz to prav razumem, da SEBE (v soočenju z nasprotnim interesom) ne smeš spreminjati, ampak moraš spremeniti  pogoje, pod katerimi prihajaš v konfliktne situacije ?

kateri pa so ti pogoji, ki naj bi jih spremenil in kako to počneš ?




LP

Quote:


Ja sprijaznjenje z svojo "usodo" te vsekakor varuje pred morebitnimi škodljivimi posledicami, saj ti preprosto onemogoča delovanje v kakšni drugi smeri. In tvoj eksistenčni problem bi celo lahko bil rešen, saj ni želje po kakšni revolucionarni spremembi (za katero ti tvoj razum pravi, da je nemogoča) ampak če malo izklopiš svoj razum lahko spoznaš to, kar že cel čas nekako veš le da se temu spoznanju razumsko upiraš in s tem  ostajaš tisto , kar nisi.





LP

Quote:


Mind, eksistencilaistična filozofija upora ne pomen nedejavnosti, npr. tega, da ne bi sodeloval v  al pa celo vodil revulucionaren prevrat. Andre malraux je kot existencialist svoje junke zmerom postavljal v ene revolucionarne al pa pustolovske situacije (npr. meščanska revolucija v šahghaju 1929, odkrivanje starodavnih temljev na tajskem), ampak tam se za razliko od ostalih niso angažiral pa clo žrtvoval za politične ideje ali materialno bogastvo, ampak za človeške zadeve kot so prijateljstvo in solidarnost. Le negativci so svojo existenco utemlejjval iz nihilistične volje do moči (npr. anarhistični teroristi, pohlepni roparji umetnin) ali idelogije (politkomisarji...)  

Sartre kot najboplj viden existencilaist  je bil eden najbolj dejavnih inteletulcev v slavnem prevratu francoskih študentov leta 1968, camus se bil kot alžirski francoz  zavzemal za dekolonizacijo tedaj še imperialne francije...

Res da je ekistencilizem bolj intelektulno gibanje, a to ne pomen, da je racionalno. V njem je bil velik čustven naboj in je imel zlo humao noto, ki se  ni čist izčrapla in se spodbujena s kakšnimi novodobnimi skorpucalščinami vsaj v men hitr nazaj vzpostav    

Quote:


Tle maš prov, bp, zato sem jest za kresanje  mnenj in  stališč bolj  za tipkovnico bolj kot   pa za šankom. Vsaj dokler sam pred sabo nism na jasnem, kaj mislim.