Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna,  psihološka in sociološka razmišljanja >> Moja osebna prepričanja http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1041632155 Message started by bp on 03.01.2003 at 23:15:55

Title: Moja osebna prepričanja Post by bp on 03.01.2003 at 23:15:55 Titud me je zadnjič izzval, da napišem, kje so vržena moja sidra, v kaj pa jaz verjamem, kaj je tisto oziroma ali je sploh kaj, česar se lahko oprimem, ali pa sem morda eden od tistih amorfnih (hudobnih zelenih:)) postmodernih relativistov, ki so sposobni sesuti vse, naredit pa za nikogar nič. No Andres je to zadnje tako še bolje poimenoval -- poljski glumac :). Rekel sem že, da nisem ravno do konca skeptik, razlog temu pa je, da sem verjetno prelen, da bi brez upanja na odgovor  v neskončnost vrtal v kakšna "velika življenska" vprašanja, pa sem ker se hitro naveličam, izbral nekatere odgovore, ki so mi bili iz nekega razloga bolj všeč od drugih, torej so bolj "moji" in rekel, dost mam, to so stvari v katere pa verjamem. Upam, da se bo še komu drugemu dalo kaj podobnega napisat, vsaj od tebe titud, bi si rad kaj prebral. Jaz sem, to je zelo enostavno trdit in pri tem celo ostat skeptik. Ampak opustit demonovo ščegetanje, sprejet drugega, njegovo avtonomnost, njegovo subjektivnost pa je gotovo stvar moje vere. In ta vera me po mojem vodi stran od enosti, zato pa najdem poseben užitek pri spoznavanju podobnosti ali pa tudi razlik. Prav tako verjamem, da nisem sposoben zaznati, razumeti in vedeti vsega. Skratka, da se kaj lahko zgodi mimo mojega zavedanja in mimo moje zavesti. Kar pomeni, da lahko drevo pade, tudi če mene ni zraven, da bi ga videl. Verjamem, da me po moji smrti ne bo več. Ali bo za mano ostala duša, ali samo prah, s tem se ne ukvarjam. Ker vem, da je moje telo tako pomemben del mojih zaznav, mojih predstav, želja, hotenj, spominov in mojih misli, da tisto, kar bo ostalo po propadu mojega telesa, vsega tega ne bo moglo ohraniti. Kar seveda izključuje vero, da sem ustvarjen po božji podobi. Tako da nisem nevemkako drugačen od opic, rib, trave ali kamnov. Svet je moje igrišče, prostor v katerem lahko raziskujem in se učim, pri čemer mi lahko marsikje lahko marsikdo pomaga in zato tudi jaz drugim. Pri tem ne iščem nekega absolutnega spoznanja. Veliko reči je, ki se jih lahko v tem svetu naučim. Drugi so pri tem moji partnerji ki preverjajo, spreminjajo, dopolnjujejo in delijo moja iskanja. Nikomur ne bom služil, brez, da bi imel za to dobro motivacijo. To vključuje religije in božanstva, inštitucije, vključno z društvom Sonce ;). Je v nasprotju z mojo vero :) Resnica in resničnost je koncept oz. bolje kontekst (ali iluzija, če hočete), ki ga lahko ustvarim z drugimi. Je navadno potrebna za to, da lahko komuniciramo in vzpostavljamo odnose. Kot sokreator lahko na resnico in resničnost vplivam, ne pa tudi poljubno spreminjam. Podobno menda velja za druge. Pri tem je svoboda vse tisto, kar me usmerja, ljubezen je vse tisto, kar me poganja, resničnost je tisto, kar omejuje moja iskanja. Dobro je vse, kar pripomore k mojemu spoznavanju sveta, dobro je tisto kar mi omogoča to deliti, in še najboljše je ustvarjati resničnost v kateri bomo bolj svobodni v svojih iskanjih. Kljub temu, pa zame ni univerzalnega merila za svet, pa naj zveni še tako pomembno: resnica, dobro, denar, moč, lepota, vera, ljubezen, svoboda. Vsakič ko s kom soustvarjamo resničnost, lahko izberemo svoje enote, svoje vrednote, s katerimi ga bomo merili. Navadno bolj slabo predvidevam, kakšni bodo rezultati mojih dejanj. Nekatere stvari znam predvideti, včasih rečem temu izkušnje, včasih logika, drugič intuicija, verjamem pa, da lahko obstaja tudi kakšen drug način spoznavanja in predvidevanja, verjamem pa tudi, da pa se vsega ne da spoznati, še manj predvideti. To je zaenkrat vse. Za marsikoga morda hudo malo, zame morda celo preveč. Evo titud, na vrsti si. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 05.01.2003 at 22:09:32 potrebe so po vecnosti, polnem zavedanju in polnem zadovoljstvu. ce tega ne bi blo ze v nas si mi tega sploh ne bi mogli zelet niti nam to ne bi bla potreba. treba je sam poiskat tist koticek znotri nas in ga s pravilno vodo zalit da bo zrastel in prinesel sadeze.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 06.01.2003 at 09:59:40 Bp, jest osebnostne označbe 'relativist' nisem imel namena uporabljat z vrednostnim predznakom, zarad katerga bi se moral pred mano zagovarjat. Če se se z unmu tekstom od senegačnika,  na katerega sem te v privat postu opozoru, počutiš osebno  izzvanega, po bi blo po moje dobro, da prebereš še en širši tekst na to temo, ki sem ga objavo v pozitivkah http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20021129142324837. Ta teskt poleg pragmatičnih  relativstiov na aktualni  slovenski kultutrni sceni razločuje še vsaj dve kategoriji: racoinaliste, ki so pozorni na resničnost in pisano množico protiracionalistov. Zdej, kam se boš uvrstu, je poplnoma tvoja osebna odločitu. Jest te ne res ne želim nikamor tlačit, te samo opozarjam, da je tud totalen realtiviziem  le kategorija, ki zarad svojega relativizma ni nč nad drugimi. Tko kot nad drugimi ne more bit tud totalen 'absolutizem', ki ga je zasledit pri pozornih na resničnost al pa misticizem, na katerega prisegajo protiracionalisti. Hočem te skratka opozorit na to, da karkoli že si, nekam spadaš, pa če si to priznaša al pa ne. Zastopaš neko 'šolo', tud če je ekletična zmes in ni formalizirana z manifestom al pa ortodoksnimi svetimi spisi. Tud če se maš za 'subjektivista', spadaš v to kategorijo subjektivistov, ker če maš samega sebe za avtonemen subjekt, moraš hkrat vsem drugim priznat možnost enake subjektivne  izbire, kot si jo vzel zase. Tud če  se niso odločl za 'subjektivizem', je to njihova subjektivna izbira, do katere imajo kot avtonomni subjekti vso pravico. Ravno priseganje na lastno subjektivnost ti jemlje pravico, da omalovažuješ pravico drugega do lastne izbire. V tem smsilu sem po moje tud jest en totalen subjektivist, ki pa svoje  lastne enkratnosti morda v nasprotju s tabo ne skušam zrelativizirat: jo skušam  sprejet kot dejstvo v vseh svojih racinalnih in neracionalnih oblikah   in se je prav s tem razbremenit. Drgač kot ti, ko se lotevaš breme ujetosti v lastno subjektivnost prenašat tko, da realitiviziraš pomembnost drugih. Na to, da smo prav zarad razbremenjevanja obremenjenosti s svojo  lastno enkratnostjo  pomebni tud drugi, enako enkratni, te  mi na tem foromu hočem 'podučit' oz. po moje ti hočeš tud iz  nas/mene ven pontegnt, zato med nami vztrajaš, nas želiš s svojim intelektom očarat, ponižat, sprovocirat... Tle je  po moje 'lukna' v tvoji samorazvojni šoli, ki nam/mi jo podzavestno želiš tko intenzivno razkriit.       To jest nekak čutm, ker mam sam podoben  'problem'. Prepoln samega sebe se vedno želim z nečim zlit, za nekaj žrtvovat, nečemu posvetit, na konc  pa zmeraj zgleda, kot da si hočem nekoga podredit al pa najmanj nekoga izkoristit. Se zapletam v  intenzivne in konfliktne čustvene zveze in težke eksitenčne situacije, da bi ustvaru tud zaunaji pritisk, da bi se  mi zgodila ena metmorfoza subjekta v objekt, pa me nč ne izuči, da me  brezupnega  iz tega početja lahko izvleče le še za eno izkušnjo okrepljen subjekt. Ne bo reku ego,  ker subjketivnost/induvidulanost tud z njegovim izginotjem ne zgine. Tko da jest sem počas le spoznal, da se nima smisla zagajat ne vase ne v druge, da je subjektivnost/indualnost neke vrste božji dar in ne breme, edina možnost, skoz katero je možno občutit/dojet eno.  Ne mimo nje al pa prez nje, ampak skoznjo.   Tle bi lahko na dolg pa na širok razpredov, kako sem pršov do tega, lahko  bi celo eno svojo 'šolo' ustanovu. Ampak pol bi se hitr znajdu tam, kjer sem  bil, preden sem to presegu. To je past, v katero se ujame skor vsak: se mu ego zbudi v ravno navalu navdušenja, da se ga je znebu.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by Edi on 06.01.2003 at 11:05:07 titud wrote on 06.01.2003 at 09:59:40: Ampak pol bi se hitr znajdu tam, kjer sem  bil, preden sem to presegu. To je past, v katero se ujame skor vsak: se mu ego zbudi v ravno navalu navdušenja, da se ga je znebu.   O to pa ne. Znajdeš se že tam kjer si bil, vendar ko pogledaš navzgor vidiš hrib, prej si videl le meglo. To je pa kar bistvena razlika. No mogoče, malo mehkeje..... vidiš hrib z redkimi meglicami (____)..

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by LittleStar on 06.01.2003 at 11:08:05 titud wrote on 06.01.2003 at 09:59:40: To je past, v katero se ujame skor vsak: se mu ego zbudi v ravno navalu navdušenja, da se ga je znebu.   Past je, da mislimo, da se lahko ega znebimo. ;D

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 06.01.2003 at 13:54:43 titud, Mislim, da se še vedno oba nahajava na nerazrešenem vprašanju, ki se je pojavilo v najini prejšnji razpravi. Relativno tako menda pomeni v odnosu do .... To pomeni, da bi namesto zrelativizirat lahko napisal tudi poodnosit in upal, da se ne bo kje kakšna profesorica slovenščine zadušila od nenadnega napada kašlja. Biti relativist pa pomeni, da sebe v večji meri definiraš s svojimi odnosi. A sem jest relativist? Hmm, ..., do neke mere morda, saj sem pripravljen resničnost, ki zame ni ena in nespremenljiva, prilagajat posameznim odnosom. Pa vendar se (še) nisem nikjer odrekel moji subjektivnosti, svojim hotenjem inu drugim ne preveč dobro razložljivim vzgibom, pa tudi integriteti se iz neznanega razloga nočem odreči. Pri tem gre bolj za gledanje na resničnost kot na komunikacijski kontekst, na vse tisto brez katerega komunikacija in s tem odnos z drugim ni mogoč. Skratka resničnost je okolje v katerem se srečam z drugim. Pa vendar ostajam v tej komunikaciji sam po mojem še vedno subjekt, ki polje srečevanja z drugim poskuša oblikovat po svoje. Če je že komuniciranje in srečevanje z drugim morda lahko v službi mene kot subjekta, pa sama resničnost po tem kar sem zapisal ni v moji službi, saj enako kot jaz lahko nanjo vplivajo tudi drugi subjekti. Precej komplicirano. Se glede tega ne znam niti pravilno opredalčkat, ker se ne orientiram zadosti dobro po raznih verstvih in sodobnih filozofih (ki jih tako zanima vse kaj drugega), da bi rekel, da sem zdaj, ker vse to trdim nek .......ist. Če mi znaš ti najti kak predalček ali koga podobnega, bom čisto vesel, da še malo naprej pobrskam. Sicer, pa zakaj koga provociram, Egoless A. zaradi njegove slepe pege, večje celo od njegovega ega :), Andresa pa samo opozarjam naj pazi kje stopa (kljub medvedji pojavi ali pa sploh zaradi nje in kljub menda dobrim namenom). Druge pa kvečjemu zato, da kaj zanimivega (tudi zame) spravijo iz sebe in pa najdejo v sebi, pa magari preko nestrinjanja z mano ali pa s samim sabo (recimo aryana za začetek, ki je sprovociral vse tole skupaj). lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 06.01.2003 at 14:12:05 wrote on 05.01.2003 at 22:09:32: potrebe so po vecnosti, polnem zavedanju in polnem zadovoljstvu. ce tega ne bi blo ze v nas si mi tega sploh ne bi mogli zelet niti nam to ne bi bla potreba. treba je sam poiskat tist koticek znotri nas in ga s pravilno vodo zalit da bo zrastel in prinesel sadeze. Bom odkril pri tebi aryan še kakšno literarno žilico. Se  tvoje navedbe slišijo celo  bolje kot potrebe po realizaciji, zavedanju in zadovoljstvu. Vendar, se tem ko jih zamenjaš s potrebo po večnosti, polnem zavedanju in polnem zadovoljstvu, se skupaj v trenutku prestaviš v območje nikoli dosegljivega. S tem ko osnovne potrebe potrebe prestaviš v območje nedosegljivega, oz. dosegljivega v smrtnikom nedosegljivih daljavah, izničiš potrebo po njihovi realizaciji tukaj in zdaj. In ko nekdo ne more realizirati svojih potreb tukaj in zdaj, si mora najti tukaj in  zdaj njihov nadomestek. Tega navadno ponujaš v obliki takšnega ali drugačnega gospodarja oz. v obliki služenja nekomu ali nečemu. Kar pa ne prinaša osvoboditve od pogojenosti, prav nasprotno, služenje je v tem primeru ena od oblik pogojenosti in gotovo pot, ki ne vodi v osvoboditev. ;) lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 06.01.2003 at 14:15:22 bp : no ce ti tko pravs, pol pa ze :) osvoboditev ne pomen se iznicit, ampak le spoznat svoj prav ego, in delovat v skladu z njem.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by gape on 06.01.2003 at 14:26:59 wrote on 06.01.2003 at 11:08:05: Past je, da mislimo, da se lahko ega znebimo. ;D znebimo je res mal tko tko izraz ... ozavestimo in transformiramo ga pa kr lahko pomoje ... ti še kr trdiš da ne?

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 06.01.2003 at 14:27:53 wrote on 06.01.2003 at 14:15:22: bp : no ce ti tko pravs, pol pa ze :) osvoboditev ne pomen se iznicit, ampak le spoznat svoj prav ego, in delovat v skladu z njem. Me veseli, da se strinjaš ;D  Se tokrat izjemoma tudi jaz s tabo. ;) Osvoboditev ne pomeni, da izničiš svoja prava hotenja in jih zamenjaš z nedosegljivimi. Spoznat jih je treba in uresničit, natanko tako kot praviš. Kar pa seveda ni mogoče, če so le ta nedosegljiva.  :( lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 06.01.2003 at 14:31:56 ce ne bi bla potreba po vecnem dosegljiva ali ce ne bi obstajala, od kje bi pol mi mel zelje po tem? potreba po vecnem bo skos ostala... eni jo bojo tok casa iskal da jo bojo pol najdl, nekateri pa bojo obupal, ko bojo zvedl da bojo mogl priznat kok so se motil do zdaj.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by LittleStar on 06.01.2003 at 14:36:14 gape wrote on 06.01.2003 at 14:26:59: znebimo je res mal tko tko izraz ... ozavestimo in transformiramo ga pa kr lahko pomoje ... ti še kr trdiš da ne? Ne ne, spotaknila sem se zgolj na besedo "znebiti". Drugače pa o služenju oz. žrtvovanju. Žrtvovanje si po mojem nekdo sam naloži (sam svoj master 8)), ker meni da ni vreden ljubezni takšen kot je. Se ne sprejme, zato raje prevzame obliko žrtve. Slabega pa ni nikoli dovolj. Zato stop žrtovanju. Je le bolja ali manj preračunljiva sebičnost, ki se ne iznese. Prej to spoznaš, bolje je. Saj vsi gremo do neke končnosti, ko začenjamo slutit neskončnost in s tem nesmisel našega početja. Vsak se prej ali slej utrudi od seganja k zvezdam in ciljem 'tam visoko', takrat šele lahko nastopi dejanskost in pravo življenje, skozi katerega se manifestiramo. Seveda pa tako kot ne moremo krivit otroka za njegovo 'nevednost', tako tudi nezavednega človeka ne moremo, če so ga življenske okoliščine privedle do tega, da verjame, da ni vreden in se mora žrtvovat.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 06.01.2003 at 14:43:55 Quote: tako tudi nezavednega človeka ne moremo, če so ga življenske okoliščine privedle do tega, da verjame, da ni vreden in se mora žrtvovat. littlestar : a mi lahko ilustriras par primerov zivljenskih okoliscin, v katerem si se znasla brez da bi bla prisiljena ali po svoji volji zrtvovat svoj interes?

