titud wrote:

Odrešilno spoznanje je: sami smo v nirvani, praznina je edina dejanskost.

in še:

Obstajajo seveda tud nauki, taki čist praktični,  kako to praznino dojet in dosečt, najbolj bistven pa je po moje ta, da ni za pričakovat  odrešenja niti v duhu niti materiji, da je bistvo nauka v dojetju finte, da je človekova materialno/duhovna eksitenca v bistvu tisto, kar ona ni.

V prvem odstavku pišeš, da odrešilno spoznanje je,to spoznanje predpostavlja odrešitev, ki pa -kot je razvidno iz drugega odstavka ni odrešitev duha ne materije, saj je  človekova materialno/duhovna eksitenca v bistvu tisto, kar ona ni.
Povej mi prosim kdo naj bi bil odrešen? Zakaj? Odrešen pred čim?

Čisto mogoče je , da sem vse narobe razumel!

Titud wrote:
Nč ti ni treba nardit, da se odrešiš, samo spoznat moraš, da si odrešen.

To da moram spoznat pomeni, da moram se moram aktivno udejanjat, da spoznam?
Z drugimi besedami spoznanje zahteva akcijo,ker na drugi strani pasivnost (lenoba?)ne spremeni obstojočega  stanja duha????

Tole rapredam naprej bolj sam zase, a ker utegne kašnemu podobno zapletnmu iskalcu prav prav prit, se mi zdi škoda, da ne gre med folk.

Skratka, napisov sem, že na tem pa tud na kakšnem drugem topiku, da je evropski eksitencializemkot ena najbolj vitalnih filozofskih smeri XX. stoletja v marsičem sovpadal s filozofijo zen budizma. Če bi verjel heidegru kot vodilnemu filozofu eksistencializma, bi človk reku, da je to filozofsko ujemanje naključno, pri literatih pa drugih umetnikih  bi se  to ujemanje po moje dalo tud dostkrat kot nenaključno ali  clo jemat kot posnemanje (npr. haiku pesništva in slikarstva).

D. t. suzuki kot dober pozonvalec tako zen budizma kot evrospske filozofske misli (in krščanstvakot religije), ugotavlja, da se vse smeri  evropskega eksistencializma  strinjajo, da je človek neskončno oddaljen od boga, in da je 'morje možnosti, ki se človeku s tem odpira, zastrašujoče'. Predstavljajo svobodo, a neomjena svoboda predstavlja tudi neznosen pritisk odgovornosti.' Tako razmišljanje je zenu tuje, ker je zanj končno-brezkončno, čas je večnost, človek pa ni ločenod boga ('jaz sem prej kot se je rodil adam). Poleg tega zen ne vidi nič zastrašujeočega v brezkončnih možnostih, neskončni svobodi in brezmejni odgovornosti. Zen gre neskončnim možnostim nasproti; uživa v neomejni svobodi, ker je zen svoboda sama; kolikor je že neskončna in neznosna je odgovornost, zen jo prenaša kot da jo sploh ne bi prenašal. Po krščanski terminologiji to pomeni, da je breme moje odgovornosti prenešeno na božja ramena, 'ne kot jaz hočem temveč kokakor ti hočeš' - to je stališče  zena do moralne odgovornosti. To suzukijem mnenju ni nobeno izogibanje. Zen je popolnoma sposoben prenašat ogovornost, če je potrebno zato odgovorno žrtvuje tudi življenje, ker je vrlina dajanja (dana), prva od šestih vrlin zena.

Kirkegaggard (filozof ekistencializma)  je bil po suzukijevem mnenju precej nevrotičen in morbiden v svojih razglabljanjih o strahu. Bil je obseden s tem občutenjem, ker je nenormalno občutil svojo oddvojenost od boga, to pa mu je preprečevalo razmevanje pomena svobode, ki izhaja iz izkušnje tatate (najvišje, šeste zen  vrline, ki sledi peti, to je praznini ali sunjata). Eksitencialist si običajno razlaga svobodo  na planu relativnosti, kjer svobode v najvišjem smislu razumevanja tega pojma ni. Eksistencialist  gleda v brezno tatate in drhti, ker je pod vplivom nepopisnega strahu. Zen bi mu rekel: zakaj ne skočiš direkt v brezno in ne vidiš, kaj v njem?

