crappity smacked wrote on 23.08.2006 at 16:50:49:Pozdravljeni
Odkar sem prekinil razmerje z punco na katero sem se zelo navezal, se nikoli nisem več počutil dobro, nisem bil srečen.

Svet se mi zdi brez smisla. Sedaj je minilo že dosti časa, jaz pa še vedno na čase razmišljam o njej. Imel sm že druga dekleta, a se nisem mogel navezati.. Zadnje čase sem se kr vredu počutil, potem sm pa spet stopil v stik z bivšo, in spet občutek tesnobe, obžalovanja, jeze..
Ko sva nehala, sem hotel, da ostaneva dobra kolega.. a ni šlo, vedno sva se skregala, ker je nonstop metala ven o svojih novih tipih,
kako lepo življenje živi, o intimnih doživetjih. In to brez vesti, kako se bom jaz ob tem počutil. Saj vem da to dela nalašč, in hoče da bi bil
ljubosumen, ampak tega nism pričakoval od take razgledane, pametne osebnosti.. Tudi jaz bi ji lahko take govoril, ampak ji ne, ker vem da bi se slabo počutla..
In ko sm jo danes poklical, ji je bil prvi stavek, da ima novega tipa, iz kje je, bla bla, kako ji gre posel in fax.. In to kr tako iz čistega mira..

Vem, da se ne bi potreboval obremenjevati s tem, ampak me vseeno prizadane..
Toliko vem, da ne zamenjam kanček ljubosumnosti za zaljubljenost..
Vas pa sprašujem, kaj naj naredim, ker bi rad da ostaneva prijatelja, ker sva imela nekaj posebnega..
Ali ji naj enostavno rečem, da me to moti (kar sm že velikokrat naredil, a se ni obrestovalo..), ali naj ravnam tako kot ona (mislim, da
bi se umaknila stran), ali naj samo vse požrem in se delam da me ne moti (tu nastopi problem, da tudi če se navzen ne sekiram, se še vedno sekiram navznoter.. to bi treba tudi rešiti).
Ali pa pač temu prijateljstvu ni namenjeno..
A je imel kdo od vas podobne probleme po končanem razmerju, v katerem je zelo zelo ljubil osebo..
ojla
me že kar nekaj časa ni bilo na forumu ... se mi zdi, da zadnje čase nimam kaj pametnega za povedat ljudem ...

ampak, ko sem prebrala tvoj post, sem se spomnila na eno knjigo, ki sem jo prebrala in obravnava podobno temo, in sicer od Milivojeviča Formule ljubezni
knjiga govori o lestvici vrednot, ki si jih ljudje zavestno ali nezavedno postavljamo (ali so nam privzgojene, oziroma v žargonu smo navzorčeni) in glede na te vrednote si nekako tudi predstavljamo naš smisel življenja, ja in če je ljubezen s partnerjem ena naša vrhovna vrednota, potem, ko jo izgubimo (bolje: mislimo, da jo) ostanemo tudi nekako brez smisla
pravzaprav je ljubezni na svetu dovolj za vse (samo pobrati jo je treba

) in jo je tudi vsak vreden
čez točno takšno izkušnjo kot si šel ti, ali mogoče greš še (no, jaz upam da tole zate ni več aktualno

), sama nisem šla
sigurno pa sem kdaj imela kakšno podobno - bolj v tem smislu bolečine zavrnitve, oziroma tistega sporočila "ti nisi (dovolj) vredna"
v bistvu je bolečina ob zavrnitvi nekaj normalnega in precej vsakdanjega, vendar je fino, da jo znamo sprejet, recimo na neki bolj zreli ravni, ne tako infantilni
mogoče je še najboljši odgovor, ki ga človek na podobne življenske izkušnje dobi pač ta, da so mu dane za rast, za odrast, za preseči samega sebe, kar pa je lahko tudi zelo blizu nekega smisla življenja
predvsem pa človeka naučijo, da njegova lastna vrednost ni odvisna od drugih ljudi, takšnih in drugačnih okoliščin, ... slabega vremena ... skratka od minljivega