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 06.01.2003 at 14:59:42 wrote on 06.01.2003 at 14:31:56: ce ne bi bla potreba po vecnem dosegljiva ali ce ne bi obstajala, od kje bi pol mi mel zelje po tem? potreba po vecnem bo skos ostala... eni jo bojo tok casa iskal da jo bojo pol najdl, nekateri pa bojo obupal, ko bojo zvedl da bojo mogl priznat kok so se motil do zdaj. Zelo simpl, aryan, izmisliš si jo, to pa res ni prav težko.  Še lažje pa je, če za nekom to ponoviš. ;D Sem pričakoval kakšen boljši argument. Glede na to, da so do sedaj prav vsi prej pomrli preden so dosegli večnost, mi nekako moje izkušnje govorijo, da bi se znalo podobno pripetiti tudi nam. :( A poznaš tisto zgodbo o ciganih, ki so učili osla, da bi živel brez hrane ? lp bp :)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 06.01.2003 at 15:05:06 bp : sorry spet bom uporabu anglescino, ampak je tok dobr napisan da ne bom spreminju... pol pa se mal zamisl :) Q. How can we realize the existence of God? How can we really know there is life after death? A. This is all a matter of faith, and faith comes from those who have it. Faith picks up where reasoning leave off. Divine faith is the conviction of saints who are mad for God. Look to them and you will see God for yourself. God brings purity to the world through them, and they can do things that even God cannot. You ask how we can trust in life after death. For the self there is no death. How can you trust in a life that is threatened by death at every moment?

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 06.01.2003 at 15:20:47 Quote: Mislim, da se še vedno oba nahajava na nerazrešenem vprašanju, ki se je pojavilo v najini prejšnji razpravi.   Relativno tako menda pomeni v odnosu do .... To pomeni, da bi namesto zrelativizirat lahko napisal tudi poodnosit in upal, da se ne bo kje kakšna profesorica slovenščine zadušila od nenadnega napada kašlja. Biti relativist pa pomeni, da sebe v večji meri definiraš s svojimi odnosi. Relativzem v senegačnikovem kontekstu zveni slabšalno, kot ena nesposbnost  intelektualno se dokopat  do resnice, ki bi ti lahko edina služila  kot trden  temelj, na kateri gradiš svoj odnos do stvari in ljudi. Za senegačnika je taka  resnica zakodirana  v 'nedogmatični' krščanski misli, zato marsikoga, tud mene, tako senegačnikovo distanciranje od relativizma  moti.  Tak realtivizem je po njegovem mnenju  podlaga pragamtizmu na eni strani ali cinizma na drugi, v življenjski praksi pa se izraža kot ravnodušnost do pojavov, do katerih bi moral kritičen intelktualec zavzeti stališče. Takega relativizma je po svetu in pri nas dost med  t.i. intelktualci dost  in tle se se negačnikom po svoje strinjam. Relativizem kot poodnosnost v smislu antičnega relativzma, ki je pravo/zakon  in religijo/dogmo postavu za od človeka postavljeno in od njega odvisno dejavnost in ne metafizično danost, pa je po moje čist legitmno izhodišče tud za  vsakega postmodernega intelektualca, saj ga drži prizemljenega na humanistične vrednote. Te se od človeka odcepljene/trascedentirane z lahkokto zdogmatizirajo, sfanatzirajo ali dobijo kak drug -izem, s katerim nas pol 'od zgoraj dol' dušijo in morijo. Tle sem jest s tabo, bp, tud relativist in se dam v isti predal s tabo popredalčakat. Bova  v skladu stem relativizmom oba aryanov božji absolutizem lahko  sperejala, če se je le  sposben skoz en humanistični princip manifestriat. Saj ni treba in tud ni fer zahtevevat,  da ga aryan pr seb zrelativizira: ga bova že midva :).     Kaj ste se spravli na ego  ???, pa sem  ga do konca skušal zakamuflirat pod subjekt 8).

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by LittleStar on 06.01.2003 at 15:41:35 wrote on 06.01.2003 at 14:43:55: littlestar : a mi lahko ilustriras par primerov zivljenskih okoliscin, v katerem si se znasla brez da bi bla prisiljena ali po svoji volji zrtvovat svoj interes? To je zmeraj takrat, ko sem v ljubezni sem iz srca.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 07.01.2003 at 19:26:23 wrote on 06.01.2003 at 15:05:06: bp : sorry spet bom uporabu anglescino, ampak je tok dobr napisan da ne bom spreminju... pol pa se mal zamisl :) Q. How can we realize the existence of God? How can we really know there is life after death? A. This is all a matter of faith, and faith comes from those who have it. Faith picks up where reasoning leave off. Divine faith is the conviction of saints who are mad for God. Look to them and you will see God for yourself. God brings purity to the world through them, and they can do things that even God cannot. You ask how we can trust in life after death. For the self there is no death. How can you trust in a life that is threatened by death at every moment? Evo aryan, sem jest tole tud tok dobr napisu, da nisem hotu potem več spreminjat in mi boš oprostu angleščino. ;D ;D ;D (Upam, da se boš tudi ti malo zamislil. Tega pa ne bo tako težko pogruntat. Čim bom dobil v odgovor dolg cut&paste angleški tekst, bom vedel, da reagiraš kot robot, slepo sledeč navodilom.  :-/) Q: How can we realize the non-existance of a personal human-like God.  How can we really know there is no such thing as this life after death? A: This is mostly a matter of faith, and faith comes from those who have it. Faith picks up where reasoning leave off. Faith in uniqueness and a very special nature of this world is the conviction of great men. Men who are mad to make this world a better place. Look to them and you will see for yourself, that you can also make a difference. They bring purity to the world through their conscious actions, by taking the responsibility for their environment and not by blindly following this or other master. And this way you will see, they can do miracles. You ask how you can trust there is no such thing as this life after death. For your needs, thoughts, wants, wishes including your love are conditioned by your physical body. After the death of your body, they can not keep the same form. After their substance dies and form dissolves, well the memories remain :). lp bp  :-*