Ideja induvidualizma ga usodno zadržuje, da se ne vrže v žrelo hudiča.    

Se mi je zdelo, da je wittgenststeinovi izjavi, da je bistvo rešitve življenjskega problema v tem, da problem izgine, ena zenovska modrost. On bo to že vedu, ker celo  življenje imel resne probleme s svojimi strahovi in se je najbolj varnega pred  počutu v umobolnici (sem pred kratkim gledal v mali drami eno filozofsko  dramo o njem, v kateri je njegove paranojo dobr zadel igor samobor).

Kar se rinazajeve šole tiče: on je z udarcem v glavo učenca opozoru, da se eksitencialnih vprašnj ne da rešit z glavo, ampak da se jih je treba lotit s trebuhom. Dobesedno, ker zenovci majo trebušno predpono za najbolj vitalen in prizemljen del telesa, ki edini lahko da celovit odgovor na življenjska vprašanja. Možgani oz. intelkt se s paradoksi življenja nimajo kaj ukvarjat, ker se bodo nujno zaplezal v svojo dualistično logiko. Jest sem imel takih udarcev bolj balkanske sorte  po glav kar nekaj, zato sem bil nekak prisiljen  odgovore na življenjska vprašanja reševat s trebuhom. Kljub temu, da mi je tko še najboljš znesl, sem se zmerom spraševal, al mi je blo to vsiljen al sem si sam okoliščine tko napelov, da sem jih po glav dobu.  

Zdej sem po moje v fazi, da iščem intelektualni alibi za umik v trebuh, ki ga v eksitencializmu nism čist najdu. Zen ga na nek način daje, tko da zdaj z vnovičnem reševanjem  življenjskih vprašanj na intelektualnem nivoju tkorekoč zavestno izzivam  en tak  but v glavo, ki ga intelekt ne bo zavrnu, ker bi bil  balkanski v pomenu barbarski, ampak ga bo sprejel kot rinazijev dar v zenovskem pomenu modrosti.

Hočm povedat, da nism glih v kašni wittgesteinovi ali pa kirkeggardovi situaciji, da bi se mi po obsojenosti na svobodo trgal. Te ogroženosti, ki jo daje obsojenost na svobodo,  sem že zdavnaj losal. Zdaj si moram le še dokazat, da se hkrati z ogroženostjo nisem losala tud svobode, kar je najbolj pogosta rešitev  modernega človeka na ogroženost od svobode. Najt dokaz, da sem postmodereno rešitu  bistvenih   življenjenjskih  problemov   najdu še preden sem jo sploh začel  zavestno  v postmoderni paradigmi iskat    

Quote:
 

To povezavo med izgubo ogroženosti z izgubo svobode na en dost pregleden  razrešuje erich fromm v knjigi bekstvo od slobode, ki je bla izdana  srbohrvaščini pri nolitu pred več kot dvajsetimi leti. Vsaj zdi se mi, ker takrat, ko sem jo jest bral, sem se nagibal  bolj h kolektivistični razrešitvi problema v marksitičnem smilslu (razrešitu je v razotujenosti proizvajalcev  od produkcijskih sredstev), zdaj bi pa v nej znov ugledat tud psihoterapevtsko/spiritualne (zenovske) vidike razrešitve. Šele zdaj odkrivam te dimenzije skoz njegove druge knjige tega jungovega sodobnika, ki je z  njegovo psihoanalizo razlagal predvsem socialne pojave.


Quote:


Jest gledam na postmoderne razreševanja ogroženosti  od svobode kot na poskuse intelektualnega utemljevanja tistga, kar sem jest lotu  tkorekoč spontano razreševat. Dejstvo je , da sem se na samem štartu razvoja svojega na  intelektualizmu utemljenega razreševanje ekistencilanih problemov in v obdodbju praktično popolne 'obsojenosti na  svobodo'   spontano prepustu filingu 'iz trebuha'. Moj problem je bil v tem, da mi je  očitno le tako lahko znesl, nism pa mogu najt intelektualnega pokritja za to praktično izkušnjo. Intelekt sem tako vedno imel za nekaj, kar me potencilano ogroža, kar bi lahko, če bi se začel nanjga naslanjat, razkril dejstvo, da sem v  trebuh  'pobegnu pred ogroženostjo od svobode' in da je zato moj lajf le oblika nesvobode.