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 07.01.2003 at 20:07:03 Titud, Resnica, ena in zveličavna je po mojem pravzaprav Senegačnikov problem, tisto zaradi katerega psuje in pljuje po svojih kolegih v knjigah, pa se jim najbrž kljub temu smehlja na zabavah. Resnica ena in zveličavna je navadno argument verskega gorečneža, s katero lahko opravičuje svoja manj kot modra, premišljena in obzirna dejanja ali za njo skriva svoje partikularne interese. Nepriznavanje ali nepoznavanje absolutne resnice, lahko nekomu sicer vzame nekaj verskega ognja spod riti, ne opravičuje pa prav nikogar, da ne zavzame stališča do nekega dogodka ali pojava, ki ga prizadeva ali prizadeva njegovo okolico. Razlogov za nereagiranje se najde cele kupe, Senegačnik bi jih lahko naštel ogromno, samo če bi citiral bibilijo, začenši s sedmimi smrtnimi grehi in bi zraven dodal lahko še marsikaj. Zato me prav zanima, zakaj vodi skoraj  križarsko vojno prav za Resnico. Mi je pa všeč, da zavzame do pojava celo v najbolj poklicane kroge razširjenega ovčevstva (=kimajočega tihega ali nežno meketajočega občestva) kritično stališče, čeprav se z njegovo argumentacijo morda čisto ne strinjam. Po mojem bi moralo biti zavzemanje kritičnih stališč do takšnih in podobnih pojavov in njihov premik v polje javnega diskurza del naše kulture, del civilizacije, tisto, kar pripomore k ustvarjanju skupnosti. Pa žal še nismo na tej razvojni stopnji, je potreben verski ogenj, zunanji sovražnik, patološka osebnost,  gromozanske ambicije ali kakšna druga deviacija, da se sploh karkoli zgodi in spremeni. In če te reči oblikujejo dinamiko skupnosti, težko vidim kakšen pozitiven razvoj, težko bo najti mesto za preboj iz zaspane zatohlosti, provincialnosti, ki omogoča rast nezadovoljstva, zavisti in zlobe, ki bi takoj zatem že rezala štrleče glave. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 07.01.2003 at 21:14:04 wrote on 07.01.2003 at 19:26:23: Q: How can we realize the non-existance of a personal human-like God.  How can we really know there is no such thing as this life after death? A: This is mostly a matter of faith, and faith comes from those who have it. Faith picks up where reasoning leave off. Faith in uniqueness and a very special nature of this world is the conviction of great men. Men who are mad to make this world a better place. Look to them and you will see for yourself, that you can also make a difference. They bring purity to the world through their conscious actions, by taking the responsibility for their environment and not by blindly following this or other master. And this way you will see, they can do miracles. You ask how you can trust there is no such thing as this life after death. For your needs, thoughts, wants, wishes including your love are conditioned by your physical body. After the death of your body, they can not keep the same form. After their substance dies and form dissolves, well the memories remain :). nice one. "Faith in uniqueness and a very special nature of this world is the conviction of great men." to se prav da so "great men" v tem svetu. ok... "Look to them and you will see for yourself," ok, jih bom probu poiskat... "They bring purity to the world through their conscious actions, by taking the responsibility for their environment" ce prevzemajo odgovornost zase in tud za okolje, se prav tud zame ki sem del okolja, ok..., bom probu sprejet to njihovo dobronamernost in njihova ucenja skozi katere bom tudi jaz "uvidel", ok... "and not by blindly following this or other master." in jih na njihovo lastno predlaganje kasnej tud nehal upostevati. no pa smo prsli en krog okol. to je res en velik cudez ja. "And this way you will see, they can do miracles." in kaj je ta cudez? "For your needs, thoughts, wants, wishes including your love are conditioned by your physical body. After the death of your body, they can not keep the same form. After their substance dies and form dissolves, prikazejo mi, da sem jaz, moje potrebe, moje zelje in moja ljubezen pogojene s fizicnim telesom in ko se ta konca se vse konca, tudi jaz... in kaj je zares ta cudez? "well the memories remain" da tudi ko se ze vse konca, nekaj se zmeri ostane. dobr guru bos nekoc bp  ;)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 07.01.2003 at 22:25:03 ... to se prav da so "great men" v tem svetu. ok... Mhm, če se se v tem svetu najde prostor za kupček svetnikov, se bo še za nekaj velikih ljudi. ... ok, jih bom probu poiskat... aryan, me boš še s čim presenetil, če niso to samo prazne besede ... ... ce prevzemajo odgovornost zase in tud za okolje, se prav tud zame ki sem del okolja, ok..., bom probu sprejet to njihovo dobronamernost in njihova ucenja skozi katere bom tudi jaz "uvidel", ok... saj si avtonomen, in tudi v odnosu do njih ostaneš avtonomen, tako da se zgleduješ, če se ti zdi kaj posnemanja vredno, sprejmeš kar želiš sprejet in zavrneš ali celo kritiziraš, kar misliš, da je potrebno kritizirat, a ne? ... in jih na njihovo lastno predlaganje kasnej tud nehal upostevati. no pa smo prsli en krog okol. to je res en velik cudez ja. to pa samo če ves čas razmišljaš samo v okvirih slepe vere in slepega sledenja, a ne? ... in kaj je ta cudez? Tokrat odgovor v angleščini na zelo podobno vprašanje: Q: So, Enlightened One, are you able to affect the physical  universe in a way fundamentally different from what we know?  I mean, can you forecast the future precisely, move distant heavy objects by thought, emit high-power radio or ultraviolet waves, etc.? A: Better yet, I can hop on one foot. ... prikazejo mi, da sem jaz, moje potrebe, moje zelje in moja ljubezen pogojene s fizicnim telesom in ko se ta konca se vse konca, tudi jaz... in kaj je zares ta cudez? Potem pa ni več čudežev :) ... da tudi ko se ze vse konca, nekaj se zmeri ostane. No spomini ostanejo drugim, ti pa res "končaš", kar pa glede na to da nisva podvržena solipsizmu, za vse druge ne moreva rečt, a ne? dobr guru bos nekoc bp  ;) Hvala aryan, kljub temu, da se niti najmanj ne potegujem za ta naziv. Pa vseeno boljš to kot pa dober sluga ;) lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 07.01.2003 at 22:30:04 bp : mogoce bi te zanial mal topik Kdo smo? kjer smo ze kr nekikrat dokazal da "mi" nismo to fizicno telo, in da obstajamo se naprej tud ko tega ni vec.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 07.01.2003 at 23:07:56 Meni se ni nič kaj zdelo, da ste karkoli dokazal  ??? lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 08.01.2003 at 09:52:15 Quote: Razlogov za nereagiranje se najde cele kupe, Senegačnik bi jih lahko naštel ogromno, samo če bi citiral bibilijo, začenši s sedmimi smrtnimi grehi in bi zraven dodal lahko še marsikaj. Zato me prav zanima, zakaj vodi skoraj  križarsko vojno prav za Resnico. Mi je pa všeč, da zavzame do pojava celo v najbolj poklicane kroge razširjenega ovčevstva (=kimajočega tihega ali nežno meketajočega občestva) kritično stališče, čeprav se z njegovo argumentacijo morda čisto ne strinjam. Po mojem bi moralo biti zavzemanje kritičnih stališč do takšnih in podobnih pojavov in njihov premik v polje javnega diskurza del naše kulture, del civilizacije, tisto, kar pripomore k ustvarjanju skupnosti. Pa žal še nismo na tej razvojni stopnji, je potreben verski ogenj, zunanji sovražnik, patološka osebnost,  gromozanske ambicije ali kakšna druga deviacija, da se sploh karkoli zgodi in spremeni. In če te reči oblikujejo dinamiko skupnosti, težko vidim kakšen pozitiven razvoj, težko bo najti mesto za preboj iz zaspane zatohlosti, provincialnosti, ki omogoča rast nezadovoljstva, zavisti in zlobe, ki bi takoj zatem že rezala štrleče glave. Senegačnika sem vzel samo za en dost dober primer, na katerem  je mogoče ponazorit eno kritično, že kar konfliktno vlogo intelektualca do vsega, kar ga obdaja. Taka drža se mi je zdela podobna tvoji, čeprav je res, da je resnica, na katero se on sklicuje, najbrž sidrirana drugje kot tvoja. Mene pravzaprav zanima izvor tvoje nekonformonsti, ker nekonformizem sam še ni zavzemanje za nekaj novega/drugačnega/bojšega. Je predvsem   nestrinjanja z obstoječim, a to obstoječe v bistvu potrebuje, da mu lahko iz njega črpa dinamiko kontriranja. Jest mam npr. tole skupinco, ki se vključno s tabo zbira tle gor na forumu, za v bistvu za eno dost  nekonformno združbo posameznikov, ki hkrat skuša  ponudit nekaj novga oz. vsaj skuša legitimizitrat to novo v javnosti. To novo je predvsem  ena široka medsebojna strpnost kljub globoki zaverovanosti vsakega posameznika v svoj subjektivni pristop do resnice (čeprav je ta ponavad od koga/česa pobrana in je le na novo odkrita). Mam zmeraj občutek, da te tak pristop hkart privlač in hkrat iritira, hočeš prit ven s svojo resnico a se takoj ustrašiš, da boš zgledov tako kot večina nas drugih tle gor, ki se dost nebogljeno oklepamo svojih. Zato se umakneš v svoj nekonformizem tako, da zrelativiziraš tako  druge kot sebe in da na konc zgleda, nimaš kaj za ponudit, čeprav vemo vsi s tabo vred, da maš dost. Jest mam na primer  eno predstavo, da bi se tle gor vsaj virtualno dalo oblikovat tako  dinamiko skupnosti, ki bo napravla  "pozitiven preboj iz zaspane zatohlosti, provincialnosti, ki omogoča rast nezadovoljstva, zavisti in zlobe" in ki ne bo "rezala štrleče glave" kot ti slikovito opisuješ. Seveda ne na silo kot si morda tud kdo predstavlja, ampak počas pa z zaupanjem v različnost, pri čemer nas skupaj vleče kvečjemu dober namen (in morda še  ena zelo ohlapno  definirana enost) in magari nč drugega.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 08.01.2003 at 13:03:35 titud, Pri Senegačniku sem pa hotel razdeliti njegovo pisanje na kritično in na konfliktno. Kritično je ko rešuje problem, ko se spravi nad "lotofagičnost", konfliktno pa ko poskuša predstaviti svojo Resnico in potrebo po tej resnici kot univerzalno. Konfliktno pa je ker trči ob moje prav nasprotno prepričanje, v partikularnost njegove resnice. In se tukaj seveda pojavi konflikt, nasprotna nepomirljiva prepričanja. Konflikt lahko nekateri izkoristimo kot motivacijsko sredstvo in sploh ni nujno, da so energije, ki jih lahko nek konflikt sproži (in navadno jih sproža) vedno ali pa samo destruktivne, lahko so prav ustvarjalne. Kaj ima pri tem konformnost in nekonformnost, ki si ju pripeljal zraven. Konformnost je prav izogibanje konfliktom, je skrivanje pred vsem dobrim in slabim, ki lahko nastane iz konflikta, je strah pred spremembo. Cena za konformnost pa je lahko precej visoka, vključuje lahko letargičnost in "lotofagičnost", pa včasih še marsikaj drugega. Kar se nekonformnosti vaše skupine tiče, se mi zdi, da se s tem še niste pravzaprav srečali. Ker je Egoless A. malo zabluzil, morate sedaj na novo najti nekaj kar vas bo gnalo naprej ali celo povezovalo. Moja podoba je zelo konformna, že kar preveč, da bi ji bilo potrebno malo nekonformizma zraven dodajat, tako nekako kot vitamine posnetemu mleku, da ne rata preveč prozorna :) Sicer pa, ko bom začutil, da imam kaj zanimivega za povedat, sem še vedno in bom to tudi v prihodnosti to spet storil. Tako da nekonformizem, karkoli že ti pod to šteješ, pri meni ni umik, temveč prav nasprotno -- je konfrontacija včasih konflikt, vedno izziv in včasih sprememba. Saj res, ko to omenjaš, kaj vse razumeš pod novo, kar praviš ponujate kot skupina? lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 08.01.2003 at 13:30:13 Konfliktnost/konfronatcija  je posledica nekonoformnosti ne samo pr teb, ta vzročno-posledična zveza je pogosta, zato sem ju tud jest povezal. To da se ustrašiš svoje konformnosti, pa zato sprovociraš konflikt, je pa tvoja posebnost, vsaj jest jo tko opazm, ker sva si tle po moje v reakcijah po moje mal podobna. Tisto novo, kar jest vidim v skupini, je omogočanje drug drugmu bit nekonformen tako med sabo kot skupaj navzven, pa kljub temu al pa prav zarad tega ne bit v medsebojnem  konfliktu. Jest to vidm, čeprav dejnsko ni tko ampak če to vidm, pol ma vsaj en tak potencial skupina v seb, če ne mene ziher ne bi blo več zravn. Še posebej, če bi za ceno nekonfliktnosti moral postat  konformisti tako med sabo kot navzven.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by aryan on 08.01.2003 at 13:36:46 wrote on 06.01.2003 at 15:41:35: To je zmeraj takrat, ko sem v ljubezni sem iz srca. pol pa podrobno opazuj ce se teb sam zdi da nic ne zrtvujes. ker takrat je tvoj interes "sharmoniziran" z interesom drugega, nisi pa takrat tud do popolnosti ohranla niti unicla (zrtvovala) svojega ega.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by LittleStar on 08.01.2003 at 14:52:51 wrote on 08.01.2003 at 13:36:46: pol pa podrobno opazuj ce se teb sam zdi da nic ne zrtvujes. ker takrat je tvoj interes "sharmoniziran" z interesom drugega, nisi pa takrat tud do popolnosti ohranla niti unicla (zrtvovala) svojega ega. Zakaj? Men se zdi, da sem v življenju dost žrtvovala. Ampak, ker mi noben tega ne priznava, si pač moram še dajle tud to sama. Saj je bila moja odločitev. Tako pravijo namreč, da si sam izbereš pot. Edini ego, ki mi je ostal, je pač spoznanje, da temu ni tako in se s tem ne strinjam. Torej, ostal mi je ego, katerega je nemogoče skinit (žrtvovat) na silo, sam. Ta ego je moja osebnost, določenost. In dokler bom obstajala kot ta človek, bo tud ta ego. Po moje, no.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 08.01.2003 at 15:26:59 wrote on 08.01.2003 at 14:52:51: Zakaj? Men se zdi, da sem v življenju dost žrtvovala. Ampak, ker mi noben tega ne priznava, si pač moram še dajle tud to sama. Saj je bila moja odločitev. Tako pravijo namreč, da si sam izbereš pot. Edini ego, ki mi je ostal, je pač spoznanje, da temu ni tako in se s tem ne strinjam. Torej, ostal mi je ego, katerega je nemogoče skinit (žrtvovat) na silo, sam. Ta ego je moja osebnost, določenost. In dokler bom obstajala kot ta človek, bo tud ta ego. Po moje, no. Zvezdica, že to, da o egu lahko govoriš, da maš do njega en odnos (ga magari žrtvuješ), ti pove, da on ni ti, da je ena druga s tabo sicer močno povezana entiteta. Če ga rabš, je to čist ok., če ga pa ne,  pa tud, po potrebi. Ego ni na nas 'priraščen', je eno pomožno orodje, ki ga  je človekova  pisha skreirala, da je posmeznik  v svojem družbemem razvoju lahko razvil eno lastno edintiteto/induvidulanost, ki ga je od drugih razločila, pa hkrat tud z njimi povezala. Ego je orodje,  s katerim  z drugimi poistovečaš, a hkrat tud distanciraš. Družbena razvoj  ega se preslikava  tud  osebni razvoj človeka od rojstva prek adoslescence do zrelosti, kjer se ego razvije od nule in lahko tud  zamre, če dosežemo eno stopnjo zboganosti s sabo in okoljem, ko postane kot preveč robusten mehanizem enostveno  odveč. Zarad tega nis ob osebnost, ampak se tvoja osebnost zlije z okolico po enih bolj subtilnih principih kot je  egositični, privoščljivi,  zavidljivi sploh muhasti ego.   Evo, sem se mal na predavov. Upam, da zvezvezdica ni vmes zaspala.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 08.01.2003 at 17:41:08 titud, No ja sam ločim med tistim, kar usmerja moja dejanja (~krmilo, gas in bremza :)), kar me pripravi do tega, da naredim kakšen retoričen obrat in pa med tem kar naj bi me to poganjalo in motiviralo (~motor). Da pa je konformnost - nekonformnost tisti motivator, zaradi katerega  bi me to gnalo v konfrontacije in včasih morda celo v konflikte, tega pa tudi sam od sebe ne bi kupil, kvečjemo to, da zaradi tega večkrat v levo zavijem. Kar mene poganja je prej verjetno (latentno?) nezadovoljstvo, najbrž kar s samim sabo ali pa tudi še s čim drugim, pa si poskušam zato morda tudi na tak način nabrat zadost motivacije (oz. energije če hočeš) za potrebne spremembe. Ali pa kaj drugega, kar mi moja slepa pega preprečuje, da bi videl. Prav tako pa ti ne morem kupit tega, da je nekonformnost tisto kar drži vašo družbo/ skupinico skupaj in jo poganja naprej. Ker če je to res, potem pa morda ne bo prav dolgo skupaj. Aja, pa sam sebe tudi ne štejem ravno med konfliktne osebnosti (res čudno :)), ki bi vedno iz vsakega dreka naredile konflikt. Ne postanem prehitro užaljen ali prizadet, niti ne iščem zavestno različnosti, iz katerih bi se dalo naredit fronto. Nisem pa tiho, če me kaj moti (kot me je recimo pri A.). Pa rad malo koga potestiram, kako je kaj z njegovimi visokodonečimi besedami v njegovem življenju. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 09.01.2003 at 09:50:29 Brez veze, bp, da ti prodajam nazaj nekaj tvojga, kar ti še od sebe ne bi kupu. Bom odzdej naprej skušal le svoje okrog talat, kar si me nenazadnje tud vuvodnemu postu naprosu. Quote: Rekel sem že, da nisem ravno do konca skeptik, razlog temu pa je, da sem verjetno prelen, da bi brez upanja na odgovor  v neskončnost vrtal v kakšna "velika življenska" vprašanja, pa sem ker se hitro naveličam, izbral nekatere odgovore, ki so mi bili iz nekega razloga bolj všeč od drugih, torej so bolj "moji" in rekel, dost mam, to so stvari v katere pa verjamem. Jest se stalno/dnevno  globoko čudim svoji nevednosti. Ampak bolj jo hočm odpravt, bolj spoznavam, da sploh ni finta v nevednosti, saj vem realtivno dost več kot folk, med katermu se gibljem.  Torej mi je začel počas kapljat, da ni finta v vedenju, ampak  v moji nesposobnosti, bi verjel  v tisto, kar vem. Ker ne verjamem v tisto, kar vem, res ne morem prčakovat, da bi  bi verjel v tisto, česar ne vem in  v čemer je   v bistvu smisu verovanja. Verjetje pride z zaupanjem, zato sem začel verjetje začel zavestno 'trenirat' na tistih, ki jim zaupam. To so najprej žena pa otroc. So me tud oni navadal (predvsem otroc, ki so zrastl), da ni nujno, da moram o njih vse vedet, da bi jim lahko zaupal. Da jim moram zaupat pa verjet, da sami zase  vedo, kaj je zanje dobr in da je šele tisto kar je dobro za njih lahko  dobro za mene in ne obratno. Pr odnosu s svojim  fotrom sem moral v skladu s tem odkritjem o pomebnosti verjetja pač uprabit obraten proces: kar je dobro za mene je dobro tud zanj, pa naj to sprejme al pa ne in da ne rabm zgubljat energije s tem, da bi mu to non stop dajal vedet, če on tega ni sposoben z verjetjem  dojet. Gremo naprej na širšo skupnost, pred katero se non stop z enim znanjem pa vedenjem dokazujem, ko pa se ljudje hočjo na to moje znanje pa vedenje zanest, se hitr izkaže, da mu tud sam ne verjamem. Mi morajo kar naprej dopvedaovat, da naj izkoristim kar vem , da se mi ni treba non stop za nekaj naprej 'višjega'  naprezat pa na eno nepopolnost zgovrajat. Tle sva se (tko kot ti?)tud z a.-jem zapela, ker  me je hotu 'izkoristi' za  to, da delam, kar vem pa znam, jest pa sem hotu njega/njih/vas 'izkorsitit' za to, da bi zvedu še več. Vam v tem smsilu niti ne bi želu zaupat, ker se tem s izognem tud temu, da bi vi moral zaupat men. Ampak se je spet izkazal, da vedenje, ki ga dobim od vas, ni dost, da vam moram tud in predvsem verjet. To mojo potrebo po verjetju so mi razkrile tud (med drugim tud  tvoje) dvojne/tojne identitete na forumu, saj od njih sem sicer nekaj zvedu, zaupanje v to, kar sem zvedu,  pa se mi je zarad neavteničnih  identitet za posti  sesul. Skratka, jest tud tle gor na forumu se mi je odprlo eno spoznanje, da nimam problemov tolk z vedenjem, temeveč predvsem z verjetjem. Da mam okrog vere tolk nerazčišne pojme, da sem jo zarad tega spsoben totalno zatajit al pa se ji po drugi strani tako naivno prepustit, da glede na raven svojega vedenja presenetim tako sebe kot druge. Tle gor sem najdu eno ljudi z zlo podobnimi problemi, s katerimi nihamo od totalne skepse do totalne vere, med totalno indeferntnostjo drug do drugega  in totalnim  zaupanjem, saj vitualnost/anonimnost medija  omogoča oboje.  Zato skupina v praksi deluje med obema tem skrajnostima, kar ji daje eno veliko dinamiko, a hkrat obsoja na neučinkovistost (ki tebe moti) in ki je po moje ni možno odpravit, ne da bi s tem osiromašl v njeno dinamiko. V postu sem ti spet skušal prodat nekaj tvojga, ampak sem tisto zavil v oklepaje, tko da ti tega ni treba niti odmotat. Vse ostalo o veri/zaupanju pa je čist moje, dostavljeno tko, kot si zaželu. Porab zase kakor hočeš, zarad mene mu lahko zaupaš pa verjamešm al pa vzameš zgolj na znanje.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 09.01.2003 at 15:45:44 titud, Si bom pa še jaz dovolil malo pokomentirat. Se oba strinjava, da je totalna skepsa neučinkovit način hoje skozi življenje, totalno zaupanje oz. slepa vera pa nespameten. Tako, da noben od naju ne visi na nobenem od ekstremov, zaradi česar se lahko tudi pogovarjava. Če poimenuješ nihanja med vero in skepso z besedo dinamika, pa če pri tem ne zanihaš preveč okrog lastne vrednosti  :o, pa se vse skupaj že tako lepo sliši, da bi temu že težko rekel problem. Tako da je morda dobro vprašat, komu kaj in zakaj zares dokazuješ. Če že čutiš potebo po verjetju kateri od mojih pojav, ti predlagam Nemesis, je nesmrtno božanstvo in nasploh najbolj dodelana, saj je že najdlje na svetu in je imela največ sokreatorjev, jest sem se pa trudil, da je ne bi v bistvenih potezah preveč s svojimi barvami prebarval. Trenutno počiva, ker nima razloga, da bi se oglašala, sicer bi moral biti prav bp in njegov hubris tisti, ki bi si zaslužil njeno obdelavo. Ne obljubim pa nikomur, da ne bo spet prišla, ona ali pa kdo drug na forum, če se mi bo to zdelo koristno. Ali zabavno. ;) lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 10.01.2003 at 08:14:11 Quote: Če poimenuješ nihanja med vero in skepso z besedo dinamika, pa če pri tem ne zanihaš preveč okrog lastne vrednosti  , pa se vse skupaj že tako lepo sliši, da bi temu že težko rekel problem. Tako da je morda dobro vprašat, komu kaj in zakaj zares dokazuješ. Pri skepsi gre tko, da se vsaj na videz ne rabiš nikjer sidrirat, zato tud okrog nobene lastne vrednosti ne nihaš. Si bodisi nihilist al pa ekistencialist (kar je meni bližje), ker maš znotraj ekistence eno totalno svobodo, ampak ta svoboda pade nate kot breme, ker te v celot determinira, da ji ne moreš pobegnt. Karkoli počneš, počneš iz te svoje  svobode, te nobena zgodovinska al pa privatna okoliščina ne more te obosjenosti na svobodo losat, pa če te še tolk stiska pa pritiska. Nimaš prav nobene druge vrednote kot to, camus bi reku absurdno ujetost v svobodo brez boga, da bi ti pot iz nje kazov. Jo  zato laghko  občutiš  vdano kot sizif,  a hkart tud uporno kot prometej. Tako vdanost kot upor sta znamenja vere v človeka, ki kot sizif nikoli kloni in se upira kot prometej  in prav v teh dveh vrlinah centrira svoje vrednote.   Tko da se pravzaprav ne dokazuješ nikomur, izkazuješ le vdanost/kljubovanje  eksistenci, ki ti je dana proti lastni volji in  v kateri obsojenost na svobo ne moreš prevalit na nikogar. Vera je tako lahko tud ateistična  zadeva, je samo rezultat vdanosti/zaupanja spoznanju, da je 'nekaj' močnejše tod tebe, da mu lahko samo 'služiš' s tramsto  vadnostjo al pa uporom. Eksistencializem  mi je v tem pogledu še vedno najbližji in ko če maš vero v tisto 'nekaj', so ti vsi verniki v 'nekaj drugegega' po svoje bliz. Si del enga 'bratstva v veri', občestva, kjer vsak po svoje  časti sicer svojga boga: eden mu vdano vali skalo in uporno krade ogenj, drugi mu mu moli, tretji  poje mantre... Ne vem, jest vsem tem vidm eno  dinamiko, ki si ji  vdajam, a se zard tega ne počutm čist nč konformno/nesvobodno.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 13.01.2003 at 10:11:09 Titud, Recimo, da se sam spravim brat vede, kabalo, biblijo, hertmeticne spise, koran, ali zapise kakšnih budisticnih menihov, sem preprican, da bom v njih našel v prvi vrsti stvari, ki se dotikajo, pojasnjujejo, razjasnjujejo ali pa se motijo o stvareh, ki se ticejo tega sveta v katerem živim in pa napotke za moje življenje. Kako sem lahko v kaj takega tako prepričan. Zelo enostavno, ker bom s svojim branjem, iskanjem, ignoranco in interpretacijo pac našel v teh knjigah natanko to kar išcem. Pri tem bom spregledal vse zgodovinska pričevanja o času, ko so zapisi nastajali in pa vsa bolj mistična doživetja, zato ker o tem ne vem zadosti, da bi jih lahko sploh prepoznal. Tako, kot jaz išcem zapise o svetu in življenju, pa lahko prav tako nekdo drug v istih knjigah išče način, kako odgovornost zase in za svoje življenje prenesti na drugega. In si na ta način narediti svoje življenje bolj enostavno, bolj predvidljivo, na videz bolj obladljivo in pa najti način kako sprejeti dogodke, ki jih ne more preprečiti. Sizifov greh je bil menda pretirano zanašanje na lastne sile, podvomil je, da v svojem življenju potrebuje bogove. Zaradi te svoje skepse ali morda prepričanja je bil obsojen na večen napor, na večno iskanje nedosegljivega, ki se mu izmuzne vedno, kadar je tik pred  tem, da uspe. Prometej je bil obsojen na večne muke, na večno trpljenje posledic, ker je prinesel ljudem ogenj (moč in sposobnosti), s katerimi le ti niso znali upravljati. Oba Sizif in Prometej v grški mitologiji _nista_ simbola drže, oba sta bila v svoje trpljenje prisiljena, kot kazen za svoj (menda nespameten in neproduktiven) odnos do sveta. Ponavadi ljudje in bogovi v grški mitologiji ljubijo, trpijo, iščejo, sovražijo, se igrajo, skratka živijo in ne prenašajo in ne kljubujejo eksistenci, kvečjemu kakšnemu drugemu bogu. Prenašanje in kljubovanje pa je prej reakcija subjekta ki ne živi svojega življenja, ki živi za ali skozi druge, ki  svojo svobodo razume kot služenje/upor. Prenašanje in kljubovanje sta znak sužnja, znak nesvobode, znak prisile in ne svobodnega človeka. Ko govoriš o vdanosti in kljubovanju eksistenci, bi lahko prav tako govoril o karmi in ujetosti vanjo, sta koncepta zelo podobna, če pustiš pravljice o ponovnih rojstvih za sabo. Prenašanje in kljubovanje pa sta dejanji, ki ga krepita, ki ohranjata tisto razmerje sil, ki ga vzdržujejo. Kako v vsakem konkretnem primeru razbiti ujetost, sicer ne vem, verjetno niti ne obstaja enostaven recept, saj je treba marsikaj spremeniti, najprej pa svoj pogled. Vem pa, da ko ga ne bo več, bo izginilo govorjenje o in občutek prenašanja in/ali kljubovanja. Preko Sizifa in Prometeja si mi pokazal podobnost med ujetostjo v karmo in prenašanjem in/ali kljubovanjem eksistenci. Tako, da če bo kdo kdaj govoril o karmi, osvoboditvi in razsvetljenju, zdaj vsaj vem kje ga iskat. Evo, pa sem spet našel, kar sem iskal :) lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 13.01.2003 at 11:17:08 Quote: Preko Sizifa in Prometeja si mi pokazal podobnost med ujetostjo v karmo in prenašanjem in/ali kljubovanjem eksistenci. Tako, da če bo kdo kdaj govoril o karmi, osvoboditvi in razsvetljenju, zdaj vsaj vem kje ga iskat. Upam, da te nisem zavedu k iskanju razsvetljenja izven eksistence,  da te ne bom imel na vesti, ko se boš kje zastrupljen/sežgan   prdružu kakšnemu kultu sonca... :o :) Dragač je pa tud mene ves cajt vznemirja skrivnostna povezanost/podobnost ne tolk med ujetostjo v karimčno danost in existenco ampak svoboda, na katero si zarad te ujetosti praktično obsojen. Nekje gre za krmarjenje znotraj karme pa dharme, drugje za pa  determeniranost gentsko/kulturno dane eksitence z zgodovinskimi okoliščinami. V mladostnem obodju sem bil praktično obseden z zgodovisnkim determinizmom lastne eksitnece, pri čemer sem bil nagnjen k temu, da sem se zlahka  podrejal kakšnemu totalitarnemu cilju:v gimnaziji post hipijevskem krišnatjanstvu pa navduševanju za hesseja, v vojski pa začetnem obdobju študija za camija in  molroja in sartra,  ki sem jih doplnjeval z humanističnimi marksiti  la from. V kasnejšem obdobju (ljubezen, daružina, otroci) je zgodovisnki determinizem zamenjal determenizem  pragmatične realnosti, nenaklonjene na ljubezni utemljeni skupnosti. Obsojenost na svobodo eksitence sem razširu še   z dvema novima nebogljenima bitjema, drža pa je ostala v bistvu  enako prenašalna/kljubovalna. Na 'stara' leta sem začel pač v skladu s pojemanjem vitalnih življenskih moči na račun duhovnih začel v temu  eksitencilaističnu modelu začel prepoznavat trancedenčne karmično/dharmične vzorce in začel samga sebe presenečat, da sem kljub svomu ateizmu v bistvu en prikrit vernik, čeprav bi tko kot vsi men podobni svojo religioznost rajš zakamuflikral za duhovnost. Glede razsvetljenja si jest še nism prišel na čisto tko kot ti, čeprav bi se tud tle dal najt en vzorec. Camus v nezmožnosti spoznanja v naprej danega absolutnega smisla, ko vodi življenje, vidi za človeka edino šanso v tem, da mora najti pravo mero znotraj svojih možnosti.  Pot k temu najde camus v 'sredozemskem mišljenju', utelešenem  v pokrajini sredozemskega prostora in grškem mišljenju, ki je v njem vzniknilo.  V tej pokrajini se manifestira  poravnava nasprotij med svetlobo in senco, med morjem in soncem (evo, mi smo vsako leto maximalo možno ob morju :)). Camus tu spet poseže po grški mitologiji (to bo nekaj za tvojo nemsis ;)): Nemesis je na straži, je boginja mere, ne maščevanja. Vse kar prestopi meje, neizprosno kaznuje. 8)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by gape on 13.01.2003 at 11:17:53 titud wrote on 09.01.2003 at 09:50:29: Jest se stalno/dnevno  globoko čudim svoji nevednosti. Ampak bolj jo hočm odpravt, bolj spoznavam, da sploh ni finta v nevednosti, saj vem realtivno dost več kot folk, med katermu se gibljem.  Torej mi je začel počas kapljat, da ni finta v vedenju, ampak  v moji nesposobnosti, bi verjel  v tisto, kar vem. Ker ne verjamem v tisto, kar vem, res ne morem prčakovat, da bi  bi verjel v tisto, česar ne vem in  v čemer je   v bistvu smisu verovanja. ... ... ... ... ... ...   bravo titud ... prov krasno si napisu

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 13.01.2003 at 14:48:11 Nekaj iz časov moje mladosti, iz Intervjuja z Milanom Mladenovićem iz skupine Ekaterina Velika ... Q: U pesmi "Modro i zeleno" postoji jedan stih koji govori o promenama i kaze "Kako da ostanem isti, kako da sacuvam sebe od promena, samo putem promene"... MILAN: Promene su me uvek fascinirale - to kako ljudi vremenom menjaju izgled i svoje unutrasnje osobine i kvalitete...Mislim da je jedini nacin da covek ostane ne isti (to je u ovom stihu bukvalno receno), nego da ostane svoj - jeste da se vremenom menja. Emocija je najveca ljudska vrednost, i to iskrena emocija koju ljudi ulazu u ono sto rade ili u kontakte sa drugim ljudima. I zato nije vazno da li neko svira muziku koju svira Koja, ili koju sviram ja ili bilo ko drugi, vec je vazna iskrenost, naboj emocija i naboj dozivljavanja onoga sto radi. To je vaznije od svake stilske odredjenosti. Mogu da volim razlicite vrste muzike i ne samo muzike vec svih oblika ljudskog delovanja, ali pritom vrlo mi je vazna iskrenost i pozitivno ubedjenje onoga koji stvara. Volim i postujem sve ukoliko sam ubedjen da onaj ko to stvara misli da je to ono pravo, a to se uvek oseti i razlikuje se od foliranja i laznih trendovskih previranja.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by BonSens on 13.01.2003 at 14:51:19 titud wrote on 13.01.2003 at 11:17:08: Nemesis je na straži, je boginja mere, ne maščevanja. Vse kar prestopi meje, neizprosno kaznuje. 8)           Predvsem pa človeški napuh, če me spomin ne vara... zato pa gre snovalcem foruma tko v nos pa še kam. 8) Oh k bi se le večkrat tle gor oglasila, k mi je tko simpatična.  :D

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 13.01.2003 at 15:44:43 Quote: Nekaj iz časov moje mladosti, iz Intervjuja z Milanom Mladenovićem iz skupine Ekaterina Velika ... Ja, muska je ena potenca eksitence, ki se ji velja strastno pa iskreno predajat, če je tud sama iskrena. Quote: Predvsem pa človeški napuh, če me spomin ne vara... zato pa gre snovalcem foruma tko v nos pa še kam.   Oh k bi se le večkrat tle gor oglasila, k mi je tko simpatična.     Ja, bon sens, samo  se mora pazit, da je zmerna, da njej sami napuh ne zavlada  :-/.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 13.01.2003 at 17:20:31 Sem hotel reči, da se s svobodo soočiš šele, ko se NE podrejaš in ko se NE upiraš (ker s tem nasprotnika legitimiraš in ker se s tem ujameš v zastopanje pozicij, ki so pa tako že na začetku konfliktne in morda nepomirljive), ampak ko poskušaš spreminjati pogoje pod katerimi se srečuješ z nasprotnim interesom. Za to so potrebne mnogotere spremembe, od majhnih in nepoaznih, do tistih, ki so bolj vidne. Sem bil zgleda precej štorast, ker tega nisem znal prej bolj jasno povedat. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by MIND on 13.01.2003 at 17:41:49 so oproščam, ker vskakujem, ampak : Quote: Sem hotel reči, da se s svobodo soočiš šele, ko seNE podrejaš in ko se NE upiraš (ker s tem nasprotnika legitimiraš in ker se s tem ujameš v zastopanje pozicij, ki so pa tako že na začetku konfliktne in morda nepomirljive), ampak ko poskušaš spreminjati pogoje pod katerimi se srečuješ z nasprotnim interesom. te jaz to prav razumem, da SEBE (v soočenju z nasprotnim interesom) ne smeš spreminjati, ampak moraš spremeniti  pogoje, pod katerimi prihajaš v konfliktne situacije ? kateri pa so ti pogoji, ki naj bi jih spremenil in kako to počneš ? LP

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 14.01.2003 at 09:10:25 Z eksitenco si bit-za se in si že ob svojem rojstvu v nepomirljivem odnosu z bitjjo- na- seb. Rojstvo je met proti samoresničitvi, na to si  obsojen, tega  ne moreš premgat. Iz sebe si prisilejn naredit, kar še nis, človeka ni mogoče reducirat na faktično dano, zato je brez veze živet v iluzji, da boš faktično dano (bi- na -seb) kdajkoli prilagodu seb (bitjo-za-sebe). Bistvo človekove ekistence  je ravno v tej večni razliki med faktično danim in človekovo obsojenostjo  na to, da samemu seb ni dan, da on ni nikol to, kar je, da je kot zasnutek vedno že prek prek sebe. Človeka ni mogoče reducirat na faktično dano, on ni le to kar je,  pač pa to, kar se naredi. Človek je prisiljen delovat znotraj svoje eksitence ne glede na okoliščine.  A zard tega ti tud ni treba bit  noben fatalist/nihilist, ker ravno po teb,  po tvoji  zavesti/biti je nič šele lahko prišel na svet.  Ker je nič je v teb vsebovan šele po tvoji zvesti, si  ravno zarad te niči lahko samo to, kar še nis.  V tem, da bi  bil, kar še nis,  pa je bistvo tvoje  obsojenosti na svobodo. Lahko se bremena te svobode tud poskusaš losat  tud tko, da se poistovetiš  s kakšno  idejo ali kakšnim idealom/idolom, ampak pol si v svojo ekistenco vnesu boga/božanstvo, ki je izven  nje in s tem svoje delovanje utemeljil na nečem, kar niča ne dopoušča več, ker ga zapolnjuje sabo. A je pol to sploh še ekistenca, saj  se odpveduje sami seb oz. se žrtvuje za transcedentalni smisel? Upor kot žrtvovanje ekistence za namišljen absoluten cilj  se tako izteka v nihilizem in zaničevanje človeka. Odpoved slehernemu metafizičnemu osmišljanju pa od človeka zahteva , da se umesti znotraj sveta po človeški meri, da se ne nadeja nč onostranskega, ampak da izčrpa dano. Človeku je zato usojeno, da trpljenje v svetu brez smisla in boga vzame nase kot sizif, toda tud sizif , ko se vrača k skali, da bi svojo usodo znova vzel nase, je vzvišen nad svojo usodo. Iz usode je naredil človeško zadevo, ki se mora urejat med ljudmi. Posameznik mora spozant, da ni sam s vsojo usodo in da se lahko identificira le  drugimi sotrpini. Osnova vsakega upora v prometejevskem smislu je torej lahko le solidarnost med sotrpini. Če se človek med uporom žrtvuje, potem to stori v korist nekega dobrega  (svobode, pravičnosti), ki sega čez njegovo lastno usodo. Ne vem, men taka razlaga človekove eskistence čist zadošča. Me varuje pred zaletavostjo v kakšno revuliconarnost ali totalitarizem pod zastavo idelogije ali pa fanatično religioznost, ker je filozofija eksistence že utemlejna na nihilizmu, tko da ga naredila za jedro humanitarnega delovanja. Znotraj nje se hkrat upiraš in prepuščaš brez iluzije, da boš vset spremenu po svoji podobi al pa prilagodu sebe svetu, ker to itak ni možno, ker si ti pravzaprav zmerja tisto, kar še nisi.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by MIND on 14.01.2003 at 10:32:16 Quote: Ne vem, men taka razlaga človekove eskistence čist zadošča. Me varuje pred zaletavostjo v kakšno revuliconarnost ali totalitarizem pod zastavo idelogije ali pa fanatično religioznost, ker je filozofija eksistence že utemlejna na nihilizmu, tko da ga naredila za jedro humanitarnega delovanja. Znotraj nje se hkrat upiraš in prepuščaš brez iluzije, da boš vset spremenu po svoji podobi al pa prilagodu sebe svetu, ker to itak ni možno, ker si ti pravzaprav zmerja tisto, kar še nisi. Ja sprijaznjenje z svojo "usodo" te vsekakor varuje pred morebitnimi škodljivimi posledicami, saj ti preprosto onemogoča delovanje v kakšni drugi smeri. In tvoj eksistenčni problem bi celo lahko bil rešen, saj ni želje po kakšni revolucionarni spremembi (za katero ti tvoj razum pravi, da je nemogoča) ampak če malo izklopiš svoj razum lahko spoznaš to, kar že cel čas nekako veš le da se temu spoznanju razumsko upiraš in s tem  ostajaš tisto , kar nisi. LP

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 14.01.2003 at 11:32:13 mind wrote on 13.01.2003 at 17:41:49: te jaz to prav razumem, da SEBE (v soočenju z nasprotnim interesom) ne smeš spreminjati, ampak moraš spremeniti  pogoje, pod katerimi prihajaš v konfliktne situacije ? Ne čisto. Seveda lahko spreminjaš sebe, seveda pa lahko poskusiš še kaj drugega, saj če samo spreminjaš sebe, se verjetno dostikrat moraš podrediti zunanjim zahtevam. Glede spremembe pogojev pod katerimi se srečuješ z nasprotnikom je vedel veliko povedati že general Sun Tzu v Umetnosti vojne, kjer med drugim pravi, da se je najbolje vojskovati brez spopadov. Tako lahko s titudom tukaj tja do neskončnosti filozofirava, lahko pa spremeniva pogoje in greva na pivo, in  ker noben od naju ni vajen tega, že po ta tretjem pivu v spremenjenih pogojih ugotoviva, da se v bistvu v vsem strinjava ;D. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 14.01.2003 at 12:06:35 Quote: Ja sprijaznjenje z svojo "usodo" te vsekakor varuje pred morebitnimi škodljivimi posledicami, saj ti preprosto onemogoča delovanje v kakšni drugi smeri. In tvoj eksistenčni problem bi celo lahko bil rešen, saj ni želje po kakšni revolucionarni spremembi (za katero ti tvoj razum pravi, da je nemogoča) Mind, eksistencilaistična filozofija upora ne pomen nedejavnosti, npr. tega, da ne bi sodeloval v  al pa celo vodil revulucionaren prevrat. Andre malraux je kot existencialist svoje junke zmerom postavljal v ene revolucionarne al pa pustolovske situacije (npr. meščanska revolucija v šahghaju 1929, odkrivanje starodavnih temljev na tajskem), ampak tam se za razliko od ostalih niso angažiral pa clo žrtvoval za politične ideje ali materialno bogastvo, ampak za človeške zadeve kot so prijateljstvo in solidarnost. Le negativci so svojo existenco utemlejjval iz nihilistične volje do moči (npr. anarhistični teroristi, pohlepni roparji umetnin) ali idelogije (politkomisarji...)   Sartre kot najboplj viden existencilaist  je bil eden najbolj dejavnih inteletulcev v slavnem prevratu francoskih študentov leta 1968, camus se bil kot alžirski francoz  zavzemal za dekolonizacijo tedaj še imperialne francije... Res da je ekistencilizem bolj intelektulno gibanje, a to ne pomen, da je racionalno. V njem je bil velik čustven naboj in je imel zlo humao noto, ki se  ni čist izčrapla in se spodbujena s kakšnimi novodobnimi skorpucalščinami vsaj v men hitr nazaj vzpostav    :P :) Quote: Tako lahko s titudom tukaj tja do neskončnosti filozofirava, lahko pa spremeniva pogoje in greva na pivo, in  ker noben od naju ni vajen tega, že po ta tretjem pivu v spremenjenih pogojih ugotoviva, da se v bistvu v vsem strinjava Tle maš prov, bp, zato sem jest za kresanje  mnenj in  stališč bolj  za tipkovnico bolj kot   pa za šankom. Vsaj dokler sam pred sabo nism na jasnem, kaj mislim.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 14.01.2003 at 12:08:33 Titud, Več ali manj se že ves čas strinjava, da je totalna skepsa precej sizifovsko početje, pa se tudi to menda da prenesti. Prav tako se strinjava, da je neposreden upor, na polju ki je že vnaprej določeno in v ta namen pripravljeno, navadno nespameten. Morda je to tisto, o čemer govoriš, ko omenjaš srednjo pot. Pa vendar je včasih treba biti del Sizifa in se zanesti na lastno presojo, in kos Prometeja, ki nasprotniku krade ogenj, da ga lahko uporablja v svoje namene. Saj se ti v nasprotnem lahko zgodi, da zanikaš sebe in se ves čas umikaš, in skirivaš, kot ti to tud pravi Mind. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 14.01.2003 at 12:20:04 Quote: Pa vendar je včasih treba biti del Sizifa in se zanesti na lastno presojo, in kos Prometeja, ki nasprotniku krade ogenj, da ga lahko uporablja v svoje namene. Saj se ti v nasprotnem lahko zgodi, da zanikaš sebe in se ves čas umikaš, in skirivaš, kot ti to tud pravi Mind. Prometej ognja ni kradu za svoje namene, je bil izraz ene solidarnosti do nebogljne človeške ekistence naprot privligirane božanske. Ognja ni kradu, da bi ljudje postali bogovi, kot so si to razlagal bogovi, ki so ga zato kaznovali. O upiranju kot negaciji umikanja sem že v prejšnjem postu govoru. Skrivanje za titudom v  konkretni ekistenčni situaciji pa je ene vrste upor zoper sprijaznost z odsotnostjo iz javnega življenja, združen s  potrebo po  formulaciji enih stališč, mnenj  in sodb, ki jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi mogu formulirat (za šankom, doma, v javnih glasilih..).