Postmoderna scena mi v bistvu odpira intelektulni prostor za razkritje, da nism nikamor pobegnu in da nism nč zgubu, da sem si polje svobode prazprav razširu in dalahko intelekt uparabljam po mili volji, ne da mi me ogrozu v moji svobodni eksitencialni poziciji.

Ne vem, vi ste večinoma mlajši in ste v postmoderni sceni iz konca osemdestih in v  devetdestih bistvu odraščali. V začetku osemdestih je blo pri nas le ene par krišnarjev in skurjenih al pa kvazi hipijev, ki niso zbujal upanja  v možnost  kakšne realne alternativne izbire.  Če se v začetku  osemdesetih zaradi ugodnih kreditov nisi  lotu zidat bajte al pa kupovat stanovanja, si bil totaln bebec, to je pa je hkrat pomenil, da si moral v čustveno najintenzivnejšem okolju pristajat na brezčutno   logiko okolja ter malomeščansko žlahtovske klane. Če nis šel skratka v to, nis imel za svoj lajf nobenga racionalnega pokritja in  so te v bistvu imel vsi za iracinalnega debila.  

Mislm, da se je v devetdesetih letih scena v tem smislu zaprla in da je marsikdo sprevidu, da je blo tisto, kar je veljalo v osemdesetih za eno trdno  realnost, eno navadno  napihovanje. Milni mehurček se je razblinu, realost je dejnasko postala za dost več folka dost trša, zato so    v devetdestih alternativne oblike življenja začela dobivat eno večjo praktično vrednost in s tem tud  racionalno pokritje.  

Vsaj zase lahko rečem, da mam  šele v tem tisočletju šanso, da se ujamem z duhom časa. Mam sicer včasih občutek ogroženoti, da so vrstniki napravl dost več na materilnem planu in da ste generacije devetdesetih let dost globje pršle na t.i. duhovnem področju, ampak hkrat mam pa občutek, da bistvo današnjega duha časa ena harmonija, ki jo zarad forsiranja duhovne al pa materialne scene v bistvu v vsem manjka. Tud men, zato jo tud tle gor iščem predvsem  v stiku z generacijo, ki  se je oblikovala v duhu časa devetdesetih in ki je legitimizirala sceno, ki sem jo jest na intimnem nivoju tko  konspirativno in  intelktualno omahljivo  zastavu že v osemdesetih.              

Se je res zgodu en paradoks: v osemdesetih bajta ni bla svobodna opcija, ampak tkorekoč edina. Večini, ki jih poznam, je vzela dest let lajfa in jim  vso iduvidulanost pa intimnost, ki bi jim jo bla v bistvu morala zagotovit. Zdaj sta svoja  bajta pa svoje stanovanje  postala  zarad nedosegljivosti kljub anagžiranju celga klana ena dost nerealna opcija, zato je  ratal več placa za induvidualnost pa intimnost. Se mi zdi, da je zdaj prazparav laže it 'na svoje' kot včasih, ker zdaj se gre na svoje lahko vsaj  legitimno v  duhovnem smislu, čeprav fizično (lastninsko) gledano nis na svojem. Res je to lahko le en  eskapizem, ampak v njem jest ne vidim takega bega od svobode kot kot ga je nekdaj  pomenu materialni eksapizem, ki je nase vezal duhovno praznino prejšnje generacije.  Dons je kupit novo stanovanje  al pa nardit bajto vsaj etično sumljivo, moraš bit v vrhovih političnih, gospodarskih al pa vsaj mafijskih klanov. Tud če je to trend in deluje v tem smsilu  frustrirajoče, se v  folk ne zajeda  tko globok, kot je folku ubil duha dekadentni socialstični materializem osemdesetih z divjim kapitalističnim podaljškom v začeku devetdesetih.      

Quote:


Tole si pa krasno povedal.