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by MIND on 14.01.2003 at 12:34:09 Quote: Mind, eksistencilaistična filozofija upora ne pomen nedejavnosti, npr. tega, da ne bi sodeloval v  al pa celo vodil revulucionaren prevrat. Titud, jaz nisem repliciral eksistencialistični filozofiji, ampak tvojemu "strahu" pred nerazumsko samorealizacijo. Si nekje že govoril o razliki med  tem v kaj verjameš in v kaj veruješ. Se mi zdi, da verjameš obema skrajnostima veruješ pa le v eno, saj ti ta zagotavlja "varno" eksistenco, čeprav je dokončno ne pojasni oz. realizira. In strah je nekaj drugega kot odpor  in mogoče pod krinko ne-odpora lahko preslepiš svoja prepričanja ne moreš pa svoje vere.   LP

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 14.01.2003 at 14:01:45 Quote: Titud, jaz nisem repliciral eksistencialistični filozofiji, ampak tvojemu "strahu" pred nerazumsko samorealizacijo. Si nekje že govoril o razliki med  tem v kaj verjameš in v kaj veruješ. Se mi zdi, da verjameš obema skrajnostima veruješ pa le v eno, saj ti ta zagotavlja "varno" eksistenco, čeprav je dokončno ne pojasni oz. realizira. In strah je nekaj drugega kot odpor  in mogoče pod krinko ne-odpora lahko preslepiš svoja prepričanja ne moreš pa svoje vere. Razlika med vedenjem in verjetjem je v tem, da je vedenje 'nevtralno',  verjetje pa ma v seb eno duhovno globino, mora bit ne vrste zunanji odraz dobrega. V eni vsakadnji, z družbenomorlaninimi normami zakamuflirani moderni  eskistenci, je v bistvu samo eksperimentalno možno ugotovit, kaj naj bi blo dobro. Do dobrega prideš samo skoz en realtivizem: ker absulotnega dobrega ni, je samo manj slabo mogoče ugotovit le  medsebojni primerjavi. In tako v bistvu nikol neprideš do tega, v kar bi zares in dokončno lahko verjel, razen če ne prideš do tega, da je edino kar zareš lahko verjameš, ta relativizem (s katerim  se z bp-jem obkladava). To je zlo naporna drža, zato post modern človk išče nazaj absolutno dobro, na kar bi se lahko v tem relativističnem svetu brez trdnih vrednot opru. Tle se odpre trg storitev, ki sega od raeljancev na koncu in  ved na  začetku zgodovine. Ponudbe so privlačne, nauki pa  notranje konsitentni in logični, da se jim skor po nebenih kriterijih eksperimantalne in na razumu utemeljene zanosti ne da oporekat.  Edin kriterij za izbiro je stopnja  tvoje potrebe po zlitju z absoltnim dobrim, kar je tud merilo trdnosti tvojega verjetja/vere. Če je tvoja potreba velika, si pripravljen sprejet vero v absoltno dobro, ki te nagradi z dobroto tud izven tvoje omejene eksitence. Kater razumen človek bi se tej ponudbi uprl? Redko kdo, ampak moj problem in problem večine folka je ta  ujetost v zgodovinski kontekst  lastne eksitence, ki ga ne moreš kar ragzlasit za takega, ki bo s svojo vero kar vzpostvail  absolutno dobro. Nasprotno, ta zgodovinski kontekst te uči, da  se je na   to ponudbo dobrega kot strašno konjukturne dobrine obeslo en kup parazitov, ki svoje dobro izčrpavavajo iz tvoje vere v dobro in  te na tak način izčrpavajo v tvojem lastnem prizadevanjem za dosego dobrega. Zgodovinski kontekst ni v bistvu nikol naklonjen brezpogojni realizaciji absolutnega  dobrega v vsakem delu ekistence, zato se je verjetju v samoudejanje  te iluzije boljš odrečt prej, preden te tok ne razjebe, da se zarad razočarnja tud na relativistični koncept dobrega ne moreš več opret. Prizadevanje za dobro je absolutno legitimen cilj vsakega posameznika in prek njega celotne družbe, saj je človek družbenio bitje. Ampak znotraj konkretne eksitence je mogoče vero v dobro samo znotraj solidarnasti s konkretnimi sotrpini vzpostavt. Včasih si v svoji uporni eksitenci čist sam, včasih je je taka uporna celica družina, včasih vrstniška skupina, včasih razred, včasih narod... odvisno od osebnih in zgodovinskih okoliščin.  Solidranost znotraj konkretne  eksistence je  edina podlaga, na  kateri lahko kot človek svojo vero v  dobro centriraš. Tle ni nč relativnega, na ravni ekistence ni nč bolj vrednega. Če ne zmorem tega verjet,  to v bistvu pomen, da se nism zmožen več z nikomur solidalizirat. Moje osebnostne in zgodovinske okoliščine so pač take, da se nagibam bolj na sizifosko kot na prometejevo stran, edino tle gor dobim včasih mal njegovega prosvetiteljskega, do trpčega človeštva solidarnega žara  :)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by MIND on 14.01.2003 at 18:38:02 titud: Se strinjam, če ni tenzije ni potrebe. Če ni potrebe tudi ni želje in tudi dejanja so temu primerna. Absolutno dobro je navsezadnje nek ideal in verjetno hlepenje po idealu brez prave želje res ni smiselno. Jaz tebi govorim, da ni dobro biti v eni skrajnosti v bistvu pa sam skačem iz ene v drugo. Glede na našo današnjo zgodovinsko-kulturno pogojenost je verjetno res najboljša srednja pot. Ti si jo očitno že našel in ta ti zagotavlja neko varno eksistenco. Upam da jo bom tudi jaz kmalu, ampak pred seboj vidim en problem te srednje poti. Namreč verjetno je lažje v tej sredini obstati kot pa aktivno delovati. Ko spoznavaš te različne skrajnosti jih lahko spoznaš le do določene meje, vsakršno globjejše delovanje v katerikoli smeri (ker to je tudi pomoje smisel srednje poti-da deluješ in spoznavaš obe smeri) pa ti potem lahko povzroči dodatne tenzije in ni važno v katero smer greš. Torej vračanje in ohranjanje te sredinske pozicije je pomoje en problem, ki potem lahko nastane. Me zanima kako ti to rešuješ, torej se poglabljaš v obe smeri in hkrati vzdržuješ distanco do obeh. LP

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 15.01.2003 at 11:32:11 Mind, jest nism najdu nobene srednje, zmerne  in  zato  varne poti, ki bi mi prinašala varno ekistenco brez tenzij , v kateri sem obstal brez potrebe aktivnem delovanju. Je pa res, da ne počutm posebne  potrebe več po tem, da bi si tako pot trasiral na podlagi pozitivnih/negativnih izkušnenj, ki bi si jih pridobival na podlagi ustvarjanj/zapadanj  v ekstremne situacije. Moj ideal  je kreirat okoliščine, ki bi mi  omogočale tako vrsto  delovaja, ki bi blo  podobno samoudejanjanju, ne pa naporno dokazovanje/sledenje nekomu/nečemu al pa  premagovanju nekoga/nečesa.  Take okoliščine si lahko ustvariš na več načinov, odvisno tud od tega, iz katere pozicije štartaš. Če še nis vpleten v socialne odnose, zarad katerih bi bli  od tebe neporedno odvisni drugi, pol maš na voljo tud  bolj asocialne variante: se samoomejiš znotraj okoliščin, ki jih lahko kreiraš tako, da delajo teb v prid. Za to je ponvad potrebna materialna askeza in socialna izolacija, ki ti da duhoven polet al pa angažiranje po materialnih dorinah in družbeni veljavi, ki ti zoža duhovne dimenzije. Bolj ko si skratka zožaš okoliščine, znotraj katerih si se namenu delovat, lažje jih skreiraš tako, da bodo same začele delat teb v prid. Mistiku se začnjo odpirat nesluten duhovna prostrastva in se zato odvezuje od vezanosti na  materilno danost in okoliščine,  materialistu pa se  bogastvo samokopiči obratno sorazmerno z odvezovanjem od duhovnih vrednot in načel. Najbolj jebeno je v bistvu jemat srednjo špuro, kjer moraš  za enak cilj (samuresničevanje) seb v prid kreirat  tako materialne kot duhovne okoliščine. Kar pa v bistvu ni tko zajeban, treba je seveda verjet v  harmonijo kot tist zakon, ki edin zagotavlja eksistenco. Življenje je edin  živ dokaz, kako se  v kozmičnem smislu morajo vsi ekstremi  lepo sharmonizirat, da sploh vzklije, po mojem ni treba v kašno posebno transecednco po to potrdilo hodit. Sory, zmotu sem se:  moral bi   v transcedenco po tako potrdilo hodit, če si se kot človk v labirinte čutno/materilane danosti tko zaplezal, da se skoznje ne zmoreš več samoresničevat. In obratno, ker ekstremi so samo dualnost, koz katere lahko subjekt lahko harmonijo/enost razpoznava. Harmonija je  proses, ni stanje. Je proces potovanja proti ekstremom al pa  upiranju potovanja proti ekstremom. Nemogoče je enkrat za vselej  opredelit, kaj je harmonija za posameznika in kako se mora skoz družbo odražat. Men je bliz antična opredelitev harmonije, ki jo je platon je platon slikovito orisal skoz štiri kardinalne vrline, ki jih je ponazoru s konjsko vprego: um je postavu za voznika voza, pogum usteza voljnemu konju v pregi, poželenje pa upornemu konju. Pravčnost kot četrta  kardilalna vrlina vlada, če vsi deli v pravi meri izpolnjujeo svojo nalogo.  Um v stanovskem  smislu predstavljajo  filozofi, njihova vladavina pa bi bla  aristokracija; pogumu odgovorja vojaški stan, njihova oblast pa bi se odražala v timokraciji; poželenje predstavlja prehranjevalni stan, njihova oblika vladavine pa je lahko ali oligarhija ali demokarcija ali tiranija. Določen zgodovinski trenutek in tvoj osebnostni položaj v njem pač določata  tvoj čut za pravičnost, v skladu z njim pa si določaš eno predstvo/ideal  o harmonji, ki si ga želiš v seb in v okolici vzpostavt. To je lahko zlo mukotrpen posu, zato se velik  folka rajš prepušča čredništvu,  ki se oblikuje iz izničevanja ekstremov. Živet v harmoniji pa zato ne pomen nujno, da si črednik: ker je družba  je pogosto večinsko 'zglajzana' proti katermu od ekstremov, zato harmonija, vzpostavljena v teb, lahko pomen tud družben odklon in takrat je treba s sotrpini v temu odklonu pač vztrjat, čeprav zgleda po siziofovsko/prometjsko brezupno, nikakor pa ni  nedejavno.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by MIND on 15.01.2003 at 12:39:54 titud: S tem nedelovanjem nisem mislil tega dobesedno, ampak predvsem nezmožnosti globjejšega delovanja proti različnim ekstremom zaradi ohranjanja srednje poti. In verjetno je na tej srednji poti potrebno še kako delovat in to me je v bistvu zanimalo. Kako delovati in kako si skreirat okoliščine. Ti si mi v bistvu spet ponudil dva ekstrema , odklop od materialnega sveta oz. kreacija "duhovnih" okoliščin ali pa kreiranje materialnih in zapostavljanje duhovnih "dobrin". In si napisal: Quote: Najbolj jebeno je v bistvu jemat srednjo špuro, kjer moraš  za enak cilj (samuresničevanje) seb v prid kreirat  tako materialne kot duhovne okoliščine. Kar pa v bistvu ni tko zajeban, treba je seveda verjet v  harmonijo kot tist zakon, ki edin zagotavlja eksistenco.   Ampak še vedno mi ni jasno kako je mogoče vzpostavljati harmonijo med odkloni v eno in drugo stran. Do neke mere že,, ampak če hočeš resnično spoznati obe smeri so odkloni vse večji in večji. Zdaj, lahko verjetno prenehaš iti globje in to sem mislil, ko sem rekel nedelovanje. Ampak če je razlog za takšno nedelovanje strah pred porušitvijo harmonije je nekaj drugega kot če je razlog odsotnost potrebe po takem početju. In mene zanima ali je sploh možno globjejše zahajanje proti različnim ekstremom (kjer se vedno bolj vključuje tudi izkustvena vpletenost ) in hkrati ohraniti takšno minimalno distanco do obeh, da si še vedno na srednji poti le odkloni so bolj konstantni in konkretni. To sprašujem prav zaradi vedskih spisov oz. ki jihlahko označim kot nek ekstrem napram izključno materialnemu delovanju. Kako je možno delovati v en ekstrem (ki vključuje prakticiranje) in hkrati ohranjat harmonijo z materialnim svetom. In zanima me ali ti nimaš potrebe oz. želje po globjejšem spoznavanju npr. vedskih spisov ali pa je prisoten "strah" pred porušitvijo harmonije, ki jo imaš vspostavljeno ? LP

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 15.01.2003 at 14:04:49 Tole debato med nama, mind,  je v bistvu aryan sprovicirov, zato je prav, da svoj odnos do  prakticiranja ved bolj preciziram. Harmonijo in  exstreme je treba po mojem razumet kompleksno, še posebej,   če govorimo v kontekstu človeške ekistence na naravni posmeznik-družba v vsem njunem pogovanju in prepletanju. Če je kulturni vozrec materilaizem, je duhovnost ekstrem in obratno. Če ti prevladujoč materialistični kulturni vzorec dojemaš kot extrem, se z vso vnemo svojo osebno harmonijo lotiš gradit na duhovnem ektrezmizmu. S tem si vzpostvu potrebno  osebno harmonijo, ki pa  se lahko vzdržuje le v  skrajni osebni  materialni askezi in socialni izoliranosti, ki sta  v družbi večinsko razumljena kot ekstrem. Praviloma je brezmerno bogatenje prav tako razumljeno kot ekstrem, ker zanemarja etično komponento in predpostvalja izkoriščanje oz. porabo omejenih virov. Hkarti pa oba ekstrema lahko služita kot motivacijski dejavnik za osebno dejavnost  posameznika, odvisno pač od konkretnega zgodovinskega trenutka. Trenutno zgodovinsko nihalo tega dulizma nahaja na materialističnem polu, čeprav je že doživel svojo skrajno amplitudo in se vrača proti duhovnemu polu. To pomen, da so družbene okoliščine še vedno bolj naklonjene smorealizaciji znotraj materialne sfere, a  se te okoliščine relativno poslabšujejo. Ob tem reativnem slabšanju in dejstvu,  da je splošno ravnotežje  itak porušeno, je  duhovnost aryanovega tipa ena konkretna opcija, ki nas na to duhovno  opozarja in nas zato vsaj nekatere  privlač in vabi vsaj k solidariziranju z njimi. Ta solidarnost  do prakticiranja duhovnosti tako radikalnega tipa se kaže skoz toleranco in skoz solidarno zagotavljanje sicer skromne  materialne ekistence, čeprav so se prav razlagalci ved dokaj dobro tud materialno vključili v zahodno matrializirano družbo in zato tud na področju duhovnosti nauk al pa vsaj/razlagi precej prilagodl, da ne rečem kompromitiral. Kva pa vem, kje se svojo osebno harmonijo jest. Po moje ni to, da se ne bi upal it ene od materialnosti kao osvobojene duhovnosti, ampak nekak ni v mojmu kontekstu, da bi si svojo eksitenco utemljeval na tovrstni družneni  solidarnosti al pa totalni aksezi. Se mi enostavnio zdi, da  za vzpostavljanje  torstne osebne  harmonije rabu en zlo močno  brco v rit iz trnove   materialne doline, da bi se tud  njene blagodeti   zmogu kompenzirat s slavljenjem  duhovne enosti z bogom in stvarstvom. Jest tega nism zmožn nardit, ensostavno ne čutm dost velike potrebe, ampak se mi zdi čist legitmna opcija in po svoje privoščm vsakmu, če mu to rata. Se pa zarad tega pomanjkanja duhovnega naboja  nimam za nič manj človeka v eksitencialnem smislu, ker znotraj človeškega življenja  smo vsi zmeram le to, kar nismo, neglede na to, po katerih  poteh k temu hodmo. Tle jest ne priznam neobene hierahije, edin kriterij dobrega/višjega je solidarnost na poti.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 16.01.2003 at 11:33:40 Je mind nekam izmaglu, po moje praznuje tolk pa tolk letnico svoje eksitstence  ;D, bom jest kar mim njega nadaljeval, me še zmeraj drži v pesti uno njegovo vprašanje, če me je strah, da bi si narušu svojo harmonijo, če bi se v prakticiranju vedskih spisov začel iskat. Sem že na tale forum prišel z eno slutnjo, da se centriram na podobnih temeljih, kot se gape oz. folk, ki ga na njegov forum vleče. Da mam z njim  eno elementarno soglasje okrog nečesa, za katero še sam  ne vem točno, kaj bi to blo. Duhovnost je zame preveč raztegljiva  zadeva,  religioznost  preveč zlorabljena, filozofija preveč racionlana, bog/enost  preveč abstraktna, ljubezen preveč osebna, čvekanje zarad čvekanja preveč banalna, afnanje z znanjem preveč ego-tripska, razsuvanje zarad razsuvanja preveč nihilistična... Če te kot enga na splošno dost zadržanga skeptika   ena zadeva tolk vase potegne, da ti postane skor obsesija, pol  ni drugega, kot da s priznaš, da je v tvoje temelje segla. V tiste, za katere sploh nis vedu da jih maš, dokler prav zarad njih ne ugotoviš, da  ne moreš kar poljubno svetovnih nazorov izbirat pa menjavat.   Kje so pol sidriran moji temelji? Zadnje kolkr tolk celovitega, na kar se je opirala  moja zavest, je bla filozofija eksitencializma, ki sem jo osvajal posredno skoz literarna dela sartra, camus in  malrauxa, pishološko utemljitu sem najdu v frommu, ki se je tako kot sartr v v družbeni  praksi spogledaoval z marksizmom.  Na tej   podlagi sem najdu oporo za  bistvene življenjske premike in jo pol pustu, da jo  je prikril prah, ker mi je zagotavljala vsaj eno kolkr tolk harmonično  osebno/družbeno življenje, ki mi  je lavfalo v bistvu po njenih principih: brez potrebe po globjem psihološkem utemljevanju tistga kar čutim, ker je blo utemljeno na ljubezni in družinski solidarnosti, ki se je skušla širt tud v šiše družbeno okolje, kar je blo pogosto sicer stresno in konfliktno, a znosno. Potreba po iskanju temljev se je spet pojavla, ko  se ko so otrc zrastl, ko se je vsakemu od nas začel prebujat očitno ne do kraja preseženi  individualizem, ko je ljubezen začela postajat vse bolj abstraktna kategorija in ko se notranja solidranost ni več utemeljevala s potrebo pred zaščito na ljubezni utemljene skupnosti pred brezčutnim al pa vsaj indiferentnim zunanjim okoljem. Žena, sicer zatajena dogmatilčna platonistka/idealistka/iracionalistka,  je začela po novodbni literaturi strastno posegat, jest kot  dogamatični eksitencilaist s primesmi markzima pa tud, predvsem zato, da mi ne pobegne v svet mistike oz. vsaj zato, da bom vedu, kam  jo  it iskat pa kako jo nazaj ven potegnt, če se je ne  bo dal zadržat.  Se je ta novodobna duhovnost (religija k sreč k ne, ker ni bla nikol religiozna) začela v s vsakdanjem lajfu  čist praktično odražat, kar me je sprva močno motil, pol sem pa začel naprej tolerirat, kasnej pa clo sam izvajat. Sprva še zmeraj z alibijem pred sabo, da bo 'mir pri hiši' in da bom vsaj na tak način imel z njo kontakate, pol sem pa začel odkrivat, da tud mene 'not' v duhovnost, kakršna koli mi je že pod roke pršla, začel vlečt. Kot zaprisežen existencialist/materialist (vsaj v primerjai z ženo, navzven, npr. v očeh svoja fotra, zihr ne več tolk), sem sicer duhoven fore kritiziral, presojal in sistematiziral, vendar pravzprav nisem mogel nikol zanikat, da delujejo: cel življenjski koncept zadnjih dvajsetih let z njo mi je blo zmeraj kot eno čudo, ki po moji racionalnii presoji  skor nobenih materialnih  podlag in pogojev ni imelo, da bi eksistiralo, a je vendar uspevalo!

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 16.01.2003 at 13:14:03 Da nadaljujem. Se je res za zamislt: a sem  jest preeksitiral zadnjih 20 let dokaj harmoničnega in s tem tud polnega lajfa po zaslugi mojga materializma, utemljenega na racionalizmu;  a ni boljš,  da si  priznam, da je blo vse to bolj zasluga ženinga idealizma, utemeljenega na iracionalizmu. Se nima smisla upirat, priznej si stari,  da so  tvojih temeljev ni pokril le  prah, ampak da so se tvoje korenine posušle, si začel vitalne sokove iz  ženih  črpat pa skoz njene pore dihat. Skratka, stari, odzemljen si, odklop se svoje iz svoje eksistencilane ujetosti v materio in racio, daj duhu duška.... Evo stari se zaganja k norc, da bi vzletu, a ga nekaj kar naprej k zemlji vleče. Jebiga, stari ma zgleda še zmeraj svoje temelje: bolj suhe sicer, a žilave. Se ne da kar tko na izy prek drugega od sebe odklopit,  je treba pogledat, kaj se bi se dalo z lastnimi temelji nardit. Sem zasadu lopato in odkril čudo: ni nujno, da eksitencilaizem, na katerga sem prirašačen, črpa sokove  le iz materije, ampak existira lahko  pravzprav iz nule/praznine. Kako se je mogl zgodit, da sem jest to spregledov? Al pa, madona, kaj pa če sem ves cajt to v bistvu vedu al pa pa vsaj slutu, pa tega nism bil pripravljen verjet, ker sem navajen verjet samo tistmu, kar se da oprijet? Saj kako sem se pa lahko  sploh z ženo  solidaliziral, če je bla ideološko že od samga začetka prot men  in če bi  šlo za to, kdo bo koga?   Ok, z dokazi na dan! Včeraj sem po dolgmu cajtu spet vzel v roke ericha fromma, tokrat knjigo v srbohravščini, ki je zarad svojga ezotričnega naslova v svojih prejšnjih cajtih nism še nikol, čeprav sem tega avtorja že v vseh jezikih po dolgem in počez prebral. Knjigi je naslov zen budizam i psihoanaliza  s podnaslovom zen i zapadna misao. Fromm v njem soavtorjem knjige, japonskim strokovnjam za zen budizem d.t. suzkijem in avtorjem knjige esej o zen budizmu (izšla je že leta 1927),  že v uvodu ugotavlja: Čas pojavitve eseja o Zen-budizmu  in hitrega uspeha v zahodnem svetu sovpada s pojavom ekistencialistične filozofije v  Evropi, posebej z osnovnimi deli  Heideggerja in Jaspersa. Ta dva filozofa šele  v zadnjem času, na svoje stare dni (knjiga zen budizem in psihoanaliza je izšla konec 60-let, tko da sta seveda oba filozofa, ki sta bila sartrova in camusova sodobnika, postala znana v tem času in sta zdaj že mrtva), ozaveščata to naključno povezanost (koincidencijo) z vzhodno filozofijo, posebno tisto budističnega izvora. Znano je, da so Heideggru interes  za zen vzbujali njegovi japonski učenci. Ko je neposredno  zvedel za Suzkukijeva dela,  je Heidegger izjavil: "Če pravilno razumem, je to isto kot jaz hočem povedat v svojih spisih." - Japers je svoje koncepte univerazalistične  filozofije odprtih horizontov bistveno razširilna istovrstno problematiko  vzhodnih kultur šele v delu Die grossen Philosophen leta 1957.... Osrednja skupna tema današnje eksistencialistične filozofije in budizma je v tej izpraznjenosti ali praznosti (ništetnosti) esitence, v njeni neposredni psihični  danosti.  Ta nauk o praznini ( sunyata), je v zaćetku našega štetja razdelal Nadarđuma na principih  dialektične kritike spoznanjskih kategorij z idealističnega stališča in s tem utemeljil nadaljni razvoj mahayana filozofije  v Indiji in daleč izven v kulturnem svetu Daljnega vzhoda (o njem piše tudi jaspers v svoji knjigi)... Tko,  da niti ni čudno, da sem se pustu presenetit budističnim izvorom eksitencilaizma, tko kot se jim je   na svoja stara let pustu presnetit  tud nesojeni  utemelejitelj nejvove zahodnjške verzije heidegger. Tko da tud ni čudno, zakaj se je men  kot materialistu ekistenca na podlagi praznine/duhovnost tko privlačna pa bliz: sem jo v bistvu prakticiral, samo vedu nism, da jo prakticiram, zato tudji tud nism mogu verjet. Tko da zdaj sta vedenja in vejetje končn  prišla skup. To je vsaj zame kot eno razodetje principa, na katermu sem živu. Se v bistvu ne spremeni nč, ampak dobr dane spoznanje, da ma tistu, na čemer utemelujem  svoj življenje,  tud svoje korenine.   Da sem v tem smsilu avtentičen in da mi  bo treba  stara leta prestajat z eno zavestjo, da sem v bistvu parazit. :'( Mind pa bp,  tole sta mi za aryanom nekak pomagala razčistit. Ne vem, klok to  lahko vama prav pride, sicer pa še nism reku zadnje besede. Upam da jim bom čim večim od slej naprej tud verjel, tko da bo vam laže verjet men.  :P :)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by MIND on 16.01.2003 at 14:13:05 Quote: Sprva še zmeraj z alibijem pred sabo, da bo 'mir pri hiši' in da bom vsaj na tak način imel z njo kontakate, pol sem pa začel odkrivat, da tud mene 'not' v duhovnost, kakršna koli mi je že pod roke pršla, začel vlečt. Kot zaprisežen existencialist/materialist (vsaj v primerjai z ženo, navzven, npr. v očeh svoja fotra, zihr ne več tolk), sem sicer duhoven fore kritiziral, presojal in sistematiziral, vendar pravzprav nisem mogel nikol zanikat, da delujejo: cel življenjski koncept zadnjih dvajsetih let z njo mi je blo zmeraj kot eno čudo, ki po moji racionalnii presoji  skor nobenih materialnih  podlag in pogojev ni imelo, da bi eksistiralo, a je vendar uspevalo! Ja point je, da uspeva pa naj bo na tak ali drugačen način in takšnimi ali drugačnimi pristopi. V bistvu mi je zdaj nekako bolj jasno, kako ti uspe vzdrževat harmonijo. Sam praviš, da so tvoji temelji predvsem iz materialne sestave oz. še več da so zelo,zelo trdni pa čeprav se je na njih skozi čas začel nabirat prah. In mogoče je prav ta trdnost temeljev pogoj za kasnejše vzdrževanje harmonije, ki je bila še posebej potrebna ob vdoru "duhovnosti". Drugačen, iracionalni pristop torej mogoče te temelje lahko samo razrahlja ne more jih pa podret. In v bistvu temelji sploh niso razrahljani ampak so na podlagi vnosa novega materiala celo trši kot kdajkoli prej. Pa vendar vse to ob predpostavki dovršenih materialnih temeljev že ob sami gradnji hiše. Tebi verjetno uspeva ta harmonija prav s pomočjo teh osnovnih gradbenih delcev. Ampak t.i. "duhovnost" je nekaj v kar moraš predvsem verjet in verjameš lahko samo skozi izkušnje oz. skoz prakticiranje. In dosledno prakticiranje pomeni verjetno tudi razbitje osnovnih temeljev in zanima me ali je to  "pametno" storiti. Pridobiš s tem seveda lahko na kvaliteti, vendar obstaja nevarnost nezmožnosti vrnitve zaradi porušenih "varnih" temeljev. In pri meni so za razliko od tebe ti osnovni materialni temelji postavljeni nekako naključno brez nekih dodatnih naporov, in s tem je tudi večja možnost njihovega razrahljanja in mogoče tudi večja možnost kvalitetnejšega dodajanja novih primesi, čeprav je s tem manjša celotna varnost hiše. In kaj je zdaj problem: Problem je meni skompenzirat to materialno varnost z željo po npr. večni ljubezni. LP

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 16.01.2003 at 15:41:22 Quote: Sam praviš, da so tvoji temelji predvsem iz materialne sestave oz. še več da so zelo,zelo trdni pa čeprav se je na njih skozi čas začel nabirat prah. In mogoče je prav ta trdnost temeljev pogoj za kasnejše vzdrževanje harmonije, ki je bila še posebej potrebna ob vdoru "duhovnosti". Drugačen, iracionalni pristop torej mogoče te temelje lahko samo razrahlja ne more jih pa podret. In v bistvu temelji sploh niso razrahljani ampak so na podlagi vnosa novega materiala celo trši kot kdajkoli prej. Pa vendar vse to ob predpostavki dovršenih materialnih temeljev že ob sami gradnji hiše. Tebi verjetno uspeva ta harmonija prav s pomočjo teh osnovnih gradbenih delcev...   Aha, vidim kaj te bega. Prvič, jest sem bil zmerom obremenjn s tem, da je osnova za existenca materialnost,  da  materialnost ekistenco prdepostostvlja in jo zagotavlja. Duhovnost v najširšem smislu je iz materilanosti izvedena in sicer lahko vpliva nazaj na materialnost, ampak je tle zarad materialnosti. Obremenjenost s pojmovanjem materialne baze kot temelja  družnene nadstavbe po marxu pač, ki se je pokrivala z mojo osebno vlogo enega razvajenega adolescenta, ki je odraščal v času socialističnega potrošniškega booma v sedemdesetih. Skratka, greš se neke ideje, če in dokler  te odzad fotr cola in če te čaka najmanj bajta, če boš spravu skoz vsaj sredno šolo. Se ti zdi, da doma med tastrima sicer marsikaj ne klapa, ampak te podkupjo, da se ne poglabljaš, ti pa začneš kar nekaj fatazirat, ker se lahko špogaš. Men se je zgodl tole: zalubu sem se v deklco, ki ni mela nč, pa tud hotla ni od mene nč za ceno, ki bi jo morala za ceno svobode oz.   materilne odvisnosti od mojga tastarga (življenje v njegovi  bajti) in posredno tud mene  ona plačevat. Sem se znajdu pred dejstvom fotr (bajta, materilanost, malomeščanstvo) al pa ona (ljubezen brez vsega). Sem se odloću zanjo, ostal brez vsega  in zato imel zmeraj občutek, da sem se ji nekak podredu. Tko da okrog materilanih temeljev sem hitr vidu da jih v skladu sta takim  konceptom, na katerem je bla utemljena  najina zveza, nikol ne bo. O teh peripetijah sem tud tle dost pisov, zadnjič v enem topiku, ki ga je arska odprla. Sem se na to težko navadu, me je zmeraj moril, da bomo jutr na cest brez vsega, da je teba imet eno 'rezervo', če ne  bom moral okrog fehtart pa tko... Po drug stran sem se pa začel privajat na to, da je vse stvar  čiste psihe. Če je skupnost utemljena na ljubezni, torej čisti psihični sili, je živ bog ne more razjebat, materialna stiska pa še najmanj. Ker je v bistvu nikol ni, ker je sam niti ne vidiš, tud če si na 2x2 metra, če je luxuz imet 20 let starga amija... Se ne tud ne pustiš na račun materialne eksitence nobenmu podrejat, se lahko lotevaš neverjetnih projektov, ki  te ne sesujejo tud če se materilano sfižjo... Ugotoviš, da otrok v bistvu ne rab skor  nč drugega kot ljubezen, da je tista barbika pa lego kocke pa kar je še tega nekaj vredno samo v kontekstu ljubezni in da se na račun nikakor ne sme ljubezni zastavit, da bi do teh dobrin pršov... Tko da ti iracionalni principi ničesar ne razkrajajo, ker če ničesar nimaš, pol v bistvi ničesar tud ne razkrajaš (ok, prznam, men so razkralaj iluzije, da nekaj imam). Začneš zaupat pa verjet, da se na teh  iracionalnih principih da  tud materialno (pre)živet: se zmerom kje kašna rešitu njade, se zmeraj kje kaj opdre, če v te pricipe verjameš. Samo ti pricipi delujejo le, če jih zmeraj sprot utrjuješ, so izmuzljivi kot psiha sama, se jih ne da zafiksirat v materialnost pa pol iz njih nazaj varnost črpat. To so moji tastrai počel, pa se jim je kljub  zmeraj vse sprot sesipal, pa še mene so s to svojo obsesijo z materialnostjo globok zakodiral. Tko, mind, ne vem kje si na  svoji življenski poti ti, jest sm svoj radikaln rez od vladavine materialnosti nad mano že zdavnaj potegnu, le da si tega dolg cjata nism upal priznat. Zdaj sva z njo na ti, dons mam več, jutr manj,  če je dobra volja se zmeraj kaj najde, kaj bi se človek s tem obremenjeval. Mogoče ti reza ne rabiš, mogoče loh greš z njo brez reza na ti.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 16.01.2003 at 15:54:25 Titud, Je budizem tudi meni blizu, čeprav je moj pogled na to precej svojski, morda še najbližji alt.buddha.short.fat.guy, internet news skupini ki mi ga je pred precej leti uspela nekako približat. Oz. mi je blizu alt.buddha.short.fat.guy, vsaj kakršna je bila pred leti. Se mi zdi, da pri sebi omenjaš precej nasprotij, ki zame to sploh niso, tipa vzhodnjaška duhovnost -- zahodni materializem, oz. vsaj nimajo nič opraviti z budizmom, kot ga poznam jaz. Ta pa ni niti preveč mističen niti preveč gnostičen, čeprav nimam proti temu prav nič, ob pogostem omenjanju duhovnosti pa se mi še vedno prižge opozorilna lučka "follow the money", saj sem prepričan, da imata navadno diametralno nasprotna pola vedno stično točko, s katero se krog sklene. Duhovnost, materialnost pa te reči so zame nalepke, ki mi ne pomenijo prav dosti, saj se  kot približen budist nanje ne bi smel preveč navezati, svojo pozornost pa naj bi usmerjal na ta trenutek in kaj se v njem dogaja. Ti želim veliko zadovoljstva pri prakticiranju, katerokoli pot si si / si boš še izbral. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 17.01.2003 at 07:36:31 Hvala za dobre namene, bp, sem zmeraj slutu, da se nama korenine iz iste podtalnice napajajo. ::) Jest   zarad takih in podobnih  spoznanj  po moje svojih prakticiranj tukajšnosti in zdajšnosti ne bom dost spreminjal, bi mi pa seveda  pasal, če bi se še kakšnega bremena, ki ga tukaj pa zdaj brez veze s sabo vlačim,  lahko brez slabe vesti znebu.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by MIND on 17.01.2003 at 10:58:46 Quote: Tko, mind, ne vem kje si na  svoji življenski poti ti, jest sm svoj radikaln rez od vladavine materialnosti nad mano že zdavnaj potegnu, le da si tega dolg cjata nism upal priznat. Zdaj sva z njo na ti, dons mam več, jutr manj,  če je dobra volja se zmeraj kaj najde, kaj bi se človek s tem obremenjeval. Mogoče ti reza ne rabiš, mogoče loh greš z njo brez reza na ti. Sem tud jaz pred nekaj leti doživel en rez, zarad katerega sem močno podvomil v takšno obliko vladavine. Mi je ta rez omogočil sploh videt na drugo stran, kajti prej sem bil v notranjosti te doline in niti na kraj pameti mi ni prišlo, da obstaja še kaj drugega. Skratka nisem videl izven doline, ni pa se mi ljubilo samemu plezat. Zdaj sem nekako osvobojen te vladavine čeprav ji še vedno pripadam. Zato tud rad zahajam v druga "kraljestva" ampak ne bi spet rad pristal v dolini pa kakršna koli že je, ampak nekje na ravnini oz. še bolje na višini, kjer bi lahko užival v sadovih te kraljevine in obenem imel jasen pogled tudi v nižje kraje. LP

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 17.01.2003 at 12:59:14 Quote: Zato tud rad zahajam v druga "kraljestva" ampak ne bi spet rad pristal v dolini pa kakršna koli že je, ampak nekje na ravnini oz. še bolje na višini, kjer bi lahko užival v sadovih te kraljevine in obenem imel jasen pogled tudi v nižje kraje.   Če greš nad materijo z duhom, da jo boš 'premagal', pol se boš slej ko prej zagrizu v lasten rep, tko kot se je naša materilaistična civilizacija zagrizla v svojga, ko je šla z materijo nad duha. Oba pristopa poganjata  v tek večni krog nastajanja (samsara). V tistega, ki ga je okrog gonu predvsem duhovni princip biti,  budizem zabije en klin zarad katerga se je  lahko kolo ustavlo: nirvano, ki ni niti bit niti ne-bit, ki je  izginotje tako duhovne kot materilane biti. Existencializem je  enak klin zabil v  prazen lavf kolesa, ki ga je okrog poganjal materialistično pojmovanje biti: protislovnost eksistence,  ki je to, kar ni in to, kar je. Srednji nauk, zmernost, je utemeljil budistični filozof nagarjunov (omenjam ga že v citatu od fromma kot filozofa nadarđuma, ki ga je jaspersers uvrstu v svojo knjigo filozofov kot utemlitelja zen budizma). Zanj je bistveno le to, kar obstaj neodvisno od drugega, torej iz samega sebe. Ker vsi dejavniki bivanja obstajajo le v medsebojni odvisnosti, so sami po sebi brez kakršnegakoli določila, se pravi, da so prazni. Potemtakem je tud celota sveta prazna, praznina pa se razodene kot edino načelo, ki je onkraj biti in ne-biti. Različnost je v resnici le slepilo, zarad tega tud ni razlike med samsaro (krogotok nastajanju) inn nirvano. Odrešilno spoznanje je: sami smo v nirvani, praznina je edina dejanskost. Tko da ta dilema, ta dulizem med duhom in materijo, med 'nebeškim' in 'zemeljskim' kraljestvom je blo že razrešeno, nam je po moje brez veze še enkrat toplo vodo odkrivat. Obstajajo seveda tud nauki, taki čist praktični,  kako to praznino dojet in dosečt, najbolj bistven pa je po moje ta, da ni za pričakovat  odrešenja niti v duhu niti materiji, da je bistvo nauka v dojetju finte, da je človekova materialno/duhovna eksitenca v bistvu tisto, kar ona ni. Vse kar ti to spoznaje spoznaje prinese je, da ni nobene hierarhije, na katero bi se moral ozirat in zarad nje sekirat in da zato živiš samo zmerno znotraj možnega :)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by Realbe on 17.01.2003 at 13:53:53 titud wrote: Odrešilno spoznanje je: sami smo v nirvani, praznina je edina dejanskost. in še: Obstajajo seveda tud nauki, taki čist praktični,  kako to praznino dojet in dosečt, najbolj bistven pa je po moje ta, da ni za pričakovat  odrešenja niti v duhu niti materiji, da je bistvo nauka v dojetju finte, da je človekova materialno/duhovna eksitenca v bistvu tisto, kar ona ni. V prvem odstavku pišeš, da odrešilno spoznanje je,to spoznanje predpostavlja odrešitev, ki pa -kot je razvidno iz drugega odstavka ni odrešitev duha ne materije, saj je  človekova materialno/duhovna eksitenca v bistvu tisto, kar ona ni. Povej mi prosim kdo naj bi bil odrešen? Zakaj? Odrešen pred čim? Čisto mogoče je , da sem vse narobe razumel!

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 17.01.2003 at 14:33:48 Quote: Povej mi prosim kdo naj bi bil odrešen? Zakaj? Odrešen pred čim? V tvoji eksistenci tukaj in zadj je zakodiran ključ tvoje odrešitve. Nč ti ni treba nardit, da se odrešiš, samo spoznat moraš, da si odrešen. Pred čem? Pred tem kar si, ker si zmeraj  in v vsakem trentuku  tisto, kar nis. :P :)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by Realbe on 17.01.2003 at 16:26:46 Titud wrote: Nč ti ni treba nardit, da se odrešiš, samo spoznat moraš, da si odrešen. To da moram spoznat pomeni, da moram se moram aktivno udejanjat, da spoznam? Z drugimi besedami spoznanje zahteva akcijo,ker na drugi strani pasivnost (lenoba?)ne spremeni obstojočega  stanja duha????

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 20.01.2003 at 08:06:44 Quote: To da moram spoznat pomeni, da moram se moram aktivno udejanjat, da spoznam? Z drugimi besedami spoznanje zahteva akcijo,ker na drugi strani pasivnost (lenoba?)ne spremeni obstojočega  stanja duha? Valjda zahteva akcijo, aktivno udejanje. Samo to se ne  utemeljuje na tem kaj si (misliš) da si, si bil in kar si želiš bit (postat). Še manj temelji na tem, kar maš/nimaš, si imel/nis imel ali želiš imet ali se želiš losat.  Aktivno udejanjenje je utemljeno na tistem, kar nis in kar nikol  do konca tud ne boš. Tud  s smrtjo ne, ker smrt je ne-bit, torej še zmeraj nekaj, s čimer se lahko poistovečaš. Smisla res ni, vse je v bistvu nesmislelno, absurdno in tvoje aktivno udejanje je res nevezano/ravnodušno, a  do konca odgvorno do eksistence tukaj in zdaj, zato tud solidarno in humano sočutno do vsega eksistirajočega, torej aktivno. Ekistenca  je zakodirana v potenci, da se presežeš, da si tisto, kar nisi in da si tud tisto, kar nisi, sposeben zanikat, tko da se tud s tem ne moreš do konca poistovetit. Do zanikanja tistga, kar nis, vodi polna in aktivna pot  eksitence, znotraj katere ziher ni placa z lenobo  8) :).

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 24.03.2003 at 10:25:28 Tole rapredam naprej bolj sam zase, a ker utegne kašnemu podobno zapletnmu iskalcu prav prav prit, se mi zdi škoda, da ne gre med folk. Skratka, napisov sem, že na tem pa tud na kakšnem drugem topiku, da je evropski eksitencializemkot ena najbolj vitalnih filozofskih smeri XX. stoletja v marsičem sovpadal s filozofijo zen budizma. Če bi verjel heidegru kot vodilnemu filozofu eksistencializma, bi človk reku, da je to filozofsko ujemanje naključno, pri literatih pa drugih umetnikih  bi se  to ujemanje po moje dalo tud dostkrat kot nenaključno ali  clo jemat kot posnemanje (npr. haiku pesništva in slikarstva). D. t. suzuki kot dober pozonvalec tako zen budizma kot evrospske filozofske misli (in krščanstvakot religije), ugotavlja, da se vse smeri  evropskega eksistencializma  strinjajo, da je človek neskončno oddaljen od boga, in da je 'morje možnosti, ki se človeku s tem odpira, zastrašujoče'. Predstavljajo svobodo, a neomjena svoboda predstavlja tudi neznosen pritisk odgovornosti.' Tako razmišljanje je zenu tuje, ker je zanj končno-brezkončno, čas je večnost, človek pa ni ločenod boga ('jaz sem prej kot se je rodil adam). Poleg tega zen ne vidi nič zastrašujeočega v brezkončnih možnostih, neskončni svobodi in brezmejni odgovornosti. Zen gre neskončnim možnostim nasproti; uživa v neomejni svobodi, ker je zen svoboda sama; kolikor je že neskončna in neznosna je odgovornost, zen jo prenaša kot da jo sploh ne bi prenašal. Po krščanski terminologiji to pomeni, da je breme moje odgovornosti prenešeno na božja ramena, 'ne kot jaz hočem temveč kokakor ti hočeš' - to je stališče  zena do moralne odgovornosti. To suzukijem mnenju ni nobeno izogibanje. Zen je popolnoma sposoben prenašat ogovornost, če je potrebno zato odgovorno žrtvuje tudi življenje, ker je vrlina dajanja (dana), prva od šestih vrlin zena. Kirkegaggard (filozof ekistencializma)  je bil po suzukijevem mnenju precej nevrotičen in morbiden v svojih razglabljanjih o strahu. Bil je obseden s tem občutenjem, ker je nenormalno občutil svojo oddvojenost od boga, to pa mu je preprečevalo razmevanje pomena svobode, ki izhaja iz izkušnje tatate (najvišje, šeste zen  vrline, ki sledi peti, to je praznini ali sunjata). Eksitencialist si običajno razlaga svobodo  na planu relativnosti, kjer svobode v najvišjem smislu razumevanja tega pojma ni. Eksistencialist  gleda v brezno tatate in drhti, ker je pod vplivom nepopisnega strahu. Zen bi mu rekel: zakaj ne skočiš direkt v brezno in ne vidiš, kaj v njem? Ideja induvidualizma ga usodno zadržuje, da se ne vrže v žrelo hudiča.    :-/ :)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 24.03.2003 at 14:46:36 Esječič (malo zmeden) na podobno temo, ki pa se recimo ne dotakne meja jezika. http://home.att.net/~pcr-aar/2002/bose.pdf Me je malo spomnilo na tisto debato s ten-nejem o tem ali obstaja mišljenje zunaj govorice, zunaj kategorij in simbolov, neopisljivo in morda neprenosljivo. Konji niso konji zaradi jasno razvidne in opredeljive konjskosti, kategorije niso več škatle z ostrimi mejami, temveč tkanina stkana iz miljonov različnih povezav, katerih preseke si ogledujemo iz različnih zornih kotov. Čas po moderni, pa kakršen naj že bo, nam je uspel predstavit vsaj to, če nam že ne kaže jasne poti naprej. Tako da je vse že precej zrelativitirano in borit se s tem nima več pravega smisla, niti o tem pisat. Danes pisat razprave proti temu, da je svet sestavljen iz petih elementov, čeprav si še marsikdo ni ustvaril koherentne slike sveta, pa teka od feng-shuija k astrologiji ali čimbolj obskurnim grkom, je precej nesmiselno.  Svoje probleme rešuje vsak, tako kot jih je edino sposoben reševati. Tisti, ki rabijo zvezde in horoskope, bodo obdržali zvezde in horoskope. Zen, kot tudi zahodnjak Wittgenstein sta recimo podobno prepričana, da je problem razrešen, takrat, ko izgine potreba, da bi se po njem sploh spraševali, ko se problem razblini (in ne raztopi, kemiki bodo vedeli do kakšnih vse problemov lahko prihaja pri raztopinah - solutions). Koana v Zenu je šolski problem, na katerem se učimo razblinjati in izginjati probleme, jih nadomestit s praznino (sunjata) in morda univerzalnostjo (tatata...tatata, moj prevod). Da ni tale osebnost in individualnost pa najin problem, titud? Ali pa morda ideja, spoznanje, ki bo prineslo dokončno odrešitev? (In John-Doe je morda imel že pred časom za oba ta pravi Zenovski odgovor) Tako kot je bil Kierkegaardov problem strah pred sabo in vsakim in svetom (samo če poškiliš v biografijo) in ga ni uspel kljub debelim knjigam nikoli razrešit, pa eksistencialisti obupujejo nad dejstvom, kam naj vtaknejo vso tisto svobodo, ki so si jo vendar povsem sami naložili na svoja pleča. Kakšen balkanski Zen mojster bi jim pri tem kar  direkt povedal -- jebeš brezno, pa hudiča, pa še tebe  povrh.  Kakšen japonski mojster iz Rinzai šole, bi verjetno vzel pa palico in bi jih z njo mahnil po buči. lp bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 25.03.2003 at 15:24:46 Se mi je zdelo, da je wittgenststeinovi izjavi, da je bistvo rešitve življenjskega problema v tem, da problem izgine, ena zenovska modrost. On bo to že vedu, ker celo  življenje imel resne probleme s svojimi strahovi in se je najbolj varnega pred  počutu v umobolnici (sem pred kratkim gledal v mali drami eno filozofsko  dramo o njem, v kateri je njegove paranojo dobr zadel igor samobor). Kar se rinazajeve šole tiče: on je z udarcem v glavo učenca opozoru, da se eksitencialnih vprašnj ne da rešit z glavo, ampak da se jih je treba lotit s trebuhom. Dobesedno, ker zenovci majo trebušno predpono za najbolj vitalen in prizemljen del telesa, ki edini lahko da celovit odgovor na življenjska vprašanja. Možgani oz. intelkt se s paradoksi življenja nimajo kaj ukvarjat, ker se bodo nujno zaplezal v svojo dualistično logiko. Jest sem imel takih udarcev bolj balkanske sorte  po glav kar nekaj, zato sem bil nekak prisiljen  odgovore na življenjska vprašanja reševat s trebuhom. Kljub temu, da mi je tko še najboljš znesl, sem se zmerom spraševal, al mi je blo to vsiljen al sem si sam okoliščine tko napelov, da sem jih po glav dobu.   Zdej sem po moje v fazi, da iščem intelektualni alibi za umik v trebuh, ki ga v eksitencializmu nism čist najdu. Zen ga na nek način daje, tko da zdaj z vnovičnem reševanjem  življenjskih vprašanj na intelektualnem nivoju tkorekoč zavestno izzivam  en tak  but v glavo, ki ga intelekt ne bo zavrnu, ker bi bil  balkanski v pomenu barbarski, ampak ga bo sprejel kot rinazijev dar v zenovskem pomenu modrosti. Hočm povedat, da nism glih v kašni wittgesteinovi ali pa kirkeggardovi situaciji, da bi se mi po obsojenosti na svobodo trgal. Te ogroženosti, ki jo daje obsojenost na svobodo,  sem že zdavnaj losal. Zdaj si moram le še dokazat, da se hkrati z ogroženostjo nisem losala tud svobode, kar je najbolj pogosta rešitev  modernega človeka na ogroženost od svobode. Najt dokaz, da sem postmodereno rešitu  bistvenih   življenjenjskih  problemov   najdu še preden sem jo sploh začel  zavestno  v postmoderni paradigmi iskat :P :)

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 25.03.2003 at 17:18:03 Trebušna predpona je tisti del telesa s katere pomočjo  se lahko polno in pravilno zadiha, če prav vem. In jo je potrebno kar malo potrenirat in se nanjo skoncertirat za ure sedenja v zazenu. Dihanje a ni to najbolj pogosta metafora za življenje.  Pretakanje iz okolice vate in pa spet nazaj ven.  Vdih, ki mu sled izdih, pa spet vdih. V neprenehno ponavljanem ciklu. Jest sem se pošteno umaknil v trebuh v zadnjih mesecih, kar za nekaj kilogramov in centimetrov, se mi zdi, da bo treba s tem nehat, pa malo več migat :-/ Tovrstnega umika ne priporočam.  :P Zaradi tiste tvoje povezave med umikom pred ogroženostjo in izgubo svobode, se danes že nekaj časa počutim malo nelagodno, zgleda da zadeva še daleč ni izginjena še izrinjena ne. :) Uff, bom moral tole malo prespat in premeditirat, to občutenje svobode. A najti postmoderno rešitve pri tebi pomeni, da izhajaš iz sebe, vpetosti v svoje okolje in od tod vlečeš svoja spoznanja, postmoderne koktajle naukov teh ali onih šol pa uporabljaš za berglo, dokler ne zmoreš samostojno hodit. Al jest zadnjega stavka nič ne štekam? bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 26.03.2003 at 09:11:18 Quote: Zaradi tiste tvoje povezave med umikom pred ogroženostjo in izgubo svobode, se danes že nekaj časa počutim malo nelagodno, zgleda da zadeva še daleč ni izginjena še izrinjena ne.  Uff, bom moral tole malo prespat in premeditirat, to občutenje svobode.   To povezavo med izgubo ogroženosti z izgubo svobode na en dost pregleden  razrešuje erich fromm v knjigi bekstvo od slobode, ki je bla izdana  srbohrvaščini pri nolitu pred več kot dvajsetimi leti. Vsaj zdi se mi, ker takrat, ko sem jo jest bral, sem se nagibal  bolj h kolektivistični razrešitvi problema v marksitičnem smilslu (razrešitu je v razotujenosti proizvajalcev  od produkcijskih sredstev), zdaj bi pa v nej znov ugledat tud psihoterapevtsko/spiritualne (zenovske) vidike razrešitve. Šele zdaj odkrivam te dimenzije skoz njegove druge knjige tega jungovega sodobnika, ki je z  njegovo psihoanalizo razlagal predvsem socialne pojave. Quote: A najti postmoderno rešitve pri tebi pomeni, da izhajaš iz sebe, vpetosti v svoje okolje in od tod vlečeš svoja spoznanja, postmoderne koktajle naukov teh ali onih šol pa uporabljaš za berglo, dokler ne zmoreš samostojno hodit. Al jest zadnjega stavka nič ne štekam? Jest gledam na postmoderne razreševanja ogroženosti  od svobode kot na poskuse intelektualnega utemljevanja tistga, kar sem jest lotu  tkorekoč spontano razreševat. Dejstvo je , da sem se na samem štartu razvoja svojega na  intelektualizmu utemljenega razreševanje ekistencilanih problemov in v obdodbju praktično popolne 'obsojenosti na  svobodo'   spontano prepustu filingu 'iz trebuha'. Moj problem je bil v tem, da mi je  očitno le tako lahko znesl, nism pa mogu najt intelektualnega pokritja za to praktično izkušnjo. Intelekt sem tako vedno imel za nekaj, kar me potencilano ogroža, kar bi lahko, če bi se začel nanjga naslanjat, razkril dejstvo, da sem v  trebuh  'pobegnu pred ogroženostjo od svobode' in da je zato moj lajf le oblika nesvobode. Postmoderna scena mi v bistvu odpira intelektulni prostor za razkritje, da nism nikamor pobegnu in da nism nč zgubu, da sem si polje svobode prazprav razširu in dalahko intelekt uparabljam po mili volji, ne da mi me ogrozu v moji svobodni eksitencialni poziciji. Ne vem, vi ste večinoma mlajši in ste v postmoderni sceni iz konca osemdestih in v  devetdestih bistvu odraščali. V začetku osemdestih je blo pri nas le ene par krišnarjev in skurjenih al pa kvazi hipijev, ki niso zbujal upanja  v možnost  kakšne realne alternativne izbire.  Če se v začetku  osemdesetih zaradi ugodnih kreditov nisi  lotu zidat bajte al pa kupovat stanovanja, si bil totaln bebec, to je pa je hkrat pomenil, da si moral v čustveno najintenzivnejšem okolju pristajat na brezčutno   logiko okolja ter malomeščansko žlahtovske klane. Če nis šel skratka v to, nis imel za svoj lajf nobenga racionalnega pokritja in  so te v bistvu imel vsi za iracinalnega debila.   Mislm, da se je v devetdesetih letih scena v tem smislu zaprla in da je marsikdo sprevidu, da je blo tisto, kar je veljalo v osemdesetih za eno trdno  realnost, eno navadno  napihovanje. Milni mehurček se je razblinu, realost je dejnasko postala za dost več folka dost trša, zato so    v devetdestih alternativne oblike življenja začela dobivat eno večjo praktično vrednost in s tem tud  racionalno pokritje.   Vsaj zase lahko rečem, da mam  šele v tem tisočletju šanso, da se ujamem z duhom časa. Mam sicer včasih občutek ogroženoti, da so vrstniki napravl dost več na materilnem planu in da ste generacije devetdesetih let dost globje pršle na t.i. duhovnem področju, ampak hkrat mam pa občutek, da bistvo današnjega duha časa ena harmonija, ki jo zarad forsiranja duhovne al pa materialne scene v bistvu v vsem manjka. Tud men, zato jo tud tle gor iščem predvsem  v stiku z generacijo, ki  se je oblikovala v duhu časa devetdesetih in ki je legitimizirala sceno, ki sem jo jest na intimnem nivoju tko  konspirativno in  intelktualno omahljivo  zastavu že v osemdesetih.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 26.03.2003 at 10:34:10 titud wrote on 26.03.2003 at 09:11:18: Mislm, da se je v devetdesetih letih scena v tem smislu zaprla in da je marsikdo sprevidu, da je blo tisto, kar je veljalo v osemdesetih za eno trdno  realnost, eno navadno  napihovanje. Milni mehurček se je razblinu, realost je dejnasko postala za dost več folka dost trša, zato so    v devetdestih alternativne oblike življenja začela dobivat eno večjo praktično vrednost in s tem tud  racionalno pokritje.   Hmm, jest pa ne vidim prav posebnih prednosti v tem, da danes marsikdo, ki si morda želi postavit bajto, dom zavetje, tega ne more naredit, sorry. To po mojem ni ravno večja svoboda. Je sicer res, da te to lahko sili v drugačen pogled na življenje in svet ali pa v stisko. Ampak ti drugačni pogledi lahko privedejo tudi do kakšne kriminalokracije, do katere je skoraj prišlo v Srbiji, pa še do marsikakšne patologije marsikje, pa do utopizmov, eskapizmov, raznoraznih poljubnih ...izmov, ne pa do svobodnejših posameznikov. bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 26.03.2003 at 12:20:42 Se je res zgodu en paradoks: v osemdesetih bajta ni bla svobodna opcija, ampak tkorekoč edina. Večini, ki jih poznam, je vzela dest let lajfa in jim  vso iduvidulanost pa intimnost, ki bi jim jo bla v bistvu morala zagotovit. Zdaj sta svoja  bajta pa svoje stanovanje  postala  zarad nedosegljivosti kljub anagžiranju celga klana ena dost nerealna opcija, zato je  ratal več placa za induvidualnost pa intimnost. Se mi zdi, da je zdaj prazparav laže it 'na svoje' kot včasih, ker zdaj se gre na svoje lahko vsaj  legitimno v  duhovnem smislu, čeprav fizično (lastninsko) gledano nis na svojem. Res je to lahko le en  eskapizem, ampak v njem jest ne vidim takega bega od svobode kot kot ga je nekdaj  pomenu materialni eksapizem, ki je nase vezal duhovno praznino prejšnje generacije.  Dons je kupit novo stanovanje  al pa nardit bajto vsaj etično sumljivo, moraš bit v vrhovih političnih, gospodarskih al pa vsaj mafijskih klanov. Tud če je to trend in deluje v tem smsilu  frustrirajoče, se v  folk ne zajeda  tko globok, kot je folku ubil duha dekadentni socialstični materializem osemdesetih z divjim kapitalističnim podaljškom v začeku devetdesetih.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by bp on 27.03.2003 at 10:28:56 Se strinjam, da se ne zajeda na tak način, se zajeda na malo drugačnega :)   Kako globoko pa pride, pa verjetno starejše generacije niti ne opazite (opazimo) drugače, kot recimo skozi jamranje starejših učiteljic, kakšna je današnja mladina in razne nam nerazumljive detajle. Kot žabe v loncu vode na štedilniku. bp

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by Marjana on 27.03.2003 at 11:01:40 wrote on 25.03.2003 at 17:18:03: Dihanje a ni to najbolj pogosta metafora za življenje.  Pretakanje iz okolice vate in pa spet nazaj ven.  Vdih, ki mu sled izdih, pa spet vdih. V neprenehno ponavljanem ciklu. bp Tole si pa krasno povedal.  :-*

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 27.03.2003 at 11:10:27 Vse se zajeda , ampak je dobr da način, da naslednja generacija ne potiska prejšnje še bolj globok, kakor je sama zagzla,  ampak tko, da se  vplivi nekak nevrtalizirajo, boljš rečen  harmonizirajo. Vsaj jest skušam gledat na naslednjo generacijo tko, ampak se to  da hitr tko zastopit, da si naslednjo generacijo svojo močjo pa avteritieto  podrediš kot to delajo  stare učiteljice. S tem jo morda res 'nevtraliziriraš', ampak za svojo harmonijo z duhom časa prav nč ne nardiš, kvečjemu povečuješ eno svojo nervozo.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 16.08.2006 at 13:12:41 titud wrote on 24.03.2003 at 10:25:28: Tole rapredam naprej bolj sam zase, a ker utegne kašnemu podobno zapletnmu iskalcu prav prav prit, se mi zdi škoda, da ne gre med folk. Skratka, napisov sem, že na tem pa tud na kakšnem drugem topiku, da je evropski eksitencializemkot ena najbolj vitalnih filozofskih smeri XX. stoletja v marsičem sovpadal s filozofijo zen budizma. Če bi verjel heidegru kot vodilnemu filozofu eksistencializma, bi človk reku, da je to filozofsko ujemanje naključno, pri literatih pa drugih umetnikih  bi se  to ujemanje po moje dalo tud dostkrat kot nenaključno ali  clo jemat kot posnemanje (npr. haiku pesništva in slikarstva). Na odnos budizem-eksistnecializem se navezuje tale tekst od žižka, ki ne išče podobnomosti ali clo posnemanje vzhodnih in zahohdnih konceptov praznine, ampak zahodno matrico razglaša izvornejšo od nirvane: V 'vzhodnjaški' perspektivi, v njeni najbolj radikalni obliki, je temlejna “realnost” realnost Praznine, “pozitivne Praznine”, in vsaka končna /dločlena realnost je inherntno “iluzorna” - edina avtentična pot do etično-epistemološke Resnice je odpoved želji kot pogoju tistega, kar nas priklene na končne objekte in je torej zadnji vzrok trpljenja, t.j. tega, da stopimo v ravnodušno blaženost nirvane.  V nasprotju stem stališčem najbolj notranje jedro 'zahodnjaške' matrice v tem, da obstaja tretja pot: povedano v kantovsko-nietzschejenskih terminih, alternativa med ničesar ne želeti in “patološko” željo, ki nas priklene na pozitivne empirične objekte, ne izčrpa vseh možnosti, saj pri ljudeh obstaja želja, ki ni “patološka”, temveč “čista” želja po samem niču. Oziroma s Heideggerjevmi termini rečeno, obstaja “predontološka premaknjenost”, ki je “izvornejša” od alternative med blaženo zatopljenostjo v Praznino in podreditvijo “patološkim” željam. Lacanovsko stališče glede vzhodnjaškega pojma nirvane je torej  jasno in nedvoumno: temeljna izbira, s katero se soočamo ljudje kot bitja želje, ni izbira med željo (nečim znotraj lažne realnosti) in odpovedjo (pokončanjem) želje, ne želeti, potopiti se v Praznino; obstaja tretja opcija, ki je želja po samem Niču, po objketu, ki je nomestek za Nič. Lacanovsko stališče ni v tem, da je budizem “premočan”, da je budizem dejansko le za tiste, ki lahko izbrišejo svojo željo, medtem ko za nas, zahodnjaške subjekte, ujete v dialektiko želje, psihoanaliza seže najdlje, kar lahko – gre za to, da je “želja po samem Niču” “izginevajoči posrednik”. Tretja, izvornejša opcija, ki ko enkrat formuliramo nasprotje kot nasprotje med željo po nečem in neželjenem, postane nevidna.  Dejstvo te tretje opcije je  mogoče razkiti iz težave, s katero budistično stališče pojasnjuje vznik želje: kako to, da je prišlo do motnje izvorne Praznine in da je nastopila žalja, da se je živo bitje ujelo v kolesje karme, povezanosti z lažnjo realnostjo? Edina rešitev te zagate je, da postavimo predontološko motnjo/obrat/izgred znotraj same nirvane, to je pred razcep na nirvano in lažni videz, tako da postane sam Absolut (kozmična Sila, ali kakorkoli ga že imenujemo) radikalno sprevrnjen. Sledi tega obrata je mogoče zaslediti celo v novodobnih pop-kulturnih ikonah, kakršen je Darth Vadler iz Vojne zvezd: v ideji, da so resnično zle osebe tiste, ki SO imele dostop do Sile, ki nam omogoča doseči resnično področje  onstran lažne materialne realnosti, ki pa so potem to Silo izpridile/zlorabile, jo uporabile za napačne cilje. Kaj pa. Če ta padec v preverzijo ni sekundarna sprevženost Sile? Kaj pa če je ta “perverzija” izvorna, izvorni pošatni rez/eksces, pri čemer je nasprotje nirvane in želje po lažnih videzih tu namenjeno temu, da prikrije to pošastnost?

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by minaa_83 on 18.08.2006 at 22:21:22 ;) rada bi samo dodala da biti to kar sama vrjamem da je prov in da se ne oziram na mnenja drugih in na njihova prepričanja je ....nekaj za kar si nikoli nisem predstavljala da je lahko tako naporno....zahteva ves moj čas in energijo...ki jo pridno črpam in pridobivam iz tistega kar me najbolj veseli in osrečuje.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by picola on 19.08.2006 at 00:41:40 Hm...včasih je dobro se ozirati na mnenja drugih...vsi smo zmotljivi, četudi še tako verjamemo v svoj prav, z vsem svojim bitjem...Mogoče bi bilo bolje rečeno: in se ne ozirati PREVEČ na mnenja drugih...?

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by titud on 23.08.2006 at 13:00:11 minaa_83 wrote on 18.08.2006 at 22:21:22: ;) rada bi samo dodala da biti to kar sama vrjamem da je prov in da se ne oziram na mnenja drugih in na njihova prepričanja je ....nekaj za kar si nikoli nisem predstavljala da je lahko tako naporno....zahteva ves moj čas in energijo...ki jo pridno črpam in pridobivam iz tistega kar me najbolj veseli in osrečuje. Tole tvoje težko pridobljeno prepričanje  me spominja na žižkov primer mene kot  zaljubljenca, ki ko mi biokemik pove, da so vsa moja  čustva samo rezultat biokemičnih procesov v mojem  telesu,  odgovorim: "vse, kar praviš je morda res, toda kljub temu mi nič ne more vzeti intenzivnosti strasti, ki jo pravkam izkušam." Po žižku je problem  v tem, da smo  subjektivno  razsrediščeni in oropani celo svojega najbolj subjektivnega izkustva, to je  tega, kakšne se mi stvari resnično zdijo. Oropani smo  temeljene fantazme, ki tvori in zagotavlja srčiko moje biti, saj je kljub še takemu trudu ne moremo nikoli zavestno izkusiti in vzeti nase. Po žižku bi v nasprotju s splošno modrostjo, da imamo z subjektom opraviti v trenutku, ko neka entiteta pokaže znake "notranjega življenja" (fanatazmastkega samoizkustva, ki ga ne moremo zvesti na zunaje obnašanje) morali trditi, da tisto, kar zazanamuje človekovo subjektivnost v ožjem smislu, prej zev, ki ločuje oboje. t.j., da fantazma v svoji elementrani obliki ostane subjektu nedostopna, prav ta  nedostopnost pa subjekta izprazni. V svojem najbolj radikalnem pomenu je nezavedno meni   nedostopni fenomen, ne pa objektivni mehanizem, ki uravnava  moje izkustvo. Pardoks  subjektivnosti ni v tem, da bi nam kot fantazma premaknila/popačila pravo ravnovesje stvari in  zmotila kozmični red, ampak je nasilni eksces, ki utemeljujevsak pojem uravnoteženega univerzuma in vzdržuje pojem takšnega reda. Zaradi tega nastop logosa, govorjene besede pri človeku ni preprost eksces, ki bi zmoti uravnoteženi naravni krogotok, pač pa odgovor na neskončno bolečino in zagato žive narave, razrešitev njene napetosti: kakor da bi živa narava sama skrivoma  napotevala na, čakala in hrepenela po nastopu logosa kot svoje odrešitve.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by Madan_Gopal_Das on 23.08.2006 at 14:32:22 titud wrote on 23.08.2006 at 13:00:11: minaa_83 wrote on 18.08.2006 at 22:21:22: ;) rada bi samo dodala da biti to kar sama vrjamem da je prov in da se ne oziram na mnenja drugih in na njihova prepričanja je ....nekaj za kar si nikoli nisem predstavljala da je lahko tako naporno....zahteva ves moj čas in energijo...ki jo pridno črpam in pridobivam iz tistega kar me najbolj veseli in osrečuje. Tole tvoje težko pridobljeno prepričanje  me spominja na žižkov primer mene kot  zaljubljenca, ki ko mi biokemik pove, da so vsa moja  čustva samo rezultat biokemičnih procesov v mojem  telesu,  odgovorim: "vse, kar praviš je morda res, toda kljub temu mi nič ne more vzeti intenzivnosti strasti, ki jo pravkam izkušam." Po žižku je problem  v tem, da smo  subjektivno  razsrediščeni in oropani celo svojega najbolj subjektivnega izkustva, to je  tega, kakšne se mi stvari resnično zdijo. Oropani smo  temeljene fantazme, ki tvori in zagotavlja srčiko moje biti, saj je kljub še takemu trudu ne moremo nikoli zavestno izkusiti in vzeti nase. Po žižku bi v nasprotju s splošno modrostjo, da imamo z subjektom opraviti v trenutku, ko neka entiteta pokaže znake "notranjega življenja" (fanatazmastkega samoizkustva, ki ga ne moremo zvesti na zunaje obnašanje) morali trditi, da tisto, kar zazanamuje človekovo subjektivnost v ožjem smislu, prej zev, ki ločuje oboje. t.j., da fantazma v svoji elementrani obliki ostane subjektu nedostopna, prav ta  nedostopnost pa subjekta izprazni. V svojem najbolj radikalnem pomenu je nezavedno meni   nedostopni fenomen, ne pa objektivni mehanizem, ki uravnava  moje izkustvo. Pardoks  subjektivnosti ni v tem, da bi nam kot fantazma premaknila/popačila pravo ravnovesje stvari in  zmotila kozmični red, ampak je nasilni eksces, ki utemeljujevsak pojem uravnoteženega univerzuma in vzdržuje pojem takšnega reda. Zaradi tega nastop logosa, govorjene besede pri človeku ni preprost eksces, ki bi zmoti uravnoteženi naravni krogotok, pač pa odgovor na neskončno bolečino in zagato žive narave, razrešitev njene napetosti: kakor da bi živa narava sama skrivoma  napotevala na, čakala in hrepenela po nastopu logosa kot svoje odrešitve.     titud, vsaj dve večni živi bitji obstajata, čeprav jih je neomejeno.

Title: Re: Moja osebna prepričanja Post by Madan_Gopal_Das on 23.08.2006 at 15:02:44 wrote on 23.08.2006 at 14:32:22: titud, vsaj dve večni živi bitji obstajata, čeprav jih je neomejeno. aja... pa ti si en/o izmed njih.

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.